Hipersenzibilni ljudje
Nekje na forumu sem zasledila osnovni prevod in ga tukaj prilagam:
Hipersenzibilni ljudje:
Čustva
HSP-ji na zunaj delujejo kot sramežljivi, introvertni in socialno neprilagodljivi. Pogosto s celotnim bitjem zaznajo ljudi okrog sebe. Zgodaj v življenju se naučijo prekriti čudovite zmožnosti svoje občutljivosti, intuicije in kreativnosti. Če se razjezijo, se zaljubijo ali začnejo doživljati druga močna čustva, se jim zdi, kot da jih bo razneslo. V tem primeru so neke vrste tempirani vulkan Včasih se za nekaj časa (dnevi, meseci, leta) popolnoma zablokirajo in ne čutijo ničesar! To je lahko posledica predvsem neprijetnega okolja ali soljudi.
Telo
Telesno so HSP-ji zelo občutljivi na hrup, presvetle luči, močne vonjave, nemirno okolje, ipd. V primerjavi z drugimi (manj občutljivimi) imajo večjo zavest sebe in svojega telesa in instinktivno začutijo okolje (še posebno če jim ne ustreza).
Družba
Zelo uživajo v družbi samega sebe (samoti). Pomembno je, da se ne umaknejo v popolno samoto, ampak da najdejo ljudi, s katerimi se počutijo v redu in ki jih razumejo.
Psiha
Psihološko HSP-ji kompenzirajo svojo občutljivost tako, da skušajo prebiti čim več časa v samoti, ali pa se trudijo in igrajo “normalnost” tako, da prebijejo večino časa med drugimi, kar jih predozira in utrudi (nato pobegnejo za cel dan v gozd ali pa v svet sanj).
Delo
Delo in kariera je za HSP-je poseben izziv. Velikokrat se jih pri napredovanju spregleda (premalo agresivni), kljub temu da zaradi svoje občutljivosti in nagnjenosti k perfekcionizmu svoje delo opravijo zelo dobro. Nestrpni in zakompleksani sodelavci so lahko zelo velika težava, s katero je potrebno tako ali drugače opraviti (ne, HSP-ji ne ubijajo živali ali ljudi).
Odnosi
Odnosi z drugimi so lahko zapleteni, še posebno če partner nima razumevanja za prekomerno občutljivost. V primeru pa, da se oba razumeta, je to lahko čudovit odnos, saj intuitivni partner vse težave začuti, še preden se razvijejo v 300 tonsko pošast.
Kultura
Kulturno, HSP-ji niti približno ne ustrezajo mačističnim idealom moderne družbe in projekcijam, ki jih kaže industrija zabave. Ampak njih to niti približno ne moti, saj čutijo plitvost teh podob.
Otroštvo
Otroštvo je lahko za HSP-je zelo težko, še posebno če se starši med seboj niso razumeli ali okolje odraščanja kako drugače ni bilo mirno. Zelo pomembno je, da ozdravijo svoje pretekle rane, ker so premočne, da bi jih lahko enostavno potisnili v podzavest. Vprašanje, če HSP-ji sploh imajo podzavest, ali je vse v megazavesti
Duhovnost
Duhovno gledano imajo HSP-ji zelo velik potencial za raziskovanje sebe, drugih ter skrivnosti življenja. Le tega čutijo globlje in širše kot ostali (dobesedno). To je eden izmed največjih darov, kljub temu da ima večina HSP-jev zaradi tega svojo občutljivost za prekletstvo.
Prehrana
HSP-ji v nekaj minutah ali urah začutijo učinek hrane na njihovo telo in psiho. Kava, cigareti, alkohol in druge droge učinkujejo na njih veliko bolj kot pa na ostale manj občutljive ljudi. Zato je pomembno, da predvsem pri psihoaktivnih substancah odkrijejo in ohranijo mejo. Veliko HSP-jev kadi ravno zaradi preobčutljivosti. Tako se deloma zaprejo pred navalom čustev iz sebe in okolice.
Sem visoko občutljiva oseba in sem kronično izgorela. Jaz imam te težave, odkar vem zase. Že kot majhen otrok sem se bala hrupa, vetra, gneče, … Motila me je močna svetloba, močne vonjave, … Sovražila sem telovadbo, ker sem se bala zvoka žoge, … Imela sem obdobje, ko sem se precej zase držala, ker so mi drugi otroci in njihov jok šli na živce. Nisem se rada družila s sovrstniki. Nenehno mi je bilo slabo, nisem mogla jesti, … Moji starši tega niso razumeli. Silili so me med otroke, me kregali, ker sem se rajši sama igrala kot s sovrstniki … Ko sem začela hoditi v osnovno šolo, se je stanje nekoliko izboljšalo, edino telovadbe pač nisem marala, ker mi je bilo prehrupno. Nato sem doživela vojno (odraščala sem v Sarajevu). Za eno leto sem se zaprla v klet in trepetala ob vseh pokih … Večina se je bala za življenje, jaz pa sem doživljala pekel zaradi pokanja samega.
Nato smo se preselili v Slovenijo (oče je Slovenec), pol pa še v Nemčijo. Vse te menjave okolja, šol, so bile zame zelo stresne. Spomnim se, da sem se vedno bolj umikala v osamo … Namesto da bi se družila s sovrstniki, sem rajši bila zaprta v svoji sobici in brala knjige. Staršem sem bila neskončno hvaležna, ker sem bila edinka in nisem ob sebi imela hrupnega bratca ali sestrice. Starša sta počasi tudi dojela, česa me je strah in kaj mi povzroča nelagodje, tako da sta razumela, da ne maram hrupa, da se rajši držim zase, da me moti premočna svetloba in od nje dobim migrenski napad, da mi ob močnih vonjavah postane slabo, … in sta me probala obvarovati določenih situacij.
Ko smo morali zapustiti Nemčijo in se nazaj preseliti v Slovenijo, sem se čisto sesula. Mnenje zdravnikov je bilo, da sem doživela neke vrste živčni zlom. Takrat sem prvič dobila neka zdravila. Jemala sem jih 2 tedna in se nekako spet “sestavila”. Take “zlome” sem vedno doživela, ko je v življenju pred menoj bila kašna pomembnejša odločitev ali sprememba – recimo prehod iz srednje šole na fakulteto, ko sem se odselila od doma, …
Ko sem začela hoditi na fakulteto, je bilo prvič tako hudo, da sem obiskala psihiatra. Moja diagnoza je bila depresija. Dobila sem antidepresive (Efectin 150). Zdravila so mi nekoliko pomagala, tesnoba strah in anksioznost niso bili več tako močni, nikoli pa nisem bila popolnoma brez simptomov. Nato sem zbolela za rakom na ščitnici. Bila je potrebna odstranitev ščitnice. Od takrat naprej se mi zdi, da se je moje stanje precej poslabšalo. Grozen zlom sem doživela, ko sem se nameravala odseliti od doma. Obležala sem v postelji, ob vsakem zvoku sem trepetala, najhujše misli so se mi motale po glavi, imela sem občutek, da bom znorela … Takrat sem zamenjala psihiatra. Nov psihiater mi je postavil novo diagnozo – tokrat je to bila generalizirana anksioznost. Dobila sem nova zdravila (Paroxat ter Wellbutrin). Po nekaj mesecih sem se spravila k sebi. Imela sem občutek, da mi zdravila pomagajo. Začela sem hoditi na skupino za samopomoč, spoznala ljudi, ki so me razumeli, odselila sem se od doma, dobila redno službo, … Tudi ta moja “preobčutljivost” se je nekako zmanjšala. Bila sem sposobna hoditi ven s prijatelji, plesati, potovati, … Končno sem začela “normalno” živeti. Spoznala sem krasnega fanta in se celo k njemu preselila (kar je zame bil ogromen korak), zaželela sem si, da bi ustvarila družino, … Nato pa je sledilo zame precej stresno obdobje – v službi je šlo vse narobe, oba s partnerjem sva ogromno delala, stanovanje sva renovirala, … in moje stanje se je spet ponovilo, vendar tokrat spet v hujši obliki. To je bilo Maja 2015 in še vedno nisem ven iz tega … Bila sva na dopustu in jaz sem doživljala napad za napadom, grozno tesnobo, … Ko sva prišla nazaj, sem ponovno obiskala psihiatra, ponovno so mi zamenjali antidepresive. Tokrat sem dobila Cipralex. Začela sem hoditi na psihoterapijo. Čez zimo sem imela tako huda obdobja, da sem razmišljala celo o samomoru. Fanta sem odganjala stran od sebe, ker sem bila prepričana, da bo na boljšem brez mene. Nisem se čutila sposobno za normalno življenje … le s težavo sem hodila v službo. Spet sem se začela zapirati vase. Najrajši sem sama v zatemnjeni sobi, v tišini. Ampak to ni življenje! Precej sem delala na sebi, stanje se je nekoliko izboljšalo, vendar vedno pridejo padci, ki me pol dotolčejo in se vsakič težje poberem. Do včeraj je še vedno bila moja uradna diagnoza generalizirana anksioznost s kronično izgorelostjo, vendar sem včeraj naletela na nekoga, ki mi je zastavil nekaj vprašanj in takoj rekel, da je moja anksioznost v bistvu le posledica tega, da imam visoko občutljiv živčni sistem in da se obrnem na nekoga, ki se na to spozna. Upam, da mi bo nekdo lahko pomagal: prishiater ali nevrolog, ali … Tako ne morem več živeti, zato iščem na vseh področjih pomoč. Zahvaljujem se že vnaprej.
Vsak človek je bitje zase in ima svojo individualno mero za stres. Različni ljudje smo na enake stresne situacije različno občutljivi. Stres ni le objektivno temveč s u b j e k t i v n o pogojeno doživljanje, kakor so tudi njegove posledice in sposobnost posameznika za premagovanje individualno pogojene. Nivo stresa ni odvisen samo od situacijskih vplivov (potencialnih stresorjev) temveč tudi od posameznikovih lastnosti (prirojene dovzetnosti, osebnostnih potez, preteklih izkušenj, stališč, potreb, spoprijemalnih strategij …).
Ugotovljeno je, da obstajajo osebnostne razlike med osebami, ki dobro in z malo negativnimi posledicami prenašajo tudi razmeroma hude življenjske obremenitve in osebami, ki jih že manjše obremenitve zelo prizadenejo. Tako bi lahko razlikovali posameznike glede na njihovo osebnostno čvrstost: na eni strani osebe, ki prenašajo veliko stresa z malo posledicami (velika osebnostna čvrstost), in na drugi strani tiste, ki prenesejo malo stresa, z veliko posledic (majhna osebnostna čvrstost ).
Med osebnostne značilnosti, ki pomembno vplivajo na zmožnost prenašanja stresa, sodi posameznikova samopodoba. Oseba, ki razpolaga z dobro samopodobo, zaupa vase in situacijo doživi kot i z z i v in potrditev, ne pa kot potencialno nevarnost, v kateri se ne bo uspela izkazati. Ugotovljeno je, da je osebna čvrstost tem večja, čim bolj se posameznik loteva življenjskih nalog in ovir a k t i v n o in angažirano, čim bolj jih jemlje kot i z z i v in ne kot neobvladljivo prepreko, in čim bolj je prepričan, da lahko sam nadzoruje dogodke in svoje življenje (občutje n a d z o r a). Nasploh je obvladovanje obremenitev uspešnejše, če jih zaznamo kot izziv, ki nas spodbuja k p r e m a g o v a n j u. Takrat je tudi bolj verjetno, da se bomo na obremenitve odzivali konstruktivno. Manj konstruktivno in uspešno bo naše soočanje z njimi, če bomo videli v njih le g r o ž n j o, škodo ali pretečo izgubo, ki se ji ni mogoče izogniti. Tedaj bomo situacijo doživljali kot nekaj negativnega in tudi naše doživljanje bo obarvano z negativnimi čustvi – nemočno jezo, strahom, zaskrbljenostjo, obupom …
Če hočemo uspešneje in bolj zdravo premagovati psihične obremenitve, si moramo prizadevati, da jih bomo jemali kot i z z i v, s katerim se je treba s p o p r i j e t i!
Menim, da je v vašem primeru potrebno vztrajati tako pri medikamentnem zdravljenju kot pri psihoterapiji.
Antidepresivna zdravila omogočajo dvig energetskega potenciala in biološke odpornosti ter prispevajo k zmanjšanju in odpravljanju dugih znakov depresivne in anksiozne motnje. Zdravila omilijo ali odpravijo težave in tako olajšajo doživljanje in razpoloženje, s tem ko vzpostavljajo biokemično r a v n o v e s j e v možganih. Seveda jih morate jemati dovolj vztrajno, redno in dovolj dolgo. Depresija je b o l e z e n!, tako kot npr. visok krvni tlak ali sladkorna bolezen … Medtem ko je pri sladkorni bolezni moteno delovanje insulina, je pri depresiji moteno delovanje nekaterih prenašalcev (nevrotransmiterjev), ki v možganih prenašajo sporočila med celicami. Depresija ni posledica človekove šibkosti ali lenosti, zato je ni mogoče premagati le z močno željo in voljo!!! Če je ne zdravimo, lahko traja zelo dolgo, ali pa se redno ponavlja, in močno otežuje življenje bolniku in njegovim bližnjim.
Psihoterapija pa vam lahko zelo koristi pri krepitvi samospoštovanja, odpravi negativnih misli, vnaprejšnjega pričakovanja neuspehov na vseh področjih, premagovanju pesimizma, nizkem samovrednotenju in omalovaževanju svojih življenjskih uspehov, selektivnem usmerjanju pozornosti na negativne življenjske dogodke … ipd. Te negativne misli je potrebno najprej ozavestiti, nato pa razviti drugačne, bolj prilagodljive in pozitivne načine razmišljanja. Vedenjska terapija pomaga odpraviti vedenjske vzorce, ki so vzrok za slabe odnose z drugimi, razviti boljšo in učinkovitejšo komunikacijo, spremeniti ustaljene oblike vedenja ali se naučiti obvladovalnih strategij za premagovanje stresnih situacij. V pogovoru z drugimi (običajno v skupini) človek spregovori o svojih težavah, prisluhne drugim, njihove težave in načine reševanja primerja s svojimi, vidi, da v težavah ni sam, dobiva spodbude od drugih, včasih tudi preprosto tolažbo …, kar je vse zelo pomembno za krepitev odpornosti na stres.
Posledice stresa lahko učinkovito zdravimo z dejavnostmi, ki so za nas prijetne in spodbudne in premagujejo slabo počutje. Seznam dejavnosti, ki jih imamo radi (ali pa smo jih radi izvajali v preteklosti, so nas veselile in so nam dobro šle od rok), lahko vključuje sprehode v naravi, vse oblike gibanja, druženje s prijatelji, obisk kina, risanje, igranje inštrumenta, skrb za živali, urejanje vrta, branje, ples …). Pomembno je, da jih izvajamo načrtno in dosledno, ne samo priložnostno iz veselja temveč kot načrtno metodo zdravljenja.
Dobro je tudi imeti pred očmi, da je v širšem smislu lahko stresor vsak vpliv, ki učinkuje na nas, vendar vsi stresorji, ki delujejo na nas, niso škodljivi ali obremenjujoči! Tako ločimo pozitivni (ali vzpodbudni) stres od negativnega (škodljivega). Drobni stresi so lahko prijetni in spodbudni in so pomembna sestavina našega dobrega počutja in kakovosti življenja. Določena mera stresa nam pomaga, da se spopademo z ovirami, seveda če ga ni preveč in ga lahko nadzorujemo. Ravno pravšnja stopnja pritiska (ne preveč in ne premalo) in ravno pravšnje zahteve sprožijo najboljše odzive za spoprijemanje z življenjskimi problemi.
Načelo, ki mu v vsakdanjem življenju velja slediti, se glasi: velike skrbi premagujemo z drobnimi radostmi! S prijetnimi dejavnostmi uravnovešamo strese, ki se jim v vsakodnevnem življenju ni mogoče izogniti … Gojiti moramo zdravo samospoštovanje in se sprejemati, kakršni smo, vključno s svojimi slabostmi. Zavestno se moramo učiti razmišljati o prijetnih stvareh in svojih življenjskih uspehih. O svojih občutjih moramo znati spregovoriti z bližnjimi oz. tistimi, ki jim zaupamo. Poiskati pomoč, kadar čutimo, da vsega ne zmoremo sami, ni znak človekove šibkosti. Življenje je nekaj vrednega, dobrega, krizni dogodki in razočaranja pa so preizkušnje, ki nas življenjsko utrjujejo in krepijo.
Prijazno vas pozdravljam in vam želim vse dobro!
Veronika
Spoštovana gospa troly!
Ne strinjam z Veronikinim pozivom, da nadaljujte z medikamentnim zdravljenjem. Pravzaprav vam ga odsvetujem, ker gre za hude kemikalije, ki tudi zelo škodujejo telesu.
Iz vašega popisa svojih zdravstvenih težav sicer sledi, da imate zelo močne živce in zelo močno živčevje, saj ste kljub vsemu opisali svojo zdravstveno zgodovino precej urejeno in zelo razumljivo, zato sem se odločil odpisati vam.
Predlagam, da ugotovite, kaj je resnično narobe v vašem telesu (predvidevam, da vem, kaj jej narobe) in mu potem pomagajte, da si opomore. To govorim zato, ker razumem vašo preobčutljivost in slutim, da vem, kaj jo povzroča. Imel sem namreč prijatelja, ki si več let ni znal pomagati iz tega začaranega kroga telesnih bolečin (telesne preobčutljivosti) in si je zato vzel življenje.
Predvidevam, da gre tudi v vašem primeru za preobremenjenost telesa z odvečnimi snovmi in kislinami, kar se posledično odraža v vaši zaznavni oziroma živčni preobčutljivosti. Za tovrstno zdravstveno težavo, ki dolgoročno povzroča tudi vse, kar ste opisali, obstaja učinkovito naravno zdravilo (telesu dodaja, kar potrebuje za bolj zdravo delovanje in samozdravljenje).
Govorim o nadomestni želodčni kislini in pepsinu.
Če želite izvedeti več, sem vam na voljo.
se strinjam-STRAN OD MEDIKAMENTOV, ki zastrupljajo telo.
Proti depresiji zelo-ZELO dobro pomaga rastlina ŠENTJANŽEVKA . Res je, da jo je potrebno jemati 10-14 dni da se “napolni telo” potem pa zelo dobro deluje. Vzamemo 20 gr. posušene rastline in 1 dcl močnega (čim močnejšega) žganja in namakamo 14 dni in precedimo-dobro stisnemo. Vzamemo 3 krat na dan po 25 do 30 kapljic.
OPOZORILO: šentjanževka vpliva- izniči delovanje drugih zdravil, zato je ne smemo uporabljati z drugimi zdravili.
Šentjanževka te ne zasvoji, tako da ne se bati.
Raste skoraj povsod, zdaj je še pravi čas da naberete te učinkovite rumene cvetove in nekaj lističev.
Gospod Ajtim pozdravljeni,
Mene zanima kako natančneje poteka zdravljenje, ki ste ga opisali. Jaz sem precej Hipersenzibilna oseba, ki težko prenaša stres, hrup, množice ljudi in premočna čustva. Sedaj trpi tudi moje razmerje in mislim da zato. Vrjamem da se temu da pomagati, z uravnavanjem hormonov ali snovi v možganih. Kako si lahko pomagam?
Hvala za odgovore,