Med.Over.Net

Žalovanje in slovo

Odgovarjajo: mag. Polona Ozbič, univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka • Zavod Pogreb ni tabu

Pogrešam te mami

Default avatar

lilika Mb

Počasi mineva devet mesecev odkar si se poslovila,še danes ne morem verjet,da te ni več tukaj...Vem,da si sedaj tam kjer ti je bolje in ne trpiš več bolečin...To je bila moja edina tolažba čeprav sem tvojo praznino občutila šele kasneje in prihaja za mano...Lansko leto tak čas sem izvedela za tvojo diagnozo,že takrat sem razumela,da je samo vprašanje časa,ker za to vrsto raka ni zdravila,čeprav neko upanje ostaja vedno...Celo bolje ti je kazalo en čas sicer kratek pa vendar...In pred vrati moj roj.dan...Obe sva vedeli,da je ta zadnji,ko boš še tukaj,ampak nisva govorili o tem pustili sva to temo saj nisi želela govorit o tem...Odtlej me je bilo strah vsakega dneva kaj bo prinesel,ampak bila si borka z slabimi dnevi kot dobrimi,to sem razumela niso bili lahki trenutki...Najhuje je bilo,ko sem bila nemočna v določenih situacijah...Nisem ti pokazala svoje žalosti,ker vem,da bi takrat še bolj trpela,sem bila le ob tebi ti pomagala in negovala le to sem lahko storila in se ti na tak način zahvalila za vse kar si storila za nas...Zame je bila to življenska preizkušnja s katero sem se morala soočit...Ne mine dan,da te nimam v mislih in ti želim vse dobro na drugi strani...Redko obiščem grob kjer počiva tvoj pepel oprosti ne morem tja ne vem zakaj kot,da ne želim sprejet,da te res več ni tukaj tako boli...Dovolila sem ti odit,ker nisem želela,da trpiš naprej tega ti nisem mogla privoščit nikakor ne.Ko si odšla je bilo veliko metuljev in peres,vem puščala si sledi,da si v redu in naj nas ne skrbi..To me je potolažilo vsaj malo...Pogrešam nedeljska kosila za katera si pravzaprav živela in nas razvajala ,prazniki niso več enaki nikoli ne bodo...Ampak verjamem,da se nekoč srečamo,v mojem srcu in mislih si vedno dokler bom živa ♡
Default avatar

Afiartis

Pozdravljena!
Ob prebiranju tvojega posta sem se takoj zjokala, prav zares je to za človeka velika preizkušnja, prevelika. Tudi sama prestajam pekel in se me vse tako dotakne, nekako čutim globoko bolečino drugih, ker prvič prestajam soočanje z izgubo najdragocenejšega bitjeca 😰😰😰. Bodi močna, morda pa bi bilo dobro, da greš na grob ... sama. Pogovori se z njo, povej ji kaj, sliši se smešno, ampak malo pomaga.
Default avatar

lilika Mb

V bistvu,ko sem šla na pokopališče nisem imela kakšnih posebnih občutkov ali,da bi me vleklo tja...Ne vem zakaj saj večina ljudi doživlja to drugače in jih tisti kraj pomiri ali poveže z svojcem.
Ko se soočamo z izgubo bližnjih je težko,ampak na koncu moramo to sprejet .Jaz vem,da je mami v moji bližini in,da je sedaj pri svoji mami katero je klicala,ko je nastopila terminalna faza vem,da je prißla po njo saj sta za tistim priletela dva metulja k hiši in zaokrožila ter počasi odletela in še veliko takšnih znamenj
Default avatar

afiartis

Imaš prav ... naši dragoceni ljudje so vse okoli nas, četudi ne fizično prisotni. Najdemo jih v vsakdanjih stvareh, v vetru, ob pogledu na morje, sonce ... povsod so. Vsekakor pa sem prepričana, da jim je tam bolje, vedo, da jih imamo radi in čakajo na nas, da se ponovno srečamo. Tvoja mami je zagotovo pustila pečat v življenju, navsezadnje si to ti, ti si del nje in ona del tebe, zato je ona vedno s tabo. Tako se tolažim jaz, moja punčka bo vedno z mano, ker jaz sem jo nosila in jaz vem, kako povezani bova, dokler je ne srečam nekje na lepšem kraju. In v moji stiski mi največ pomeni objem moje mamice, ki je še z mano. Morda imaš otročke, njihov objem ti bo podaril objem tvoje mamice. V mislih s teboj ...

Moderatorji

mag. Polona Ozbič , univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka
PolonaOzbic
Zavod Pogreb ni tabu
Elvina Babajić