Med.Over.Net

Žalovanje in slovo

Odgovarjajo: mag. Polona Ozbič, univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka • Zavod Pogreb ni tabu

SMRT FANTA

Default avatar

alenka*

H V A L A !!!!!!!!
Default avatar

ula

Alenka,

tudi jaz sočustvujem s tabo.

Verjemi, da se bo vse uredilo!!!!!
Default avatar

Andrej

V takih primerih bi bilo prav da se osebek navede z polnim imenom in priimkom ! Pa naj se ga pribije na križ sramote !

Alenka, le pogumno naprej ! In naj kar prihajajo k tebi kdorkoli, kaj pa koga briga kdo je tebi kdo ! In tudi zakaj naj bi sploh komu pojasnjevala svoje relacije znanstva. Po daljšem času sem prebral dosedanje odgovore tebi, ravnaj se po njih (mislim tiste pozitivne), odmisli negativce in ŽIVI !

Z najlepšimi željami - Andrej
Default avatar

nbena

NE SMES KRIVITI SEBE!TAKA JE PAC USODA IN V ZIVLJENJU BOMO IZGUBILI SE VELIKO OSEB,KI NAM BODO POMENILI ZIVLJENJE.
Default avatar

MAGGY

Moje iskreno sožalje. Zdaj pa le pogumno naprej. Vem,. da je to težko izreči. Bil je mlad in težko je izgubiti nekoga, ki si ga imel rad. Nimam ravno izkušenj s smrtjo fanta imam pa izkušnje s smrtjo prijeteljev in prijateljic zelo mladih in približno vem kako ti je. Lahko nekako kontaktiraš z mano ali po telefonu ali pa po mailu, če seveda to želiš.

Veliko potrplhenja saj bo šlo le naprej moraš.

MAGGY
Default avatar

TINKA

Alenka!
Zamanj iščeš pomoč. Pomagaš si lahko samo sama. Osredotoči se na lepe trenutke, ki sta jih preživela skupaj. Ko se ti prikradejo vprašanja, na katera ni odgovora, se zamoti z nečim. Spodi črne misli iz glave še isti trenutek, ko začutiš, da se ti približujejo. To narediš tako, da si v mislih črno misel nadomestiš z očetovim nasmehom.. ali s čimerkoli podobnim. Sprva bo to težko, vendar bo s časoma vse lažje. Ko boš začutila, da se ti približuje misel na tiste težke trenutke, pokliči v mislih očetov nasmeh. Piskusi. Pri meni deluje.

Vsekakor pa boš potrebovala čas. Tudi moja izkušnja je bila boleča in sem preživela. Če ne bi poznala tega trika, ne vem, kako bi bilo z mano.

Jaz osebno nisem jemala nobenih zdravil. Probala sem, vendar sem imela občutek, da me odnašajo nekam... kjer se nisem počutila udobno. Po enem mesecu sem z uporabo prenehala in se soočila z izgubo. Tako, čisto na naraven način. Jokala sem vsek dan, pozneje vsake 2 dni in na koncu sem se naučila, da sem si dovolila čistiti /jokati/ samo še takrat, ko sem si vzela čas za to in sem se spominu čisto prepustila. Verjamem, da moraš tudi ti čimprej začeti funkcionirati normalno, zato ti predlagam, da se poslužiš tega trika.

Mogoče še to: prepričana si, da bi te tvoj fant /če te slučajno vidi/ rad videl veselo, nasmejano in srečno. Zadnja stvar, ki si jo želi (skušaj obrniti položaj), je to, da si zaradi njega nesrečna. Zgodilo se je kar se je moralo. To je bilo zapisano še preden sta se spoznala. Nikoli in nikdar pa se ne obremenjuj s tem, kdo je kriv in zakaj se je zgodilo. Smrt je del življenja. In ti imaš priložnost, da postaneš močna oseba, ker boš prestala vse to. Nič na svetu te ne more prizadeti. Lahko boš srečna bolj kot marsikdo drug, ker boš vedela, da je življenje minljivo in ga boš uživala v popolnosti. Vsak dan. In ko boš to dosegla, bo tvoj angel ponosen nate. Ohrani ga v srčku in naj živi s teboj.

Predvidevam, da sedaj niti ne veš dobro, o čem pišem. Čez dve leti boš razumela. Toliko časa boš porabila, da se naučiš živeti s tem.

Upam, da sem ti vsaj malo odprla oči. Predlagam ti, da se pogovoriš z zdravnico v zvezi z jemanjem tablet. Mogoče bi bilo tudi zate bolje, da najprej boli do onemoglosti in se potem pomiri. .. to je čisto naraven proces.
Default avatar

Opazovalec

Soseda in znanec? ista oseba? zelo ste bili glasni. kje ste sedaj? Nimate več komentarjev? So vse vaše izjave resnične? Mislim, da je tudi v vaših izjavah nekaj resnice (smo istega mnenja). Pridite na dan. Ne samo IZZIVATI.
Default avatar

roby

nekako so mi ostale v glavi besede novinarja ki je pred dnevi ob tragični nesreči mlade mamice 3 otrok zapisal na koncu članka....ah to prekleto življenje...

...in s tem se popolnoma strinjam...

Alenka vem kaj prestajaš vendar tableta ne pomaga prav nič, pomaga lepa misel, pomagajo prijatelji, starši, sorodniki, dobre stvari ki jih narediš, ne pa kemija.

Tudi meni se je življenje za vedno spremenilo v prelepi sončni nedelji pred 7 meseci ko smo se vračali iz morja, pa se sprašujem zakaj...zakaj...zakaj, zakaj ne jaz zakaj ona. Zakaj je moral biti ravno v tistem trenutku ravno tisti avto na cesti ki je povzročil tragedijo zakaj...
Odgovora ne bom najbrž nikoli izvedel, ne na sodišču ne v življenju. Izvedel ga bom ko bom tudi jaz tam kjer je sedaj moj sonček, ko se bova ponovno srečala in tega se veselim.
Default avatar

Bojan

Naše življenje je polno dogodkov, ki jih z raumom ne bomo nikoli pojasnili. Velikokrat se pozneje izkaže, da so nam tudi za - nas slabe stvari, hotele nekaj sporočiti. Nas nekako dvigniti. Saj, malo razumejo tisti, ki razumejo le to, kar je mogoče razložiti. Ali ne..?
Default avatar

dora

kot sem ti že pred časom povedala...fant te vidi in želi da si srečna...vedno bo ob tebi

pazi nase
Default avatar

Nobody

Zanima me le, kako se je izteklo na sodiscu?
Default avatar

Nina

Zdravo,


Vem, da ti je hudo. Toda kadar ti Bog zapre vrata, ti vedno odpre okno.
Vsaka stvar je za nekaj dobra. Bog te ni poklical k sebi, ker ima s teboj dolocene nacrte tu. Potrebna si na Zemlji, zato te je zascitil. Cas ti bo pokazal zakaj.

Meni sta umrla dvojcka, ko sem bila noseca 4 mesece. Skoraj sem obupala. Toda, ko sem na radiu slisala versko oddajo, da so nerojeni otroci v nebesih angeli sem se pomirila. Imam dva angelcka. Tolazim se, da sta dva in nista osamljena.
Potem se je se moz locil od mene. Nov sok. Sedaj razmisljam. Bog je videl, da me moz ni imel dovolj rad in je raje vzel otrocicke k sebi, da se oni ne trpijo tako kot jaz......Cas prinese odgovor.

Mogoce malo cudno razmisljenje toda, ko mislim tako mi je lazje.

Nina
Default avatar

alenka

Hvala vsem za pomoč... hvala tudi tebi Nina...

Nič ni čudno razmišljanje... tudi jaz bom morala začeti tako razmišljat, ker še vedno tako svinjsko boli ko se spomnem nanj... in verjemi, da ne mine dan, da se ne bi spomnila, pa kaj dan, ura ne mine... še posebej v službi, ko sem bila vedno navajena, če mi je npr. kaj računalnik nagajal, sem samo poklicala 120 in že je bil Gregor pri meni... zdaj pa zastonj kličem 120...ni ga več...

...čas celi rane pravijo, upam, da imajo prav....


LP
Alenka**
Default avatar

Alenka*

Gregorju v spomin....

Maybe I didn't treat you
Quite as good as I should have
Maybe I didn't love you
Quite as often as I could have
Little things I should have said and done
I just never took the time

You were always on my mind
You were always on my mind

Tell me, tell me that your sweet love hasn't died
Give me, give me one more chance
To keep you satisfied, satisfied

Maybe I didn't hold you
All those lonely, lonely times
And I guess I never told you
I'm so happy that you're mine
If I make you feel second best
Girl, I'm sorry I was blind

You were always on my mind
You were always on my mind

Tell me, tell me that your sweet love hasn't died
Give me, give me one more chance
To keep you satisfied, satisfied

Little things I should have said and done
I just never took the time
You were always on my mind
You are always on my mind
You are always on my mind

**************************************************************************************

Vse najboljše Gregor... pa kjerkoli že si.... v mislih si z menoj!

Alenka
Default avatar

Irena **

Tudi meni se je zgodilo, da mi je umrl fant, ki je bil najboljši prijatelj na svetu. Nenormalno sorodna duša. Teče že 8. leto, pa ni dneva, ko se ne spomnim nanj. Umrl je nenadoma. Sem mislila, da se mi bo zmešalo, ker sem sprva vsako sekundo mislila nanj. Ker je hotel, da bi hodila, pa sem se bala, da bi s tem vse pokvarila, sem se izmikala, čeprav sem ga iz srca ljubila in vem da je tudi on mene. Nato je umrl in sem se čutila krivo.

Eden najhujših občutkov, iz katerih izvira žalost je občutek krivde. Brala sem eno knjigo, v kateri je pisalo, da se vprašaj, zakaj si žalostna. Ali si zaradi njega ali zaradi sebe (krivda, občutek zapuščenosti). Njemu je namreč dobro. On ti je odpustil in ti želi vse najboljše, verjemi. Odpustiti si moraš še sama, kar pa zahteva veliko joka (pusti tablete), izpovedi prijateljem, branje kakšne knjige, pojdi v kakšno skupino, v kateri se zberejo podobne duše (poslušanje istih stvari iz ust nekoga drugega ti lahko nenadoma odprejo čisto novo dimenzijo dojemanja- ker si tam bolj objektivna, medtem, ko isto stvar pri sebi vidiš subjektivno) in ČAS. Kolikor bolečine več gre ven, toliko bolje zate. Sicer ti lahko pusti psihične posledice (depresija...)

Pomembno je, da izkoristiš ta čas po njegovi smrti čimbolj koristno, da se ne zapiraš vase in ne potiskaš bolečine v kot. Beri, uči se, spoznaj čimveč o smrti, smislu življenja.

Potem boš videla, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Sedaj imaš enega dodatnega angela varuha, ki bo skrbel zate, zato si dejansko srečnica. Vem, da zveni kruto zdaj vse skupaj, ampak verjemi, šla sem skozi vse in mi je sedaj žal, da tega časa nisem bolj izkoristila.

Jaz iz leta v leto ugotavljam, koliko "koristi" je naredila njegova smrt v vseh ljudeh okoli njega. Poskrbel je za nas, da smo se vsi spremenili. Nam se včasih zdi, da na slabše (ker smo žalostni zaradi njega, včasih zmedeni), ampak drugi vsi začuda rečejo, da smo se na bolje. Postali smo bolj človeški, sočutni, ne gledamo na življenje tako materialno, ampak želimo čimbolj lepo preživeti čas s svojimi bližnjimi...

Tudi jaz sem sedaj poročena in mati. Srečo imam, da sem našla res dobrega moža. Njega ne bo nikoli nihče nadomestil in v mojem srcu ima posebno mesto. Meni je rekel noč pred smrtjo: "Misli name. Obljubi, da boš mislila name." Takrat sem mislila, da gre samo za to noč, naslednje popoldne pa sem dojela smisel besed.

Moraš iti svojo pot naprej. Življenje z njim te je obogatilo, ampak njemu je bila drugačna pot kot tebi. Bodi vesela za ta dragoceni čas in mu bodi hvaležna s tem, da nekaj narediš zase v duhovnem smislu in ga ne pozabiš.

Drži se!
Default avatar

Su||y`

Alenka, kaj naj rečem, veliko časa je že minilo, a verjamem, da v tem času se pri tebi ni kaj dosti spremenilo... Verjamem, da so zate bili lanski prazniki polomija in verjamem, da si bil na tleh... Vem tudi, da ti je danes boljše, da se že spopadaš z življenjem, toda nekje v sebi še vedno upaš, čakaš, da se bo vrnil, da bo prišel, da bo stopil skozi vrata... Čeprav veš, da ga ne bo nikoli... Ko sem prebrala vse komentarje tukaj so mi v oči stopile solze... Nisem prestajala tega, kar si ti, toda lani sem izgubila fanta, ni umrl, ampak sva se razšla... že to je zame bil hud udarec, že to je zame bil zgubljen svet, podrta realnost... a v primerjavi s tem, kaj si doživljala ti je to nič... In zato sem se zamislila, da sem po vsem lahko srečna, da je on še vedno nekje, vsaj, da ga lahko vidim, da se lahko ozrem nanj, čeprav ga ni ob meni... Ne znam se postaviti v tvojo kožo, ampak verjamem, da je grozno noro in da je bolečina, ki je ne more izbrisati nihče... Sedaj se samo vprašati, kdaj boš zbrala pogum in voljo do pravega življenja in pustila tudi drugim fantom blizu... To moraš narediti, moraš zaživeti... Čeprav se ti bo zdelo krivično, ne smeš na to gledati tako... Verjemi, da bi on želel, da si srečna, da ljubiš drugega, da si ustvariš družino... Bi pa želel tudi, da nekje v sebi nikoli ne pozabiš na njega... Toda ne želi pa, da si nesrečna, da se zgubljena... Sama se tega dobro zavedaš in naredi to zanj, zaživi... V spominu ga pa ohrani kot fanta, ki je bil in vedno bo nekaj drugega od ostalih in nekdo, ki je vedno ob tebi te varuje in pazi nate!Dano ti je bilo živeti, njemu ni bilo... nekdo že ve zakaj si ostala ti... Zberi pogum, da tistemu, ki ti je dal živeti poplačaš s tem, da osrečiš sebe!

Želim ti iz srca, da bi tvoje življenje postalo popolno, da ko bi pomislila nanj bi na tvoja ustih se vedno prikradel nasmeh, da bi bila ponosna nanj in na to, da je nekoč bil! V spomin njemu, pa je že dovolj to, da si sama zbrala moč, pogum za življenje, kaj je verjetno edino, kar si je on želel!

Lp, Katja
Default avatar

Lili

Draga Alenka!
Razumem tvojo bolečino. Tvoja zgodba je tudi mene prizadela, čeprav te ne poznam. Dovolj je že hudo, da te ljubljena oseba zapusti, kaj mora biti šele, če umre. S časoma se boš spet postavila na noge, verjemi mi! Nobenemu ne privoščim take bolečine in upam, da se ne bo to meni kdaj zgodilo, ker sem čustveno zelo občutljiva. Res mi je žal zate, vendar je treba živeti naprej in tudi ti boš našla svojo pot. Srečno!
Default avatar

xenea

jaz pa žalujem za nekom ki me je le žical za jurja pa sem veeno v črnem

pa vse življenje iščem in obožujem osebe ki me spominjajo naj
je to normalno ali je že obsedenost 500%

tri leta sem v adolescendi sanjala v črni barvi
celo prijateljico sem videla na para v sanjah
pogovarajala sem se z mrtvimi ki so bili še resnično živi
iskala stike s kozarcem in svečami z avtomatsko pisavo čisto obsedena pa izgubila vso voljo do drugih, nadomestnih ljudi za to izgubo

pa saj sem res premaknjena

lp
Default avatar

tiNA

TUDI MENI JE UMRL FANT V PROMETNI NESREČI IN TI PET DNI PRED BOZIČEM.SEDAJ JE MINILO LETO PA PAU PA GA ŠE VEDNO POGREŠAM IN LJUBIM.ALENKA ZLO RADA BI TE SPOZNALA.JAVI SE TLE GOR IN PUSTI SVOJ ELEKTRONSKI NASLOV.SKUPAJ BOVE ZMOGLE.
Default avatar

tiNA

TUDI MENI JE UMRL FANT V PROMETNI NESREČI IN TI PET DNI PRED BOZIČEM.SEDAJ JE MINILO LETO PA PAU PA GA ŠE VEDNO POGREŠAM IN LJUBIM.ALENKA ZLO RADA BI TE SPOZNALA.JAVI SE TLE GOR IN PUSTI SVOJ ELEKTRONSKI NASLOV.SKUPAJ BOVE ZMOGLE.

Moderatorji

mag. Polona Ozbič , univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka
PolonaOzbic
Zavod Pogreb ni tabu
Elvina Babajić