O SREČNEM ŽIVLJENJU

Psihologi vedo vse o depresijah, o srečnem življenju pa prav malo.

Zakaj nekateri ljudje uživajo življenje, so srečni in zadovoljni, drugi pa ne?
Konec novembra 03 je Kraljevo združenje, najprestižnejša britanska znanstvena ustanova, sklicala posvet nekaj vodilnih svetovnih psihologov. Na dvodnevni konferenci so razpravljali o »znanosti srečnega in zadovoljnega življenja«. Za cilj so si postavili odgovor na vprašanje, zakaj nekaterim ljudem življenje tako dobro uspeva. Kaj jih naredi srečne in izpolnjene, medtem ko se drugi zdijo obsojeni na večno tavanje od bede do nezadovoljstva in malodušja?
»Pozitivna psihologija«, kot se gibanje imenuje, izrecno poudarja, da noče biti del nekakšnih novodobnih »trendov«, že znanih gibanj »pozitivnega mišljenja«. »Zanima nas izključno resna znanost«, poudarjajo. »Če pozitivna psihologija ne bi imela za seboj znanstvenega pristopa, ne bi bila nič bolj verodostojna od televizijskih gurujev za samopomoč.«
Gibanje »pozitivne psihologije« je nastalo leta 1998, ko je bil M.Seligman z univerze v Pennsylvaniji izvoljen za predsednika ameriškega psihološkega združenja. Seligman, ki se je prej trideset let ukvarjal z depresijami, je v svojem nastopnem govoru osupnil poslušalce s tezo, da so psihologi zgrešili bistvo. Namesto da se kar naprej ukvarjajo z analizo p r o b l e m a t i č n i h življenjskih zgodb, bi morali spremeniti svojo taktiko in se raje posvetiti ljudem, ki so u s p e š n i v svojih življenjih. Medtem ko vedo psihologi o depresijah praktično vse, ne vedo skoraj ničesar o skrivnostih srečnega življenja. Če bi odkrili, katere so te skrivnosti, bi nemara lahko prišli do »recepta«, ki bi ga ljudje lahko uporabili v svojih življenjih in tako postali srečnejši in zadovoljnejši.
Seligmanov govor je bil eksploziven, odzivi prav tako, on pa je kmalu dobil trideset milijonov dolarjev za nadaljnje raziskovanje.
Pozitivni psihologi trdijo, da so že opazni prvi sadovi njihovih raziskav. »Ugotovili smo, da so ljudje, ki so srečni v svojem življenju, bolj priljubljeni. Vsi se radi družimo s srečnimi ljudmi. Takšni ljudje so tudi bolj produktivni, kreativni, zdravi in živijo dlje. Sreča torej bistveno pospeši kar koli pozitivnega si lahko zamislimo. Psihologi že veliko časa vedo, da je optimizem dobra obramba proti nesreči.
A nekateri od nas preprosto pač ne sodijo med n a r a v n e optimiste. Kaj naj torej storijo?
Pozitivni psihologi verjamejo, da se je optimizma mogoče p r i u č i t i, da sebe lahko naučimo videti kozarec, ki je napol poln in ne napol prazen. Vse, kar moramo storiti, je premišljevanje o stvareh, ki so nam v življenju u s p e l e (!) in ne o tistih, ki so nam spodletele. (Raziskave o depresijah namreč kažejo, da je eden največjih vzrokov za depresivna stanja premlevanje preteklih n e u s p e h o v.) Prav tako kot nas pretirana pozornost slabim izkušnjam vodi v depresijo, nam pozornost na stvari, ki so nam uspele, lahko pomaga, da se poberemo. Kadar koli dobimo občutek, da smo negativni, se moramo za trenutek ustaviti in pomisliti na vse, kar nam je u s p e l o. Čeprav se zdi preprosta, gre v resnici za zelo učinkovito tehniko.

Napačno bi bilo mnenje, da lahko naredimo srečnega človeka s tem, da iz njegovega življenja odstranimo negativne izkušnje! Če je to vse, kar naredimo, ne dobimo srečnega, ampak p r a z n e g a človeka. V življenju potrebujemo slabe in dobre izkušnje (!). Vendar pa nas pozornost stvarem, ki so nam uspele, namesto tistih, ki nam niso, u t r d i pred negativnim občutkom in naredi bolj spretne pri prenašanju življenjskih udarcev in tegob.

Pozitivni psihologi ne predlagajo le pozitivnega r a z m i š l j a n j a, temveč govorijo tudi o treh poteh, ki vodijo do sreče: PRIJETNO, DOBRO in SMISELNO življenje. Idealna je kombinacija vseh treh poti.
PRIJETNO življenje si prizadeva doseči srečo s pomočjo p o v r š i n s k i h- u ž i t k o v. In mnogi si zmotno prizadevajo prav za ta cilj.
Tudi denar ni pravi odgovor za pomanjkanje sreče. Če imamo zadovoljive osnovne življenjske potrebe (hrana, streha nad glavo …) lahko večje vsote denarja le malo prispevajo k naši sreči.
Če hočemo biti resnično srečni, si moramo za svoj cilj postaviti DOBRO in SMISELNO življenje. Za to pa moramo najprej ugotoviti svoje ključne s p o s o b n o s t i (te so lahko kar koli – od vztrajnosti in vodstvenih sposobnosti, do ljubezni do učenja …). Ko ugotovimo, katere so naše ključne sposobnosti, jih lahko v svojem vsakdanjem življenju a k t i v i r a m o, kar nam bo prineslo večje zadovoljstvo ter občutek sreče in življenjske izpolnjenosti (naj bo to služba, glasba, šport ali kaj dugega …).
Ko svoje ključne sposobnosti uporabljamo v svojem delovnem in družabnem življenju, nam bo to pomagalo do DOBREGA življenja.
Ko pa svoje sposobnosti uporabljamo za p o m o č- d r u g i m, nas bo to postavilo na pot uresničevanja SMISELNEGA življenja.

Toliko o teoriji.

(Povzeto po »ND«, 4. 1. 04)