
Pozdravljeni vsi tukaj no forumu iz moje strani.
No in sem vas tudi jaz našla in se odločila nekomu izpovedati in odpreti dušico, preden mi bo resnično prehudo in me razneslo kot veliko svetovno bombo.
Ne vem ali mi bo po temu lažje, bolje ali bom skupaj z vami le našla ključ, ki bo odpiral vrata moje svobode in lastnega nekaznovanja ali bo vse skupaj samo še huje.
Da izlijem svojo bolečino vam tukaj v upanju, da me vseeno ne boste obsojali, da si boste vezli minutko zame in za mojo bolečino, podali kakšen nasvet ali če se najde še kdo, ki je šel čez vse to kakor jaz~da bi me znal »potisniti« naprej, da se premaknem in ne obstanem.
Skratka moja zgodba se odvija o lastni izpolnitvi želje povsem nepričakovano, pritisku drugih ljudi in odločitvi, ki mi je za vedno spremenila življenja. Žal močno napačni odločitvi, pri kateri mi lahko le pomaga časovni stroj.
Lansko leto nekje približno v mesecu oktobru sem zanosila. Prvič v življenju, takrat sem jih ravno dopolnila 22 let. Ne ravno preveč rosno mlada, ampak že dovolj stara da sem se pričela postavljati na svoje noge, razumela svet »odraslih« in kaj prinesejo dobre in kaj slabe stvari in tako naprej. Nosečnost je bila nepričakovana. Vendar zaželena. Vsaj iz moje strani. Zanosila sem s fantom, s katerim sva bila v zvezi precej let~bolj ali manj. Ne rečem da je bila nekakšna hollywoodska ljubezen z vsakodnevno romantiko, vseeno pa je bila ljubezen. Precej turbulentna, z veliko vzponi in padci, smeha in šal, pa tudi prepirov, z veliko dogodivščin in zanimivega. Skratka nekakšni zdrav partnerski odnos. Ob sva se videla skupaj tudi v prihodnosti~nekje čez 10 ali 15 let. Skupaj, z otroci~kakor družinica. Ni bila kakor nekatere zveze, ko si skupaj in bo, kakor bo, ne razmišljaš o prihodnosti, mogoče to leto, naslednjo bo že drugi. Ne, sva nekako bila prepričana, da sva za skupaj, eden za drugega. Velikokrat so najini pogovori se dotaknili tudi teme nosečnosti, kako bi bilo če bi dobila otroka, kaj storiti in kako urediti če do tega pride...
A pravi izzid se je pokazal šele takrat, ko sem dejansko zanosila. Ni bilo načrtovano, preprosto zgodilo se je. Preveč poželenja, v vrtincu ljubezni, vse je potekalo tako hitro in brezglavo kakor marsikdaj poprej, brez ustavljanja ali razmišljanja, ko se preprosto samo prepustiš in čutiš in tokrat se je to čutenje med nama končalo z novim bitjecem v meni.
Iz njegove strani seveda v prvem trenutku resnice in spoznanja nad nastalo situacijo veliko neodobravanje, vsa krivda na meni, da je tako vedel kaj bo, takoj rekel, da bom morala oditi delati splav, nato še celo da otrok zagotovo ni njegov in kako naj ve da je njegov in sto in ena obtožba, žaljivka, poniževanje in kako on ni pripravljen postati očka in da je to zdaj povsem moj problem.
Ah ni da ni no. Sploh nisem morala verjeti kaj poslušam, kaj berem v sporočilu, kaj mi govori. V trenutku se je vse razbilo kot okno iz stekla. Skratka videla sem in še posebej občutila v srčiki da bi raje premikal gore, kakor očitno uresničeval najine pretekle sanje o družini in postal očka. Prva bolečina v meni, s katero se nisem morala sprijazniti. Moji starši doma so venomer bili tako no~ne preveč razumevajoči, nikoli se o ničemer nismo doma pogovarjali kakor družina, nikoli niti mami nisem morala ničesar zaupati. Tako, malce čudna družina. Venomer sva s sestro poslušali ne in ne in ne in tega ne smeš, tega ne moreš, samo ne in ne. Kakor sta starša rekla, tako sva s sestro tudi morali narediti~brez izjeme. Tudi v odraslih letih. Veliko je bilo prepirov, objokanih dni, neprespanih noči, oba sta imela težave z alkoholom, veliko nasilja, še posebej psihičnega. S časom so se sicer stvari uredile, ampak v večini je bilo vse enako. No in zaradi tega seveda nisem upala doma povedati, da sem zanosila. Nisem imela poguma. Bolj kot sem razmišljala kaj bi in kako bi, bolj se mi je v glavi vse začelo vrteti v čisto drugo~noro smer. Nikakor nisem pomislila na splav, niti si ga nisem želela, ne glede na vse kar bi lahko to prineslo. Vedela sem, da je velika verjetnost, da me bosta »napodila« od doma, a sem v sebi vedela, da bi se že še znašla~kakor venomer ko sta me. Vedela sem, da se mi bo oče zagotovo »odrekel« kakor je venomer trdil, ampak sem bila pripravljena tvegati.
No s fantom sem v tem času prekinila stike, ker nisem več prenesla njegovega pritiska, da naj naredim splav ali pa bo sam uredil, da bom splavila, nenehnih obtožb in poniževanje ter očitkov, da tako ne bi bila dobra mamica, da kaj bom otroku nudila, da kaj bo otrok z takšno mamico, ki ima samo srednjo šolo in dela v gostilni.
Mah, kakor da nisem nič vredna. Kakor da nisem sposobna za ničesar. Pa je daleč od tega. In vem, vem, vem, vem, da bi bila daleč najboljša mamica na svetu. In vem, da dokler bi bila živa, mojemu sončku ne bi manjkalo ničesar! Ničesar!
Tako sem se zaupala starejši sestri, ki je v tem času bila prav tako noseča~prvič in bila že v 8 mesecu nosečnosti. Ni bilo iz njene strani neodobravanje ali skrb ali obtožbe, skratka nič tako. Je sprejela, da je njena mlajša sestrica noseča in da mi bo pomagala za vse kar jo bom potrebovala. Vseeno pa ni bila za to, da rodim otroka in prav tako kakor fant bila za to, da grem delati splav. Prav tako tudi njen partner. Ves čas sem zbirala pogum, da povem doma, a tega ni in ni bilo. Iz druge strani pa sestra z partnerjem, ki mi je ves čas težila s splavom in kako je težko biti mamica in moralizirala in kaj bom imela od mladosti in od življenja. Ves čas kar nekaj, samo negativno, prav nič pozitivnega. In tako so meseci minili in v 4 mesecu nosečnosti sem pristala v bolnišnici na splavu. Na skrivaj, da starša seveda nista o temu ničesar vedela, nihče ni vedel, samo jaz in sestra.
Klonila pod pritiski, moraliziranjem in pregovarjanjem in odšla na splav. Nekako sem si vbila v glavo vse, kar sem slišala od drugih, kar so mi povedali drugi in se prepričala, da še očitno ni prišel moj čas, da še ni čas, da bom mamica, ampak da bo le ta še prišel, ko bo boljši čas za to.
Spomnim se, kot da bi bilo včeraj. Ko se je vse skupaj začelo v meni. Ah ljudje božji. Ni besed za to. Res prekleto ni besed.
Hotela sem ostati močna, trdna, se ne pustiti notranjim občutkom, ampak ni šlo. Podzavestno me je v notranjosti vse preplavili. Solze, bolečina, nepopisna praznina. Prekinjala sem vsaki sleherni dan, ki me je pripeljal do te odločitve. Vsako sekundo, ki sem jo namenila ostalim, da so me prepričali v nekaj, kar sama nisem želela.
In vem. Seveda vem. Odločitev je vseeno bila na koncu moja. Samo moja. Sem odšla sama. Sama se odločila za to. Lahko bi rekla ne. Pa nisem upala. Nisem zbrala dovolj poguma. Klonila ob prvem življenjskem preizkusu in »padla« po celi črti!
Kakšna ironija a ne? Za vsako stvar v življenju sem se borila. Borila kot levinja. Nikoli se nisem dala ali predala. In na koncu? In pri sebi? Borila mnogo premalo!
Naslednji dan, ko sem lahko odšla domov sem se počutila normalno. Sem se počutila kako dni poprej~pred nosečnostjo. Ni bilo posebnih občutkov, ni bilo posebne žalosti. Nekako mislim da mi je uspelo z drugačnim pogledom in neko navidezno zgodbo v svoji glavi omiliti vse skupaj, pozabiti ali potisniti nekam stran.
Tako je bilo še naslednji mesec in naslednji.
Nato je bil tretji mesec od mojega splava in pričel se je kaos v mojem življenju, ki traja še danes. Mislila sem, da je vse skupaj za mano, da ni bolečine, da je bila moja odločitev pravilna. Da sem podala rokov življenju in se razumno odločila, da še ni moj čas.
Kako prekleto sem se zmotila.
Vsak večer ležem k spanju v solzah, Mislim na malega sončka, ki je bil v meni in pravico do življenja, katero sem mu vzela. Ni dneva, da ne bi pomislila nanj. Vem, da bi bil fantek. Čutim tako. Vsakič ko grem pod tuš, se pogledam v ogledalo in trebušček. Ni ga več. Vsak dan si zamišljam, kakšen bi bil. Trudim se, resnično se trudim odmisliti vse skupaj, pozabiti ali gledati iz drugega zornega kota, da ne bi bilo tako temno, tako boleče. Ko gledam tv in vidim oglas za dojenčke planem v jok. Zavedam se, kar sem storila. Zavedam se, da sem se narobe odločila! Ne bi smela. Prekleto velika napaka.
Ko grem po mestu in vidim mamice z vozički si zamišljam, da bi takole bila jaz. Nočem, resnično nočem o temu razmišljati, a možgani delajo po svoje. Nočem med ljudi, ker me vsaka malenkost, bodisi igračka, bodisi mlada mamica, bodisi oblačilo od otroka spomni na to, kar sem storila.
Kako bi lahko bilo, ampak ne bo, ker sem se narobe odločila.
Ko se zavem, da so moji možgani in čustva ponovno pri mojem srčku, skušam zavestno obrniti vse, pa pride živčnost in jok ter tresavica, bolečina od znotraj navzven in noče nehati.
Boli, kako prekleto boli. In nič ni v moji moči, da bi to popravila. Prav nič.
Še dobro se spomnim zdravnika v bolnišnici, ko mi je lepo rekel, da ko vzamem tabletko ne bo več poti nazaj. Spomnim se, kot da mi zdaj to šepeta na uho.
A sem jo vzela. Pogoltnila. Končala življenje nekoga, ki ni bil kriv za prav nič. V 5 mesecu.
Oh Bog. Odpusti mi. Njegov srček je bil. Bil je, tika, taka, tika, taka in jaz sem si ga dovolila ustaviti.
Zdaj je že pol leta od tega. In vsak dan mi je huje. Resnično huje. Vem da se zapiram v sebe in to preveč. Hočem, da je drugače, a ne znam.
Resnično ne vem, kako se spoprijeti s temu.
Razočarana nad sabo. Razočarana nad vsemu.
Najhuje mi pa še je, ker sem zraven vsega tega, še nekako najbolj jezna na lastno sestro. Vem, da bo zdaj temu marsikdo ne~verjel ali čudno gledal ob prebiranju, ampak med nama je venomer bilo nekakšno rivalstvo. Sicer od starejše sestre. Venomer da bo pred mano, da bo boljša od mene, da bo ona požela vse pohvale in le najboljše. Torej da bo prva ona in ne jaz. In vedno bolj dobivam občutek, da je zato tako silno želela da naredim splav in me prepričevala vanj, da bo samo ona imela otroka in ne jaz. Pač da ne bo imela »konkurence«. Da bo ona dobila vse in ne bo potrebe deliti. Bi potem spet bilo kreganje in prepiri kaj bi vse moj otrok dobil in kaj njen ne in koga imajo raje in tako.
Vem, noro je, ampak jaz sem prepričana v to. Tudi zdaj vidim, kako starša doma posiljuje s svojim otrokom in kaj vse potrebuje, da ji starša kupita in da ji ga pazita: če bi še bil moj otrok tukaj tega ne bi bilo. Vem, vem, moja sestra je, ampak res nikoli nisva bili nekako povezani, venomer je bilo vse skupaj nekakšno tekmovanje zanjo in tako.
In res čutim in si mislim, da je bilo vse tisto iz njene strani namerno.
Potem pa še za piko na i: smo z družino na kosilu in nekako pridemo skozi pogovore na temo o nepričakovani nosečnosti ene mlade punce nekje mojih let. In reče oče, da če je punca noseča pač je noseča, da se tako ne da prav nič narediti in da je otrok tako nekaj zelo lepega v življenju kljub letom, ki jih punca ima. In ga vprašam, da kaj pa bi ona 2 z mami naredila, če bi jaz tako zanosila?
In mi rečeta, da bi poskrbela zame in zanj.
O ljubi Bog zakaj mi to delaš? A se zavedate kako mi je bilo? Še dodatna bolečina v meni. Letela sem na stranišče od mize in planila v jok. Solze so se mi vlile po licih same od sebe.
Jaz pa si jima nisem upala povedati in sem se raje odločila za splav!?
Prekleto vse skupaj, zakaj, zakaj, zakaj.
Ne morem verjeti. Ker sem bila ena sama navadna prpica in se bala kaj bosta naredila in rekla, sem raje ubila mojega sončka, kot povedala doma?!
In še zaradi hudobne sestre.
Mah.
Katastrofa.
Pravijo, da ne bo konca sveta, no moj se počasi odvija.
Tako, ko sem prvič občutila ljubezen v svojem življenju, tako zdaj občutim ravno nasprotje tega. Največjo bolečino in praznino.
Nisem hotela, resnično ne. Nočem niti zdaj. Hočem se vrniti nazaj, ne imeti svojega sončka samo v glavi, želim si ga imeti ob sebi.
Želim, da mi reče mami, želim da se me dotakne, želim da je z mano. Vse bi dala za to, vse. Še dušo bi hudiču prodala. Vse.
Ne morem čez to, kar sem naredila, resnično ne.
In venomer sem rekla, še ko smo s prijateljicami bile mlajše ali so v šolski družbi potekali kakšni pogovori ali med nami ženskami na kavici, da če bi kadarkoli prišlo do tega, četudi bi me nekdo posilil in bi rezultat posilstva bil otrok, da nikoli, ampak zares nikoli, ne bi odšla delati splav.
In kaj sem storila? Ravno to. Povsem to, kar sem rekla, da nikoli v življenju, za nobeno ceno ne bi.
Kako vse skupaj omiliti?
Kako urediti, da me bolečine ne ubije?
Kako normalno ponovno zaživeti naprej, brez krivde, oklepajočih se spominov, brez praznine?
Kako oditi med ljudmi, si poiskati službo in začeti delati, ter ne živeti v temi?
Kako biti spet isti človek, kot nekoč, ko pa si izgubil večji del sebe?
No in sem vas tudi jaz našla in se odločila nekomu izpovedati in odpreti dušico, preden mi bo resnično prehudo in me razneslo kot veliko svetovno bombo.
Ne vem ali mi bo po temu lažje, bolje ali bom skupaj z vami le našla ključ, ki bo odpiral vrata moje svobode in lastnega nekaznovanja ali bo vse skupaj samo še huje.
Da izlijem svojo bolečino vam tukaj v upanju, da me vseeno ne boste obsojali, da si boste vezli minutko zame in za mojo bolečino, podali kakšen nasvet ali če se najde še kdo, ki je šel čez vse to kakor jaz~da bi me znal »potisniti« naprej, da se premaknem in ne obstanem.
Skratka moja zgodba se odvija o lastni izpolnitvi želje povsem nepričakovano, pritisku drugih ljudi in odločitvi, ki mi je za vedno spremenila življenja. Žal močno napačni odločitvi, pri kateri mi lahko le pomaga časovni stroj.
Lansko leto nekje približno v mesecu oktobru sem zanosila. Prvič v življenju, takrat sem jih ravno dopolnila 22 let. Ne ravno preveč rosno mlada, ampak že dovolj stara da sem se pričela postavljati na svoje noge, razumela svet »odraslih« in kaj prinesejo dobre in kaj slabe stvari in tako naprej. Nosečnost je bila nepričakovana. Vendar zaželena. Vsaj iz moje strani. Zanosila sem s fantom, s katerim sva bila v zvezi precej let~bolj ali manj. Ne rečem da je bila nekakšna hollywoodska ljubezen z vsakodnevno romantiko, vseeno pa je bila ljubezen. Precej turbulentna, z veliko vzponi in padci, smeha in šal, pa tudi prepirov, z veliko dogodivščin in zanimivega. Skratka nekakšni zdrav partnerski odnos. Ob sva se videla skupaj tudi v prihodnosti~nekje čez 10 ali 15 let. Skupaj, z otroci~kakor družinica. Ni bila kakor nekatere zveze, ko si skupaj in bo, kakor bo, ne razmišljaš o prihodnosti, mogoče to leto, naslednjo bo že drugi. Ne, sva nekako bila prepričana, da sva za skupaj, eden za drugega. Velikokrat so najini pogovori se dotaknili tudi teme nosečnosti, kako bi bilo če bi dobila otroka, kaj storiti in kako urediti če do tega pride...
A pravi izzid se je pokazal šele takrat, ko sem dejansko zanosila. Ni bilo načrtovano, preprosto zgodilo se je. Preveč poželenja, v vrtincu ljubezni, vse je potekalo tako hitro in brezglavo kakor marsikdaj poprej, brez ustavljanja ali razmišljanja, ko se preprosto samo prepustiš in čutiš in tokrat se je to čutenje med nama končalo z novim bitjecem v meni.
Iz njegove strani seveda v prvem trenutku resnice in spoznanja nad nastalo situacijo veliko neodobravanje, vsa krivda na meni, da je tako vedel kaj bo, takoj rekel, da bom morala oditi delati splav, nato še celo da otrok zagotovo ni njegov in kako naj ve da je njegov in sto in ena obtožba, žaljivka, poniževanje in kako on ni pripravljen postati očka in da je to zdaj povsem moj problem.
Ah ni da ni no. Sploh nisem morala verjeti kaj poslušam, kaj berem v sporočilu, kaj mi govori. V trenutku se je vse razbilo kot okno iz stekla. Skratka videla sem in še posebej občutila v srčiki da bi raje premikal gore, kakor očitno uresničeval najine pretekle sanje o družini in postal očka. Prva bolečina v meni, s katero se nisem morala sprijazniti. Moji starši doma so venomer bili tako no~ne preveč razumevajoči, nikoli se o ničemer nismo doma pogovarjali kakor družina, nikoli niti mami nisem morala ničesar zaupati. Tako, malce čudna družina. Venomer sva s sestro poslušali ne in ne in ne in tega ne smeš, tega ne moreš, samo ne in ne. Kakor sta starša rekla, tako sva s sestro tudi morali narediti~brez izjeme. Tudi v odraslih letih. Veliko je bilo prepirov, objokanih dni, neprespanih noči, oba sta imela težave z alkoholom, veliko nasilja, še posebej psihičnega. S časom so se sicer stvari uredile, ampak v večini je bilo vse enako. No in zaradi tega seveda nisem upala doma povedati, da sem zanosila. Nisem imela poguma. Bolj kot sem razmišljala kaj bi in kako bi, bolj se mi je v glavi vse začelo vrteti v čisto drugo~noro smer. Nikakor nisem pomislila na splav, niti si ga nisem želela, ne glede na vse kar bi lahko to prineslo. Vedela sem, da je velika verjetnost, da me bosta »napodila« od doma, a sem v sebi vedela, da bi se že še znašla~kakor venomer ko sta me. Vedela sem, da se mi bo oče zagotovo »odrekel« kakor je venomer trdil, ampak sem bila pripravljena tvegati.
No s fantom sem v tem času prekinila stike, ker nisem več prenesla njegovega pritiska, da naj naredim splav ali pa bo sam uredil, da bom splavila, nenehnih obtožb in poniževanje ter očitkov, da tako ne bi bila dobra mamica, da kaj bom otroku nudila, da kaj bo otrok z takšno mamico, ki ima samo srednjo šolo in dela v gostilni.
Mah, kakor da nisem nič vredna. Kakor da nisem sposobna za ničesar. Pa je daleč od tega. In vem, vem, vem, vem, da bi bila daleč najboljša mamica na svetu. In vem, da dokler bi bila živa, mojemu sončku ne bi manjkalo ničesar! Ničesar!
Tako sem se zaupala starejši sestri, ki je v tem času bila prav tako noseča~prvič in bila že v 8 mesecu nosečnosti. Ni bilo iz njene strani neodobravanje ali skrb ali obtožbe, skratka nič tako. Je sprejela, da je njena mlajša sestrica noseča in da mi bo pomagala za vse kar jo bom potrebovala. Vseeno pa ni bila za to, da rodim otroka in prav tako kakor fant bila za to, da grem delati splav. Prav tako tudi njen partner. Ves čas sem zbirala pogum, da povem doma, a tega ni in ni bilo. Iz druge strani pa sestra z partnerjem, ki mi je ves čas težila s splavom in kako je težko biti mamica in moralizirala in kaj bom imela od mladosti in od življenja. Ves čas kar nekaj, samo negativno, prav nič pozitivnega. In tako so meseci minili in v 4 mesecu nosečnosti sem pristala v bolnišnici na splavu. Na skrivaj, da starša seveda nista o temu ničesar vedela, nihče ni vedel, samo jaz in sestra.
Klonila pod pritiski, moraliziranjem in pregovarjanjem in odšla na splav. Nekako sem si vbila v glavo vse, kar sem slišala od drugih, kar so mi povedali drugi in se prepričala, da še očitno ni prišel moj čas, da še ni čas, da bom mamica, ampak da bo le ta še prišel, ko bo boljši čas za to.
Spomnim se, kot da bi bilo včeraj. Ko se je vse skupaj začelo v meni. Ah ljudje božji. Ni besed za to. Res prekleto ni besed.
Hotela sem ostati močna, trdna, se ne pustiti notranjim občutkom, ampak ni šlo. Podzavestno me je v notranjosti vse preplavili. Solze, bolečina, nepopisna praznina. Prekinjala sem vsaki sleherni dan, ki me je pripeljal do te odločitve. Vsako sekundo, ki sem jo namenila ostalim, da so me prepričali v nekaj, kar sama nisem želela.
In vem. Seveda vem. Odločitev je vseeno bila na koncu moja. Samo moja. Sem odšla sama. Sama se odločila za to. Lahko bi rekla ne. Pa nisem upala. Nisem zbrala dovolj poguma. Klonila ob prvem življenjskem preizkusu in »padla« po celi črti!
Kakšna ironija a ne? Za vsako stvar v življenju sem se borila. Borila kot levinja. Nikoli se nisem dala ali predala. In na koncu? In pri sebi? Borila mnogo premalo!
Naslednji dan, ko sem lahko odšla domov sem se počutila normalno. Sem se počutila kako dni poprej~pred nosečnostjo. Ni bilo posebnih občutkov, ni bilo posebne žalosti. Nekako mislim da mi je uspelo z drugačnim pogledom in neko navidezno zgodbo v svoji glavi omiliti vse skupaj, pozabiti ali potisniti nekam stran.
Tako je bilo še naslednji mesec in naslednji.
Nato je bil tretji mesec od mojega splava in pričel se je kaos v mojem življenju, ki traja še danes. Mislila sem, da je vse skupaj za mano, da ni bolečine, da je bila moja odločitev pravilna. Da sem podala rokov življenju in se razumno odločila, da še ni moj čas.
Kako prekleto sem se zmotila.
Vsak večer ležem k spanju v solzah, Mislim na malega sončka, ki je bil v meni in pravico do življenja, katero sem mu vzela. Ni dneva, da ne bi pomislila nanj. Vem, da bi bil fantek. Čutim tako. Vsakič ko grem pod tuš, se pogledam v ogledalo in trebušček. Ni ga več. Vsak dan si zamišljam, kakšen bi bil. Trudim se, resnično se trudim odmisliti vse skupaj, pozabiti ali gledati iz drugega zornega kota, da ne bi bilo tako temno, tako boleče. Ko gledam tv in vidim oglas za dojenčke planem v jok. Zavedam se, kar sem storila. Zavedam se, da sem se narobe odločila! Ne bi smela. Prekleto velika napaka.
Ko grem po mestu in vidim mamice z vozički si zamišljam, da bi takole bila jaz. Nočem, resnično nočem o temu razmišljati, a možgani delajo po svoje. Nočem med ljudi, ker me vsaka malenkost, bodisi igračka, bodisi mlada mamica, bodisi oblačilo od otroka spomni na to, kar sem storila.
Kako bi lahko bilo, ampak ne bo, ker sem se narobe odločila.
Ko se zavem, da so moji možgani in čustva ponovno pri mojem srčku, skušam zavestno obrniti vse, pa pride živčnost in jok ter tresavica, bolečina od znotraj navzven in noče nehati.
Boli, kako prekleto boli. In nič ni v moji moči, da bi to popravila. Prav nič.
Še dobro se spomnim zdravnika v bolnišnici, ko mi je lepo rekel, da ko vzamem tabletko ne bo več poti nazaj. Spomnim se, kot da mi zdaj to šepeta na uho.
A sem jo vzela. Pogoltnila. Končala življenje nekoga, ki ni bil kriv za prav nič. V 5 mesecu.
Oh Bog. Odpusti mi. Njegov srček je bil. Bil je, tika, taka, tika, taka in jaz sem si ga dovolila ustaviti.
Zdaj je že pol leta od tega. In vsak dan mi je huje. Resnično huje. Vem da se zapiram v sebe in to preveč. Hočem, da je drugače, a ne znam.
Resnično ne vem, kako se spoprijeti s temu.
Razočarana nad sabo. Razočarana nad vsemu.
Najhuje mi pa še je, ker sem zraven vsega tega, še nekako najbolj jezna na lastno sestro. Vem, da bo zdaj temu marsikdo ne~verjel ali čudno gledal ob prebiranju, ampak med nama je venomer bilo nekakšno rivalstvo. Sicer od starejše sestre. Venomer da bo pred mano, da bo boljša od mene, da bo ona požela vse pohvale in le najboljše. Torej da bo prva ona in ne jaz. In vedno bolj dobivam občutek, da je zato tako silno želela da naredim splav in me prepričevala vanj, da bo samo ona imela otroka in ne jaz. Pač da ne bo imela »konkurence«. Da bo ona dobila vse in ne bo potrebe deliti. Bi potem spet bilo kreganje in prepiri kaj bi vse moj otrok dobil in kaj njen ne in koga imajo raje in tako.
Vem, noro je, ampak jaz sem prepričana v to. Tudi zdaj vidim, kako starša doma posiljuje s svojim otrokom in kaj vse potrebuje, da ji starša kupita in da ji ga pazita: če bi še bil moj otrok tukaj tega ne bi bilo. Vem, vem, moja sestra je, ampak res nikoli nisva bili nekako povezani, venomer je bilo vse skupaj nekakšno tekmovanje zanjo in tako.
In res čutim in si mislim, da je bilo vse tisto iz njene strani namerno.
Potem pa še za piko na i: smo z družino na kosilu in nekako pridemo skozi pogovore na temo o nepričakovani nosečnosti ene mlade punce nekje mojih let. In reče oče, da če je punca noseča pač je noseča, da se tako ne da prav nič narediti in da je otrok tako nekaj zelo lepega v življenju kljub letom, ki jih punca ima. In ga vprašam, da kaj pa bi ona 2 z mami naredila, če bi jaz tako zanosila?
In mi rečeta, da bi poskrbela zame in zanj.
O ljubi Bog zakaj mi to delaš? A se zavedate kako mi je bilo? Še dodatna bolečina v meni. Letela sem na stranišče od mize in planila v jok. Solze so se mi vlile po licih same od sebe.
Jaz pa si jima nisem upala povedati in sem se raje odločila za splav!?
Prekleto vse skupaj, zakaj, zakaj, zakaj.
Ne morem verjeti. Ker sem bila ena sama navadna prpica in se bala kaj bosta naredila in rekla, sem raje ubila mojega sončka, kot povedala doma?!
In še zaradi hudobne sestre.
Mah.
Katastrofa.
Pravijo, da ne bo konca sveta, no moj se počasi odvija.
Tako, ko sem prvič občutila ljubezen v svojem življenju, tako zdaj občutim ravno nasprotje tega. Največjo bolečino in praznino.
Nisem hotela, resnično ne. Nočem niti zdaj. Hočem se vrniti nazaj, ne imeti svojega sončka samo v glavi, želim si ga imeti ob sebi.
Želim, da mi reče mami, želim da se me dotakne, želim da je z mano. Vse bi dala za to, vse. Še dušo bi hudiču prodala. Vse.
Ne morem čez to, kar sem naredila, resnično ne.
In venomer sem rekla, še ko smo s prijateljicami bile mlajše ali so v šolski družbi potekali kakšni pogovori ali med nami ženskami na kavici, da če bi kadarkoli prišlo do tega, četudi bi me nekdo posilil in bi rezultat posilstva bil otrok, da nikoli, ampak zares nikoli, ne bi odšla delati splav.
In kaj sem storila? Ravno to. Povsem to, kar sem rekla, da nikoli v življenju, za nobeno ceno ne bi.
Kako vse skupaj omiliti?
Kako urediti, da me bolečine ne ubije?
Kako normalno ponovno zaživeti naprej, brez krivde, oklepajočih se spominov, brez praznine?
Kako oditi med ljudmi, si poiskati službo in začeti delati, ter ne živeti v temi?
Kako biti spet isti človek, kot nekoč, ko pa si izgubil večji del sebe?