Pred par dnevi, ko je bila na obisku hčerka je vzela s police knjigo Wayna Dyerja, Savina Atai ga imenuje “Modrookec”, Življenje kot igra, in rekla: “Joj, koliko časa imaš že to knjigo. ” Ja, res, jo imam, prevedena je bia leta 1993. Pojma nimam, odkod je prišla. Morda mi jo je kdo podaril in takrat, ko sem jo dobila, nisem imela pojma, da je dr. Wayne Dyer psihiater in vrhunski terapevt. Sedaj ga obožujem in mi je bilo ob nejegovi smrti zelo hudo. Ker je hčerka knjigo pustila na mizi, sem sklenila, da jo ponovno preberem ali pa vsaj prelistam.

Nekje sem prebrala, da je človek toliko zdrav, kot lahko prenaša svoje življenje. Ča ga z lahkoto, je bolj zdrav, če se mu zdi življenje težko, je manj. Sama sem svoje življenje od nekdaj težko prenašala. Doma, v službi, v zakonu… Mislila sem, da so bili za to vedno krivi drugi. No, po petnajstih letih študiranja, še vedno tako mislim. Bolj kot raziskujem, bolj sem v to prepričana. Tisto: “Če spremeniš svoj odnos do stvari, ki jih gledaš, se bodo stvari, ki jih gledaš, spremenile. ” v mojem primeru, mislim, da ne drži. Moja napaka je bila v tem, ker sem vztrajala v takih odnosih, ki so mi škodovali. Nisem jih pa mogla ali znala spremeniti. Včasih se preprosto ne da potegniti črte in oditi…. Dr. Wyne Dayer je naredil film Premik ali The Shift. Na nekem seminarju sem ga kupila in ima tudi podnapise. Brez njih je pa je film brezplačno tudi na internetu. Govori o tem, da moraš v svojem življenju nekaj spremeniti, da se ti to obrne na bolje.

Mislim, da imam kar nekaj znanja in talentov. Zanimivo je pa to, da niti moji sorodniki, niti moj znanci ne berejo tega, kar pišem, ali bi me bili pripravljeni poslušati. Zakaj? Ker imajo že o vsaki stvari izoblikovano svoje prepričanje. Sama sem imela v življenju to srečo, da so mi vcepili v glavo, da so drugi pametnejši od mene in sem se v zadnjih letih naučila, da, preden si ustvatim svoje mnenje, najprej pogledam na internet, kaj pravijo o stvari strokovnjaki in si šele potem ustvarim svoje mnenje…Dovolim si, da se od drugih nekaj naučim.

Zanimivo je tudi to, da sem poznala nekaj ljudi, vključno z mojim bratom, ki so bili zadnjih 10 let precej bolj zdravi od mene, pa so danes že pokojni. Nekaterim od teh sem ponudila svojo pomoč, pa je niso sprejeli in tudi mojih priporočil niso upoštevali. Vsakdo zase misli, da je najbolj pameten. Da ve, kaj je zanj dobro in kaj mu bo pomagalo. Toda, nevednost nas lahko celo ubije. Mislimo, da vse vemo, pa morda ne vemo, kaj bi nam morda rešilo življene. In potem sledi tole: “Zdravniki so rekli, da se ne da več pomagati.”

Ljudje postanemo odvisni od bolezni, bolečine, odnosov… Pa tega nočemo spustiti. Tudi po terapiji, ko težave ni več, si tega nočemo priznati. Pred leti sem gledala videposnetek o Faster EFT. Madenič je imel brazgotino na obazu, ki je bila povezana s hudo pshično bolečino. Na koncu tapkanja z Robert Smithom, ko so Robert in vsi v dorani videli, da se fant smeji in je v resnici spustil to psihično bolečino, ki je bila veliko hujša kot z njo povezana brazgotina na obrazu, on še vedno trdi, da se tega kar tako ne da spustiti in, da je še tam. Velika razlika v izrazu na njegovem obrazu, ki je na začetku izražal bolečino in na koncu, ko se je njegov obraz sprostil v nasmeh, je bila več kot očitna. Toda on je trdil drugače… Zanimivo.

V decembru sem nekaj ljudem podarila terapijo čiščenja negativnih energij. Zanimivo je, kako to ljudje sprejemajo in kaj ob terapiji čutijo. Lahko čutijo premikanje energije po telesu, v nogah in trupu, ščemenje, toploto… Lahko ne čutijo nič. Lahko potem občutijo olajšanje, sproščenost, in več energije. Lahko rečejo, da ni nobene spremembe, čeprav se že v njihovem glasu čuti razlika, čeprav bolečine trenutno ni več, sicer pa tako ni bila stalna… Nekaterim vsaka terapija pomaga, nekaterim nobena. Nekateri vidijo razliko, nekateri je ne, pa ni nujno, da razlike res ni…

Gary Craig je v enem od video posnetov, ki sem jih dobila na EFT seminarju predstavil tapkanje na odvisnost. Na odru so stali trije. Gospa je imela v rokah čokolado, gospoda pa cigareto in kozarec vina. Po končanem tapkanju nobenega ni več mikalo, da bi pojedel, pokadil ali popil, kar je držal v roki. Potem jih je pa Gary vprašal, kaj mislijo, da je temu vzrok, zakaj hrepenenja ni več. Ha, ha, pa nihče ni rekel EFT! Vsak si je nekaj svojega izmislil.

Vsekakor je najpomembnejše, da imamo sebe najraje in, da smo zase najpomembnejši mi sami. Jaz se tega še vedno učim. Učim se sebe imeti rada. Kako sebe zaščititi, da te reacije drugih ne prizadanejo. Mogoče mi bo knjiga Življenje kot igra pomagala. Gotovo bo pa zadeva učinkovitejša, če bomo vmes uporabili tudi tapkanje.

10.1.2019 se začenja brezplačna 21 dnevna delavica od Louise Hay, z naslovom Mirror Work. Najdete jo na interetu.

Breda

Najprej popravljam napako v naslovu. Življenje kot igra.
Ko sem napisala, da se še vedno učim sebe imeti rada, si to vsakdo lahko razlaga po svoje. Mislila sem na to, da svoje želje postavljam na zadnje mesto in v večino primerih delam, kar bi drugi radi in kar drugi pričakujejo od mene, hitro popustim, takoj priskočim… pa včasih sebi škodujem…

Ko sem lani poslušala Heal Summit? , je eden od predavateljev rekel: ” Ljudje se ne pozdravijo, ker sovražijo sami sebe”. “Uf” , sem si rekla, “tale je pa močna.” Prepričana sem bila, da sem to poglavje pri sebi že predelala. Da imam sebe čisto dovoj rada. Pa mi ni dalo miru in sem morala to preveriti. In moje nihlalo je pokazalo “Ja”. No, po 10 letih tapkanja še vedno sovražim sama sebe. Mislim, da sem sedaj to čustvo počistila. To, da vemo, kaj mislimo, je čisto zgrešeno. Pojma nimamo…
Kako razmišlja naša podzavest izvemo lahko samo z energijskim testiranjem.

Louise Hay je veliko svojega dela posvetila tej temi. Po dolgotrajnem delu s klienti in številnih delavicah po svetu je ugotovila, da je samo ena stvar, ki pozdravi vse težave in ta je, da veš, kako imeti sebe rad. Ko začnejo imeti ljudje sebe vsak dan raje, se jim življenje obrne na bolje.
Tukaj je prispevek:
https://www.louisehay.com/do-you-truly-know-how-to-love-yourself/

Breda