STRES NAŠ VSAKDANJI
STRES NAŠ VSAKDANJI
STRES je splošna reakcija organizma na telesno in/ali duševno o b r e m e n j e v a n j e. Pojavom (dražljajem), ki telesno ali duševno obremenjujejo našo osebnost, pravimo stresorji, njihove posledice pa označujemo z izrazom stres. (Stres je torej sklop odzivov našega organizma na delovanje stresorjev.)
V širšem smislu je stresor lahko vsak vpliv, ki učinkuje na organizem. Vsi stresorji, ki delujejo na nas, niso škodljivi ali obremenjujoči (!). Tako lahko ločujemo POZITIVNI stres (ali vzpodbudni stres) od NEGATIVNEGA (škodljivega) stresa. Drobni stresi so lahko prijetni in spodbudni. Življenje brez stresa bi bilo enolično in dolgočasno. Drobni pozitivni stresi so lahko pomembna sestavina našega dobrega počutja in kakovosti našega življenja. (Zmaga na pomembni tekmi je lahko po moči prav tako stresna kot zguba, vendar sprožita različne psihološke odzive.) Pozitivni stres se pokaže na primer v večji učinkovitosti. Določena mera stresa nam torej pomaga, da se spopademo z življenjem, seveda, če ga ni preveč in ga lahko nadzorujemo. Ravno pravšnja stopnja pritiska (ne preveč in ne premalo) in ravno pravšnje zahteve sprožijo najboljše odzive za spoprijemanje z življenjskimi problemi.
V vsakdanji praksi pa z izrazom “stres” opisujemo predvsem negativne dejavnike. Kar laiki po navadi označujejo za “stres”, je t.i. n e g a t i v n i, škodljivi stres ali distres. Gre torej za različne vire stresa, ki povzročajo narušenje človekovega psihofizičnega ravnotežja.
Obremenjujoči stresi so lahko posledica delovanja enkratnih hudih stresnih dogodkov (kot npr. smrt v družini, ločitev zakona, huda nesreča, izguba službe, bolezen ipd.), lahko pa so tudi posledica delovanja ponavljajočih se vsakdanjih drobnih stresov – “m i n i s t r e s o v”. Za današnji čas ni toliko nevaren močen in kratkotrajen stres kot stres, ki smo mu izpostavljeni vsak dan in se ga včasih niti ne zavedamo. Drobni stresi so mnogokrat tako šibki, da jih niti ne zaznamo, vendar njihovo učinkovanje skozi daljši čas povzroči pri človeku fiziološko in/ali psihološko neuravnoteženost.
Stres je postal normalen del našega vsakdana. Živimo prehitro in površno. Vedno se nam mudi in ne najdemo dovolj časa zase. Živimo v času in okolju, ki cenita predvsem materialne dobrine. Ne vprašamo se, kdo smo, zakaj smo in ali je takšno življenje za nas dobro. Vsakodnevni pritiski v službi, šoli in doma, iskanje samega sebe, tegobe, stiske in vsi ostali dejavniki, ki spremljajo današnje hitro spreminjajoče se življenje, so postali človekov sopotnik na vsakem koraku. Na stres smo se že tako navadili, da ga sploh ne opazimo, dokler ni prepozno in resno zbolimo. (Če si želimo dobro, si prizadevajmo, da bo v našem življenju čim več prijetnih in čim manj neprijetnih vsakdanjh “ministresov”!)
Človek seveda ni neskončno odporen na stresorje. Če so stresni dražljaji premočni ali pa trajajo predolgo, oslabijo obrambno sposobnost organizma. Pojavijo se TELESNI, ČUSTVENI in/ali VEDENJSKI SIMPTOMI STRESA.
TELESNI simptomi stresa (so lahko): glavoboli, vrtoglavice, nespečnost, motnje v apetitu, želodčne in prebavne težave, bolečnost po telesu, pomanjkanje zanimanja za spolnost, upad energije, kronična utrujenost, težave s srcem in dihanjem, motnje v krvnem pritisku, zvečano potenje, pogosti prehladi, okužbe ipd.
ČUSTVENI simptomi stresa (so lahko): izguba smisla za humor, napetost, “živčnost”, vznemirjenost, žalost, obup, depresivnost, občutje nemoči, strah, zaskrbljenost, pesimizem, razdražljivost, jezljivost, agresivnost, brezbrižnost, izguba motivacije, nezmožnost sprejemanja odločitev, pomanjkanje odločnosti, pozabljivost, poslabšana koncentracija ipd.
VEDENJSKI simptomi stresa (so lahko): lenobnost, neprilagodljivost, izoliranost, počasnost, raztresenost, togost, nekreativnost, razvrednotenje strokovnih spoznanj, pomanjkanje idealizma, težave v osebnem in družabnem življenju, konflikti s sodelavci, v partnerskih odnosih, z lastnimi otroki, sorodniki, prijatelji in znanci. Žaljivost, nestrpnost, nevljudnost, kričanje, preklinjanje, jok. Grizenje nohtov, zvečano kajenje, prenajedanje, zloraba alkohola, tablet ipd.
V posebnih okoliščinah lahko odgovor na stres povzroči b o l e z e n (ker vseh stresorjev ne moremo rešiti ali odpraviti, lahko zbolimo oziroma se poveča naša občutljivost na povsem običajne dražljaje). Bolezenski znaki se lahko nanašajo na kateri koli sistem ali telesni organ, pri čemer so najbolj pogoste bolezni prebavil (rana na želodcu, dvanajstniku…), bolezni srca in ožilja, nekatere kožne bolezni, bolezni dihal in druge.
Zelo pomembno je, da pri sebi opazimo že zgodnje znake stresa in ustrezno ukrepamo.
VSAK ČLOVEK JE BITJE ZASE
Pri obravnavanju stresa, predvsem negativnega, moramo nujno upoštevati princip i n d i v i d u a l n o s t i . To pomeni, da ima vsak od nas svojo posebno mero (!) za stres. Različni ljudje smo različno občutljivi na enake stresorje. (Polna dvorana ljudi je na primer za nastopajočega lahko stimulativen faktor, ki mu omogoča, da bo dal kar največ od sebe, nasprotno pa lahko ista situacija neizkušenega govornika popolnoma paralizira.) Stres torej ni le objektivno, temveč tudi s u b j e k t i v n o pogojeno doživljanje, kakor so tudi njegove posledice in sposobnost posameznika za premagovanje stresa individualno pogojene. Nivo stresa torej ni odvisen samo od situacijskih vplivov (potencialni stresorji) temveč tudi od posameznikovih lastnosti (osebnostne poteze, pretekle izkušnje, stališča, potrebe, spoprijemalne strategije …).
Ugotovljeno je, da obstajajo osebnostne razlike med osebami, ki dobro in z malo negativnimi posledicami prenašajo tudi razmeroma hude obremenitve in osebami, ki jih že manjše obremenitve precej prizadenejo. Tako bi torej lahko razlikovali posameznike glede na njihovo OSEBNOSTNO ČVRSTOST: na eni strani tisti, ki prenašajo veliko stresa z malo posledicami (velika osebnostna čvrstost), in na drugi strani tisti, ki prenesejo malo stresa, z veliko posledic (majhna osebnostna čvrstost).
Med osebnostnimi značilnostmi, ki pomembno vplivajo na zmožnost prenašanja stresa, velja posebej izpostaviti posameznikovo SAMOPODOBO. Oseba, ki razpolaga z d o b r o samopodobo, zaupa vase in situacijo doživi kot i z z i v in potrditev, ne pa kot potencialno nevarnost, v kateri se ne bo uspela izkazati. Ugotovljeno je, da je osebna čvrstost tem večja, čim bolj se posameznik loteva življenjskih nalog in ovir a k t i v n o in angažirano, čim bolj jih jemlje kot i z z i v in ne kot neobvladljivo prepreko, in čim bolj je prepričan, da lahko sam nadzoruje dogodke in svoje življenje (o b č u t j e- n a d z o r a). Nasploh je obvladovanje obremenitev uspešnejše, če jih zaznamo kot izziv, ki nas spodbuja k- p r e m a g o v a n j u . Takrat je tudi bolj verjetno, da se bomo na obremenitve odzivali konstruktivno. Manj konstruktivno in uspešno bo naše soočanje z njimi, če bomo videli v njih le g r o ž n j o, škodo ali pretečo izgubo, ki se ji ni mogoče izogniti. (Tedaj bomo situacijo doživljali kot nekaj negativnega in tudi naše doživljanje bo obarvano z negativnimi čustvi – nemočno jezo, strahom, zaskrbljenostjo, obupom.)
(Psihološki nasvet: če hočemo uspešneje in bolj zdravo premagovati psihične obremenitve, si prizadevajmo, da jih bomo jemali kot i z z i v, s katerim se je treba s p o p r i j e t i!)
——————————————————————
P.S: Toliko za danes. Ali želite, da pišem še naprej? Na primer o osebnem načrtu za obvladovanje stresa? Koliko vas to sploh prebere? Ali pač trošim energijo v prazno?
Pozdravček,
Veronika
Seveda preberemo! Z veseljem. Včasih še celo upoštevamo kakšen predlog… ;-)) Čeravno to ni najlažje narediti. Jaz osebno sem bolj nagnjena k jamranju kot k akciji. Potem, ko se pa potrudim, pa vidim pozitivne učinke. Zelo rada bi prebrala kaj o osebnem načrtu- morda mi bo to pomagalo, da bom bolj racionalna in bolj realna pri planiranju. Jaz bi namreč rada vse naenkrat naredila. Nekaj časa se trudim, garam, norim okoli, potem pa pregorim in vse skupaj spustim iz rok.
LP
Prebrala sem vaš prispevek, ker sama ugotavljam, da sem v stresu. Veliko naštetih znakov opažam pri sebi, predvsem telesne (kar vse našteto), čestvene (vse naštete) in vedenjske (vse razen zadnjega stavka). Nočem tega, borim se proti temu. Rada bi bila vesela, sproščena in polna energije kot nekdaj. Sprašujem se kaj naj naredim. Nekateri pravijo, da imam prevelike želje. Mar je ureditev vikenda res prevelika želja, če smo sposobni marsikaj narediti sami, če imamo sosede in prijatelje, ki znajo in so pripravljeni narediti, kar znajo. Mi moramo le priskrbeti ustrezen material. Denar za to pa imamo. Kaj pa je potem problem, se vprašate. Problem je, da ne morem in nočem delati sama, če pa imam moža in otroke. Problem je, da jih ne znam ali ne morem motivirati in organizirati. Pa jih pusti na miru, boste rekli. Moža bi morala pustiti že davno, ker je ves najin zakon, ki traja 26 let, ista pesem. Vse lepo in prav je, ko nima doma nobenih obvez, ko ga ne sekiram naj naredi to ali ono. Vse stanovanje smo preuredili z prošnjami, vikom in krikom in vedno so bili na koncu vsi zadovoljni s spremembami, le jaz se nisem mogla več veseliti, ker sem vso energijo vložila v izpolnitev svojih želja. Pa to ne pomeni, da nisem zadovoljna z narejenim. Tudi nakup vikenda je bil skoraj živčni zlom moža in mene, le da sem takrat imela podporo sinov. Sedaj je to pravo zadovoljstvo za moža in zame, za otroke je absolutno preveč dela. Delajo pa tako 3 krat na leto (lopatanje vrta ali vinograda, trgatev, obiranje sadja) in to po predhodnih pregovarjanjih. Tudi obiski jim niso več pomembni, pa jih ne izrabljam za kakšno koli priganjanje, ker sem se sprijaznila s tem , da so odrasli. Enemu sem tudi jaz pomagala na svoje, živi v najemniškemu stanovanju, drugi pa še študira. Pazim, da jim ja ne bi kaj rekla, kar jim ni po godu, nato pa enkrat popenim in rečem več kot bi hotela.
Premišljujem kaj naj storim. Naj se odpovem svojim željam in žalostno opazujem kako vse okoli nas cveti in se spreminja, mi pa se ne premaknemo nikamor. Znorim. Naj pustim moža in začnem z drugim. Saj mož sicer ni slab in tudi fanta bi mi zelo zamerila. Spet znorim. Leta in leta se trudim, vendar še vedno moje delo, moji uspehi za moža niso toliko vredni, da bi mi zaupal, ampak v vsaki ideji vidi že nevarnost, da bo spet moral delati. Pa mu dopovedujem ,da je največji problem, ker pri vsaki stvari dela doktorat, kaj je treba narediti, namesto bi medtem že naredili. A ko je narejeno, kot purman hodi po dvorišču in se hvali z rezultati. Pravite pomenite z njim. Poskušam, pa ne gre. Je le moj monolog
Ukvarjam se z mnogimi stvarmi, tudi zato, da prikrivam svoje nezadovoljstvo in se poskušam razvedriti z drugimi stvarmi. Vendar se z leti vse teže. Nezadovoljstvo kipi v meni in me razžira. Razmišljam kje naj iščem pomoč. Naj mi nekdo reče, ženska nimaš prav. OK.
lep pozdrav! Pika
Spoštovana Veronika!
Z veseljem bom brala naprej, saj takšna tema je del našega življenja in več bomo vedeli o stresu, lažje ga bomo obvladovali.
Res je, da smo se nanj že tako navadili, da ga sploh ne opazimo, dokler ni prepozno in resno zbolimo.
Sama sem se spopadla s hudo boleznijo, rakom in ugotovila, da se je treba naučiti, kako lahko sami vplivamo na svoje dobro čustveno razpoloženje.V svoji notranjosti postanemo močni in ugotovimo, da je moč za življenje v nas samih, šele potem lahko pomagajo drugi. Potrebno je spoznati svojo notranjost in spremeniti lastno vedenje, če hočemo živeti polno življenje.
Spoznala sem, da je treba živeti v takšnem duševnem razpoloženju, da ne gledamo samo na slabe strani življenja, temveč vidimo tudi dobre in pozitivne.Zadovoljni morami biti z uspehi, ki jih dosežemo, pa čeprav so morda komaj opazni.Če jih seštejemo pa jih je lahko dovolj, da delujejo na nas spodbujajoče.Vrednote kvalitetnega življenja niso le materialne dobrine, temveč notranja moč, ki jo ima vsak človek v sebi.
Pomembno je spoznanje, da smo srečni in zadovoljni s seboj.Vsak posameznik je nekaj posebnega in mora sam zavzeti določeno stališče do vsega, kar se mu postavlja na pot.
Naj povem, da sem bolezen premagala tudi s pozitivnim gledanjem na življenje, na katerega gledam z dvignjeno glavo, ker le tako se vidi daleč na okrog.
Naučimo se biti zadovoljni sami s seboj, kajti življenje je vrednota, kot pravi slogan onkoloških bolnikov Slovenije, zato z osebnim smislom vsakega trenutka povezujmo ga v celoto.
Lep pozdrav vsem
Darinka
Draga pika!
Zelo v podobnem, če že ne v enakem položaju se nahajam jaz. Za mene brezizhodnem, glede na moj karakter, za mnogo drugih to sploh ne bi bil problem.
Zgradil sem hišo – sam, si nekaj prihranil za stara leta, vendar je tu ženska, s katero nisem poročen, imava pa otroka. Z otrokom se odlično razumem, pravzaprav mi pomeni vse v življenju, žena (nisva cerkveno poročena, koruzništva ne priznavam) je pa povsem drugo poglavje. Nikoli me ni imela resnično rada, to sem prav dobro čutil, tudi jaz nisem ravno angelček, vendar koraka – konec – nisem znal nikoli narediti. Leta teko, sedaj sva oba blizu petdesetih, najin odnos je pa popolnoma identičen kot pred dvajsetimi leti.
Pat položaj, bi rekli šahisti, ne morem z njo – to govori razumski del mene, ne morem brez nje – to govori čustveni del mene. Po karakterju in stališčih sva si popolnoma različna, imava popolnoma različne interese, različne poglede na svet, vendar po vsem, kar sem poizkušal storiti, zaživeti na novo, prekiniti to “mučenje”, mi ni uspelo in mi nikdar ne bo. “Razumski jaz”- sem dokaj uspešen v profesionalnem pogledu, v materialnem in še bi lahko kaj dodal – vendar čustveno popolnoma labilen, nezrel, poln nekih notranjih konfliktov in predsodkov, da kot je napisala ga. Veronika – nesposoben za stresne situacije. Na nek način mi pomaga prebroditi to ona. Ali je to morda odvisnost od odnosa, ne vem, vem samo, da srečen, resnično srečen, nisem bil nikoli. “Čustveni” del mene pa mi narekuje- tako bo tudi naprej …
Zanimivo, človek se vsega zaveda, razumsko si vse razloži, pa vendar ni sam gospodar nad svojimi dejanji; kdo potem je?
lp
Odgovor Piki :
Nič ni narobe v vaših razmišljanjih in hotenjih, le to smolo imate, da si delite življenje z ljudmi, ki vas po dinamiki in (materialnih?) ambicijah ne dosegajo. Ne gre za vprašanje, kdo ima bolj prav, temveč za preprosto dejstvo, da v življenjski aktivnosti in ambicijah niste usklajeni. Nemara je takšna “nevtralizacija” vašega elana za vas celo ugodna, da ne bi “poleteli predaleč” (če materialne dobrine postanejo naš bog, jih nikoli nimamo dovolj, pa naj jih imamo še tako veliko).
A nekaj je vendarle narobe, kajti vaše telo je sporočilo, ki mu velja prisluhniti. Telo nam skoraj vedno pošilja vnaprejšnja opozorila. Glavna težava je v tem, da jih zaradi prezaposlenosti in čustvene obremenjenosti prepogosto spregledamo. Vi pa jih že čutite in jih občutite tudi duševno: kot stisko, nezadovoljstvo, jezo, obup … Sami ugotavljate, da se kljub uresničitvi materialnih ciljev na koncu počutite neizpolnjeni. Iz tega spoznanja velja izhajati.
Kaj lahko v svojem življenju spremenimo in kaj moramo brezpogojno s p r e j e t i, ker presega naše zmožnosti vplivanja?
Da bi moža spremenili po 26 letih zakona – te iluzije ste verjetno že opustili. Najbrž tudi nimamo pravice od drugih, četudi so naši najbližji, zahtevati enakih energetskih nabojev, kot jih imamo sami.
Razmišljati o tem, da bi ga zapustili? Vzemite list papirja in na levo stran napišite vse POZITIVNOSTI, zaradi katerih je z njim vredno živeti (zaradi česar ste se za vajino skupnost v preteklosti odločili). Na drugo stran napišite vse NEGATIVNOSTI, zaradi katerih vam je danes z njim nemogoče živeti. Katerih lastnosti je več?! Presenečeni utegnete ugotoviti, da je p o z i t i v n i h razlogov precej več. Če je tako, imate vendarle “srečo”…
Da bi izpolnitev svojih želja in ambicij polagali v otroke, se mi ne zdi najbolj modro. Odrasli otroci imajo pravico do lastnih ciljev in vrednot in srečni smo lahko, če smo jim na poti v samostojnost varno in ljubeče pomagali …
Torej je sreča lahko tudi v NAS SAMIH! Sami skušajte najti notranji mir in tiste radosti, ki vas duševno zadovoljujejo in izpolnjujejo. Od tu naprej so zvezde v vaših rokah! Ob tem spoznanju boste morda hvaležni za vse, kar ob svojih bližnjih vendarle imate. Ne smemo pustiti, da bi nam tisto, česar nimamo, onemogočilo uživati v tistem, kar i m a m o !
Pozdravljam vas!
Veronika
NAJPREJ POZDRAVLJAM VAŠO RUBRIKO IN UPAM DA BOSTE PISALI NAPREJ !
IZ OPAŽANJA SVOJIH SODELAVCEV IN OSTALIH LJUDI OPAŽAM DA JE NAS VELIKO POD STRESOM A PREMALOKRAT O TEM GOVORIMO .MISLIM DA JE NEKAKO NESPODOBNO OZ TABU TEMA,IN Z NADALJNIM PISANJEM BI NAM ZELO POMAGALI !
KAKO SE DA STRES OMILITI OZ POZDRAVITI ?
LEP POZDRAV
DANILO