Med.Over.Net

Žalovanje in slovo

Odgovarjajo: Zavod Pogreb ni tabu

MOŽ

Default avatar

dana-f

darer
Moje sožalje ob nenadomestljivi izgubi, a verjemi mi jaz sem to doživela in te razumem kaj preživljaš. Imaš sinova in živi za njih vsak detalj spremljaj in naj te to izpolnjuje, pred otroci ne bodi nesrečen, ker trpijo oni že tako in tako jim je hudo, vse ima neki razlog, čeprav ga mi ne razumemo, zakaj-zakaj a je tako in prej ko boš to sprejel bo bolje zate.
Bodi močen in glej naprej.
Default avatar

darer

g.DANA!
Prav lepa hvala za napisane besede,stavke....V njih čutim,da obstajajo ljudje,ki te razumejo,po tistem težkem trenutku,trenutku krute resnice.Čeprav pravi rek,da je čas tisti ,ki celi rane,je ta rana prehuda in je nezacenljiva.Upam,da se s tem strinjate z menoj!?
Default avatar

nova vdova

Spoštovani vsi, ki ste tu novi in stari !

če čas celi rane ? Verjetno je po treh mesecih mnogo prekmalu za ta odgovor. meni čas ne celi rane, ta je globoka in večna. A morda, čisto po malo se učim živeti drugače:
s težko bolečino, sama za vse, odgovorna za družino , za popolnoma drugačno življenje gre.
Počutim se tako težko, včasih utrujeno, včasih bi zaspala....a ne gre ; vse to je res, žalostno. Težki dnevi so pred vrati- dan spomina na mrtve- vsi sveti . Sprejeti je treba resnico in si priznati, da tudi žalost sme na dan, je del nas in je normalna pot za nas, ki ostanemo. Morda vam bo v tolažbo zelo neumna misel, da Bog naloži vsakomur kolikor zmore.Osebno se s tem ne strinjam, ampak morda je to res. Priznajmo si , da smo žalostni ampak življenje gre kljub temu naprej, čeprav bi radi, da se to ne bi zgodilo. Jaz osebno se počutim tako manj vredna, saj kar naenkrat ne spadam nikamor- ne med samske, ker imam otroke, ne med ločene, ker ne iščem partnerja, ne med poročene, ker mi manjka polovica. Kaj torej sem in kam spadam ?
Kje so odgovori, ki jih terja moje življenje ?
Bi se družili , mi žalostni, ker se nas ostali izogibajo, ker ne vedo, kaj naj z nami?
verjetno tudi to ne bi šlo.............
imejte se čimbolje, kar vam zmoreta ranjena duša in srce, tudi zjočite se...
Default avatar

bb18

Čas ne celi rane, vsaj pri meni se zdi tako. Ostala sem sama, otroka sta šla po svoje in tudi jaz se sprašujem, kam sedaj spadam. Tretjo leto teče, od kar nas je nepričakovano zapustil mož, oče.

Tudi jaz se počutim sedaj čisto drugače, niti navajena nisem biti sama, vendar se trudim zaradi otrok, ker tu pa tam še vedno potrebujejo mamo.

Veliko berem te strani in so mi v tolažbo, ker imamo enake misli, ki nas drugi, ki to niso izkusili ne razumejo.

Življenje teče in nič ne reče,
samo nasmeh je bolj grenak.

Objem vsem, ki ste tu.

BB
Default avatar

nova vdova

kje ste vsi , da se več ne oglasite? Pogosto pogledam te strani in pričakujem vaš odziv ?
V petek imam zapuščinsko obravnano . Kako to zgleda? Ima kdo izkušnje ? Se moram na kaj pripraviti?
Lep pozdrav vsem , ki smo v "istem klubu"
Default avatar

bb18

Pozdravljena nova vdova,

samo beremo, napisano je že veliko, vse smo v enakem položaju, vse enako doživljamo, zato ne moreš veliko pisati.

Zapuščinska obravnava je enak postopek kot v vseh uradih, če ni drugih dedičev.

Drži se !

bb
Default avatar

dana-f

Kot, da je bilo včeraj, a je minilo že šest let odkar je odšel moj dragi, ki ga še zmeraj zelo, zelo pogrešam. Bolečine, ki sem jo takrat doživela nisem občutila nikoli v življenju, a še zmeraj je praznina in bolečina prisotna. Nevem, če bo kdaj drugače. Osrečujeta me moji hčerki in starši ki jih imam zelo rada. Vsi smo na tej zemlji za določen čas in to moramo sprejeti neglede kako je hudo in koliko boli. Spomin na izgubljene drage ljudi pa je še kako boleč, to poznamo vsi tisti,ki smo to doživeli.
Default avatar

nastjaa

Draga Dana, še vedno berem ta forum. Brez moža živim že dobro leto in pol in se privajam na misel, da znam živet brez njega. Na ta forum ne pišem več toliko, ker se mi zdi, da sem že vse povedala, berem pa še. Mislim, da da bi mi koristilo, če bi menjala vso svojo družbo, a je seveda ne bom, ker sem prelena, oziroma brez volje, tako da zgleda, da bom samo staro družbo izgubila in ostala še bolj sama. Otroci, mama in brat so mi pa svetla opora.

Bodi dobro!
N.
Default avatar

nova vdova

Pozdravljeni!

Tudi jaz sem še tu, še rabim vašo pomoč in oporo in jo tudi rada delim.
Moj je umrl pred pol leta, še vedno je hudo.
Rada bi vaju objela in vama zaželela, da se ne izogibajta prijateljem, meni moji
še bolj stojijo ob strani in sem jim zelo hvaležna, celo smreko so mo prišli
postavit. Tega sem se najbolj bala, pa je že mimo. Vsak nov dan -nova bolečina
in tudi nov izziv.
Živimo naprej in poiščimo nove naloge, cilje, gre...
Letos nisem voščila nikomur. Z razlogom: želim sporočiti vsem, naj se zavedajo sreče,
ki jo že(še) imajo. Verjetno imamo tudi mi , žalostni svoje poslanstvo.

B
Default avatar

JJE

Slučajno sem zašla na ta forum in vidim, da je veliko oseb s podobno usodo kot je moja, oktobra je minilo leto dni odkar sem izgubila moža nenadno zaradi infarkta ostala sem sama s zdaj 13 in 9 letnima sinovoma ter taško ki živi z nami, moram reči da je bilo in je še hudo, samo bolečina se polagoma umirja, najhuje mi je bilo po enem letu, zopet me je čisto dotolklo, samo se zopet postavljam na noge ker vem da moram zaradi otrok, ki me rabita, sploh starejši ki je šele zdaj zapadel v depresijoin je kar hudo, zato čutim z vsemi ki so prebolele tako izgubo in mislim na vas.
Default avatar

dana-f

Po dolgem času sem šla spet na forum in vidim,da je veliko podobnih usod kot je moja.
Vsi vemo, da čas naredi svoje in česar ne moremo spremeniti to je tudi čas. Tudi sama sem mislila, ko se mi ga je vzela usoda, da ne bom mogla naprej, a dan po dan, mesci in leta so
šli a jaz svojega moža še vedno zelo pogrešam. Itak verjamem, da me nekje čaka zato mi je lažje da preživim. Bodite močni.
Default avatar

nova vdova

Spoštovane!
Po dolgem času sem zopet tu, z razlogom; spet je hudo, po 15-mesecih, ko je postavljen nov spomenik na njegovem grobu, me je spet sesulo. Ne morem verjeti, kako hudo...dokončnost, spet potrditev, da je res,... spet samota,... neizmerno pogrešanje ljubega. Vmes sem obiskovala Hospic, verjela, da mi je bolje, delam na sebi, se aktiviram kolikor le morem, ampak se vrne žalost kot bumerang, še bolj silovito. Spoznavam, da je čas za veselje in čas za žalost, lepše pa bi bilo opaziti vse odtenke vmes, jih deliti, sprejeti.
Bliža se tudi Dan svetih; tudi to bremeni. Naj vam bo bolje, danes si dovolim žalovati.

Želim vsem, da bi razumeli. Veliko nas je, se ne poznamo, vendar se podpiramo in si tako pomagamo.
Default avatar

suzy1986

lp vsem skupaj!na tem forumu sem prvič in prebrala sem vse vaše preizkušnje...pišem pa vam,ker sem tudi jaz pred kratkim postala del vas in vi del mene.pred 4meseci mi je umrl mož in svet se mi je v trenutku sesul.So težki in manj težki časi,pa vendar nikoli več ne bo tako,kot je bilo nekoč.Žalostno je,da moram naprej živeti brez njega.Vedno imam v mislih,da sanjam in da se bom zbudila iz teh grdih sanj...pa vendar mi vsako mučno jutro sporoči,da niso sanje,ampak resničnost ki jo živim in to je moja usoda,moje življenje.Čeprav sem ljubila življenje in ga rada živela,kljub skrbem,bremenu in trpljenju vsakdanjika,žal je zdaj ravno nasprotno.Oziroma,vem da je življenje lepo...vendar so stvari,o katerih ne odločaš sam...je usoda ki je ne moreš spremeniti..je življenje,ki ga ne moreš zamenjat...skratka,so stvari,na katere žal nimamo vpliva.Najhuje je zjutraj,ko se zbudim in je pred mano dolg dan..že dan prej razmišljam,kam bom šla,koga poklicala,kaj počela...vse,samo da dan čimprej mine.Dan pa začnem brez volje in pozitive,saj ne vidim smisla za kaj in za koga živet.otrok namreč nimam,saj sem neplodna in sva se 6let mučila,da bi imela vsaj enega,pa vendar mi tudi to ni ostalo od njega.Tako zelo ga pogrešam)))A bolečina je neznosna in ne znam si pomagat...najraje bi zbežala daleč stran od sveta,daleč stran od realnosti,predvsem daleč stran od sebe...da bi pozabila,ne morem,saj me vse spominja nanj...a poti nazaj ni...čutim se krivo za njegovo smrt...najhuje je to,da sem si želela ohraniti stike z njegovimi bližnjimi,vendar se me izogibajo,kot bi bila slaba oseba...razumeli smo se do zadnjega,razen z njegovo mamo,s katero se pa tudi on ni pogovarjal dobrih 5 let vse do svoje smrti..rada imam njegove,saj sem se v teh letih navezala na njih in zdaj v teh težkih trenutkih,ko bi si mogli stat ob strani,mi obračajo hrbet..žalostno je to zares)))že tako živim z neznosno bolečino,vendar mi zadajajo oni še svojo,tako da nosim breme težje od sposobnosti,če se razumemo))vglavnem,imela sva srečno življenje,res da sva veliko dala skozi in tudi pretrpela,ampak ljubila sva se in bila sva srečna,da imava drug drugega..res mi je težko ob misli,da bom nekoč imela drugega fanta,saj mi to vsi skoz govorijo,da sem mlada in imam še vse življenje pred sabo...res je,vendar jaz hočem njega-le njega in bom najbolj srečna ...naj vam povem,da sva skupaj bila 7let,6let sva skupaj živela in 6 let sva delala na otroku ter hodila po klinikah za zdravljenje neplodnosti..stara sem 24,on jih je imel 32.z negovim odhodom je s seboj vzel del mene,z njim so umrle najine sanje,želje,načrti,hrepenenja,sreča,veselje...vse to je odšlo z njim,ostalo mi ni ničesar,razen slike in spomini.a kaj mi vse to pomaga,če njega ne bo več nazaj???najbolj žalostno se mi zdi,da si moram ustvarjati življenje,kot da on nikoli ne bi obstajal,saj moram stremeti k novim ciljem in popolnoma k novemu načinu življenja,ki sem ga bila vajena in ki me je osrečevalo.tako sva sanjala o otroku,toliko pretrpela zaradi tega...in kako naj potem,če bom kdaj imela drugega moža in z njim otroka,se tega veselim?saj bi mi oživeli spomini za nazaj,težko je to.ustvarit si moram drugo življenje???pa tako si je želel otroka in niti tega mu nisem dala,saj za sabo ni pustil nobenega potomca)))???????zakaj je to tako?kje da najdem smisel???tega ne more nihče zares razumeti,če sam ne doživi...verjemem,da me na tem forumu razumete...žal mi je tudi za vas,verjemite da vas popolnoma razumem in žalostno je,da se te stvari sploh dogajajo.ampak žal nihče ni nesmrten in vsi bomo imeli isto pot...eni prej,drugi kasneje.pomembno je,preživet tisto najhujše prvo leto in si pomagat,kot si z sočutnostjo do sočloveka,pomagamo tukaj.vsaka vzpodbudna beseda prav pride,saj nam je lažje,ko vemo da nekdo čuti enako kot mi.pogumno naprej in vse dobro vam želim!!!!malo sem se razpisala,vendar mi je pomagalo...upam,da se kdo v kratkem oglasi,papa-suzy
Default avatar

nikitta

Pozdravljeni,

Berem vse te žalostne zgodbe in se mi solze kar same sprožijo....Vsem,ki ste utrpeli smrt svojih ljubljenih izrekam iskreno sožalje! Bližajo se žalostni prazniki,ki zame sploh niso nikakršni prazniki ampak samo potrditev neizbežnega-vsi smo minljivi!

Občudujem vas vse po vrsti! Zelo ste močni,da lahko živite naprej.....Sama sicer,hvalabogu še nisem utrpela smrti svojih ampak nekako mi to roji po glavi že leta-vprašanje kako se bom soočila s tem,ko pride čas?Bojim se,da me bo popolnoma sesulo....ko bi vsaj jaz odšla prva....

Suzy 1986,le pogumno naprej saj si še mlada,zaživela boš na novo,boš videla.....
Default avatar

Lencica

Draga Suzy,
tudi jaz sem pred 4 meseci tragično izgubila mojega ljubega in tudi meni se je podrl svet. Ostala sem sama s hčerama, starima 2 in 4 leta. Želim ti, da te dejstvo, da nista imela otrok, ne bi preveč bolelo! Meni je bilo namreč na začetku najhuje ob misli, da sta moji punčki ostali brez čudovitega očka, ki ga bosta neizmerno pogrešali. In pa to, da ne bom več gledala njihovega ljubečega odnosa. Naj te malo tolaži to, da si boš verjetno le lažje ustvarila novo družino, čeprav najbrž o tem še ne moreš razmišljati in si tega predstavljati, tako, kot jaz ne.
Drži se, drži se zaradi sebe (meni vsi govorijo, da se moram zaradi punc), saj si zaslužiš srečno življenje! Sem v mislih s tabo in z vsemi na tem forumu!
L.
Default avatar

bb18

Težki dnevi so, polni spominov, žalosti, hrepenenja, želj.
Misliš, da bo kaj lažje, pa ni.
Objem.
B.
Default avatar

pada

Tudi sama sem pred mesecem dni po hudi bolezni izgubila moža, ki je imel komaj štirideset let, in ostala sama z dvema čudovitima otrokoma. Hudo je, ko izgubiš prihodnost, kakršno bi imela, ko se zaveš, da tvoji otroci ne bodo imeli očeta. Upam, da bo prišel čas, ko se bo življenje umirilo, ko se bo vse postavilo na svoje mesto. Do sedaj imam občutek, da je vedno slabše, vedno težje, in da ne bom zmogla....

Vem, da nisem edina, vsak dan se po svetu ponavlja tisoče takšnih zgodb....
LP B
Default avatar

drejkica09

Tudi jaz se ne morem pobrati, tudi meni je pred 3 meseci umrl partner. Brez otrok sva bila, oba res mlada, polna načrtov za družino. Tudi sama ne morem verejt, da grem popoldne na pokopališče k njemu. In res je hudo, kar ni izhoda. Bil je ljubezen mojega življenja. Včasih se zamislim, ali bom res mogla it sama skozi vse to. Bom brez njega živela še 50 let ali lahko kaj manj? Zavedam se, da ta rana ne bo nikoli zaceljena. Bodite močne.
Default avatar

jesen10

Pozdrav vsem !

Pred mesecem sem izgubil ženo, ki je umrla po 5 letnem boju z boleznijo. Vedela sva, da je hudo, pa kljub temu ostala optimista praktično do konca. Poročena sva bila 33 let, še 3 leta prej sva hodila, takorekoč od najstniških let. Imava dva čudovita sinova, s katerimi smo si drug drugemu v veliko oporo. Žalost je neizmerna. To ve samo tisti, ki to doživi. Vsako noč sanjam o njej, pogovarjava se, smejiva, tudi prepirava. In potem pride jutro....Upam in verjamem, da bo z leti bolečina otopela. Na srečo je dan zapolnjen z delom in raznimi opravki. Zavedam se, da moram nujno ostati čimbolj aktiven in v teh pogledih ne spreminjati življenja. Predvsem pa se ne zabiti v stanovanje in pestovati žalost in spomine ter razmišljati, kako hudo bo v prihodnih tednih, mesecih in letih brez nje. S sinovoma pogosto sedemo skupaj in se pogovarjamo. Sproščeno in o vsem. Sploh o njej. Pa priteče kakšna solza, včasih se tudi nasmejimo, vendar nam to daje moč. In jutri je nov dan.....
Default avatar

Lili_

Jesen10!


Prejmi iskreno sožalje. Jaz sem izgubila očeta in vem, da si je težko priznati da smo ljudje minljivi. Dnevi žalosti so pri meni prišli nekako po enem mesecu in iz dneva v dan bolj in bolj boleče. Šele takrat sem resnično dojela, da atija nebo več nazaj. Berem, da si zelo pozitiven in tako je prav. Jaz pač nisem. Smo različni.

Želim ti vse dobro,
Liidja

Moderatorji

Zavod Pogreb ni tabu
Elvina Babajić