Med.Over.Net

Žalovanje in slovo

Odgovarjajo: mag. Polona Ozbič, univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka • Zavod Pogreb ni tabu

MOŽ

Default avatar

guga

Samo teden dni je minil,odkar je odšel moj...
Default avatar

dana-f

guga
Prvo moje sožalje. Vem kaj doživljaš, verjemi mi, zmogla boš.
Jaz še zdaj štejem tedne in mislim, da boš tudi ti kar nekaj časa štela in če nam je tako lažje ni nič narobe s štetjem. Ko gledam video kasete, ko sva posneta na raznih praznovanjih imam občutek, da je tu in mi je veliko lažje še sreča, da imam te posnetke in slike. Drugi teden bo 10 mesecev kako je odšel a ostal v mojem srcu. Rada ga imam ljubezen do njega je ista kot prej če ne še bolj močna. Mogoče se to zdi komu noro, a tako je, vsak to doživlja po svoje. Bodi pogumna.
Default avatar

dana-f

Čeprav so že tri leta mino odkar ga ni, ko pride bolečina je težka, praznina, ki jo nobeden ne zapolni le misel nanj in lepi spomini blažijo bolečino in sanje o njemu mi polepšajo dan.
Default avatar

dolores

Pozdravljena dana-f!
Kako podobna je moja zgodba tvoji. Tudi moj moz se ni vec vrnil iz sluzbe. Tudi on je dozivel infarkt v 49 letu starosti. Z sinom studentom sva ostala sama. Meni se je podrl svet! Letos bo tretje leto njegovega odhoda. Prezivela sem! Tudi sama veliko berem se ukvarjam z okrasnim vrtom, iscem uteho pri Bogu...V glavnem pa bezim, bezim pred bolecino, pred spoznanjem, da je to resnicno in dokoncno. Velikokrat si zelim,da bi se mu pridruzila, ker vem, da bi bila samo ob njem spet srecna, varna, ljubljena. Zavedam se, da kar delam ni prav, da bi morala sprejeti to kot del zivljenja, se stem sprijaznit in zazivet na novo. In vendar je to tako huo, ne samo preziveti ampak tudi ziveti. Ziveti dan za dnem sam. Sina poskusam cim manj obremenjevati, ker se zavedam, da on ima svojo pot in svoje zivljenje na katerem bi mu ne bila rada v breme ampak v oporo. Hudo je, vsako jutro je hudo zaceti nov dan. In vendar pridejo dnevi, ko posije sonce in zacutis spet moc, veselje nad tem, da si premagal temo in se veselis spet sonca.Ti dnevi mi dajejo upnje, da bom nekoc le premagala to bolecino in spet zacela ziveti. Nisem ti dala tolazbe , ker je ni! Dam ti samo moj topel objem.
Ce si kdaj ljubil in ljubezen se vedno nosis v prsih, ves, da je to rados. Radost, ki ji je primesan scepec pelina. Kajti za objem sta poitrebna dva. Koga bos objel, ce si sam? Koga bo objelo drevo, ce nima ptice?
Lp.
Default avatar

NINA4

PREBIRAM VAŠE VRSTICE V KATERIH JE ČUTITI TO NEIZMERNO ŽALOST, OSAMLJENOST - IN SE VPRAŠAM KOLIKOKRAT SE Z MOŽEM SPRIČKAVA ZARADI KAKŠNE MALENKOSTI - A ŽE V TRENUTKU SE LAHKO ŽIVLJENJE ČISTO OBRNE, TAKE TRENUTKE OBŽALUJEŠ IN SI GA SAMO ŽELIŠ OB SEBI... JAZ VAM LAHKO SAMO IZREČEN ISKRENO SOŽALJE, V VAŠIH ŽIVLJENJIH PA SO ŠE VEDNO VAŠI OTROCI, VAŠI SONČKI, ZARADI KATERIH JE LAŽJE ZJUTRAJ VSTATI IN ZAKORAKATI V NOVI DAN. IN PRAV V NJIH JE TUDI DEL VAŠEGA MOŽA - ISTI POGLED, ISTE OČI, ISTE BESEDE, STVARI, KI JIH JE PRAV ON NAUČIL IN DEJANJA, KI SO ODSEV NJEGOVE VZGOJE. VEDNO BO Z VAMI, VAS SPREMLJAL IN VAM NATROSIL SPOMINE, KI VAS BODO GRELI V HLADNIH NOČEH...VSE DO PONOVNEGA SNIDENJA, NEKOČ...NEKJE....
Default avatar

janez-Žan

Pozdravljena!

Ker je od tvojega prvega pisma minilo tri leta, bi te spoštovana gospa rad vprašal kako kaj sedaj čutiš tisto bolečino. Zakaj to vprašanje...ker sem nekaj podobnega sam doživel in me na trenutke še vedno lomi...

Včasih se vprašamo kako je to mogoče, da se kaj tako kruitega dogaja... Ja, prav vsak dan se dogajajo krute stvari, včasih pa zadanejo tudi nas...

tudi mene je udarilo in to do konca...leta 2003 so pri ženi odkrili raka, sledila je terapija itd.. upal sem že, da bo vse ok, vendar leta 2004 bolezen napreduje, pride junij 2004 in tragično sem izgubil sina edinca, osem mesecev kasneje še ženo, ostal sem povsem sam .....

leta 2005 sem bil na gorenjskem na praznovanmju nekega abrahama kjer je bilo cca. 250 ljudi. Slavljenec me je posedel k mizi, kjer je sedelo cca. 10 moških in žensk, očitno je vedel, da pašemo skupaj. Stekla je beseda.. in ...ugotovili smo, da ima vsak med nami za sabo tragično zgodbo. Večer nam je minil v znamenju izliva vsak svoje bolečine, bilo nam je lažje, čeprav smo odšli domov vsak s svojim križem...

Moraš vzdržati in živeti dalje, takšno je naše poslanstvo na tem svetu..
Sreečno!

Janez-Žan
Default avatar

Mama Ana

Dragi Janez

Vse kar sem od Dane prebrala se mi zdi,kot bi sama kaj pisala. Moj mož sicer ni umrl zaradi bolezni, temveč je bila nesreča in to taka, da lahko rečem: Kovačeva kobila je bola popolnoma bosa.

Torej odkar sem vdova (dve leti in pol) z dvema osnovnošolcema vsak dan težko zjutraj vstanem. Zadnje leto resda nekoliko lažje. V svoji okolici sem si našla nekaj popolnoma nove družbe, ki me zanimivo bistveno bolje razume in pomaga, kot vsi "prejšnji "družinski, moji in moževi prijatelji". Vse kar je glede odnosov površinsko in napol narejeno me sploh ne zanima več. Na videz sicer zadnje čase izgledam dobro. Ampak tako sem se odločila, ker imam dovolj okolice, ki me stalno opazuje. Mislim si svoje in grem naprej, ne vem kam bom sploh prišla, ampak sem se s tem nehala ukvarjati. Res je pa, da me fizičen napor nikoli ne boli toliko, kot boli razbolela duša.

Skoraj ničesar me ni več strah, RAZEN tega, kar se je zgodilo tebi Janez. Če se zgodi, da katerikoli od otrok kmalu umre na tak ali drugačen način, ne vem kje bom našla moč, da pomagam drugemu in sebi potem, ko smo se vsaj za silo vsi trije nekako sestavili. Skratka, če bosta pri nas ostala v rel. kratkem času le dva člana družine je moja realna prognoza zelo slaba. S temi mislimi se že dve leti ne ukvarjam ( ne upam).

Zato ti želim da bi vsak dan znova imel moči zaradi samega sebe in si vsak dan poklonil nov dan. Naša poslanstva so res različna, pa če bežimo pred njimi ali pa se z njimi soočamo.

Si pa dober, da si sploh šel na tako obletnico, po mojem se bom sama vsem praznovanjem abrahamov raje izognila, najbrž tudi svojemu, ko ga čez slabo desetletje dosežem.

Drži se, Ana
Default avatar

Yo

Najprej vsem, ki ste doživeli tako hudo izgubo, iskreno sožalje.
Sama sem izgubila nekaj sorodnikov, prijateljico in prijatelja. Nekaj njih je ostalo v mojem srcu prav posebej zapisanih in nekaterih nisem nikoli "prebolela", čeprav so minila že dolga leta.
Vaše pisanje pa mi je dalo misliti... Tako močni ste in bodite takšni še naprej. Pomislila sem, kako bi bilo meni, če bi izgubila partnerja ali mojega sončka. Ne, ne vem, kako bi zmogla brez njiju skozi življenje.
Zato vas občudujem, ker zmorete in vam želim še veliko svetlih trenutkov!
-----
Svojih zivali NE hranim s hrano Satisfaction.
Default avatar

spela*

Yo, hvala ti.
Sem te pogrešala na forumih ...
Default avatar

ejča

Vsem, ki ste izgubile može, izrekam iskreno sožalje.
Danes mineva 18 dni, odkar je umrl moj mož. Diagnoza rak. Tri leta in pol se je boril s to boleznijo, ves čas verjel v ozdravitev, bil pozitivno naravnan, se šalil na račun bolezni, vendar je omagal. Ko je zbolel, je bil star 31 let. Ostala sem sama z dvema otrokoma, hči ima 8 let, sin pa 4. Hudo je, ko ju gledam, kako dobro pravzaprav prenašata vse skupaj. Vsaj čez dan je tako videti. Zvečer pa se začnejo težave. Zlasti pri sinu, ki noče iti spat, čeprav že najmanj dve leti spita s sestrico skupaj v sobi brez težav. Zdaj pa ga je vsega strah, sliši najmanjše šume, skratka zavlačuje z odhodom v posteljo. Tudi čez dan mi je kar naprej za petami. Zdi se mi, da je njegovo vedenje posledica izgube, ki smo jo doživeli.
Sama se iz dneva v dan borim z žalostjo, hodim na pokopališče, tudi do trikrat na dan, močno ga pogrešam, doma je tako prazno, zlasti, ko pridem iz službe in zvečer je praznina največja.
Moram pa povedati, da mi je vsaj malo lažje, če pomislim, kako je trpel zadnje dneve in ne bi prenesla, če bi to trajalo še dolgo. Ob misli, da je zdaj tam, kjer ni bolezni, trpljenja in ne bolečin, mi je pri duši lažje. Mogoče se sliši grozno, ampak tako je. Ker sem ga neizmerno ljubila, mu ne bi želela več bolečin. Verjamem, da mu je sedaj lepo in da nas čuva.
Nam pa življenje teče naprej, nažalost tudi brez njega.
Default avatar

donna

Iskreno sožalje.

Zdaj ga ne boli več, ne trpi več, počiva v miru in res je, zagotovo pazi na vas.
Žaluj, a ostani zdrava. Vse dobro.
Default avatar

dana-f

Kmalu bo pet let odkar sem prvič pisla tu na forumu. Zelo težko mi je bilo ob izgubi moža, odločila sem pisati iz razloga, da bi bolečino prenesla na papir in meni je pomagalo. Bolečina je bila huda,praznina je bila in je še zdaj. Živim v veri, da bova nekoč spet skupaj. Življenje z njim je bilo lepo. Srečna sem, da sem ga imela. Vsem, ki ste doživele mojo usodo želim veliko optimizma in moči.
Default avatar

nastjaa

Draga Dana, mene pa čaka prva zima brez njega, njegov rojstni dan decembra, in vsi ti dnevi - ure - minute - brez njega - obup. Ne morem in ne morem se sprijaznit in sprejet tega, da ni več tu. Tako rada sem včasih brala knjige, zdaj pa je ta forum moje vsakodnevno branje. Z vsakim od vas čutim, v vsakem se najdem, vse bolečine so tudi moje bolečine.
Default avatar

nova vdova

Spoštovani !

vsem, o katerih sem prebrala žalostne usode izrekam iskreno sožalje.
Žal , je tudi meni pred kratkim umrl mož. Za to se potikam na takih forumih, ker si želim pomagati.
Bilo je zelo nepričakovano, ker se je utopil pri komaj 42. letih in
zapustil pet otrok. Sem v težki situaciji. Rabim kakšen vaš nasvet !
Forum je star. Kako ste danes -po več letih ?
meni teče 6. teden in mi je grozno, želim se zbuditi in reči- saj hvala Bogu ni res!!
Poraja se mi žalost, jeza, razočaranje, nezaupanje v Boga, čeprav sem verna , iščem krivdo pri sebi, zvečer dolgo bedim,da se ne bi ponoči
zbujala,ker me je strah.
Default avatar

nastjaa

Iskreno sožalje! Zelo hudo mi je zate in ne bom te mogla potolažit, ne znam. Vem, da boš morala zbrat vse svoje moči, da boš pomagala svojim otrokom odrasti, in na nek način bodo oni pomagali tebi. Rutinsko delo, fizično delo, naprimer čiščenje kopalnice, umivanje oken, pomaga, da minejo ure. Zdi se mi, da je bila poanta prvih mesecev samo, da minejo. Zaradi otrok se boš morala kdaj prisiliti, da boš delovala mirno, in mogoče ti bo to pomagalo, ker boš videla, da zmoreš.
Nespečnost, zbujanje, včasih sem raje ostala kar budna, samo da se ne bi zbujala v temi in ponoči razmišljala o smrti. To je po enem letu minilo. Saj večinoma ne morem verjet, kako lahko živim brez njega in da sem že petnajst mesecev brez njega. Še vedno se nisem sprijaznila, še vedno na računalniku prebiram ta forum, in zalotim se, da pomislim, da bi se pa zdaj že lahko vrnil, kot da je odšel na dolg dopust in na potovanje. Zjutraj sem najbolj zagrenjena, razmišljam, zakaj sploh živim in se nikakor ne najdem. Najraje bi, da se ne bi nič več spremenilo in da ne bi rabila početi nič, razmišljati nič, iti nikamor več. Zgubila sem vsako motivacijo za vse. Zakaj bi sploh kaj izboljšala pri sebi ali pri domu, če me ne bo pohvalil? Da bi mi vsaj enkrat na leto lahko povedal, saj je vse v redu, ne se sekirat, bo že, saj ti gre dobro.
Trenutno se ukvarjam z ureditvijo groba, in spet mislim, da sem šla k napačnemu kamnoseku, da mogoče ne bo lepo naredil, da me bo nekako okoli prinesel. Že tri tedne čakam, da mi pove približno ceno. Po eni strani pa si mislim, da je to moja zadnja naloga na tem svetu. Ko bova imela urejen grob, lahko kadarkoli še sama grem.
Življenje mi ni lepo, ne maram sedanjosti in bojim se prihodnosti. Misel na preteklost pa je eno samo hrepenenje in bolečina.

Ne vem, ali je to žalovanje ali depresija. Mogoče bom končno šla na Hospic. Mogoče se bom jeseni vpisala na kako jogo ali kaj. To sem že lani ob tem času rekla.
Upam, da ti bo kdo napisal kaj bolj spodbudnega, jaz sem te dni zelo žalostna. Moraš vedet, da se marsikdo potolaži prej, a tisti pač niso več na takih forumih, ker jih ne rabijo. Tiste najdeš kar nekje okoli sebe.
Default avatar

nova vdova

Draga nastajaa !

Hvala ti, ker deliš z mano tudi svojo bolečino. Vidim, da se še vedno zelo loviš.Predlagam, da se kar odločiš in pokličeš na Hospic.Jaz bom to zagotovo storila, samo, da se malo zberem in dam otroke v šolo, da bom imela malo več časa zase in za razmislek.
Ti si čisto sama ?
Jaz se zelo trudim biti močna vsaj pred otroki, ampak me zelo lomi. na trenutke bi kar kam pobegnila. Močno si želim, da bi bilo vse po starem.

Kdaj bo pa lažje ?
Vem ,da se ne da in ne želim pozabiti, ampak kdaj pa lahko spet človek zaživi, mislim dela , načrtuje, pospravlja, ...?

Želim ti veliko volje do življenja !
Default avatar

eda

Pozdravljeni!
01.09.2009 je točno 4 tedne od nenadne smrti mojega zlatega moža.
Nisem sama, imam dva čudovita sinova 18 in 20 let.Pa vendar se počutim popolnoma samo.Tako kot ne morem zaspati, tako zjutraj ne morem vstati.
Skupaj sva delala in ustvarjal od jutra do večera, dan za dnem, leto za letom... Imela sva skupno družinsko in tudi poslovno življenje.Tako zelo prazno je naše življenje. Tako zelo je hudo tolažiti siniva, ki sta prav tako prizadeta kot jaz.Ni več skupnega vstajanja, zajtrkov, kosil, večerji,in še in še. Tudi spat smo vedno hodili skupaj. Spoštoval in cenil je vsako delo od nas in tako bil tudi do nas zelo pozoren. Kako se bojimo da se leto obrne, vsi prazniki, dopusti, izleti.... ne znamo si predstavljat, kako brez njega. Boli pa vsaki dan bolj.. Nevemo kje in kako iskati tolažbo. Kamor se obrnemo, je njegovo delo. Hudo, hudo je...
Default avatar

Nova vdova

Spoštovana Eda !

Vem, da je hudo, ampak ne obupajte, bolečina ne mine, ampak živeti moramo naprej. Sama imam 5 otrok, pa sem srečna, da so , da me zamotijo, da se prisilim, da vstanem ali se zberem in naredim, kar oni potrebujejo. Tudi vam toplo priporočam , da se prisilite in pojdite ven , med ljudi, čeprav stalno sprašujejo, ampak tako človek bolečino deli, se zjoče in gre naprej. Sama sem tudi po 3x na dan na pokopališču, ampak vem, da ga tam ni, pa me kljub temu vleče tja. Opazujem naravo, veter in oblake kot bi kaj pomenili. Najdite si dejavnost, ki vas bo predvsem pomirila- jaz grem kar hodit v gozd. Pa mine dan in še en ter še en...pa vsak večer pišem -kot bi pisala njemu.
Morda boste pa odkrila čisto svojo idejo, ki pomaga; pa nam jo zaupajte, prosim.
Držite se !
Default avatar

dana-f

Pozdravljena vsaka nova, ki jo je doletela tudi ta kruta usoda kot mene.
Prazniki so res hudi brez oseb, ki smo jih srčno ljubili in svoje mesto ne bodo nikoli izgubili.
Kmalu bo šest let odkar sem začela pisati to, takrat novo zgodbo svojega življenja,brez moža fizično z menoj,a v mislih je stalno tu.Še zmeraj ga zelo pogrešam a življenje gre dalje so slabi in dobri dnevi, mislim da bo praznina za njim večna. Verjamem v usodo. Ko mi je najtežje, ko sem skoraj na tleh se mi velikokrat zgodi nekaj nepričakovanega in pozitivnega, nevem ali se to dogaja tudi drugim a mislim, da obstaja kakšna razlaga za to, da se poberem in da gre dalje. Še vedno pišem in to mi zares pomaga. Razmišljam optimistično in pozitivno to je zelo važno za vsak dan.Držim pesti za vse, da čim lažje premagajo bolečino.
Default avatar

darer

Tudi meni se je podrl svet,ko se po 30 skupnega življenja naenkrat ostal brez drage soproge in mame dveh sinov.Te trenutke ne morem pozabiti niti preboleti.Spremlja me povsod in uteho sem iskal povsod:na njenem zadnjem počivaišču,v cerkvi,v naravi-pristal sem celo pri zdravnikih,ki pa mi niso preveč pomagali.Pomagata mi moja sinova zaradi katerih živim IN MISEL,DA TAKO MENE KOT SINOVA ČUVA NAŠA DRAGA MAMA.Ona je naš angel,ki nas čuva in spremlja povsod!

Moderatorji

mag. Polona Ozbič , univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka
PolonaOzbic
Zavod Pogreb ni tabu
Elvina Babajić