Kar nekaj časa sem razmišljala, če bi sploh zaupala svojo zgodbo. Nekako se mi zdi (do bodočih porodnic) prav, da vedo tudi to plat porodov doma. Morda jim bo to olajšalo pripravo nanj.
Glede na to, da s prvim porodom v porodnišnici nisem bila popolnoma zadovoljna (kljub temu, da ni prišlo do epiziotomije, carskege reza, ali kakršnih koli drugih posegov, ki se jih porodnice običajno bojimo) sva se s partnerjem odločila, da v drugo rodiva doma.
Vse skupaj je potekalo (lahko bi rakla) gladko. Imela sem babico iz Avstrije, izkušeno doulo iz Lj in še eno rezervno (za vsak primer, če prva ne bi mogla priti). Moram reči, da sva dobro sodelovala z vsemi tremi (vsaj jaz sem tako mislila). Doma sva pripravila vse potrebno, bila na pripravah na porod v Naravnih začetkih (zelo priporočam), bila na akupunkturi za hitrejši in manj boleč porod (še bolj priporočam;)), pila malinov čaj,.....skratka, ni da ni....uživala sem v nosečnosti in bila popolnoma pripravljena na to, da novega družinskega člana pričakamo doma. Zares sem živela za to in se neizmerno veselila. Še bolj pa moja hči, ki je vedela kje bomo pričakali mlajšega bratca.
Pa je prišel srečni dan oz. noč. Zbudila sem se zgodaj zjutraj s popadki na 1 min. Grem na wc, odlušči se mi čep. Partner pokliče doulo - nedosegljiva, pokliče drugo - se ne javi, kliče še naprej - nobenega odziva....v tistem trenutku sem mislila, da se mi bo porušil svet. Popadki so se nekoliko umirili - na 2 min. Večjega razočaranja še nisem doživela. Zatajili sta 2 osebi na kateri sem 100% računala in jima 100% zaupala. Ko sem se nekoli umirila so popadki potekali ponovno na 1 min. Predihavala sem jih in upala na to, da se katera javi, da nama svetuje ali sploh kličemo babico (rabila bi več kot 3 ure) ali moram v porodnišnico. Kakor koli že....na koncu sem se odločila, da greva v porodnišnico (po eni uri omahovanja). Možu je bilo sicer žal, da babice ni poklical takoj, sama pa nisem bila pripravljena roditi samo z njim in nisem želela tvegati.
Rodila sem po 15 min v porodni sobi, popolnoma naravno, s čudovito babico. Žal mi je bilo, da poroda nisva mogla posneti, da nisva dobila posteljice, da je bilo svetlo, da sem rodila ob ne vem koliko ljudeh, ki sem jih prvič videla....in še in še bi lahko naštevala. Po porodu sem še isti dan odšla domov in tega sem vesela. Se pa vsakič znova zjočem, ko se spomnim na to, da sem zamudila enkratno priložnost roditi na način kot sem si to zamislila. Zamudila sem priložnosti pospremiti otroka v tak svet oz. okolje kot bi mu ga v prvih trenutkih lahko ustvarila samo doma.....
Bi rodila doma, če bi dobila na telefon doulo? Mogoče. Bi rodila doma, če bi vse potekalo nekoliko počasneje? Mogoče. Bi rodila doma, če bi babica potrebovala manj časa, da pride do mene? Mogoče. Zagotovo pa bi rodila doma, če bi naš zdravstveni sistem ženskam omogočal izbiro! Nedopustno je, da moramo babice najemati iz tujine, nedopustno je, da nimamo profesionalnih doul, ki bi bile dosegljive 24ur/dan, nedopustno je, da "doma rojevamo na črno", nedopustno je, da morajo zdravniki (zaradi svoje dobre volje) napisati potrdilo o rojstvu otroka pa temu sploh niso prisustvovali, nedopustno je, da so nam kršene osnovne človekove pravice me pa smo tiho! Še bolj nedopustno pa je to, da so tiho tisti, ki lahko kaj spremenijo.
Glede na to, da s prvim porodom v porodnišnici nisem bila popolnoma zadovoljna (kljub temu, da ni prišlo do epiziotomije, carskege reza, ali kakršnih koli drugih posegov, ki se jih porodnice običajno bojimo) sva se s partnerjem odločila, da v drugo rodiva doma.
Vse skupaj je potekalo (lahko bi rakla) gladko. Imela sem babico iz Avstrije, izkušeno doulo iz Lj in še eno rezervno (za vsak primer, če prva ne bi mogla priti). Moram reči, da sva dobro sodelovala z vsemi tremi (vsaj jaz sem tako mislila). Doma sva pripravila vse potrebno, bila na pripravah na porod v Naravnih začetkih (zelo priporočam), bila na akupunkturi za hitrejši in manj boleč porod (še bolj priporočam;)), pila malinov čaj,.....skratka, ni da ni....uživala sem v nosečnosti in bila popolnoma pripravljena na to, da novega družinskega člana pričakamo doma. Zares sem živela za to in se neizmerno veselila. Še bolj pa moja hči, ki je vedela kje bomo pričakali mlajšega bratca.
Pa je prišel srečni dan oz. noč. Zbudila sem se zgodaj zjutraj s popadki na 1 min. Grem na wc, odlušči se mi čep. Partner pokliče doulo - nedosegljiva, pokliče drugo - se ne javi, kliče še naprej - nobenega odziva....v tistem trenutku sem mislila, da se mi bo porušil svet. Popadki so se nekoliko umirili - na 2 min. Večjega razočaranja še nisem doživela. Zatajili sta 2 osebi na kateri sem 100% računala in jima 100% zaupala. Ko sem se nekoli umirila so popadki potekali ponovno na 1 min. Predihavala sem jih in upala na to, da se katera javi, da nama svetuje ali sploh kličemo babico (rabila bi več kot 3 ure) ali moram v porodnišnico. Kakor koli že....na koncu sem se odločila, da greva v porodnišnico (po eni uri omahovanja). Možu je bilo sicer žal, da babice ni poklical takoj, sama pa nisem bila pripravljena roditi samo z njim in nisem želela tvegati.
Rodila sem po 15 min v porodni sobi, popolnoma naravno, s čudovito babico. Žal mi je bilo, da poroda nisva mogla posneti, da nisva dobila posteljice, da je bilo svetlo, da sem rodila ob ne vem koliko ljudeh, ki sem jih prvič videla....in še in še bi lahko naštevala. Po porodu sem še isti dan odšla domov in tega sem vesela. Se pa vsakič znova zjočem, ko se spomnim na to, da sem zamudila enkratno priložnost roditi na način kot sem si to zamislila. Zamudila sem priložnosti pospremiti otroka v tak svet oz. okolje kot bi mu ga v prvih trenutkih lahko ustvarila samo doma.....
Bi rodila doma, če bi dobila na telefon doulo? Mogoče. Bi rodila doma, če bi vse potekalo nekoliko počasneje? Mogoče. Bi rodila doma, če bi babica potrebovala manj časa, da pride do mene? Mogoče. Zagotovo pa bi rodila doma, če bi naš zdravstveni sistem ženskam omogočal izbiro! Nedopustno je, da moramo babice najemati iz tujine, nedopustno je, da nimamo profesionalnih doul, ki bi bile dosegljive 24ur/dan, nedopustno je, da "doma rojevamo na črno", nedopustno je, da morajo zdravniki (zaradi svoje dobre volje) napisati potrdilo o rojstvu otroka pa temu sploh niso prisustvovali, nedopustno je, da so nam kršene osnovne človekove pravice me pa smo tiho! Še bolj nedopustno pa je to, da so tiho tisti, ki lahko kaj spremenijo.
