Med.Over.Net

Žalovanje in slovo

Odgovarjajo: mag. Polona Ozbič, univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka • , Zavod Pogreb ni tabu

Forum, kjer lahko izlijemo svojo žalost in prostor, kjer lahko drug drugemu nudimo tolažbo in podporo.

mag. Polona Ozbič , univ. dipl. ped., zakonska in družinska terapevtka

PolonaOzbic

, Zavod Pogreb ni tabu

Elvina Babajić

Vodja Zavoda Pogreb ni tabu in direktorica pogrebnega podjetja, ki se srečuje s svojci ob pripravi pogrebnih slovesnosti. Izguba bližnjega je vedno občutljiva tema zato je povezovanje in pogovarjanje zelo pomembno. V ta namen je leta 2011 ustanovila neprofitni zavod Pogreb ni tabu, v katerem skozi različne aktivnosti nagovarjajo teme, povezane z minevanjem. Poskušajo rušiti te tabuje in tako smrt približati. Del tega so tudi letne brezplačne revije Pogreb ni tabu, ki izidejo pred prvim novembrom.

Še kdaj sonce, nasmeh, sreča? Po izgubi otročka ...

Default avatar

afiartis

Drage mamice in atiji angelčkov ...

Danes odpiram novo temo, vprašanje, ki ga uvodoma zastavljam je: Ali se po izgubi otročka človek še sploh kdaj iskreno veseli? Ali je možno, da lahko mine dan, da na svojo bolečino preprosto pozabiš? (vem, da pravijo, da se z njo naučiš živeti) Ali ima pomen imeti drugega otroka (nikakor, da zamenjaš prvega, ker to ne gre), ali je morda celo bolje, da jih sploh nimaš?

Obupana sem v svoji bolečini, čeprav sem prebrala že ogromno tega, sem zmeraj iskala odgovor nekoga, ki je to preživel pred več leti, morda ve bolje kot jaz, ki sem se naenkrat znašla v mori svojega življenja, izgubiti malo bitje zaradi bolezni, je groza in strah vsake mame. Četudi sem lahko materinstvo okusila le za zelo kratek čas, je bilo tako lepo, čeprav med stenami bolnišnice, čeprav vsaki dan le za urco in pol med obiski ... bilo je prvič zame, biti mama, dihati za svojega otroka, dati vso ljubezen malemu bitju, ki pa mu življenje ni bilo dano. Kako človek živi dalje?

Oglaša se vprašanje: Ali po večih letih lahko živiš z nasmehom na obrazu?
HVALA ZLATE MAMICE IN ATIJI ANGELČKOV :****
Default avatar

Pogum

Draga afiartis.
Sožalje ob tvoji/vaši izgubi.
Pusti si žalovati, jokaj... Živi za danes jutri bo kar bo... Počasi ampak zares počasi bo bolje če si boš to želela.
Na FB je skupina Mamice, ki smo izgubile svojega otroka, skupina je bolj aktivna kot ta forum.

Objem in poljub v nebo
Default avatar

afiartis

Hvala, Pogum ...
Želim si dati novo priložnost, zares, ampak ni moči. Zaenkrat samo pekel, groza, ležanje v postelji in jok, bolečina ne pojenja, ne pomagajo kavice, kamor me vabijo prijateljice, vse z vozički in lepimi otročki, ki jih imam tako rada. Vsakega izmed njih obožujem, a pogled na moj prazen voziček je pekoč. Pogledi, ki se ustavljajo na meni, bolijo kot nož v srce. Sem kot nekdo, ki nosi slabe novice.
Naj bolečina malo popusti in takrat se vam pridružim na fb ... hvala, hvala ...
Default avatar

Dr Mii

Ne, ne da se. Celo življenje boš živela s to travmo, ki ti bo grenila vsakdan. Na tebi je, da osmisliš prihodnost in greš skozi to torturo.
Default avatar

račka

Težko je. Včasih kar gre in za kak dan celo pozabiš, drugače pa ... se trudiš živeti s tem. Nimam vzpodbudnih motivacijskih besed, ker jih ni. Jaz otroka nisem videla. Ker takrat tega nisem zmogla, danes mi je žal in se tega sramujem. Bolečina pa ostaja, vsak dan znova in groza me je dejstva, da bo, če bo, tako - vse do moje smrti. Od tega je skoraj tri leta,pa boli tako, kot bi bilo včeraj ali zdaj ta trenutek. Sama sebe poskušam dojemati kot mamo, ki ima otroka med zvezdicami. Kot mamo, ki ima angelčka tam nekje na nebu ... ampak konec dneva, ko pade na zemljo mrak in ko je večer in ko realnost pricurlja iz vseh kotičkov doma ... takrat se zaveš, da si pač mama, ki ima mrtvega otroka. In to je vse. Jutri pa je nov dan - in če ti bo sreča mila in zvezde naklonjene - se boš tega spomnila samo nekaj krat. To je moja izkušnja. Ne nosim tvojih čevljev. In joj nasveti ljudi v okolici - ne, čez čas ni nikoli lažje - le dan ti prej mine, ker se navadiš solz. Vse dobro.
Default avatar

Ja da se

vsekakor se da, vendar je potreben čas in delo. Samo čas ni dovolj....
Default avatar

anja1

Dragi žalujoči starši!

Sama sem po izgubi treh otročičkov v nosečnosti zelo žalovala in mislim, da žalosti nikoli ni dokončno konec. Sedaj me razveseljujejo trije otroki na tem svetu, ki se jim posvečam in nimam časa slediti vašim zgodbam in zapisom. Ob pospravljanju sem kot soavtorica knjige Prazna zibka, strto srce našla še nekaj izvodov knjige. Če bi kdo želel knjigo, me naj kontaktira na 041/568732.

Želim vam veliko moči, da preživite najmočnejšo bolečino v življenju, ker ni hujšega kot doživeti izgubo otroka.
Suzana