Med.Over.Net

Žalovanje in slovo

Odgovarjajo: mag. Polona Ozbič, univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka • Zavod Pogreb ni tabu

izgubila sem očeta

Default avatar

rita

Pred nekaj dnevi sem vam pisala da je očetu ostalo še3-4 mesece.Pa so se zdravniki pošteno zmotili.Od takrat je živel samo še 8 dni.7.7. 2004 ob 22:30 je umrl.Pokopali smo ga 12.7.bilo je zelo hudo saj si nisem nikoli mislila,da bo umrl moj oče tako mlad star komaj 54 let.Še vedno imam občutek kot,da je še vedno med nami in,da ga bom še videla.Srečna sem ker je doživel svojega vnuka saj jaz sem njegova najmlajša hčerka.Najbolj mi je pa hudo to,da sem ga nazadnje videla 3 ure pred smrtjo,ko bi vedela,da bo umrl bi bila še pri njemu pa nisem vedela.
hudo mi je.
ATA rada te imam. TVOJA hčerkica.
Default avatar

Pitka

Spoštovana Rita.

Iskreno sožalje ob izgubi dragega očeta, ki ve, da ga imaš rada. Tudi on je - in bo - s tabo - na prav poseben način, ki je dan samo Vama!

Srečno!

Vidka
Default avatar

NIves

Draga Rita,

vem da je bolečina neizmerna in sočustvujem s tabo saj bo avgusta minilo dve leti odkar sem sama izhubila očeta.

V tem trenutku ti naj napišem samo to, da te je imel rad in da bo za vedno s tabo, kajti sigurno si podedovala njegove čudovite lastnosti in morda kakšne navade...

Drži se. Nisi sama... Piši, tukaj sem, če se želiš pogovarjati...

Nives
Default avatar

nikanze

Rita, naj ti najprej izrečem iskreno sožalje in ti ponudim topel objem...

Zame je danes en težjih dni. Zato tudi že nekaj dni prebiram te strani... Pred devetimi leti sem ravno na današnji dan ob približno temu času odprla oči in vstala. Pred seboj pa sem zagledala mrtvega očeta... Bila sva v naši počitniški prikolici na dopustu - sama. In še vedno ne razumem. Kar trga se mi...

Minilo je že 9 let, pa se zdi, kot bi bilo včeraj. Še vedno tako zelo boli. Ljudje pa ne razumejo. Zelo bližnja sorodnica mi je včeraj po SMSu poslala sporočilo, da je minilo že "itak" 9 let in naj že pozabim. Pa ne znam... In potem se le bedasto smejim. Ljudje pa ne vejo, da še vedno boli.

K sreči imam krasnega moža, ki me razume in se pogovarja o tem z menoj. Pa krasne prijateljice, ki sem jih spoznala preko teh forumov. Nektere med njimi mi stojijo ob strani, pa se še nikoli nismo videle. Meni to ful pomaga. Da govorim o tem... Sicer zadnje dni non stop jočem, počutim se pa le lažje.

Tudi jaz očetu nisem povedala, da ga imam rada. Pa vem, da je to vedel in čutil. Najbolj mi je hudo, da sva bila skupaj v prostoru, pa se nisem zbudila. Ne vem, morda me je klical na pomoč, pa sem vse prespala. Tega me je groza. Da sem ga pustila na cedilu. Pa vem, da danes pazi mene in mojo družino in je naš angel... V srcu pa živi še vedno in večno tudi bo...

Drži se in izjokaj svojo žalost.
nika
Default avatar

Nataša

Pozdravljena Rita!

Kot prvo ti izrekam sožalje. Tudi meni je 20.7. umrl oče, star komaj 64 let. živel je komaj 1 mesec od postavljene diagnoze-rak na pljučih, ščitnici in nadledvični žlezi. Pogrešam ga in ga vedno bom. Sama sem bila še malce premlada, da bi mu dala vnuke in zaradi tega mi je hudo.
Vem, da ga nikoli ne bom pozabila, prazaprav se mi zdi kot da je še zmeraj pri meni. najhuje je takrat, ko vzamem telefon v roke, da bi ga poklicala. pa ga ne morem. ampak nanj mislim vsak dan, da ga ohranim v spominu. njegov glas, smeh...
nikoli ga ne bom prebolela in malo sem jezna na tiste, ki pravijo življenje gre dalje. saj gre, ampak brez njegovega objema, besed in topline. to potem ni več tisto življenje....
Bodi močna Rita, pa takrat ko ti bo hudo, se spomni da smo vsi, ki smo že izgubili starša ali ljubljeno osebo, s teboj v tvoji bolečini.
Default avatar

rita

cao nives,
najprej hvala za lepe besede.
da me je oče imel rad vem,žal mi je pa da mu nisem jast povedala,da ga imam rada čeprav vem,da je vedel ampak vseeno.
njegovih lastnosti imam pa kar veliko. kaj pa ti imaš kaj lastnosti tvojega očeta?
še to pogrešam ga.
lep pozdrav.
pa piši kaj.
Default avatar

NIves

Rita zdravo,

saj nisem mislila, da ne veš, da te je oče imel rad, ampak včasih pomaga, če slišiš te besede, ker imaš sigurno v glavi kaj vse bi mu lahko povedala, pokazala, storila... Veš, tudi jaz mu še nisem dala vnukov in vem, da bo to spet dogodek, ki bo poleg tega, da bo srečen hkrati tudi žalosten... Mojega atija ne bo zraven... Ni ga bilo zraven, ko sem zaključila študij, ni ga bilo zraven... Že prevečkrat v tem času. Hkrati moram biti močna, da me ne "sesuje" pred mamo, sestro...

Kot je Nika spodaj napisala, da ji govorijo, da je mimo že devet let... To lahko govorijo tisti, ki tega še niso doživeli ali pa ne čutijo tako kot mi. Po eni strani si govorim, da je tako pač moralo biti, saj veš, pravijo, da k sebi jemljejo le dobre ljudi, ampak to je slaba tolažba...

Včasih se mi zdi, da mi je lažje, da govorim o tem, ampak včasih se mi zdi, da me bo raztrgalo v prsih, tako mi je hudo. Pridejo dnevi, ko sem čisto otopela, za nič mi ni, najraje sem sama in kar jokala bi se. To mi pomaga, da lahko potem nekaj časa"normalno" funkcioniram. Ampak kaj, ko se mi zdi, da je vse skupaj le igra in da življenje ne more biti tako kruto.

Atijeve lastnosti v meni... No, zdaj pa sem se kljub solzam lahko malo nasmehnila... Mami pravi, da jih je ogromno, da sem cela ati. Trmasta, iznajdljiva, vztrajna... Tudi ati je bil tak. Nikoli se ni vdal, bil je aktiven do konca. Vedno je našel pravilno rešitev in vedno je bil pripravljen poslušati in pomagati... Saj moram pohvaliti fanta, da mi res stoji ob strani in me razume, ampak pri atiju sem vedno bila njegova mlajša hčerkica, ki ga je rada jezila, ampak nikoli drugače kot iz ljubezni... Že ko sem bila majhna je stara mama (očetova mama) dejala, da kot da ati še enkrat raste. Še ene nisem "ušpičila" do konca, že sem gledala dalje...

Tudi ti imaš sigurno takšne lastnosti, skozi katere bo tvoj oče živel dalje. Neguj jih, kajti povem ti, da ko mi kdo reče, da sem kot ati, mi je sicer hudo, hkrati pa sem zelo ponosna, da je vedno ob meni, v meni...

Drži se... Piši...
Nives
Default avatar

rita

Draga Nives.

Saj vem,da nisi mislila nič slabega le jast sem se narobe izrazila.
Veš tudi jaz sem srečna,da imam takega moža ki mi stoji ob strani pa nikar ne misli da sem stara,ker imam moža.
Tudi jaz sem zelo podobna mojemu očetu po karakterju mi vsi pravijo,da sem ista,pa tudi noge imam iste,pa čelo ,......
In tudi jaz sem zelo ponosna,a sem mu podobna.
Še zmeraj pa si želim samo to,da bi ga lahko samo še enkrat objela ter mu povedala,da ga IMAM RADA.
LEPO SE IMEJ PA PIŠI KAJ
Default avatar

poli99

draga nika,
kolikor sem lahko razbrala iz tvojih pisem, si imela zelo težko mladost, zdaj vem, kaj jo je v dobri merri zaznamovalo...
polagam ti na srce: ne imej slabe vesti, če se nisi zbudila... razumi to kot dejstvo, da je tvoj oče odšel z lahkim srcem.
sama sem pred osmimi leti izgubila staro mamo, na katero sem bila blazno navezana, prejšnji mesec pa sem pokopala mamico. obakrat me ni bilo doma, bila sem enkrat na počitnicah, drugič pa na izletu...
joj, nika, tako dobro poznam te občutke krivde... jaz sem si pri mami leta in leta očitala, zakaj nisem bila pri njej... zdaj vem, da ji ne bi mogla pomagati. odšla je v miru, po dolgi bolezni je utrujeno zaspala. mami je umrla... niti še ne vemo, kaj je bil vzrok. zvečer sva še skupaj pili kavo, ponoči so jo odpeljali v bolnico in naslednji dan je ni bilo več...
joj, nika, kako težko je pisati... kako rada bi se s teboj usedla in predebatirala te občutke... ker vem, kaj čutiš... in ker ne znam spraviti na 'papir' tega, kar ti želim povedati...
Default avatar

nikanze

Draga Poli...

Kadarkoli se lahko zmeniva za kavico in se pogovoriva. Meni je ful lažje pogovarjati se o tem, pa imam včasih občutek, da okolica gleda na to drugače. Kot, da nočejo, da jih spomniš na preminulega. Kot, da so res tako hitro pozabili... Očetovi sorodniki bi radi, da sem močna in, da sprejmem. Saj sprejela sem že, ampak boli pa še vseeno. Pa mi vsi non stop govorijo, kako zelo sem mu podobna. Vizualno in karakterno. Sem ponosna na to, po drugi strani pa... Mi je hudo, ker ga nisem niti dodobra spoznala... Pri 16ih pač še nisem mislila na to, da ga lahko vsak čas izgubim.

Občutek krivde pa reže tako močno. Včasih se zbujam in razmišljam. Pa se poskušam spomniti, če sem kaj slišala... Pa ne gre. In, ko sem bila noseča, je na podoben način umrla tudi babi. Ona je bila MAMA - prava v pomenu besede. Skrbela je zame in me brezpogojno ljubila. Jaz sem jo pa videla le 10 dni pred smrtjo. En dan prej sem se peljala mimo bolnice in sem se hotela ustaviti. Pa se nisem... Pred tem sem bila skoraj vsak dan pri njej. Potem pa, ko je bila sprejeta v bolnico, so mi rekli, da je bolje, da ne hodim. Zaradi nosečnosti (bila je na infekcijski) in zaradi živcev. Danes pa mi je tako žal, da sem izpustila zadnjo priložnost...

Poli, naj ti zaželim iskreno sožalje ob izgubi obeh tvojih najdražjih. In en velik topel objem. In ti ponudim pogovor, če želiš... Oglasi se še kaj.
nika
Default avatar

poli99

nika,
ko bom prvič v tvojem koncu, se ti javim, prav?
Default avatar

poli99

rita,

tudi jaz ti izrekam globoko sožalje, vem, da boli in bolelo bo še dolgo.
saj si bila pri njem, in -brala sem te tudi prejšnjič- Z NJIM.

tole sicer zveni plehko, ampak je resnično. ne vemo. nič. vemo, da bomo nekoč vsi odšli, vendar hvala bogu ne vemo ne kdaj, ne kako...

jaz sem izgubila mamo mesec in pol nazaj, povsem nepričakovano. šla sem na izlet... ko bi vedela... res pa je, da sem ob uri, ko je umirala, čutila neverjetno slabost... in verjamem, da se je njena duša prišla poslovit od mene. premalokrat si povemo, kako radi se imamo. vendar vemo, kljub temu.

jaz se prisilim, da ne razmšljam v stilu ...nikoli več je ne bom videla, nikoli več ne bo... ker bi znorela. poskušam razmišljati o lepih stvareh, ki sva jih skupaj preživeli, in potem ne tišči več tako močno.

lepo te pozdravljam,
poli
Default avatar

m

Jaz sem v preteklem letu izgubila oba starša.O tem sem pisala nekaj postov nižje.In čeprav življenje teče naprej, imam občutek, kot da nihče ne razume moje stiske in žalosti. S komer koli govorim, vsak izgubo staršev vzame kot naraven proces. Nekaj kar je neizogibno.
Jaz pa se s tem ne morem sprijazniti. Ne morem se sprijazniti,da ju preprosto ni več. Da ju ne bom več videla. Pogrešam mamine tople roke in njen mehak glas. Ponoči sanjam, kako me prideta pogledat kako sem.Kako stojita pri vratih spalnice in me gledata. Saj vem, da so samo sanje, ampak meni se to dogaja vsako noč, sedaj že dva meseca.
Z živci je čedalje slabše. Postala sem pozabljiva, pozabljam kam shranim stvari...ali pa jih shranim na najbolj nemogoča mesta.
Imam družino.Mož mi stoji ob strani. A vseeno ne ve, kako globoka je moja stiska. Ne znam mu razložiti. Ne znam razložiti nikomer.
Vrtim se v začaranem krogu. Ne vem koliko časa bom potrebovala, da počasi pridem k sebi. A zaenkrat še tega ni videti.
Vem, da na vse to vpliva dejstvo, da sta bila v dveh letih oba zelo bolna in potem kmalu eden za drugim umrla.Jaz pa sem doma skrbela za oba.Morda.....če bi oče živel vsaj malo dlje....Da bi vsaj malo prebolela mamino smrt. Tako pa je sedem mesecev za njo umrl še on.
Stara sem malo čez 30....in brez obeh staršev....ki sta dve leti nazaj bila še oba vitalna, polna smeha,dobrote .....
Evo, spet jočem, ko tole pišem. Ničkolikokrat v službi razmišljam o njima in mi tečejo solze .Pa se obrnem, da me kdo ne vidi.Ker ne bi razumeli.
Pa doma, ko čistim ali karkoli delam.....pomislim na mamo....in me pri duši tako močno stisne....tako silna bolečina.....in spet solze.
Vem, da bo....ali vsaj upam, da bo s časom bolje.
Ne vem, ali sem samo jaz tako občutljiva....nikoli prej se nisem zavedala, koliko sem bila navezana na oba.
Še sedaj zjutraj podzavestno včasih vstanem in pristavim vodo za čaj.Tako kot sem za mamo. In potem se v tistem trenutku spet obrnem in jo odstavim.Ali pa ležim na kavču v dnevni sobi in se mi zdi, da me mami kliče iz sobe.Tako kot me je v dneh ko je bila bolna.
Čakam in upam na dneve ko bo bolje.Saj enkrat bo moralo biti, ker tako dolgo ne bo šlo več naprej.

Lep pozdrav
Default avatar

NIves

Izgleda da nihče drug ne more razumeti te bolečine...

Zakaj se vedno sprašujemo, kaj vse bi še lahko storili, če bi še imeli čas. Kljub vsemu pa je bolje, da včasih ne razmišljam o tem, ker se mi zdi, da sem storila veliko premalo. Govorim si, zakaj nisem storila tega in tega, zakaj nisem rekla to... Vseeno se z atijem pogovorim v vsakem trenutku, ker vem, da je vedno tu, z mano... Po smrti so mi vsi govorili, da saj sem močna, da bom vse uredila, ampak kako... Kljub vsem okoli mene, sem velikokrat bila tako sama... Izgubljena... Ta občutek imam včasih še sedaj... Toliko bi mi pomenilo, če bi mi ati odgovoril in povedal, da bo vse dobro, pa tudi če bi to rekel, kot je znal le on (me še malo "okrcati" zraven).

Skoraj dve leti že poskušam spremeniti svoje življenje in svoj čas posvetiti ljudem in stvarem, ki so vredne mojega časa in energije... Določena puhla prijateljstva sem opustila, ker mi enostavno več pomeni, da prosti čas preživim z mamo, sestro, fantom in prijatelji, ki so res tega vredni... Priznam tudi to, da moram biti vedno nekaj zaposlena, drugače mi misli kar odplavajo in takrat... To je najhušje. Pravijo mi, da se sploh ne znam sprostiti in fant mi govori, da se naj odpočijem in zrelaksiram, ampak jaz ne morem... Zdi se mi, da mi je veliko lažje, pa tudi če grem samo v trgovino ali pa delam kaj drugega nepomembnega. Lažje zapim, če sem utrujena, ker če nisem pa zveler v postelji razmišljam vse mogoče in zaspim v solzah...

Vem, da bo naslednji mesec spet težak. Avgusta imam rojstni dan, 29.8. pa bosta minili dve leti, odkar ni več atija... Ne morem več pisati... Držite se...
Default avatar

ss_s

Zdravo Rita!

Najprej ti izrekam moje iskreno sožalje, vem da ni besed zaradi katerih bi se počutila bolje ampak vseeno.

Moj oči je umrel 31.3.2004.Dan prej sm naredila izpit in sm se pač odločila da grem žurat.Preden sm šla se mi je še smejal in mi rekel naj bom do polnoči doma.Domov sem prišla ob 5 in ob 6 slišala kako je ustal za v službo, še premišljevala sem da bi ustala in se poslovila pa se mi enostavno ni dalo in zaspala sem naprej.Ob 15 pa je na vhodnih vratih pozvonilo, prišli sta dve gospe in mi sporočili da se je oče smrtno ponesrečil v službi.
Pred oči se mi je zgrnila tema.Mislila sem da se mi bo zmešalo, še zdaj imam kdaj tak občutek.Še zdaj nism čisto dojela da ga ni več. Vsak dan mu grem prižgat svečko tako da mi je saj malo laže.Ne vem če bom kdaj prebolela, vrjetno ne. Vendar sem se nekako naučila živeti s tem.Življenje se mi je čisto spremenilo. Postala sem veliko manj čustvena,kratko malo povedano mar mi je le za tiste ljudi, ki jih imam resnično rada, za vse ostale mi je popolnoma vseeno. Vem da to ni dobro vendar me je ta stvar tako spremenila da enostavno ne morem nazaj.

No ne bom več dolgovezila, v en mail se enostavno ne da napisati vsega.Svetujem pa ti da se spominjaj lepih stvari, jast se jih. Z očijom sva bila vedno prijatelja, najrajši sem ga imela oz. še vedno ga imam.S časoma bo bolečina vse manjša, ne morem pa ti garantirati da bo kdaj popolnoma izginila.

Če se želiš kdaj pogovoriti se lahko obrneš name.

Lep pozdrav in drži se

s.
Default avatar

#v

tudi sama z vami delim podobno (isto) izkusnjo. mesec dni pred 17. rojstnim dnem mi je umrl oce, po treh letih boja z rakom na pljucih. zdaj bo tega ze 5 let... wow...
bil je najbolj cuden dan, cuden v pravem pomenu besede. sla sem v solo, postalo mi je grozno slabo, parkrat sem med poukom tekla na wc, menjala barvo obraza... samo, da sem se vsedla na avtobus je bilo ze bolje. ko sem prisla domov sem videla mami, teto in oceta, ki je spal. bila sem utrujena zato sem se spravila spat (moja soba je bila zraven spalnice). ob treh me je prisla zbudit mami, bila sem spocita kot ze dolgo ne... in mi povedala. 20min sem nato jokala ob ocetovem truplu in mu govorila, da ga imam rada. tega mu prej nikdar nisem povedala, nekako sva izgubila stik, ko sem dobila menstruacijo (nic vec ockova mala puncka):) dolgo casa sem si to ocitala, nisem mogla pozabiti tudi svoje jeze zadnjih mesecev, ko je zanj obstajala samo se mami.. jaz pa.. kot, da me ni. tega nisem mogla sprejeti, nisem razumela. k sreci sem scasoma njegov odhod nekako sprejela, zelo mi je pomagala prijateljica, ki je bila v isti situaciji... po petih letih ga nosim v lepem spominu, ceprav tezko odmislim zadnji dan, njegovo telo in obraz... takrat sem bila tudi precej morbidna, kar je nakako razumljivo. sedaj se zelo zavedam minljivosti zivljenja in pravzaprav kako malo casa nam je danega. trudim se imeti stabilne odnose s svojim bratom in mami, njej veckrat povem kako jo imam rada, jo objamem, potolazim... oceta nisem nikdar.
kaksen teden po ocetovi smrti mi je mami zaupala potek celotnega dopoldneva, ki sem ga jaz prespala... cel dopoldan ej zvonil zvonec! 2x je bila na obisku patronazna sestra, prisla sta se 2 bratranca, zdravnik... jaz pa nisem slisala nicesar...

kar zelim povedati je pac to, da nikakor ni enostavno. grozno je! sploh pa recimo v prvem letu. lahko pa povem kaj pomaga, vsaj meni je... stiki z ljudmi, druzba... po enem letu se je moja druzina popolnoma distancirala... vsak ksebi je prezivljal svojo bolecino, bilo je zelo, zelo tezko... potem pa sem dobila ljubko psicko, ki nas je ponovno povezala, mislim, da je resila tudi mojo mami. prisiljena je bila pac hoditi ven, komunicirati z ljudmi o vsem mogocem...

zato rita... zal mi je, da moras to prestajati, a vendar nisi osamljen primer, kot vidis. nekaj casa ti bo zelo hudo, tudi ocitala si bos marsikaj, a moras vedeti, da nisi ostala sama... se vedno imas okoli sebe krog ljudi, ki te imajo radi in ti stojijo ob strani in tudi oni od tebe pricakujejo isto. bodi mocna, joci, ko bos zalostna, a vseeno se ne boj smeha in veselja, ko bo pac cas... pojdi v naravo, v hribe, k rekam... narava zaceli marsikatero rano, tudi tako hudo kot je tvoja. in ne skrbi, tvoj oce je dobro vedel, kako rada ga imas.

srecno rita, zivljenje se se ne ustavi tukaj*
Default avatar

ula

Drage moje!

Hudo mi je ko berem o vaši bolečini,ampak to naj vam bo vtolažbo ,da ste vsaj občutili mamino ljubezen,kajti jaz je nisem.Mama mi je umrla ko sem bila stara 5 let .SAj se jo komaj spominjam.Potem sem dobila mačeho.Še danes sem ji hvaležna da je prevzela skrb nas otroke in očeta.Ne vem kako bi bilo če nebi prišla druga mama k nam( no jaz sem jo klicala mama),verjetno bi se mi otroci raztepli po svetu,bilo nas je nameč 5. Ampak danes ko sem starejša mi misli zmeraj bolj blodijo vpreteklost kakšna je sploh bila moja mama.Danes so pokojni vsi trije prava mama ,mama in pa oče.
SAmo to bi rada povedala ,da sem jim za vse hvaležna in pa ,da jih imam rada.


Lp ULa


.
Default avatar

Milena

Jaz sem izgubila oceta in mamo ze v otrostvu, vendar vsaka, se tako huda bolecina mine. Danes ju imam v prelepem spominu in se vedno ju imam rada ter zadovoljno zivim naprej.
Default avatar

tg

ne ves kako te razumeme. tudi sama sem pred letom dni izgubila oceta starega komaj 47 let. po dveh mesecih polnih bolecin je umrl. pa se te srece nisem imela da bi lahko videl svoje vnuke. tvojega je doletela vsa sreca da lahko objel svoje vnucke. ne morem ti reci da bo bolecina mininila ker to ni res. s časom pa postane lažje in man boleče misliti nanj.
samo toliko da ves da nisi edina ki trpi. mislim da nas je vse več ki trpimo bolečino, ki jo povzroči izguba ljubljene osebe.
vztrjano naprej in ko ti je hudo pisi.
Default avatar

Luminya

Tudi jaz sem izgubila oceta ... pred sestimi meseci. Zdi se mi kot da je bilo pred enim tednom... Bil je star samo 54 let.

Oce je imel hudo sladkorno bolezen. Ker mu insulin ni vec pomagal, so ga ponovno odpeljali v bolnico. Tam je bil samo 3 dni. Stanje se mu je slabsalo, nihce mi ni znal povedati, kaj je narobe z njim. Grozno ga je bolelo. Ampak moj ati je vedno hotel biti mocan. Ni hotel pokazati bolecine. En dan preden je umrl, se mu je stanje izboljsalo. Vsak dan sem bila pri njemu. Nikoli ne bom pozabila, kako je moral trpeti. Dobival je izredno mocna sredstva proti bolecini. Slutila sem, da bo umrl. Vsak dan sva mu z mamo govorili, kako ga imava radi in da naj gre, ce hoce. Da mu ni treba trpeti, da bova ze nekako. Da naj brez slabe vesti gre, naj zapusti bolecino.

Ko sem zadnji dan vsa psihicno izcrpana prisla domov, nisem mogla spati. Sredi noci me je poklicala babica in mi rekla naj takoj pridem, ker je z dedkom nekaj narobe. Poklicali smo resilca. Ko so prisli, je dedek cez nekaj minut umrl. Kap ga je.
Moja mama je bila se v bolnici pri ocetu. Ko je prisla domov, je videla, da ji je umrl oce. Jaz sem upala, da bo usoda tako prijazna in mi ne bo vzela se oceta. Pa mi ga je. Cez nekaj ur so poklicali iz bolnice in nam povedali, da je moj ati umrl. Sele po smrti so ugotovili, da je imel zelo razsirjenega raka na trebusni slinavki.

V skoraj istem dnevu mi je umrl oce in se dedek.
Ne vem, kako sem to tako prenesla, kot sem. Cudim se sama sebi, ker se mi ni zmesalo.

Imam obdobja, ko se mi vse zdi neresnicno. So obdobja, ko preprosto pozabim, kaj se je zgodilo. So pa tudi obdobja, ko samo jocem in obupujem nad zivljenjem.

Moja mama in babica sta se v slabsem stanju kot sem jaz....

Stara sem 22 let. Zal mi je, ker moj ati ne bo z mano ko se bom porocila, diplomirala in imela otroke...
tolazim pa se s tem, da morda res ne bo z mano v fizicnem telesu, bo pa z mano njegova dusa....

Moderatorji

mag. Polona Ozbič , univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka
PolonaOzbic
Zavod Pogreb ni tabu
Elvina Babajić