Med.Over.Net

Žalovanje in slovo

Odgovarjajo: mag. Polona Ozbič, univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka • Zavod Pogreb ni tabu

siljenje v dobro voljo

Default avatar

Frida1

Joj, kar moram se vam razpisati. tako mi gre na živce to siljenje v "pozitivo": življenje gre naprej, preteklost je treba pustiti za seboj, glej kak je to in ono lepo, gremo na kak čvek..., ne obupat, moraš iti v družbo...

Bolje, da nikomur ne poveš, kako se počutiš, ker takoj dežujejo pozitivni nasveti....


kakšne so vaše izkušnje s tem? Trudim se, da zares povem kako mi je (prijateljem). Pa mi je včasih res kar žal.
Default avatar

Rainbow

Joj, draga Frida, kako popolnoma te razumem.
Tudi jaz o svojem pravem počutju lahko povem le partnerju in najboljši prijateljici, z vsemi ostalimi je tako hudičevo težko. Vsi od mene pričakujejo, da bom nasmejana, energična, komunikativna, žurantska - takšna, kakršna sem bila prej... Ampak ne gre. Ne počutim se dobro v večjih družbah, ni mi do žurov in veseljačenja, potem me pa vsi sprašujejo, ko vidijo moj kisel obraz: "Ja Jerca, je kaj narobe?"
Na živce mi gredo vsakdanje fraze, siljenje v optimizem, tolažbo, da je moja Nikita pri angelčkih (to pa popolnoma znorim, ma pri kakšnih angelčkih neki, če je kup pepela na Žalah....), da gre življenje naprej, mogoče celo, da je življenje lepo in da je vsaka slaba stvar za nekaj dobra ....
Septembra greva na daljši dopust na grške otoke in vsi govorijo joj, kako bosta uživala, kako se bosta fajn imela, kako vama zavidam.... Tudi to mi gre maksimalno na živce, ko pa jim ne morem dopovedati, da se NE BOM IMELA FAJN IN DA NE BOM UŽIVALA. Da grem zato, da bova 4 tedne popolnoma sama, da se odklopim od te nerazumevajoče okolice in da nobenega ne vidim ves mesec.
Ja, draga Frida, res te razumem. In te objemam. In mislim nate.
Jerca
Default avatar

maja99

jaz vaju tudi obe razumem, vendar bi poskusila še razložiti "nasprotnikovo" stran...
po moje prijatelji in znanci enostavno resnično ne vedo, kaj povedati, na kakšen način povedati, jim kaj "uide", ne znajo tolažiti; mislim, da v bistvu ne mislijo nič slabega, ampak enostavno ne najdejo pravih besed. Seveda ob vaših izkušnjah pravih besed sploh ni.. eh, nekaj mutim, nočem biti nesramna, hočem samo povedati, da ob tako tragičnih dogodkih človek enostavno res ne ve, KAJ povedati, katere besede uporabiti, da se ne bo slišalo kot žalitev, ali kot bedasta pripomba...
Tudi meni je najbolj brezveze "izrekati sožalje", vedno si mislim, le kaj naj rečem prijateljici, znanki, ko se ji zgodi kaj tragičnega, le kaj jo naj tolažim, da bo bolje, da bo čez čas lažje, da mi je resnično žal...., kot to govorim, mi gre na bruhanje in resnično ne vem, kaj reči.

Evo, zdaj nameravam napisati:Lep preostanek dneva..., pa sem takoj pomislila, le kako glupa pripomba, bodi raje tiho....
Se opravičujem, če sem malce zmedeno pisala....

Držite se,

Maja
Default avatar

mama Ana

Frida popolnoma te razumem.

Kar naenkrat ostaneš sam. Ko pa potem svoje bivše "prijatelje" črtaš, se pa vsi čudijo kakšen si. Bodi le s tistimi, ki te nekako razumejo. Sama še vedno hodim v temnem, pa bo že kmalu dve leti od smrti. Ne morem se obleči "normalno". Edina barva, ki jo oblečem je bela, ker je to barva žalovanja na Japonskem.

Draga Maja, očitno ne veš čisto dobro o čem govoriš in ti predlagam da se raje odmakneš od ljudi, ki resnično žalujejo in se vsak dan znova borijo zato, da vstanejo in poskušajo preživeti dan za njihov nivo kar najbolj ustvarjalno.

Smo kot težki invalidi, ki zjutraj potrebujejo zelo veliko ogrevanja, da se sploh spravimo v življenje, ki ga ne maramo.

Kaj reči prijateljici, ki jo je zadela tragedija? Bodi potrpežljiva, 100 x jo povabi v kino, na sprehod, kamorkoli pač, spravi jo v kakšen tečaj, pomagaj ji tam, kjer se ne znajde, skupaj z njo pospravljaj, da ji kakšno knjigo, ki si jo prebrala in misliš, da bi bila njej všeč,.....
če pa tega vsega ne zmoreš se pa res raje umakni.

lp Ana
Default avatar

andreja

Pozdravljena Frida

Tudi jaz te prav dobro razumem.Jaz osebno sem se po smrti moje deklice zelo spremenila.Tako iščem svetle trenutke,ki pa jih žal skoraj ni.Tako rada bi spet v sebi čutila srečo,zadovoljstvo in radost,pa se je vse nekam izgubilo.Vsi pričakujejo v meni "staro" Andrejo,jaz pa to nisem več.Enostavno se mi sploh ne ljubi z kakšno prijateljico na kavo.Najraje sem kar sama,kar vem ,da pa ni prav.Tudi mama me ne razume,zakaj se še po 15mesecih nisem pobrala,da naj to vendar sprejmem kot del življenja,naj gledam na svet bolj optimistično in konec koncev imam doma dva zelo živa otroka.Seveda ju imam,a mama ne razume(tako kot večina drugih),da moja bolečina zato ni nič manjša.Trudim se,tako zelo se trudim živeti normalno,igram se z hčero,hodiva na sprehde,pospravljam,kuham,perem,včasih gremo vsi skupaj na izlet pa se v vsem tem skriva le navidezna sreča.Res ne vem kdaj bo saj malo bolje,če prav so včasih dnevi,ko vse skupaj še kar nekako gre,so pa dnevi ko sem čisto na tleh.
Draga Frida,kot vidiš tudi v tem nisi sama.Prav dobro te razumem in je že tako,da človek,ki nima takše izkušnje,verjetno ne more,ali pa ne zna čutiti z nami in nam včasih,morda nehote naredi več škode kot koristi.

En topel objem tebi,Frida in vsem ostalim sotrpinkam.
andreja
Default avatar

petra

Drage mamice,
počasi, korak za korakom. Vem, da ste to že slišale, vem, da velikokrat slišite in vem, da imam prav.
Prav imamo vsi skupaj, ko čutimo, da tisti, ki ni doživel ne ve kaj prestajamo.
A nekateri ( kot Maja ) si vsaj upajo in želijo odkriti vsaj delček oblaka, ki zakriva naša sonca. Pa čeprav ne vedo kako. In kako naj to vedo, če pa včasih še sami NE VEMO kaj nam najbolj paše. In niti ni nujno, da tisto kar nam paše danes nam bo tudi jutri.
Večina žalujočih se srečujemo s težavami v okolici. Na žalost je tako, da v žalosti si sam in od nas samih je odvisno kje bomo našli moč, da preživimo in živimo naprej. Na žalost je tako. Seveda dobro dene, da nas nekdo spodbuja, nam prisluhne ... vse ostalo pa je odvisno od nas samih.
Kako kruto zveni !
In krog prijateljev se spremeni ali pa se deli: na prijatelje s katerimi se lahko veselimo in prijatelje s katerimi lahko jokamo. In prihajajo novi prijatelji in zopet je od nas odvisno ali jih bomo sprejeli ali pa objokavali "bivše prijatelje ".

A prišel bo čas za klepetkanje, za "uživalske" dopuste...
pogumno v novi dan,
Default avatar

maja99

Mama Ana,

res si se ne morem predstavljati, kako se počutite,poskušala sem pač nekaj malega odgovoriti Fridi in niti slučajno nisem hotela nikogar žaliti.
Se iz srca globoko opravičujem. Hotela sem samo povedati, da resnično človek ne najde pravih besed oz. kakršnih koli besed ob tragičnem dogodku in vsak išče prave besede in načine, kako pomagati.
Nisem mislila nič slabega.

Maja
Default avatar

Rainbow

Jaz pa po eni strani razumem, kaj hoče povedati Maja. Da je težko, da ne vedo, kaj reči, kako se obnašati. Moja najboljša prijateljica mi je kasneje povedala, da tudi sama ni vedela, kako naj se obnaša, kaj naj reče,... nato pa se je odločila, da bo enostavno ona. Takšna, kot je. In mislim, da je to najboljši recept. Ker je to edino prijateljstvo, ki je zdržalo, in edino, ki sem ga ohranila (no ja, pa še eno). Ne izgubljava nepotrebnih besed, marveč govoriva tisto, kar čutiva. Razume, kaj mi gre na živce, kaj me prizadene, česa ne prenesem... Večina tega ne razume in zato se takšnih ljudi (pa so bili prej moji zelo dobri prijatelji) raje izognem in si ne prizadevam dodatnih bolečin. Pa še vseeno je tako prekleto težko. Vsak dan znova vstati in preživeti še en beden dan.
Jerca
Default avatar

andreja

Ja,strinjam se s tabo in pomoje Maja ni mislila nič slabega še manj pa kogarkoli prizadeti.Prav iskreno je povedala kako se počuti v dani situaciji.Sprašujem se,kako bi reagirala jaz sama,če ne bi imela te težke izkušnje.V tej svoji bolečini smo verjetno dosti bolj občutljive in ranljive,in nam vse prav hitro seže do srca.Kaj vem morda pa si v svoji ranljivosti v svoji bolećini kar nekako preveč želimo toplih in prijaznih besed,ki pa jih tudi rabimo,naši znanci pa verjetno nimajo ves čas v glavi naše tragedije,kajti njihovo življenje ni tako kot naše ,prepojeno z žalostjo in bolečino.Najlažje se pogovarjamo me med sabo,seveda so tudi drugi,ki znajo prisluhnit toda z njimi ne moreš ves čas in vsakokrat govorit o svoji bolečini.

Veliko sončka v vse vaše srčke!
andreja
Default avatar

Ena druga

Ampak draga Mama Ana, ali ni tudi 100 kratno povabilo v kino in na sprehod in vse to kar omenjaš siljenje v dobro voljo? Ki gre vam vsem (tudi tebi) tako na živce?

Brez zamere, ampak res je težko vedeti, kako naj se človek obnaša do žalujočih, če tega ne poveste. Nekaterim grejo vsakdanji pogovori na živce, ker imajo občutek, da je okolica pozabila na njihovo bolečino. Spet drugi si želijo, da bi se ljudje z njimi pogovarjali normalno, brez pomilovanja in da bi lahko ponovno zaživeli tako kot prej. Resnično je težko vedeti, kaj je prav in kaj ne, kaj se sme reči in kaj ne. Izguba otroka je tako huda stvar, da si je večina od nas niti zamisliti ne more, zato res ne vemo, tudi v odnosih z najboljšimi prijatelji ne, kaj reči, kako se obnašati. In žal nas imate zaradi tega velikokrat za brezčutne in hladne. Pa ni tako ... Vem, govorim VI in MI, kot da smo vsak na svojem bregu ... pa nismo. Vsi smo MI in vsi smo na istem bregu. In večina bi nas rada pomagala, pa ne znamo. Zato nam povejte, kako.

Vsem vam želim vse dobro v življenju. In veliko sreče ter notranjega miru. In da bi našli oporo v prijateljih in vaših bližnjih.
Mislim na vas ...
Default avatar

Valerija.

Kako pomagati?
Mislim, da na to ni odgovora. Mi sami ne vemo kako. Ker nekaj, kar boste rekli danes, in bomo lahko zamerili, si bomo verjetno želeli slišati jutri..., Ker je vsak dan tako zelo enak dnevu, in hkrati tako zelo različen..., ker si danes želimo nekaj, česar že jutri ne bomo hoteli videti...
Sama sem izgubila sina sina pred štirimi leti. Še vedno boli. Zelo boli. Kakšen dan manj, kakšen bolj. Vendar pa rana ni več tako sveža, in nastala je grda brazgotina. Ki vedno znova zaboli in zakrvavi.
In zdaj, ko mineva četrto leto odkar je moj sin med angelčki, je otroka izgubila prijateljica., ki me v moji bolečini ni znala razumeti. Zdaj poskušam jaz razumeti njo. Pravi, da se nekako najlažje zateka k meni, ker sva zdaj na istem... In veste kaj? Ne znam ji prav pomagati. Ne vem, kaj naj ji rečem, kaj naj storim.... Izogibam se besed, ki so "tolažile" mene, pa so me le prizadele, izogibam se dejanj, ki jih sama nisem marala... Potem pa se vprašam kaj sem sploh marala, oz. kaj še maram??? Največkrat sem le tiho, skupaj jočeva in se objemava. Mislim, da iskren objem veliko pomeni. Ne vem pa če ji bom s tem resnično pomagala preživeti najhujše dni žalovanja.
Ne zamerite, da sem to napisala, toda mislim, da razumem druge. Ko sem sama najglobje žalovala, sem razmišljala o tem, kako bi želela, da mi drugi pomagajo, in kako bi jaz pomagala drugim. Zdaj pa ne vem kako.
Mislim pa, da ni nič narobe, da tistemu, ki vas poskuša tolažiti, pa mu ne uspeva preprosto rečete" prosim, bodi raje tiho". Iskrenost je še vedno najboljša prijateljica.
Pozdrav in topel objem vsem žalujočim
Valerija
Default avatar

petra

Je že tako, da izguba otroka pomeni tudi velike spremembe v življenju in tudi sprememba odnosov - pa ne vedno nujno na slabše.

Se čisto strinjam z Valerijo.
In še enkrat ponovim stavek: In kako naj to vedo, če pa včasih še sami NE VEMO kaj nam najbolj paše. In niti ni nujno, da tisto kar nam paše danes nam bo tudi jutri.
Dobro primerjavo o dveh "bregovih" si dala Ena druga - veš, ko nam umre najdražje kar imamo smo na čisto drugem "bregu". In se razlikujemo od Vas. In na tem "bregu", kjer smo se znašli so tudi "drugi" a za nas tako dragoceni - in tisti drugi so nam bližje. V tistem obdobju veliko bližje kot ostali prijatelji, ki so ostali na drugi strani. In vmes je voda - reka življenja in vedno - vedno se žalujoča družina spusti v to reko in potem plava. Samo čas potrebuje. Včasih po razburkani vodi, včasih po mirni gladini. In vsaka družina se nauči drseti po tej reki življenja. In počasi se vrne na oni breg, kjer ste Vi.

Kako? Vsakemu drugače - drugače danes, drugače jutri.
Preprosto upajte si biti VI. Ne igrajte tolažnika in dovolite
izgovoriti: " Oprosti ampak ne znam. Želim, a ne znam."

Pa še na hitro moja včerajšnja izkušnja iz enega čisto "nedolžnega" piknika. Ne bom s spuščala v podrobnosti ... No na pikniku sta bili tudi dve prijateljici moje prijateljice in ravno ti dve sta v času mojega žalovanja "učile" to mojo prijateljico kaj bi jaz morala in kako bi jaz morala. Seveda mi je ona to v dobri veri ( sedaj vem, da je bila dobra vera) to prenesla in žalujoče mamice, lahko si same mislite kako težko je bilo po 6 mesecih izgube poslušati: "Zdaj bi pa že morala majhne otroke sprejeti, kaj pa češ, tko je, pa saj ma dva zdrava itd."
Od takrat naprej se jima umikam in ne morem si pomagati, ko jih vidim, da ne pomislim na tiste čase. Dragi moji, upala sem prisluhniti sebi in se umakniti pred njimi. Enostavno sem se jima izognila. Kako je to izgledalo me ne zanima. A takrat se nisem znala in nisem zmogla postaviti zase včeraj pa sem se.
Če sta to takrat naredili v dobri veri - ne vem ( ni bilo niti malo tiste človeške srčnosti ) in se tudi s tem ne ukvarjam. Sta le dve osebi ob katerih se ne počutim lepo in zato se raje umaknem. In vem, da je samo od mene odvisno kaj bom naredila s tem odnosom: ali bom razglabljala in sama sebi škodila, ker itak ne morem nič spremeniti. Ali pa bom predihala in imela to srečanje samo kot za neko izkušnjo več. In nagibam se tej drugi varianti. A mi bo uspelo? Upam. :))

dragi moji, srečno in imejte se radi,
Default avatar

D.Kričej

Hudo je,res je. saj se prisiliš,ampak,vsaj jaz ne morem pozabiti. Zadnjič sem šla na sprehod z mojo mičkeno Ulo in srečam mamico,ki je tudi imela ravno takrat rok poroda,kot jaz za Vida. In veste kaj mi je rekla?????No sedaj,ko imaš Ulo si pa lepo pozabila na tisto. Na Tisto?????Kot,da ni bilo živo bitje????Bil je majhen fantek,ki je dihal in jokal ob prihodu na svet. Res ne razumem teh ljudi. Kljub temu,da imam dve punčici doma,jaz svojga fantka nikoli ne bom pozabila v življenju.
Default avatar

Frida1

Hvala prijateljice za vaše zgodbe. Učimo se druga od druge!

Vem, da je težko za druge. Ne vedo, kaj je prav narediti ali kaj ne! Najbolj te zares razume nekdo, ki ima podobno izkušnjo kot ti.
Ampak skoraj vse motijo določeni stavki, dejanja... se pravi, smo si žalujoči starši vseeno v doživljanju zelo podobni, čeprav vsak žaluje na zelo svoj intimen način.

Mislim, da nobeden žalujoči starš nima nič proti toplemu pogledu sočutja, proti iskrenemu vprašanju: kako si, kako se prebijaš, nič proti iskrenemu obisku - pogovoru, nič proti temu, če nas drugi malo bezljajo iz črne luknje in ne pričakujejo takoj vračila v zameno ... In namesto, da nam svetujejo tisti, ki nimajo podobne izkušnje, lahko vprašajo: kako ti lahko pomagam, ne znam. Kaj ti ustreza? Meni osebno veliko pomenijo prejeta sožalja in podarjeni angelčki ali knjigica. In tako lepo je bilo, ko je sorodnica od moža, prinesla tudi za Aniko nekaj z dopusta. Prav tako kot drugim živečim otrokom. Kako mi je bilo toplo pri srcu. Ni se mi treba boriti za njen obstoj.

Ker sem že tretjič na tem žalostnem bregu, sem že veliko samozavestnejša do okolice. Upam in namenoma nosim črnino, povem, da ne praznujem rojstnih dnevov (čeprav včasih imam občutek, da se moram prilagoditi drugim).
Z možem sva se naučila že veliko o najinih potrebah, zares se znava potolažiti, tašča naju razume in morda še kak redek prijatelj. A če ne bi poznala vas, drage sotrpinke, bi se spet počutila zelo osamljene (saj v bistvu sem - sva). Po dveh mesecih so drugi že pozabili. Poslušam stavke kot so: če uživam, fajn se mej, a tak dolgo to traja?, s tem se moraš sprijazniti, to moraš sprejeti, glej naprej, in okolica je že orientirana naprej v novo nosečnost (to že upajo izraziti) ali posvojitev.

Najbolj me sedaj žalosti to, da me več ne vprašajo, niti niso pripravljeni poslušati tisti, ki so mi v nosečnosti stali ob strani. Še sama se drugim zdim že naporna, ko bi pa vedno pogrevala isto temo: mojo žalost! Pa kaj, ko ne znam in niti nočem v pol leta "pozabiti". In tako brezveze se mi je pogovarjati o službi, kozmetiki ipd. Oz. o tem se lahko pogovarjam, če se lahko pogovarjam tudi o svoji občutkih. Vem tudi, da drugi ne žalujejo, ampak živijo svoja življenja. Zelo me je prizadel stavek "prijateljice": da nima časa in energije zame, ker ima sama dovolj svojih težav. To zares zaboli. No, saj zaboli vsak stavek, ko smo tako občutljivi!

Ne vem kako ve, a jaz bi se POGOVARJALA. Pogovarjala in pogovarjala in vsa vesela sem, če mi kdo to dovoli, dopusti.
A velikokrat se zgodi, da sem tudi s prijateljico dva dni skupaj in če sama že vsiljivo ne načnem teme, ni vprašanja: Pa kako si?! Sem pogumna in začnem, a ni pravega razumevanja. Pridejo besede, ki me razjezijo.

Sedaj vem, da se bom nekako pobrala in da bo zasijalo še sonce, a vendar si mislim: ma dajte mi čas, da se poberem, žalujem. Saj nisem stroj za rojevanje!

Kot vidite sem se spet morala malo razpisati, olajšati mojo dušico in je spet malo lažje. In jutri je nov dan.
Default avatar

odungazena*

Oh, draga Frida. Kako močno te razumem.

Sama sem 2x v zgodnji nsečnosti izgubila malo pikico. Bilo je hudo, noro hudo. Šok!

A bila sem mlada, tako neikušena, tako retresena nad tem akr se mi je zgodilo.

Nisem mogla govoriti o tem, ker takoj ko sem omenila malo pikico, sem jokala, neutolažljivo jokala.

In nisem želela kazati solz osebam, nedojemljivim za takšno izgubo.

In sem se pretvarjala, v odnosu z drugimi sem bila ¨stara¨jaz, na obraz sem si nadela nasmešek in s tem nisem motila okolice. In zanje je bilo vse ok.

Pa ni bilo! Z možem sem sicer lahko govorila o vseh mojih čustvih, o bolečini, o žalosti, jokala sva skupaj, a ostalih oseb ni bilo.
In ni bilo foruma.

Po mnogih letih sem zmožna povedatu drugim o mojih dveh angelčkih, solze ne privrejo, ne čutim več tiste grozne praznine, ki nastane v trebuhu, ko veš, da malo bitjece več ne ratse v tebi.
Bolečino je zamenjala ljubezen, povsem čista in kristalna ljubezen do malih dveh pikic.

In veš, draga Frida, ko po devetih letih povem sogovorniku, da sem dvakrat zapovrtsjo izgubila malega pikca, da ljudje še zdaj NE vedo kako odreagirati. Ne vedo, kaj bo sledilo temu stavku. Ne vem, morda pričakujejo solze... Zdi se mi, da otrpnejo, da okamenijo - a ne zato, ker so brezčutni, ampak zato, ker jih je strah.
Default avatar

odungazena*

...nadaljujem, ker sem po pomoti prehitro poslala prejšnji post.

Torej, občutek imam, da je ljudi strah moje reakcije. Ker nimajo na zalogi tolažilnih besed, če bi slučajno kaj izbruhnilo iz mene.

A ko vidijo, da jim ne bo treba ¨pomagati¨, si oddahnejo.

Zato imam le zek krog oseb, ki jim dobesedno lahko zaupam svoja občutja in to mi zadošča. Naj se ob tej priliki zahvalim dragi prijateljici Špelini. Hvala!!!

Frida, mnogo mislim nate in ti iskreno želim vse dobro.
Default avatar

nova

Frida,
popolnoma te razumem. Tudi sama prestajam težke časa. Minili so 4 meseci odkar sem izgubila Žana v 30 t. Tudi meni je hudoo.
Vendar mislim, da je treba gledati pozitivno in sem vesela, ko me takrat ko je težko nekdo poskuša potegniti vem.
Mislim da smo dolžne svojim pikicam, da se izvečemo, da smo vesele, da živimo naprej (saj pozabiš ne), da se začnemo veseliti življenja. Saj v globali je res lepo. Jaz sem prepričana , da je sinku lepo in da ne bi želel, da se uničim z žalostjo. Tisto kar me (nas) ovira je ego, razum mi zelo nagaja, čeprav v srcu vem, da je vse kar je bilo moje, da je vse prav in s tem poskušam živeti vsak dan na novo. Res, je preteklost je treba pustiti za sabo, prihodnost je iluzija. Treba je živeti ta trenutek tukaj in zdaj in se na to osredotočiti.
Vem, da je to v teoriji super fajn, sicer pa tudi mene spodnese, vendar se trudim da se nagliham nazaj. Moram-hočem zaradi sebe in mojih dragih.
Jaz imam raje, da se okolica obaša tako kot prej, da me ne pomilujejo in tudi sama se trudim , da se ne smilim sama sebi. Nikoli več ne bo kot je bilo in s tem se učim živeti.
lp
p
Default avatar

Frida1

Hvala vam prijateljice!

Danes je bil spet obupno težek dan. Prvi dan službe, komaj sem vzdržala. Niham med tem, da pustim službo, vse in odidem nevemkam! Potem pa vzdržim še pet min in še pet in pridem do konca. In spričo mene se sodelavke veselo pogovarjajo o nosečnostih ipd. Kot da mene ni!

Želim si menjati službo in pustiti za sabo vso to žalost. A zaenkrat še ne zmorem, nimam energije še za to. Včasih komaj vstanem, živim, se prebijam.
Hvala bogu, da zdajle lahko grem na Polje belih vrtnic. Tam se vedno malo potolažim in lahko vsaj na tak način obiščem svoje otročke.
In hvala bogu za moža, ki me sedaj zna potolažiti in razumeti.

Drugače ne vem kako bi zmogla. Vem, da bo čez leto dni, dve, vsakokrat malo lažje. a do tja je treba priti!
Zdaj zbiram pogum, da pokličem za rojstni list moje punčke. Spet nov in težek korak. A tako dragocen.

Hvala.
Default avatar

Luci

Frida, kot bi brala sebe pred 1 letom in 3 meseci. Tako zelo me je bilo groza odhoda v službo. Hotela sem pustiti vse. Prav tako kot ti. Hotela sem se preseliti, pa še sama nisem vedela kam. Hotela sem zamenjati službo, pa sem vedela, da si je v takšnem psihičnem stanju nisem sposobna poiskati in hoditi na razgovore za službo. Enostavno želela sem zbežati.

Ampak zdaj vem, tako kot si napisala tudi sama, da sem želela zbežati pred svojo bolečino in žalostjo. In zdaj vem, da bi jo nesla s seboj, kamorkoli bi šla.
Default avatar

Frida1

Naslednje misli iz knjigice Mala knjiga o pravi sreči (Grun)bi rada delila z vami. Dobro opišejo, da ni bližnjic na poti žalovanja.

Svetloba in tema

"Naj se zgodi karkoli, od nas je odvisno, ali bomo v tem videli srečo ali nesrečo." Ta stavek, poln življenjske modrosti, je izrekel Anthony de Mello. Prav ima: Sreča je vselej človekovo notranje občutje. Odvisno je od tega, kako doživljamo svet okrog sebe. Naše doživljanje pa je spet odvisno od tega, kako si dogajanja razlagamo. Nekatera doživetja nam prav gotovo porušijo notranji mir, npr. če nam umre ljubljena oseba. Smrti ljubljenega človeka ne moremo preinterpretirati, drugače razložiti, in v tem videti sreče. Kakšen bo moj odnos do smrti, pa je navsezadnje odvisno od mene. V tem lahko vidim izziv, da osebnostno zrastem, da odkrijem svoje najbolj prvobitne vire. In potem morem prek žalovanja in bolečine zaradi slovesa odkriti v sebi nekaj novega in doseči stanje, ki ga lahko opišem kot srečo. Ko nato skozi dolgi proces žalovanja pridem do novega vrednotenja te smrti, lahko pritrdim temu, kar pravi Rochefoucauld: "Naša sreča ni v stvareh, temveč v tem, kako jih vrednotimo.
Tega stavka pa ne smem izrabljati kot slepilo in vse videti v pozitivni luči. Moč pozitivnega mišljenja lahko postane tudi tiranija, prisila, da moraš na vse gledati pozitivno. K mojemu življenju sodijo svetloba in tema, radost in bolečina. Šele ko sprejmem ta nasprotja in se z njim sprijaznim, dosežem tako vrednotenje svojega življenja, ki me še ne osrečuje, vendar pa je prvi pogoj, da postanem srečen.

Resnična tolažba

Drugega ne morem tolažiti od zunaj, če uporabim za to pobožne besede, ki sem ji nekje prebral. Vstopiti moram k njemu. Zdržati moram v njegovi hiši, kjer vladajo tema, razdvojenost, trpljenje. Če zmoreš vstopiti v hišo žalosti, te žalujoči občuti kot angela tolažbe. tedaj doživi, da ga je v tebi obiskal božji angel kot "vzhajajoče sonce z višave".

Moderatorji

mag. Polona Ozbič , univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka
PolonaOzbic
Zavod Pogreb ni tabu
Elvina Babajić