Med.Over.Net

Žalovanje in slovo

Odgovarjajo: Zavod Pogreb ni tabu

MOŽ

Default avatar

dubk

zdravo vsi,

tudi jaz se se vracam sem..po vec kot dveh letih cutim, da mogoce ne bom zmogla sama..potrebujem pogovor, rada bi govorila o tem, kako nisem ok in kako ga se vedno pogresam..bliznjih ne morem obremenjevati (vec) s tem..
cez dan sem ok, zivljenje tece, ampak ob vecerih, ponoci, je nevzdrzno. ko sem ze mislila, da sem dobro, da mi gre dobro, me je spet povozilo, sem brez volje do zivljenja, brez smisla..imam dva soncka, zaradi katerih vztrajam, ja, ampak sem se cisto izgubila..tako ga pogresam, tako boli!:(
kam se lahko obrnem po pomoc, okolica lj?

pozdravcek..
Default avatar

bolečina na 3

Ne vem, kaj bi ti rekla, da bi ti bilo bolje, ampak lahko ti rečem samo, da te razumem. <3 <3 <3
Default avatar

dana-f

Pozdravljeni,
jaz sem spet tu ker čutim, da je dobro zame da se vračam na ta forum, ki mi je zelo pomagal v najhujših trenutkih mojega življenja. Včeraj je bilo 14 let odkar je moj ljubi mož tiho zapustil ta svet na katerem smo vsi samo v prehodu. Vsa ta leta, ko ga ni sem se naučila živeti ker vem, da bi tudi on želel da sem močna. Vsi tisti, ki smo izgubo ljube osebe preživeli tako ali drugače smo morali ostati močni zaradi sebe in otrok. Vedno se rada spominjam njegove duhovitosti čeprav je bil redkobeseden me je znal nasmejati in spraviti v dobro voljo in to ne moreš nikdar pozabiti. Dragi tvoje življenje je bila moja sreča.
Lep pozdrav vsem, ki to prebirajo.
Default avatar

clepatunja

Pozdravljeni,

v teh prazničnih dneh, sem izgubila moža, odšel je v mojem naročju tiho, spokojno po celoletnem boju z boleznijo. Tako poln optimizma, želje po življenju. Mnogokrat sem sama obupavala, a on je bil svetilnik, ki me je potegnil iz globin.
in zdaj, je dom prazen, tih, solze so se posušile, a ostala je neizmerna bolečina. Kamor seže oko je zlovešča tišina in praznina, ni več tiste vsakodnevne rutine, skrb za njega in dom ...
Vem da je prav tako, da se je njegovo trpljenje končalo a vseeno je kot bi z njim odšel del mene.

Upam,da sta čas in delo zaveznika, ki postopoma ublažita bolečino
Default avatar

Tejca

Mineva skoraj 4 mesece,, odkar je po tezki bolezni odšel tudi moj dragi mož.. Noči so dolge, prazne... Imam dva otroka, 7 in 11let, hči bo kmalu praznovala prvi rojstni dan brez atija... Zelo je hudo, zadnje mesece sem bila kot robot, zdaj prihaja za mano..
Je tu še kdo?
Default avatar

AJ33

5 mesecev bo odkar je umrl moj dragi mož, po skoraj dvoletnem boju z rakom na želodcu in požiralniku. Dokler te ne doleti kaj takega, dokler ta bolezen ne prizadane bližnjega se niti približno ne zavedaš kaj to pomeni. Do konca sem mu stala ob strani po svojih najboljših močeh, skrbela za dom, otroka, podjetje in vse ostalo. Bila močna. Najin odnos se je skozi bolezen še bolj poglobil, neizmerno sem ga imela in ga še imam rada. Umrl je pri svojih 48 letih, jaz pa s 33imi postala vdova. Imava čudovito hčerko staro 11 let, njegov sin iz prejšnjega zakona je star 14 let in še vedno del najinega življenja, saj smo vedno bili družina in je veliko živel tudi pri nas. Moj mož je bil človek, kateri je premagal v zivljenju vsako oviro, pomagal drugim reševati nemogoče težave in vedno je zmagal. Tukaj ni. Še vedno ne dojamem da je to sploh mogoče. Imam polno življenje, starši mi stojijo ob strani, ogromno pravih prijateljev, finančno in bivalno sem preskrbljena, saj sva v 10ih letih zakona ustvarila lastno podjetje, kupila hišo, v glavnem na tem področju ni težav.

Nisem oseba ki bi na zunaj kazala pretirano žalost, z otroci in smo šli na morje, družim se s prijatelji, počnem vse stvari katere sva prej počela skupaj. Preden je umrl sva se o tem veliko pogovarjala in to je bila njegova želja. Pa vendar je bolečina v meni skoraj nevzdržna. Vsak dan, ko me nihče ne vidi, jočem. Pogrešam ga vedno bolj, ne vedno manj. Preden je umrl mi je rekel da me bo čakal nekje...ampak naj ne hitim preveč s tem da pridem za njim....meni pa gre samo to po glavi....kako naj živim še nadaljnih ne vem koliko let brez njega? Edino kar me žene so otroci. Sicer upam da se mu bom čimprej pridružila. Borim se s tem da najdem smisel v tem življenju, ne predstavljam si dolgih let ki prihajajo. Išč načine kako bi komunicirala z njim, bil je moj najboljši prijatelj, moj zaupnik, moja opora....

Težko je vse to spraviti v besede in stavke, zato pišem sem, se mi zdi da to lahko razumejo samo tisti, ki podobno doživljajo.....
Default avatar

danaf

V življenju se moramo veliko naučiti. Bolečino ob izgubi ljubljene osebe se ne da opisati. Samo tistemu, ki se zgodi in spozna ta občutek bo razumel kaj pišem. Kmalu bo šestnajst let odkar je odšel moj ljubi mož na drugi svet in verjamem, da me varuje tu kjer sem ostala. Ni dneva, da moje misli ne uidejo k njemu a sprejela sem, da je pač tako moralo biti in da me čaka nekje. Težko mi je bilo, da se naučim živeti brez njega. Obogatil me je z dvema prekrasnima hčerkama, ki sta mi bili in sta vse v žvljenju. Veliko poguma je bilo potrebno, da zaživimo a se je splačalo. V življenju se ti vedno, ko se zaprejo ena vrata druga odprejo. Vsem, ki žalujejo v tem trenutku pošiljam veliko pozitivnih misli. Lep pozdrav.
Default avatar

dana-f

Danes mineva 16 let odkar je moj ljubi mož odšel zadnjič iz našega doma. Spomin tega jutra je tako živ kot, da je bilo to včeraj. Težko je verjeti, da sem zmogla premagati vse ovire in težave čeprav sem ob tem tragičnem dogodku mislila, da ne bom zmogla. Dobila sem neko nenavadno moč, ki me je ob padcih dvigala in pošiljala naprej. Verjamem, da je vedno z menoj zato grem pogumno svojo življenjsko pot. Verjeti vase je zelo pomembno. Lep pozdrav vsem, ki preberejo to.
Default avatar

Tajska 72

Tudi sama izgubila moža, pred letom in pol. Naredil je samomor in za mene, ki sem ga našla je bil to velik šok, ko ne najdeš odgovora zakaj, brez poslovilna pisma. Imam 2 odraščajoče otroka, za katera je bil to velik pretres. Pomagal mi je hospic, ki nudijo pomoč in podporo ob zalivanju. Bila na njihovem taboru za zalujoce, res toplo priporočam, da se obrnete na njih.
Meni osebno je pomagala prenova stanovanja, a je vse drugače, da me nič ne spominja na prejšnje čase. In pa družba, potovanja, hribi. Srecno
Default avatar

ABK

Naj se sliši še tako banalno, le čas je tisti, ki zmanjša to bolečino. Sčasoma prezvecis vse faze žalovanja. Občutke krivde, žalost, jezo, trpljenje, solze.... Moraš predelati vse to, ni bližnjice. Ni slabo pomagati si z antidepresivi kakšno leto, pomaga. Zaradi vseh, ki nas imajo radi in zaradi sebe je treba živeti naprej. Zmoremo veliko več, kot mislimo, enkrat je lažje..

Moderatorji

Zavod Pogreb ni tabu
Elvina Babajić