Najdi forum

tudi moja stara mama

V petek,29.12. je za vedno zaspala tudi moja stara mama…bila sem zelo navezana nanjo, bila je vedno ob meni, v dobre in slabem in mi v najhujsih trenutkih mojega zivljenja pomagala…bila je trdna zenska, v zivljenju je veliko pretrpela…ko je bila stara 43 let jo je zaradi hude srcne okvare zapustil moz…ostala je sama z dvema sinovoma…kljub temu je zivljenje teklo dalje, ona pa je razveseljevala stevilne druzine…po poklicu je bila babica in na svet je pomagala stevilnim otrokom…dan za dnem,leto za letom…bila je zdrava, bolezni do nedavnega ni poznala…splet okoliscin in nepazljiva zdravnica, so privedli k hitri smrti…preden smo dokoncno dobili potrjeno diagnozo se ji je izpolnila zadnja zelja…zaspati v miru…in 43 let kasneje,ko je odsel njen moz, se mu je pridruzila….hudo mi je, jokam,ker vem,da je ne bo vec nazaj…da nikoli vec ne bom slisala njenih zgodb in preteklosti…tako zelo jo imam rada…

Moje sožalje, draga teichi.

Lepo je slišati, da še obstajajo zlate drage babice, moja taka ni bila in priznam, da mi ni bilo prav dosti hudo ko je odšla. Kljub temu, da moje mami ni več, sem še vedno jezna na njeno mamo, da jo je še kot dojenčka dala od hiše. Žalostni časi. Sem pa vesela, da je bila moja mami zlata mami in zame vedno varni pristan.

Ostajajo ti lepi spomini na tvojo babi in ti ti bodo izpolnjevali življenje v naprej.

Drži se.

Iskreno sožalje, Teichi.

Vladka

*********************************************************************** http://galerija.over.net/main.php/v/ustvarjanje/Vladka+K/
nova
Uredništvo priporoča

Moje sožalje. Upam, da verjameš v posmrtno življenje, ker če, ti bo toliko lažje, ko veš, da bo spet s svojim možem.

ravnokar me navdusuje knjiga v objemu svetlobe…in ravno s to knjigo sem dala malo lazje dolocene trenutke skozi…

MOJE SOŽALJE!
MINEVA ŽE VEČ KOT ENO LETO ODKAR JE UMRLA MOJA BABICA ZA KATERO SEM BILA PREPRIČANA DA BO VEDNO Z MENOJ, DA JE SPLOH NEMOGOČE DA JE NE BI BILO. PA SE JE VSEENO TO ZGODILO. ŠE DANES NE MINE DAN DA NEBI MISLILA NANJO, DA SE NEBI V MISLIH POGOVARJALA Z NJO.
NISEM SE SPRIOJAZNILA DA JE VEČ NI IN NE VEM KAKO NAJ SE…

UPAM DA TI NE BO PREVEČ TEŽKO.

LP

LORA

Saj to je tisto…kako se sprijaznit in it naprej…nimam pojma…imam obcutek,kot da se vrtim v zacaranem krogu…

JAZ SEM IMELA EN SUPER VERZ IZ ENE STARE KNIGE. NA ŽALOST GA NE NAJDEM VEČ VEM PA DA GRE O TEM KOT DA MRTVA OSEBA SPOROČA SVOJCEM NEKAKO TAKOLE:

NE STOJ NA MOJEM GROBU IN NE JOKAJ…. NI ME TU… NE SPIM
SEM JATA PTIC KI JIH VIDIŠ, SEM KAPLJA JUTRANJE ROSE…
SEM SONČNI ŽAREK KI SVETI, SEM RAHEL VETER KI PIHLJA.
NE STOJ NA MOJEM GROBU IN NE JOKAJ…NI ME TU…NE SPIM

MENI TO POMAGA…

Pozdravljena, teich.

Sožalje ob izgubi babice. Vem kaj preživljaš. Moja babica, s katero sem se super razumela, je umrla lani v začetku marca. Ne mine dan, da se ne bi spomnila nanjo. In ne gre mi v glavo, da bo kmalu eno leto.
Je pa proti koncu zelo trpela in njena želja je bila, da bi kmalu umrla in šla k svoji hčerki in svojemu možu. Ko sem jo vidla tako obupano in željno, da bi se vse to trpljenje že enkrat končalo, sem jo prijela za roko in ji v mislih (ker na glas si tega nisem upala) povedala, da jo razumem in ji dovolim, da gre. Mogoče se sliši butasto, a ko je čez dva dni umrla, sem bila pretresena, a kljub temu mi je bilo lahko pri srcu, ker sem vedela, da je zdaj na boljšem, brez bolečin in pri osebah, ki jih je pogrešala.
Ampak nam, ki smo ostali, je ostala taka praznina in taka bolečina, da se ne da povedat. Nekaj časa sem hodila na pokopališče in potem sem začutila, da je tam ni več in zdaj grem redko kdaj tja, da ji nesem svečko, največkrat pa se z njo pogovarjam doma, ob kakšni njeni sliki.
Nekoč pa, ko nisem bila že lep čas na pokopališču, sem o njej sanjala. Mogoče me je hotela tako samo opomniti, da sem na nekaj pozabila.
Tako pa ostaja v spominih – ko preberem Slovenske narodne pravljice otrokoma, se vselej spomnim, kako jih je ona brala meni in sestrični, kako je namesto ‘vouk’ prebrala ‘volk’, tako, kot je pisalo,… kako dober čaj je skuhala,… banalno, solze mi tečejo. Nona, pogrešam te. Rada te imam.

Teich, sori, hotela sem ti vliti malce poguma, tolažbe, pa sem zablodila…

Lp, B

Danes je tocno 3 mesece,odkar sem izvedela najhujso novico v mojem zivljenju…pa sem mislila,da sem do tistega trenutka ze dala skozi marsikaj…tezko se je bilo posloviti predvsem pa se tudi v glavi in srcu posloviti od nje….tudi danes pa je 3m po smrti se vedno jokam in se mi zdi,da jo pogresam iz dneva v dan…kar tezko se je sprijaznit…da je ne bo nikoli vec nazaj…

Trideset let je že, kar je moja stara mama umrla. Ne boste verjeli, še vedno mi pridejo solze v oči, ko se spominim nanjo. Pa imam nanjo le lepe spomine. Z njo se v mislih še vedno lahko pogovarjam in ko sem na internet napisala moja stara mama, se mi je odprla ta stran in mislim, da je prav in čutim, to da moram tukaj to napisati. Ne vem zakaj, morda zato, ker ljubezen ne umre. Jaz jo imam še vedno rada – pa čeprav je ni več že 30 let.

jaz sem ravno danes ponoči izgubil svojo babico, ki mi je pomenla res vse vse vse na tem svetu :,( eh :,( :,(

Tudi jaz sem včeraj izgubila babico….v šoku sem in ne mine sekunda, ko ne mislim nanjo….tako sem hvaležna, da sem jo imela ob sebi…bila je res najboljša babi na svetu…
Babi, pogrešam te…*

Razumem vaju…..sama sem lanskega 7. 2. ostala brez babice…sedaj je moj angel varuh….pogrešam jo tako zelo, ne mine dan, da ne bi mislila nanjo….težko je…a besede, dejanja, dobra dela ki mi jih je podarila, me naučila vsega lepega…s tem sedaj živim in se trudim biti prijazna do drugih, do starejših….

tudi jaz sem izgubila babico septembra je za vedno zaprla svoje oči meni pa je neizmerno hudo 🙁 skoraj vsak dan jokam ko mislim nanjo :((((((((((( težko je:/

mama pogrešam te in te imam zelo rada

Danes je leto dni, kar smo položili k zadnjemu počitku, mojo zlato babico….naj počiva v miru….pogrešam jo.

Danes mineva 23-i dan od smrti moje drage čudovite ome. Bil sem daleč od doma ko mi javi žena naj pridem kar najhitreje domov. Ves ta dan sem si dopovedoval, saj ni nič narobe. Zvečer v Bukarešti zberem pogum in pokličem domov da se še enkrat prepričam. Vest me udari tako močno, da izgubim sapo. Moje drage Ome ni več. Tiste Ome, ki me je vzela k sebi ko so me zapustili starši. Imela me je od mojega prvega leta pa do takrat ko sem odšel v samostojno življenje. Ne morem razumeti, da je ni več, verjetno tudi nočem. Odhajam na pokopališče kjer ob njenem grobu lahko preživim tudi več ur. Namesto, da mi je vsak dan boljše mi je vsak dan hujše-POGREšAM JO. Kljub 40-im vsak dan jočem zanjo. Ne vem kaj mi je storiti.

Tudi moja oma se je pred kratkim poslovila od nas, ki smo jo imeli neizmerno radi, še posebej jaz. Bila je moj vzor! Vedno je znala izbrati prave besede in mi nameniti trenutke, ki jih ne bom nikoli pozabila. Čeprav je večkrat omenila smrt, nisem nikoli pomislila, da se bo to zgodilo tako kmalu. Bila je res oseba, ki je znala vsakega nasmejati, pa čeprav je bil še tako slabe volje, oseba, ki je vsakemu dala vse, čeprav je sama ostala brez, oseba, ki je vsakemu želela le dobro, a jo je kljub temu bolezen v štirih mesecih premagala.
Ne morem verjeti, da se to res dogaja. Sprašujem se zakaj, zakaj ravno ona? Vsaki dan je težje in enostavno se ne morem sprijazniti s tem, da je več ni.
“Oma rada te imam!”

New Report

Close