park zvončkov
Moja izkušnja je malo drugačna.
Jaz imam na dlaneh že nekaj let presekano življenjsko črto. Zdi se mi, da je presekana (potem se nadaljuje)ravno pri teh letih, kjer sem sedaj pribl.30. Že pred smrtjo moje sončice, sem gledala to črto in se spraševala kaj le me čaka takrat, zakaj je presekana, ali bom umrla,… Po tem dogodku, se je črta na levi (samo na levi) roki močno razširila, še bolj je opazno da je prekinjena.
Najbrž je usoda.
V zadnji nosečnosti mi je bilo zelo slabo. Večino dneva sem preležala. Ker so moje vijolice v dnevni sobi začele hirati, sem jih preselila na okensko polico v spalnici in si dostikrat na njih odpočila oči. Opomogle so si in bujno vzcvetele. Tisti teden, preden se je poslovila moja punčka, so kar naenkrat ovenele. Vseh šest. Ko sem prišla iz porodnišnice pa sem na svoje velikansko začudenje opazila na okenski polici v dnevni sobi belo orhidejo, ki je bujno vzvetela. Golo naključje najbrž, ampak toliko simbolike je v njem.
Danes, po slabih štirih mesecih, vijolice zopet sramežljivo vzcvetajo. Kdove…
Ja. Moji punčki je ime Melita- pomeni čebela. In na grobu me je vedno čakala ena čebelica. Najprej je bila huda in se me je vedno napadla. Vse dokler nisem dobila izvidov obdukcije. Nato je bila vedno tam, ko sem jokala. Enkrat sem jo našla v vazi, ko se je utapljala in sem jo rešila. Čudno, za nekatere, za mene je bilo kot, da mi hoče povedat, da je vredu, da ne želi da sem žalostna….
Dva meseca po smrti me je hčerkica obiskala v sanjah. Vedela sem, da je ni več, da je umrla, doma nisem več imela pleničk,… Vseeno sem jo nekako previla (v bolnišnici so mi jo odnesli ravno med previjanjem), jo pocrkljala,.. in potem je morala spet oditi. Pripeljala in odpeljala pa jo je moja, že pred leti umrla babica. Ko sem se zjutraj zbudila, sem bila malce bolj mirna kot prejšnje dni. Tekom dneva pa sem ugotovila, da je bil to materinski dan!
Tudi drugič se mi je zgodilo v sanjah. Zdelo se mi je, da me drži za roko. Ta občutek je trajal še nekaj časa potem, ko sem bila že budna.
Podobnih situacij je bilo še nekaj, večinoma pa ponoči ali na pokopališču.
Najprej najlepša hvala za zanimanje, Škratek2!!!
Sem kar ok. Malo me mučijo občutki krivde, ker ne morem na pokopališče, saj imam predpisano ležanje. Še imam krize, še zlasti zdaj v zadnjem času, ko se pripravljam na to, da ponovno vzamem v roke vse, kar sem imela pripravljeno za mojo ubogo Nikico in bom zdaj potrebovala za pikico, ki raste v trebuhu. Drugače pa se mi zdi, da kjub vsemu še kar gre – z občasnimi padci, a to sodi verjetno zraven.
Vedno znova se spominjam tvojega odgovora na moj prvi post na tem forumu (in seveda na vse ostale) in sem ti neskončno hvležna za pomoč in podporo!
Redno prebiram tvoje poste na forumu. Vseeno pa te moram vprašati – kako gre pa tebi?
Veliko moči in lp!