Žalovanje in slovo

Odgovarjajo: Elvina Babajić

Mami

Default avatar
Pri 19 letih sem pred 6 mesecema izgubila svojo prijateljico, zlato mamo. Vedno se spomnim na najinega zadnjega pogovora, čeprav nisem vedela, da bo umrla naslednji dan, ker so se (oče, brat,..) bali povedati meni. Po eni strani jih razumem, ker sem imela obveznosti za šolo in maturo in ker sem zelo čustvena oseba in so se bali kak bom odregirala, po eni strani sem zelo jezna na njih, ker bi svoji mami čisto vse povedala, kar čutim in najbolj pomembno bi bilo to, da je bila najboljša mama ter da jo mam najbolj na svetu rada. Ona mi je bila vse. Zelo me je prizadelo, ko sem izvedela, da je umrla. Ko sem se šla poslovit od nje, sem ji povedla, kakor sem čutila. Ob težkem trenutku sem si rekla večkrat in tudi zdaj ''Ne daj se, naredi to za mamo. Vedi, da ona si želi, da bi bila ti srečna in da bi uspela.'' Čeprav je bilo zelo težko in je še. Pogrešam jo, ne mine dan, da ne bi pomislila na njo, pogrešam njene jedi, njena dišeča oblačila, njen vsakdanji nasmeh, njeno toplino. Najbolj zaboli, ko mame ni nikjer več, ki bi ti tolažila ali pomagala, niti poleg tebe na razstavi, ki bi bila najbolj ponosna mama od vseh, da ne omenjam, kak bi bila mami najbolj srečna, ko bi izvedela, da sem jas naredila maturo. Vesela sem, da sem izpolnila njene največje želje in še bom. Naredila bom vse za njo.

Draga mami, vedi, nikoli ne boš pozabljena, ti boš vedno v mojem srcu in mislih. Hvala ti za vse, kar si naredila za mene, hvala ti za vse lepe trenutke, hvala ti za življenje, hvala ti za varne objeme, hvala ti za vse izpolnjene obljube, hvala ti za vse kar si me naučila, hvala ti mami za brezmejno ljubezen. Milijonkrat ti hvala za vse. Zlata si bila, mami.

Tvoja Anči

Moderatorji

Elvina Babajić
Elvina Babajić