Forum: Žalovanje in slovo

Forum, kjer lahko izlijemo svojo žalost in prostor, kjer lahko drug drugemu nudimo tolažbo in podporo.

Moderatorji:
PolonaOzbic
Polona Ozbič
univ. dipl. ped. 

Življenjska odločitev-napačna!

Nova tema
Default avatar Miricle 18 Jun 2016 20:56

Pozdravljeni vsi tukaj no forumu iz moje strani.

No in sem vas tudi jaz našla in se odločila nekomu izpovedati in odpreti dušico, preden mi bo resnično prehudo in me razneslo kot veliko svetovno bombo.
Ne vem ali mi bo po temu lažje, bolje ali bom skupaj z vami le našla ključ, ki bo odpiral vrata moje svobode in lastnega nekaznovanja ali bo vse skupaj samo še huje.

Da izlijem svojo bolečino vam tukaj v upanju, da me vseeno ne boste obsojali, da si boste vezli minutko zame in za mojo bolečino, podali kakšen nasvet ali če se najde še kdo, ki je šel čez vse to kakor jaz~da bi me znal »potisniti« naprej, da se premaknem in ne obstanem.

Skratka moja zgodba se odvija o lastni izpolnitvi želje povsem nepričakovano, pritisku drugih ljudi in odločitvi, ki mi je za vedno spremenila življenja. Žal močno napačni odločitvi, pri kateri mi lahko le pomaga časovni stroj.
Lansko leto nekje približno v mesecu oktobru sem zanosila. Prvič v življenju, takrat sem jih ravno dopolnila 22 let. Ne ravno preveč rosno mlada, ampak že dovolj stara da sem se pričela postavljati na svoje noge, razumela svet »odraslih« in kaj prinesejo dobre in kaj slabe stvari in tako naprej. Nosečnost je bila nepričakovana. Vendar zaželena. Vsaj iz moje strani. Zanosila sem s fantom, s katerim sva bila v zvezi precej let~bolj ali manj. Ne rečem da je bila nekakšna hollywoodska ljubezen z vsakodnevno romantiko, vseeno pa je bila ljubezen. Precej turbulentna, z veliko vzponi in padci, smeha in šal, pa tudi prepirov, z veliko dogodivščin in zanimivega. Skratka nekakšni zdrav partnerski odnos. Ob sva se videla skupaj tudi v prihodnosti~nekje čez 10 ali 15 let. Skupaj, z otroci~kakor družinica. Ni bila kakor nekatere zveze, ko si skupaj in bo, kakor bo, ne razmišljaš o prihodnosti, mogoče to leto, naslednjo bo že drugi. Ne, sva nekako bila prepričana, da sva za skupaj, eden za drugega. Velikokrat so najini pogovori se dotaknili tudi teme nosečnosti, kako bi bilo če bi dobila otroka, kaj storiti in kako urediti če do tega pride...
A pravi izzid se je pokazal šele takrat, ko sem dejansko zanosila. Ni bilo načrtovano, preprosto zgodilo se je. Preveč poželenja, v vrtincu ljubezni, vse je potekalo tako hitro in brezglavo kakor marsikdaj poprej, brez ustavljanja ali razmišljanja, ko se preprosto samo prepustiš in čutiš in tokrat se je to čutenje med nama končalo z novim bitjecem v meni.
Iz njegove strani seveda v prvem trenutku resnice in spoznanja nad nastalo situacijo veliko neodobravanje, vsa krivda na meni, da je tako vedel kaj bo, takoj rekel, da bom morala oditi delati splav, nato še celo da otrok zagotovo ni njegov in kako naj ve da je njegov in sto in ena obtožba, žaljivka, poniževanje in kako on ni pripravljen postati očka in da je to zdaj povsem moj problem.
Ah ni da ni no. Sploh nisem morala verjeti kaj poslušam, kaj berem v sporočilu, kaj mi govori. V trenutku se je vse razbilo kot okno iz stekla. Skratka videla sem in še posebej občutila v srčiki da bi raje premikal gore, kakor očitno uresničeval najine pretekle sanje o družini in postal očka. Prva bolečina v meni, s katero se nisem morala sprijazniti. Moji starši doma so venomer bili tako no~ne preveč razumevajoči, nikoli se o ničemer nismo doma pogovarjali kakor družina, nikoli niti mami nisem morala ničesar zaupati. Tako, malce čudna družina. Venomer sva s sestro poslušali ne in ne in ne in tega ne smeš, tega ne moreš, samo ne in ne. Kakor sta starša rekla, tako sva s sestro tudi morali narediti~brez izjeme. Tudi v odraslih letih. Veliko je bilo prepirov, objokanih dni, neprespanih noči, oba sta imela težave z alkoholom, veliko nasilja, še posebej psihičnega. S časom so se sicer stvari uredile, ampak v večini je bilo vse enako. No in zaradi tega seveda nisem upala doma povedati, da sem zanosila. Nisem imela poguma. Bolj kot sem razmišljala kaj bi in kako bi, bolj se mi je v glavi vse začelo vrteti v čisto drugo~noro smer. Nikakor nisem pomislila na splav, niti si ga nisem želela, ne glede na vse kar bi lahko to prineslo. Vedela sem, da je velika verjetnost, da me bosta »napodila« od doma, a sem v sebi vedela, da bi se že še znašla~kakor venomer ko sta me. Vedela sem, da se mi bo oče zagotovo »odrekel« kakor je venomer trdil, ampak sem bila pripravljena tvegati.
No s fantom sem v tem času prekinila stike, ker nisem več prenesla njegovega pritiska, da naj naredim splav ali pa bo sam uredil, da bom splavila, nenehnih obtožb in poniževanje ter očitkov, da tako ne bi bila dobra mamica, da kaj bom otroku nudila, da kaj bo otrok z takšno mamico, ki ima samo srednjo šolo in dela v gostilni.
Mah, kakor da nisem nič vredna. Kakor da nisem sposobna za ničesar. Pa je daleč od tega. In vem, vem, vem, vem, da bi bila daleč najboljša mamica na svetu. In vem, da dokler bi bila živa, mojemu sončku ne bi manjkalo ničesar! Ničesar!

Tako sem se zaupala starejši sestri, ki je v tem času bila prav tako noseča~prvič in bila že v 8 mesecu nosečnosti. Ni bilo iz njene strani neodobravanje ali skrb ali obtožbe, skratka nič tako. Je sprejela, da je njena mlajša sestrica noseča in da mi bo pomagala za vse kar jo bom potrebovala. Vseeno pa ni bila za to, da rodim otroka in prav tako kakor fant bila za to, da grem delati splav. Prav tako tudi njen partner. Ves čas sem zbirala pogum, da povem doma, a tega ni in ni bilo. Iz druge strani pa sestra z partnerjem, ki mi je ves čas težila s splavom in kako je težko biti mamica in moralizirala in kaj bom imela od mladosti in od življenja. Ves čas kar nekaj, samo negativno, prav nič pozitivnega. In tako so meseci minili in v 4 mesecu nosečnosti sem pristala v bolnišnici na splavu. Na skrivaj, da starša seveda nista o temu ničesar vedela, nihče ni vedel, samo jaz in sestra.
Klonila pod pritiski, moraliziranjem in pregovarjanjem in odšla na splav. Nekako sem si vbila v glavo vse, kar sem slišala od drugih, kar so mi povedali drugi in se prepričala, da še očitno ni prišel moj čas, da še ni čas, da bom mamica, ampak da bo le ta še prišel, ko bo boljši čas za to.

Spomnim se, kot da bi bilo včeraj. Ko se je vse skupaj začelo v meni. Ah ljudje božji. Ni besed za to. Res prekleto ni besed.
Hotela sem ostati močna, trdna, se ne pustiti notranjim občutkom, ampak ni šlo. Podzavestno me je v notranjosti vse preplavili. Solze, bolečina, nepopisna praznina. Prekinjala sem vsaki sleherni dan, ki me je pripeljal do te odločitve. Vsako sekundo, ki sem jo namenila ostalim, da so me prepričali v nekaj, kar sama nisem želela.
In vem. Seveda vem. Odločitev je vseeno bila na koncu moja. Samo moja. Sem odšla sama. Sama se odločila za to. Lahko bi rekla ne. Pa nisem upala. Nisem zbrala dovolj poguma. Klonila ob prvem življenjskem preizkusu in »padla« po celi črti!
Kakšna ironija a ne? Za vsako stvar v življenju sem se borila. Borila kot levinja. Nikoli se nisem dala ali predala. In na koncu? In pri sebi? Borila mnogo premalo!

Naslednji dan, ko sem lahko odšla domov sem se počutila normalno. Sem se počutila kako dni poprej~pred nosečnostjo. Ni bilo posebnih občutkov, ni bilo posebne žalosti. Nekako mislim da mi je uspelo z drugačnim pogledom in neko navidezno zgodbo v svoji glavi omiliti vse skupaj, pozabiti ali potisniti nekam stran.
Tako je bilo še naslednji mesec in naslednji.
Nato je bil tretji mesec od mojega splava in pričel se je kaos v mojem življenju, ki traja še danes. Mislila sem, da je vse skupaj za mano, da ni bolečine, da je bila moja odločitev pravilna. Da sem podala rokov življenju in se razumno odločila, da še ni moj čas.
Kako prekleto sem se zmotila.

Vsak večer ležem k spanju v solzah, Mislim na malega sončka, ki je bil v meni in pravico do življenja, katero sem mu vzela. Ni dneva, da ne bi pomislila nanj. Vem, da bi bil fantek. Čutim tako. Vsakič ko grem pod tuš, se pogledam v ogledalo in trebušček. Ni ga več. Vsak dan si zamišljam, kakšen bi bil. Trudim se, resnično se trudim odmisliti vse skupaj, pozabiti ali gledati iz drugega zornega kota, da ne bi bilo tako temno, tako boleče. Ko gledam tv in vidim oglas za dojenčke planem v jok. Zavedam se, kar sem storila. Zavedam se, da sem se narobe odločila! Ne bi smela. Prekleto velika napaka.
Ko grem po mestu in vidim mamice z vozički si zamišljam, da bi takole bila jaz. Nočem, resnično nočem o temu razmišljati, a možgani delajo po svoje. Nočem med ljudi, ker me vsaka malenkost, bodisi igračka, bodisi mlada mamica, bodisi oblačilo od otroka spomni na to, kar sem storila.
Kako bi lahko bilo, ampak ne bo, ker sem se narobe odločila.
Ko se zavem, da so moji možgani in čustva ponovno pri mojem srčku, skušam zavestno obrniti vse, pa pride živčnost in jok ter tresavica, bolečina od znotraj navzven in noče nehati.

Boli, kako prekleto boli. In nič ni v moji moči, da bi to popravila. Prav nič.
Še dobro se spomnim zdravnika v bolnišnici, ko mi je lepo rekel, da ko vzamem tabletko ne bo več poti nazaj. Spomnim se, kot da mi zdaj to šepeta na uho.
A sem jo vzela. Pogoltnila. Končala življenje nekoga, ki ni bil kriv za prav nič. V 5 mesecu.
Oh Bog. Odpusti mi. Njegov srček je bil. Bil je, tika, taka, tika, taka in jaz sem si ga dovolila ustaviti.

Zdaj je že pol leta od tega. In vsak dan mi je huje. Resnično huje. Vem da se zapiram v sebe in to preveč. Hočem, da je drugače, a ne znam.
Resnično ne vem, kako se spoprijeti s temu.
Razočarana nad sabo. Razočarana nad vsemu.

Najhuje mi pa še je, ker sem zraven vsega tega, še nekako najbolj jezna na lastno sestro. Vem, da bo zdaj temu marsikdo ne~verjel ali čudno gledal ob prebiranju, ampak med nama je venomer bilo nekakšno rivalstvo. Sicer od starejše sestre. Venomer da bo pred mano, da bo boljša od mene, da bo ona požela vse pohvale in le najboljše. Torej da bo prva ona in ne jaz. In vedno bolj dobivam občutek, da je zato tako silno želela da naredim splav in me prepričevala vanj, da bo samo ona imela otroka in ne jaz. Pač da ne bo imela »konkurence«. Da bo ona dobila vse in ne bo potrebe deliti. Bi potem spet bilo kreganje in prepiri kaj bi vse moj otrok dobil in kaj njen ne in koga imajo raje in tako.
Vem, noro je, ampak jaz sem prepričana v to. Tudi zdaj vidim, kako starša doma posiljuje s svojim otrokom in kaj vse potrebuje, da ji starša kupita in da ji ga pazita: če bi še bil moj otrok tukaj tega ne bi bilo. Vem, vem, moja sestra je, ampak res nikoli nisva bili nekako povezani, venomer je bilo vse skupaj nekakšno tekmovanje zanjo in tako.
In res čutim in si mislim, da je bilo vse tisto iz njene strani namerno.

Potem pa še za piko na i: smo z družino na kosilu in nekako pridemo skozi pogovore na temo o nepričakovani nosečnosti ene mlade punce nekje mojih let. In reče oče, da če je punca noseča pač je noseča, da se tako ne da prav nič narediti in da je otrok tako nekaj zelo lepega v življenju kljub letom, ki jih punca ima. In ga vprašam, da kaj pa bi ona 2 z mami naredila, če bi jaz tako zanosila?
In mi rečeta, da bi poskrbela zame in zanj.
O ljubi Bog zakaj mi to delaš? A se zavedate kako mi je bilo? Še dodatna bolečina v meni. Letela sem na stranišče od mize in planila v jok. Solze so se mi vlile po licih same od sebe.
Jaz pa si jima nisem upala povedati in sem se raje odločila za splav!?
Prekleto vse skupaj, zakaj, zakaj, zakaj.
Ne morem verjeti. Ker sem bila ena sama navadna prpica in se bala kaj bosta naredila in rekla, sem raje ubila mojega sončka, kot povedala doma?!
In še zaradi hudobne sestre.

Mah.
Katastrofa.
Pravijo, da ne bo konca sveta, no moj se počasi odvija.
Tako, ko sem prvič občutila ljubezen v svojem življenju, tako zdaj občutim ravno nasprotje tega. Največjo bolečino in praznino.
Nisem hotela, resnično ne. Nočem niti zdaj. Hočem se vrniti nazaj, ne imeti svojega sončka samo v glavi, želim si ga imeti ob sebi.
Želim, da mi reče mami, želim da se me dotakne, želim da je z mano. Vse bi dala za to, vse. Še dušo bi hudiču prodala. Vse.

Ne morem čez to, kar sem naredila, resnično ne.
In venomer sem rekla, še ko smo s prijateljicami bile mlajše ali so v šolski družbi potekali kakšni pogovori ali med nami ženskami na kavici, da če bi kadarkoli prišlo do tega, četudi bi me nekdo posilil in bi rezultat posilstva bil otrok, da nikoli, ampak zares nikoli, ne bi odšla delati splav.
In kaj sem storila? Ravno to. Povsem to, kar sem rekla, da nikoli v življenju, za nobeno ceno ne bi.

Kako vse skupaj omiliti?
Kako urediti, da me bolečine ne ubije?
Kako normalno ponovno zaživeti naprej, brez krivde, oklepajočih se spominov, brez praznine?
Kako oditi med ljudmi, si poiskati službo in začeti delati, ter ne živeti v temi?
Kako biti spet isti človek, kot nekoč, ko pa si izgubil večji del sebe?

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar katra1 22 Jun 2016 13:30

v 5. mesecu nosečnosti splav s tabletko ni več možen, pa če ni nič narobe z otrokom, ti ga noben ginekolog ne bo naredil na tvojo željo.
Ne vem kaj je s tabo ampak imaš močno željo po pozornosti in to izživljaš na takem forumu!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Miricle0 22 Jun 2016 19:53

Katra1 a si ti na glavo padla ali kaj je s tabo?! Če ne ločiš jabolk in hrušk je to povsem tvoj problem, se pa jasno vidi iz vesolja, da imaš možgane v velikosti zlate ribice in da nimaš narejenega niti 1. razreda osnovne šole ker niti brati ne znaš.

Kot prvo sem splav že naredila in opisujem svoje trenutno počutje, prebolevanje le tega in kaj občutim v sebi. Prosim za nasvet, kako so si druge ženske pomagale v teh trenutkih, ti pa pišeš takšne bedarije? Nisi normalna.

Kot drugo lepo prosim ne bodi pametna, splav lahko narediš kadarkoli in da, tudi jaz sem ga v 4. oziroma 5 mesecu nosečnosti in to z tabletko. Pa ne spametuj nekaj v tri dni, ker umetna prekinitev nosečnosti v visoki nosečnosti je mogoča le s tabletko. Ali tvoja velika razgledanost pozna kateri drugi način?! Bodo pa menda že zdravniki vedeli kako in kaj in pa tiste, ki smo to dale skozi. Se pa lahko sama pozanimaš prav tako, bo naslednjič boljše, kot pa da tukaj se znašaš nad drugimi.
Splav lahko vsaka naredi kadar sama želi-ker je to pravica vsake ženske. Po 10. tednu samo moraš iti na komisijo in to ona odobri po predhodnem dogovoru ali ja ali ne. Bom pa že vedela, če sem tudi to dala skozi.

Kot tretje pa ne vem kako ti pade na kraj pameti pisati, če rabim pozornost? In da se izživljam? Kaj je s tabo narobe ženska. Pozabila tableto vzeti za živce ali kaj bolj močnega? Če še nisi šla čez to in se ti sanja ne, kaj ženska preživlja lepo prosim, da si tiho ter nekih žalitev in poniževanja pa resnično ne rabim.
In če imaš obraz nekomu v takšni stiski to napisati, Bog si vedi kakšen človek si!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar ???!!! 23 Jun 2016 09:23

Tudi mene je zmotilo zapisano...splav s tabletko v 4. ali 5. mesecu nosečnosti. Nisem še slišala zanj. Ne bom pa pametovala, ker ne poznam detajlov, google pa pravi takole... http://www.zavod-zivim.si/splav-2/metode-splava/ http://www.sara-center.com/vrste-splava.html

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar katra1 23 Jun 2016 10:55

Splav se lahko opravi na zahtevo nosečnice brez posredovanja zdravniške komisije do 10. tedna nosečnosti. Z napotnico ginekologa se odpravite bolnišnico, kjer vas med drugim čaka tudi pogovor s socialno delavko. V primeru, da zahteva nosečnica splav po desetem tednu nosečnosti, je za to potrebna odobritev zdravniške komisije prve stopnje in v primeru zavrnitve odobritev zdravniške komisije druge stopnje za umetno prekinitev nosečnosti.

Lahko vpiješ kolikor hočeš, pa ti dokažem, da si se zlagala in vse izmislila. Žalostno!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Miricle00 26 Jun 2016 22:51

Oprosti dragica res pametuješ in nikakor mi ne boš trdila, da sem se zlagala ali da lažem.

Kot prvo si lepo še enkrat preberi kaj vse sem zapisala in pojasnila če pa še venomer ne boš razumela, pa ti še enkrat povem kako in kaj povsem brez problema. Brez zadržkov pa ti tudi pokažem in dokažem da imam prav in da ne lažem.

Sem bila na komisiji kjer so bili trije: socialna delavka s katero sem prvo imela pogovor in še glavni ginekolog in tisti, ki me je obravnaval in imel preko čez sami postopek. Ona 3 so skupaj sprejeli odločitev. Odobrili so mi in lahko sem naredila splav. Glede na moje okoliščine, razmere doma in razloge ter željo niso oklevali. Toliko o temu. Zdravniška stroka seveda ima dovolj razlogov, da so proti splavu, nikogar pa ne silijo.

Vseeno pa ti povem draga moja, da mi ni potrebe se nikomur dokazovati in vseeno mi je kaj si misliš. Pokliči v katero bolnišnico in ne pametuj v 3 dni hkrati pa ne žali drugih. Zaradi takih kot si ti so ljudje še dosti bolj na tleh in v stiski in naredijo kaj, kaj tudi sicer ne bi! Toliko o sočutju ostalih ljudi in razumevanju.
Če ne znaš pomagati, pa tudi škode ne delaj!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Miricle01 26 Jun 2016 23:05

In vse kar si mi napisala kot argument si napisala isto, kot sem že jaz tako da ni ravno poante pri tebi.

???!!! tako pač je bilo. Kolikor je meni poznano se nekatere te vrste splavov sploh več ne dela. Vprašala sem na Ptuju kamor sem tudi odšla na splav ali je možno kako drugače kot s tabletko, da bi se hitro končalo ali pa da ne bi rabila tam ostati, pa so rekli da ne, samo s tabletko. Vsi ostali pogoji so očitno bili dovolj dobri da je šlo to skozi. Včasih so baje še delali nekaj z inekcijami in ne vem še čem pa so ženske preveč bruhale in imele bolečine in tako naprej-to je bil odgovor ginekologa. Tako da ja, jaz sem točno v 15 tednu in 4 dni (tako nekako) odšla da so mi dali tabletko in bi čez 2 dni nazaj da se dokonča. Pa sem enako se komaj 3 dan vrnila v bolnišnico, ker sem imela težave z zavarovanjem. Pa je isto šlo skozi, čeprav je striktno rečeno 2 dni. To sem že bila v 17 tednu torej 5 mesec. Vstavila še v nožnico, nato pa 2 tableti na zgornje dlesni in 2 na spodnji, počakati mislim da 20 minut in dol pojesti. In tako še ene 3 krat čez celi dan in še zjutraj. Menda bom pa že vedela kaj sem tam počela in kako. Kolikor vem je to s tabletko.

Vseeno sta obe zgrešili bistvo. S tem da ena vsaj lepo in človeško napiše, druga pa žali in obtožuje. In tako je, ko misliš, da so ljudje dobri in prijazni in ti bo kdo dal kakšen nasvet.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar whitecow 11 Jul 2016 22:56

sem prebral. Glej po bitki smo vsi generali, a biti general v prvi bojni vrsti? Glede fanta bi si upal trditi, da veza ni bila takšna kot bi morala biti. Pravzaprav mu zamerim ignorantski, žaljiv odnos. Veš tudi če ni maral otroka, fer bi lahko bil do tebe in vsaj malčk stal ob strani. Starši in sestra so spet poglavje zase. A bi jima verjela da bi ti res stala ob strani? Kaj pa če ne bi? Pod črto prva bojna vrsta in ti si sama. Saj nekje je suport, samo ti ga rabiš zdaj. In tega trenutno žal ni.

Te razumem, vidim da ti je hudo, ampak ljuba duša nima ti biti zakaj hudo. Ja, splav je huda zadeva, ampak biti bitke kot so tvoje, so še hujše. Mislim da bi si otrok tudi skrbnega očeta zaslužil, tega tu ni zaslediti? Veš ni vse črno belo. Je pisano. In narejen splav je točno to. Ni črn, ni bel. Je nekje vmes, sestavljen iz takih in drugačnih odločitev, situacij v nekem trenutku. Tudi obtoževanje, ker da bi oče pomagal.... kaj pa če ne bi? Veš eno je govort tisto "tapravo" drugo pa je resnica. Saj si sama napisala da niso bili ravno vzorni starši. Kaj pa če bi te tudi oni poslali na splav oz se ti odrekli?

vzemi si čas, pojdi čez to, če ni druge si poišči kakšno pomoč. Ne tablete, pogovori, bodo znali pomagati.Veš čas celi rane, tudi to bo zacelili. Otročk pa...zakaj pa ne enkrat v prihodnosti, ko boš našla nekoga ki mu ne bo vseeno zate in za otroka?

vsaka stvar se zgodi z razlogom, in vsaka stvar je za nekaj dobra. Potegni črto, začni na novo, svet ni samo črn, je tudi bel. Je tudi lep in ni samo grd, nesramen, hudoben. Spoznala si kako dvolični so lahko ljudje, spoznala si da ni nujno vse tako kt izgleda. Sedaj bo počasi čas da spoznaš tudi malo lepše plati življenja

glej držim pesti da se bodo stvari popravile, uredile, postavile na svoje mesto. In se bodo, verjemi.

Še vedno bom(o) tu, če nas boš potrebovala in če ti naši nasveti, pogovori, mnenja pomagajo.

Boš vidla da se bodo zadeve porihtale, verjemi mi.

__________________________________________________

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Miricle23 22 Jul 2016 14:59

No meni se je celo uspelo tudi registrirati. Celo.

Whitecow zelo se ti iz srčike zahvaljujem, da si si vzel čas prebrati vse to, kar sem napisala in prav tako tudi za odgovor. Mi veliko pomeni. In mi je predvsem lažje, ko mi še drugi malce odprejo očke, povedo svoje mnenje in da ne razmišljam samo v tej moji smeri.

Vse kar si zapisal še kako drži, sama sem žal nekako obstala v tem svojem razmišljanju in nisem pomislila na vse to. Ali pa nisem želela videti, saj ne vem.

Mi gre počasi že na bolje. Se še sicer tolažim, da je vse bilo z razlogom in da so ženske, ki so še veliko hujšega dale skozi ali veliko bolj bolečega, tudi moški del populacije seveda in vseeno gledam, da iz tega potegnem vsaj kaj pozitivnega.
Za začetek, da ne nasedam neumno moškim in njihovim obljubam, da se lahko zanesem le nase in da poskrbim, da se to več ne ponovi, dokler ne bom zavestno želela biti mamica. Nočne more, vprašanja in žalost še ostajajo, sicer veliko manj.

Hvala ti še enkrat za tvoj dragoceni čas in misli, ki si mi jih namenil, ko mi je hudo, si preberem še enkrat in se osredotočam še posebej na to, da ni vse črno in belo. Ampak tudi pisano.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar ko boš dovolj zrela 6 Feb 2017 13:45

Mene je ob branju te zgodbe prešinila samo ena misel. Verjetno je po eni strani čisto ok, da se je zgodilo, kot se je zgodilo, ker vprašanje, kako bi temu otroku šlo v življenju in kako bi bilo z vzgojo. Kajti to, da si se tako pustila vplivati mnenju okolice kaže le na to, da še nisi dovolj zrela osebnost in ti po vsej verjetnosti manjka še vsaj 5 let, bolje še več, da boš pripravljena na družino. Takrat boš po vsej verjetnosti tudi zmožna izbrati primernega očeta svojim otrokom, kajti s tem fantom si popolnoma kiksnila mimo in živela v neki iluziji, kako imata dober odnos, a v resnici si bila skupaj s psiho nasilnežem.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar darwin 12 Feb 2017 19:06

Obstaja ena soba v sedmih nebesih ki se ji reče "Guf".
V to sobo pridejo duše ki se rodijo na 'drevesu življenja' in čakajo da se rodijo.
Angel Gabrijel z roko poseže v Guf in zgrabi prvega ki naj bi se rodil.
Ptiči z petjem zaznajo dogodek.
Lailah, angel stvaranja potem prevzame brigo nad embrijom dokler se ne rodi.
Ko ptice obmoknejo bo pomenilo da ni več duš v gufu.
Takrat se nam slabo piše.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Podobna zgodba 19 Feb 2017 23:27

Kljub temu, da si pisala že nekaj časa nazaj, ti vseeno napišem svoj odgovor. Jaz sem zanosila pri 19ih, situacija doma daleč od rožnate + razhod z očetom otroka.
Imam srednjo šolo in delam v gostinstvu. Skratka vse na glavo.
Jaz sem hčerko obdržala. Ni lahko, težko je, velikokrat. Ampak je pa res, da ko sem se vprašala, kaj bom lažje, živela s tem da sem naredila splav ali z otrokom, sem se odločila za slednje.
Te pa popolnoma razumem, da te je zavedlo, želela si se naslonit na bližnje, na osebe, za katere naj bi bilo naravno, da ti želijo le najbolje... prevečkrat v življenju ni tako. To si občutila na lastni koži. Sebično so te zapustili tisti, ki si jim najbolj zaupala. Oziroma si mislila, da jim lahko.
Čutim tvojo ranjenost..
Ampak se boš pobrala!
Verjemi mi! Tvoj otroček te gleda, vedno bo s teboj. Bila si ranjena se od staršev pa od Sebične sestre pa še od partnerja.
Jaz ti predlagam: vzemi to kot izkušnjo za naprej. Sedaj 100% veš kdo je ob tebi zares in kdo ne.
Vzemi to kot novo karto za naprej.
Zaživi življenje, živi vsak dan sproti.
Ko je težko joči, ko je smešno se smej- ne glede na ostale!
Delaj na sebi, vlagaj zgolj vase. To si zaslužiš.
Sčasoma boš predelala rane iz otroštva in na novo zaživela. Postala boš mnogo bolj trdna, zaupala si boš v svojih odločitvah in takrat te živi Bog ne bo več premaknil!
Prebudi sebe in si zaupaj, predvsem si pa odpusti.
Jaz ti želim vse dobro, čeprav ima moja zgodba drugačen razplet, te čutim, kako ti je težko.
Lep pozdrav :)

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh