Med.Over.Net

Kronična bolečina - fibromialgija

Odgovarjajo: Veronika Felicijan

Sindrom kronične utrujenosti (SKU), fibromialgija (FM) in življenje s kronično bolečino.

Veronika Felicijan

Veronika

V vednost vsem

Default avatar

Ivana 43

Pozdravljeni vsi skupaj,

spodaj navedeno pismo sem dobila po mailu. Kroži po celi Sloveniji v upanju, da se bo javnost zmigala in se bo mogoče kaj spremenilo. Zasluži si, da ga tudi mi na tem forumu preberemo in o njem premislimo in mogoče komentiramo. Verjetno je odveč, če rečem, da se ta problem tiče nas vseh.


V primežu proračunske mafije

BRECELJ Erik, Sob 22.04.2006

Danes je sreda, dan, ko načrtujemo program operacij za naslednji teden.
Obračam seznam s 43 čakajočimi bolniki, ki so samo na mojem spisku.
Podobno kot drugi kirurgi z našega Oddelka za onkološko kirurgijo.
Naslednji teden je en dan praznik. Poleg tega se moramo 25. aprila
zaradi servisa izseliti iz dveh operacijskih dvoran, ki ju imamo po
poplavi l. 2002 in zaprtju operacijskega bloka v stavbi A v najemu v
Kliničnem centru.

Tako bomo operirali samo na dveh mizah dnevno. Koga naj dam na
operativni program?

Do sredine aprila sem letos operiral 90 bolnikov. Teh 43 lahko torej
operiram v mesecu in pol. Za nekatere je to žal prepozno. Pri izbiri si
skušam pomagati z opombami, ki si jih napišem ob vsakem bolniku:
pri mladem fantu: ima 3 tedne starega otroka, pri obupani ženski: mati
samohranilka, pri nebogljeni starki: tumor hitro raste, pri naslednjem:
se duši, pri mladem dekletu: na koncu z živci zaradi čakanja, pri
zadnjem: krvavi.

Drugi teden bom operiral največ dva dni. Lahko bi operiral 4 dni, pa žal
ni dovolj operacijskih dvoran. Ostalo bo še skoraj 40 bolnikov plus
novi, ki bodo prišli v ambulanto. Zopet bo edina rešitev popoldansko in
sobotno delo, brez dodatnega programa in dodatnega plačila. Če smo bili
po poplavi l. 2002 še ponosni na to, da smo z delom izven rednega
delovnega časa spravili čakalno listo na 3 tedne, so danes občutki
drugačni. Osebje dela v nemogočih razmerah. Ob tem, da imamo končano
novo stavbo s sedmimi operacijskimi dvoranami, z oddelkom, ki bi mu
težko našli par tudi izven naše države.

V skladišču imamo do selitve zapečateno vrhunsko opremo, ki pa je žal ne
moremo uporabiti samo zato, ker še vedno živimo v balkanski državi.
Gradnja kirurškega oddelka se vleče že več kot 10 sramotnih let. Do
poplave v stavbi A-l. 2002 je bilo jasno, da politika ni imela namena
zgraditi novega kirurškega oddelka. Po poplavi smo jo skupaj z bolniki
(nekateri so žal že
pokojni) prisilili v gradnjo. Nepričakovano smo se zaradi velike
investicije soočili z ljudmi, ki so obogateli na račun investicij v
zdravstvu. Zaradi nesodelovanja smo bili deležni nerazumnega poniževanja
z njihove strani in s strani takratne politike. Kljub temu, da smo v
letih po poplavi povečali število operacij za skoraj 100%, smo ves ta
čas dobivali le polena pod noge. Edina uteha so nam bolniki in rezultati
našega zdravljenja, ki so primerljivi ali celo boljši kot v najbolj
razvitih zahodnih državah.

Ko je že pred enim letom kazalo, da se bomo preselili iz avstro-ogrske
konjušnice, se je vse končalo pri operacijskih mizah. Po dveh letih
razpisov za operacijske mize in pritožb smo se sedaj znašli v
brezizhodnem položaju. Miz, ki bi nam omogočile preselitev, očitno še
dolgo ne bo.

Bolniki pa čakajo. V propadajoči konjušnici. Skozi okno lahko le nemo
opazujejo končan novi oddelek z večinoma že kupljeno opremo, ki propada
v skladišču. Poleg tega so stroški zaradi gostovanja v Kliničnem centru
vsaj 150 milijonov tolarjev letno. Blagor državi, ki si lahko privošči
takšno zapravljanje denarja.

Zaposleni smo se že navadili na katastrofalne razmere v stavbi A. Ne
moremo pa se navaditi na smrad, ki se širi iz javnih razpisov. Za koga
je napisana zakonodaja o javnih razpisih, ki že dve leti onemogoča nakup
operacijskih miz za slovenske bolnišnice, na katerih bi reševali
življenja bolnim ljudem. Koga ščiti?

Bolnike in proračuna prav gotovo ne. Pisana je na kožo dobičkarjev, ki z
javnimi razpisi služijo vrtoglave vsote. Ob takih zaslužkih seveda lahko
čakajo več let na rešitev razpisov in jih po potrebi tudi sesuvajo in
usmerjajo v pravo smer, tudi s pomočjo državnih uradnikov in
funkcionarjev. Zaradi astronomskih zaslužkov popolnoma legalno blokirajo
ustanove, ki naj bi služile državljanom.

Škoda prostora, da bi našteval seznam ljudi, ki so vpleteni v lobiranje
zaradi nakupa operacijskih miz. Obnašajo se, kot da bi kupovali
igralniške mize in ne operacijskih, na katerih naj bi reševali človeška
življenja. Če na žalost ni bilo nič nenavadnega, da so ti ljudje pod
prejšno vlado zelo uspešno ribarili v kalnem, mi tudi sedaj počasi
postaja jasno, da ti isti ljudje počnejo to še naprej tudi pod sedanjo
oblastjo. Žal je sedanja vlada šibkejša od njih in zakona o javnih
naročilih, ki tem dobičkarjem omogoča legalno korupcijo.

Kdo sploh usmerja in nadzira investicije v zdravstvu?

Prepričan sem, da minister Bručan nima te moči. Mogoče je bil iskren v
želji, da bi končno kupil te uboge mize, še bolj pa bi mu verjel, če bi
mize zaradi katastrofalnega stanja v stavbi A kupil urgentno mimo
razpisa.
Pa tega ne more oz. si ne upa. Pa tega pisma ne namenjam politikom. Nima
smisla.

Obračam se na bolnike, ki so bili zdravljeni v stavbi A, in na njihove
svojce.

Prosim vas, napišite, kako je doma čakati na operacijo zaradi raka.
Opišite svoje občutke, ko ste prvič prestopili prag stavbe A, kako je,
če v prenatrpani sobi ne moreš pojesti obroka hrane za mizo, kako je
zjutraj čakati v vrsti na stranišču, opišite smrad, ki se širi iz počene
kanalizacije, ter kako izgleda nakladanje bolnikov v rešilni avto po
snegu in dežju in prevoz v Klinični center na operacijo, opišite, kakšen
je občutek, ko prideš na operacijsko mizo v premočeni obleki, kako se je
prijetno v poletni vročini po večurni operaciji peljati v rešilcu iz
Kliničnega centra nazaj v stavbo A - po razriti cesti, ki postoteri
bolečino. Opišite, kako težko je verjeti v ozdravitev v prenatrpani
bolniški sobi ob umirajočem bolniku.

Pošljite to svojim politikom, ministrom, predsednikom, prejšnim in
sedanjim, skorumpiranim funkcionarjem, lobistom brez vesti, nenasitnim
direktorjem, urednikom, ki nočejo objavljati prispevkov o sramoti v
stavbi A, varuhu ne vem kakšnih človekovih pravic.

Ne pozabite pripisati, da ste to doživeli v Ljubljani. Ti gospodje so
sebe in mnoge izmed nas prepričali, da se to lahko dogaja samo v neki od
nas zelo zelo oddaljeni in nerazviti državi.


dr. Erik Brecelj, dr. med., spec. kirurg, Ljubljana
Default avatar

Veronika

Podpiram, z vsem srcem podpiram!
Z globokim spoštovanjem.

Obupana sem, onemela, zgrožena, besna, žalostna, razočarana, zaprepaščena, ...

V imenu pravice, v imenu človeka, v imenu življenja, v imenu sedanjosti, v imenu prihodnosti ... prosim, ukrepajte !!

Mene je čisto potolklo.
Veronika

*** Zakaj bi si škodovali, če si lahko pomagamo ... ***
Default avatar

J.Nataša

Spoštovani!

Življenje je podobno olimpijskim igram :
nekateri trgujejo, drugi gledajo, tretji se borijo. ( Pitagora )
ZA KAJ ?
Sramotno , ponižujoče, ČLOVEKA NE-VREDNO ?
Človek je edina žival , ki zardeva in ji je tudi
TREBA ZARDEVATI.( Twain)
ODGOVORNI , ZGANITE SE !
Kajti nikdar ne pošiljaj vpraševat - KOMU ZVONI .
ZVONI TEBI.

Žalostna sem , polna gneva, tulila bi , TUUUUUUULILA.
Default avatar

Smiljana

SRAMOTA!
A je človek samo še številka ?
Brez besed!?
Smiljana
Default avatar

J.Nataša

Spoštovani !

Nekaj gnilega je v deželi Kranjski .Po današnji " TARČI " sem še bolj
zgrožena. Res bi morali mnogi zardevati . Naj uporabim izraz spoštovanega
predsednika - "MRHOVINARJI " so res na delu. Kakšno donatorstvo,
VAS PROSIM ."S solzami v očeh" imajo v mislih le svoj zaslužek.
Naj mi bo odpuščeno,če so moji pogledi o moralno izkrivljenem donatorstvu
zgrešeni. Žal, ne morem pozitivno razmišljati po vsem , kar so objavili.
Kako se že glasi tista misel ( žal ne vem natančno koga obnavljam ) ?
Ko sem bil mlad , sem mislil , da je denar VSE , sedaj , ko sem star pa vem
da je temu tako.
Sama prisegam na druge vrednote - prebrala bom predsednikove Misli
o življenju in zavedanju .
Želim, da bi onkološki bolniki končno dobili to, kar jim pripada.

Nevidna srajca
je vsakomur na kožo pisana
od rojstva pa do konca dni.

Čipke vsak po svoji meri
na robove šiva
dneve in noči. Je zapisala Ifigenija Simonović.