Nosečnost in obporodno obdobje

peta babiška tema - plenice plenice

Default avatar
Pozdravčke!

Kako se boste odločile - plenice za enkratno uporabo ali pralne. Glede na ekološki aspekt so pralne boljše. Menda se otrok tudi prej nauči obvladovati mehur.

Vaše mnenje?

Polona
Default avatar
Sem zagovornica pralnih, imamo dobre izkušnje že od prvega otroka, uporabljamo jih tudi pri drugem, plastične le izjemoma pri odsotnosti daljši kot en dan.

Mislim ,da ni pomemben le ekološki vidik, ampak tudi skrb za otrokovo kožo - si predstavljate nositi 2-3 leta 24 ur na dan vložke za enkratno uporabo (jaz niti dnevnih vložkov ne prenesem)?

No, tudi finančni vidik ni zanemarljiv, stroški so pri pralnih plenicah do dve tretjini nižji...

Nisem pa prepričana, da so bombažne plenice kaj posebno pospešile kontrolo nad odvajanjem - našega ni nič motilo, če je bil moker ali pokakan, dokler nismo dali plenice stran in je naredil v spodnje hlače. Potem je bil praktično v enem tednu podnevi in ponoči suh, star pa je bil 2 leti in 3 mesece.
Default avatar
Pozdravček!

Jaz se tudi navdušujem za pralne. Se pa kot prvič noseča bojim (in verjemite, čeprav si babica, se ti v nosečnosti malo odklopi), da se bom "zaklala" in bom imela s tem po porodu en kup dela....

Polona M.
Default avatar
Saj ni toliko dodatnega dela, če uporabljaš bombažne hlačne plenice (npr. Racman, Štorklja...)! Ob vsem perilu, ki se nabere z dojenčkom, se tistih nekaj plenic skoraj ne pozna. Imam jih 18 kom in jih perem vsak drugi dan. Mislim, da bi sicer prala dojenčkovo perilo (oz. belo perilo vseh družinskih članov, ker ne ločujem) vsak tretji dan. To nanese le eno dodatno "žehto" na teden.
Default avatar
Draga Polona!

Naj tudi jaz z vami delim svojo izkušnjo in poglede. Tudi mi delno uporabljamo pralne pleničke.

Čeprav se mi je pri prvem otroku po vsem, kar sem o plenicah izvedela, zdela izbira pralnih plenic povsem logična izbira, pa danes menim, da je tako le pogojno. Na tehtnici nimamo namreč le "odmetovalnih" in pralnih, ampak celo paleto teh in onih. Če pri "odmetovalnih" govorimo o škodljivih kemikalijah - gelih in belilih - ter povišani temperaturi v pleničnem predelu, moramo opozoriti tudi na "pasti" pri pralnih pleničkah: okolju in koži neprijazna pralna sredstva in mehčalci (zato namesto Ariela in Persila izberemo npr. Frosch ali pralne oreščke ipd., namesto mehčalca pa (če) uporabimo žlico jabolčnega kisa in odišavimo (če) z nekaj kapljicami eteričnega olja sivke ali tea tree); material plenic (bombaž je najbolj s pesticidi obremenjena rastlina), sestava prekrivnih hlačk - ali res "dihajo"? (Primer: Bambinomio http://www.bambinomio.com za svoje prekrivne hlačke navaja "Made from super soft cotton blend jersey fabric with a waterproof wipe clean surface on the inside", ne povejo pa, da gre pravzaprav za plastično notranjost, prav nič prijazno do dojenčkove kože, saj je "super soft" na "naši" in ne dojenčkovi strani.) Hkrati velja, da niso vse "odmetovalne" plenice enake, ter da, ne le, da nekatere ne vsebujejo kemikalij, obstajajo celo ekološke "odmetovalne" plenice (prodajajo jih npr. v Müllerju, Kalčku in verjetno še kje).

Obstaja več razlogov, ki govorijo o tem, zakaj je bolje odločiti se za pralne pleničke; verjemem, da jih poznate. Z večino se sama osebno strinjam, nekaj pa je, po mojem mnenju, marketinških trikov, ko se sicer dejstva interpretira na pripraven način (npr. tisto o 1,1 st. C višji temperaturi v "odmetovalnih" plenicah; če je katera za debato o tem, jo lahko razvijemo), tudi pri pralnih plenicah gre namreč za prodajo in dobiček, le da gre drugim podjetjem, mar ne?


Kar bi na tem mestu rada načela, je vprašanje o uporabi plenic. Uporabi plenic na sploh.

Sami ste dali zanimivo iztočnico. Napisali ste, da naj bi se otroci v pralnih plenicah naučili prej obvladovati mehur. Otrok naj bi povezal občutenje izločanja (naj bo to lulanje ali kakanje) in posledico - občutek mokrote. Vse skupaj naj bi bilo učenje vzroka in posledice, zavedanje samega sebe, itd... Nasprotno naj bi, pri "odmetovalnih" plenicah, tega občutka ne razvil tako dobro, saj posledice lulanja npr. ne bi občutil, zaradi česar naj bi bil v plenicah dalj časa - tudi do tretjega leta in še čez.... Ko sem se sama pred dobrimi dvemi leti odločala za plenice, sem menila, da plenice za enkratno uporabo "prikrajšajo" otroka za naraven potek dojemanja sebe in procesov, ki se dogajajo v lastnem telesu in se mi je izbira pralnih pleničk zdela najboljša izbira. Nisem pa se zavedala tedaj (tako gledam sedaj) bistva: da ni naravno, da otroka zadržujemo v lastnih izločkih. Še pomembneje: da si otrok tega ne želi in tega ne mara (in ne, da je do tega indiferenten)! Sedaj razmišljam, kdo si je izmislil 2 do 3 urni razmak med previjanji? Verjetno gre za časovni interval, v okviru katerega je razmerje med stroškom plenic in fizičnimi težavami, ki jih povzročajo - npr. plenični izpuščaj, še uravnovešeno. Kakorkoli, verjetno je tisti, ki je izumil 2-3 urno previjanje, prijateljeval z "izumiteljem" dojenja na uro (ki je tudi še marsikje zasidrano kot koristno, normalno in pravilno).

Zanimivo lekcijo sem dobila vsakič, ko smo se s prvim otrokom odpravili ven. Ko smo pleničke doma opustili in nisva s partnerjem niti imela pravaga občutka, kako nam gredo stvari dobro od rok, ker se je dogajalo, nisva ujela otrokovega ritma, sva začudena ugotovila, da vedno, kadar gremo ven in plenico uporabimo, le-ta ostane suha! Kar se nama je najprej zdelo srečen slučaj, se je namreč kmalu izkazalo za pravilo... to, in branje na internetu o drugačni praksi, ki je v veljavi po pravzaprav večini sveta (seveda ne "razvitega"; a zato nikar ne mislite, da jim je vseeno ali živijo v izločkih), je botrovalo resnemu razmisleku o tem, ali je otroku vseeno, če je v mokrem - ne le v vodi, temveč v urinu?

Če se vrnemo k plenicam... Če pralne res omogočijo boljše zavedanje izločanja oz. bivanja v izločkih (zakaj bi sicer otroci šli prej iz njih?!?), je njihov problem prav to, da z njimi povečamo občutek neugodja, ga pa ne odpravimo, ampak traja - vse do naslednjega previjanja. In ob prvem izločanju se zgodba ponovi. Otroku torej, za ceno tega, da je v naravnem materialu oz. za ceno tega, da bo prej "iz plenic" povečamo neugodje. Če to ni res in je razlog za prejšnjo "suhost" (po naših standardih) drugje, npr. v večji angažiranosti staršev, potem je vseeno, ali se odločimo za pralne ali "odmetovalne", gledamo le npr. na kemično sestavo.

Ne glede na to, katere izberemo, pa otroka v obeh primerih prisilimo v neugodje, ki ga, ker je v naši kulturi to "normalno", kot takega sploh ne dojemamo (tudi riba ne vidi vode, v kateri plava) ;-). Ko to sistematično počnemo leto ali dve ali kolikor pač dolgo že, otroku (nevede in nenamenoma) sporočamo, da "je v redu, da polula in pokaka SEBE", in ne, kot interpretiramo, da se pokaka in polula V plenico. Absurd. A še večji sledi - ko otrok to končno sprejme, mu začnemo dopovedovati, da "je velik" in naj gre na kahlico ali stranišče.

Uporaba plenic prav gotovo temelji na predpostavki, da je otroku vseeno, ga ne moti (ga moti šele po določenem času) oz. moti manj otroka, kot imamo mi(!) dela z drugačnim načinom. To je verjetno le ena v nizu podcenjujočih ocen otrokovega doživljanja in njegovih sposobnosti. Saj veste, včasih so mislili, da se rodijo slepi in ne občutijo bolečine.

Torej, med tem, ko tuhtamo, ali so boljši naravni materiali ali umetni, ali tisti za enkratno ali večkratno uporabo...; med tem, ko razglabljamo o tem, kdaj je otrok zrel za privajanje na kahlico in kakšne travme lahko prehitro navajanje nanj pusti, je odgovore bolje dobiti na vprašanje, kako se počuti otrok med tem, ko v mokri plenici nekaj ur čaka na čisto. Čeprav npr. razmišljamo o stresu, ki ga za otroka predstavlja porod (no vsaj nekateri), ne razmišljamo o stresu, ki ga zanj predstavlja povijanje v plenice. Iz maternice, sterilnega okolja pride bitje, ki ga "zavijemo v lastne izločke", vedno znova in znova (seveda je plenica čista, ko jo oblečemo, a koliko časa?). Ne, ne zato, da bo na čistem otrok, temveč zato, da bomo čisti mi in naše okolje.

Če se vrnem nazaj na neugodje, ki ga mokrota povzroča.... Občutenje le-tega in učenje vzroka in posledice je smiselno le v primeru, če otroku ponudimo možnost, da se temu neugodju "izogne". Če ga le povečamo, ubežati pa mu ne more, smo naredili več škode, kot koristi!

Dojenček nam z jokom ali pa že samo z nemirnostjo, sporoča, da nekaj ni v redu. Morda je lačen, osamljen, morda ga črviči? Ali pa ga zebe oz. mu je pretoplo? Morda je moker? A ne samo to! Dojenček z nemirnostjo ali jokom (in/ali drugimi znaki) sporoča tudi to, da šele BO moker, da ga "tišči"! Nekako takole gre: dojenček postane nemiren, ni dolgo, kar je jedel, vseeno mu ponudimo dojko. Ne pomaga. Prestavimo ga v drugačen položaj, za trenutek je bolje, a otrok začne jokati. Ponovno mu ponudimo dojko... Po nekaj požirkih spet kreganje, godrnjanje, jok... Končno se odločimo, da ga previjemo, zagledamo mokro plenico in napačno ugotovimo, da ga je le-ta motila! V resnici je bil jok in nemirnost sporočanje, da otrok šele bo lulal. Ker smo znake spregledali, otrok na koncu "popusti".

Ali pa... odvijemo otročka, ta pa lula? Zveni znano? Nasvet patronažne na to zagato je, da otroke (še posebej fante, mar ne?) pokrijemo s pleničko. Situacije, kot je ta, v naši kulturi interpretiramo kot nesreče, neljubi dogodki. Otrok pa... Vesel je, ker je končno prišel do trenutka, ko lahko lula "svobodno" in mu ni potrebno ležati v lastnem urinu. Ne potrebuje pleničke, vse, kar potrebuje in išče, je izločanje, ki ga najmanj umaže.

Alternativa, ki ponuja rešitev na nakazano dilemo, se imenuje "Elimination Communication", krajše "EC". Osnovna teorija EC pravi, da otroci vedo, kdaj morajo izločati in so sposobni potrebo SPOROČITI. Pri EC starši ne čakajo na to, da bo otrok nekega dne rekel: "Mami, lulat!" oz. se bo sam usedel na kahlico, temveč opazujejo časovne vzroce in otrokov ritem, govorico telesa ter telesne znake ter upoštevajo intuicijo in otroku omogočijo izločanje nad straniščem, lijakom, kahlico, posodico, itd..., torej kakršnimkoli mestom, ki ga, kot ustreznega, izberejo. In kakor neverjetno morda zveni, zadeva v praksi deluje. Tak način skrbi za otroka seveda nima nobene zveze s pomenom "suhosti", ki je zasidran v naših glavah; za to ni potrebna nikakršna "zrelost" otroka, ampak le preobrat v našem mišljenju oz. |za|vesti. V nasprotju s "klasično" obliko odvajanja od plenic (ki je, mimogrede, tudi posledica NAVAJANJA(!) na plenice) kjer velja, da otroka učimo, da zadrži sfinktre zaprte, gre pri EC za ravno obratno stvar: otroku pustimo, da sfinktre sprosti! S to sposobnostjo se otrok že rodi.

Kot sem dejala, smo mi pri prvem otroku uporabljali bombažne plenice, potem pa smo jih nekje pri šestih mesecih postopno začeli opuščati, pri 11ih smo jih opustili tudi ponoči. Pri drugem otroku jih nimamo že od rojstva, oz. le kot "backup", če se ne sporazumemo in ne interpretiramo pravilno (redko se zgodi, da znakov ne da), uporabljamo le bombažne pleničke, brez prekrivnih hlačk (zadržijo mokroto, da ne teče, a premočijo, da sproti opazimo).

In kakor čudna in "umazana" se morda zdi misel na takšno prakso, jo priporočam. Če ne drugače, vsaj v razmislek. Že res, da je daleč od predstav, s katerimi smo zrasli in o katerih se pravzaprav sploh nismo spraševali ali je lahko drugače (Poznate Platonovo prispodobo z votlino, ko govori o sencah, ki se ljudem, ki jih gledajo zdijo realne?), a konec koncev je tako tudi z idejo o samostojnih babicah in porodem centru pri nas, mar ne?


Če vas zanima več:
75 Benefits of Elimination Communication http://www.diaperfreebaby.org/index.php ... ion=251:14
Getting Started with EC http://www.diaperfreebaby.org/index.php ... 237:14:224

Uh, po vsem tem, še tole... Poslušam Kreslina: "Dolga je pot od plenic do človeka..." Se moti ali ima prav? Je le nerodna prispodoba, podvržena rimi? Metriki? Je res, da otroci še niso ljudje? Ali pa pravi, da tistim, ki jih spoštujemo, ne damo plenic?


LP
Brbljavka


ps. tudi tisto o premalo časa za pranje in sušenje plenic je "senca iz votline". Pridružujem se mnenju predhodnice, da to ne predstavlja kakšnega posebnega dela - še posebej, če za to poskrbi npr. partner ;-)
Pogumno!
brbljavka
Default avatar
Pozdravljena brbljavka!

Meni se pa ideja o EC sploh ne zdi čudna in umazana, ampak krasna oblika simbioze z otrokom - da imaš sposobnost z njim komunicirati na neki (če prav razumem neverbalni, mogoče celo intuitivni) ravni.

Sama sicer nisem dovolj pogumna oz. sigurna vase in v svoje sposobnosti, da bom zaznala pri otroku te subtilne impulze, da bi to prakticirala - mogoče bo pa stvar v meni dozorela in bom na neki točki vsaj poskusila...

Vsekakor grem na spletne strani, ki jih priporočate.

Polona M.
Default avatar
a bomo tudi mi lahko videli te strani?
Default avatar
Pozdravljene!

Brbljavka ti si pa revolucionarna. POhvalno. Na kaj takega sploh nisem pomislila , bi pa morala. Imam hcerko ,ki ima 9m in bi mi prislo prav ce mi razlozis kako vam je uspelo pri prvem urediti odpravo plenic. Jaz sem sicer zacela s kahlico pri 7m, vendar nisem dosledna še posebej če je ni pri roki ali če je tamala bolna.

Uporabljam pa umetne plenice, ker v bloku je tezko susiti perilo, ni prostora, pa se kar nekaj stopnic je do prostora za susenje, z otrokom in goro perila se tezko odpravim po stopnicah. V kolikor bi imela susilni stroj bi se morda odlocila za pralne plenice v tem primeru pa ne bi bilo izvedljivo.

Pohvala pa vsem tistim, ki to delajo, še večja pa tistim , ki plenic sploh ne uporabljajo.


Lep pozdrav

Upicena
Default avatar
upičena, oprosti, ker se nisem uspela prej javiti.

pravzaprav ne vem točno, kako kratko a jedrnato opisati postopek...?!? če sklenem v točke, bi rekla takole:
1. poskusila sem razvozlati vzorec lulanja (plenice sem ob delih dneva enostavno snela, poskrbela za zaščito stvari, za katere bi mi bilo žal, če bi bile polulane ali pokakane)
2. poskusila sem temu vzorcu slediti (za začetek z lulanjem po vsakem spanju in sicer kar nad banjo, nekje pri 6ih mesecih; sledilo je lulanje vsakič, ko smo prišli od zunaj domov).
3. tudi "neuspehi" me niso omajali, pa čeprav je bilo tudi naporno za razumevanje - otrok je lulal ob določenih delih dneva tudi na 15 min in se mi je zdelo včasih, da sploh ne "znam"...
4. ugotovila sem vzorec lulanja ponoči. naučila sem se sprejeti znake, kot so jamranje, nemir, pretegovanje, način dihanja...otroka sem ob njih posedla na kahlico. ker je delovalo, smo po parih dneh, pri enajstih mesecih , sneli nočno plenico in ob postelji "parkirali" kahlico, ki smo jo 1x na noč tudi uporabili. (ker spimo v skupni postelji, sem se ob tem itak vedno prebujala, le da prej nisem vedela, da otrok ob tem lula in da ga lahko enostvano "odrešim" mokre nočne plenice)
5. obremenjena s: "kaj pa, če se polula?", se plenicam "za ven" nismo odpovedali še dodaten mesec. potem pa je začel proti plenicam protestirat tudi z znaki, ki sem jih dojela. (tudi pred tem so znaki bili, le jaz nisem bila dovolj tenkočutna.) mimogrede, do leta in pol ni samoiniciativno povedal, da ga tišči lulat ali kakat, je pa znal odgovoriti, če sem ga vprašala.

ja, res ni ravno enostavno v svetu, kjer te pediatri in plenična industrija nenehno prepričujejo, da tako majhni otroci še ne morejo, ne znajo... iz svojih dveh izkušenj bi rekla, da ni težko samo po sebi, težji je miselni preskok in podajanje v "neznano" - tega ne počnejo ne naše sosede ne sodelavke. če bi s tem zrasli, bi bila tole mala malica...

mah, tako je, kot z ostalimi stvarmi v življenju - več kot vadiš, boljši postajaš. prej, kot začneš, prej končaš... ;-)

lp
brbljavka
brbljavka
Default avatar
.........no, pa se je upam, da začelo tudi pri nas!!!!!

Naj se pohvalim, tudi sama sem mamica - imam dve punčki, stari 2leti(+3m) in 4 mesece stare dojenčice - OBE BREZ PLENIC!!!!!!!!!!
Pri prvi smo uporabljali bombažne plenice - do 8,5meseca, to je do takrat, ko je začela sama sedeti. Takrat smo kupili kahlico in na žalost tudi komaj takrat prebrali vse to, o čemer piše Brbljavka, na diaperfree... Enostavno ni mi potegnilo, da je kaj takega mogoče - otrok že od rojstva brez plenice!?!
Jaz sem sicer vedela za spletno stran, vendar sem si mislila, da ima to smisel prebrati in prakticirati, ko ga navajaš biti brez plenice - o kako sem se zmotila. Da ne bom dolgovezila preveč naj povem nekaj o tem kako smo vse skupaj izvedli pri prvi hčerki in potem pri drugi.

No najprej nekaj splošnih navodil, kaj je dobro, da otrok počne skupaj s svojimi starši - saj kar "Janezek" vidi in sliši, potem je komaj možnost, da to tudi zna.
Sem ena tistih mamic, ki si včasih nima časa zapeti hlač, ker ima polne roke - otrok seveda!!! To pomeni, da sta tako prva kot druga hčerka večino časa - pa tako tudi na wc-ju z mano. O lulanju in kakanju se je pač potrebno pogovarjai, kot o vseh drugih stvareh, za katere želiš, da jih otroci znajo. Prva hčerka je jutro za tem, ko smo prinesli kahlico (babycomfort - zelo dobra) domov odšla z mano v kopalnico, jaz sem se vsedla na školjko, njo posedela na kahlico in obe sva naredili svojo lužico! Pri nas je bilo tako enostavno - po tem ji nikoli več nisem dala gor pleničke, samo enkrat ko sva šli k zdravniku mi ni bilo jasno, kaj bodo ostali rekli če se polula in lužica v čakalnici... to so bile misli takrat, danes bi drugače... oz je drugače!
z ugotavljanjem ali otroka lulat ali kakat je povsem enako kot z ugotavljanjem ali je lačen!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Najbolj pogosto uprašanje, ki so mi ga zastavili ostali starši je bil: "Kako pa veš kdaj jo tišči?" oz še boljše:"Kako ti pa pove?" Ja kako pa veš kdaj je lačen????? Kako ti pa to pove?. Otroci lulajo po nekem - skoraj da pravilu. Pri nas je bilo zjutraj trikrat na pol ure, potem vedno po spanju, drugače pa na 3 ure (starejša hčerka, na začetku našega učenja). Potem pa vidiš kam gre trend. Kot pri hrani, vidiš glede na potrebo, voljo otroka.
Pri mlajši, pa je pravilo zelo podobno, le na bolj pogosto - če ne spi, je na 1,5ure. To je seveda cca. Velikokrat pa če se ne spomnemo dovolj zgodaj zajoka in nam tako pove, da jo tišči!!!
Aha, še eno pravilo, če se polula oblečena, potem se bo polulala še enkrat, saj v tem primeru spusti le odvečni urin in dodatno ne pritiska. Takoj po tem pa ne more sprostiti mišic in zato ponavadi zamudimo... Kadar lulamo(mi večinoma v lijak) načrtno, potem pritisne zraven.
Kadar se z lulanjem "zaštrikaš", potem se s spanjem vse popravi - takoj ko se zbudi - lulanje. Naka vrste resetiranje.

No, da ne bom predolga... aja v vsem času pisanja sva šli 3x lulat in 1x kakat.
Kar pa se tiče "brezpleničarstva", je vse skupaj samo odločitev, kot recimo: Bom jedel "Pogrej in pojej?", "Bom obul že nošene nogavice?", "Bom seviral hrano na umazan krožnik?",.... odgovor na vsa dana vprašanja je za različne ljudi seveda da različen, prav tako je tudi z odgovorom na temo o plenicah.
Kar se odločiš, to zmoreš. Moje moči so nič kaj nadnaravne, vse je le v odločitvi, ali - to ali ono. Bi jaz sedela na svojem lulanjuz in kakanju? Ja seveda nebi. Kar privoščim sebi, privoščim tudi svojim otrokom, ČE NE ŠE KAJ VEČ!!!

LP vsem ki se trudijo - Brbljavka se moramo pa res dobit na kakšno kavo! :-)

pika
Default avatar
Pozdravljene!
Ker sem na bolniški in imam zeloooooo veliko časa, me je seveda zelo pritegnila tudi tema o plenicah, še posebej Brbljavkina - brez plenic. Tako sem šla na spletno stran in dobesedno požirala vse napisano. Škoda, da se ne da dobiti literature v slovenščini, vendar sem se odločila in se bom prebila skozi angleško knjigo ene od avtoric Trickle-treat. Upam, da me le ne bo porod tako izčrpal, da si tega ne bom mogla privoščiti. Sem namreč nekoliko starejša mamica (41 let), vendar zagovornica pralnih plenic. Rodila sem pred 19. leti in tudi takrat več ali manj uporabljala pralne plenice. Nobenega izpuščaja, le sem in tja mokra oblačila, a zaradi moje nerodnosti. Danes pa mislim, da so stvari že toliko izpopolnjene, da tudi s tem ne bo težav. So me pa članki o navajanju brez plenic resnično navdušili in prepričali. Kaj menite ostale?
yaly
Default avatar
po dolgem času pogledam na temo in vidim, da se je razvila zanimiva debata! Imeti otroka brez plenice zahteva še dodaten preskok v glavi kot imeti otroka v bombažnih plenicah. Zaenkrat se še pripravljam na ta korak in imam še kup vprašanj (in seveda izgovorov, zakaj tega (še) ne morem početi).

Prva ovira mi je zima - kako naj imam otroka brez plenice, da naštudiram njegov ritem lulanja, če imamo v stanovanju le 19-20 stopinj?

Ritem kakanja poznam - to pa je skoraj izključno med dojenjem in pomeni približno 8x dnevno ter 1x ponoči. Kako naj "ulovim" kakec, da ga ne zmotim pri hranjenju? Sinko je namreč strašen jedec in ko oznani lakoto, to pomeni, da bi moral jesti že pred 1 minuto.

Bega me tudi ogromna količina urina - že podnevi ga moram previjati maksimalno na 2 uri. Ponoči (spi v svoji sobi) se doji 3-4x in ga moram najmanj enkrat previti, saj nobena plenica ne zadrži toliko urina. Kakanje pomeni seveda dodatno previjanje.

Brbljavka in odločna.pika ter mogoče še katera mama, ki prakticira diaperfree, mogoče mi bodo vaši nasveti pomagali, da se lažje odločim :))
Default avatar
Lep pozdravček spet od mene.

Za začetek eno uprašanje. Kakšna je razlika med dojenčkom brez plenice in dojenčkom s plenico????
Glavna samo ena, prvemu dojenčku je starši niso dali gor, drugemu pa!!!!
A ni enostavno?

Jaz sem se že pri prvi hčeri trudila menjati plenico, takoj ko je bila polulana, se pravi sem jo previjala "5minut" po lulanju, sedaj se pa trudim biti "5minut" pred lulanjem.
Še nekaj dejstev o lulanju dojenčka:
-DOJENČEK V PLENICO LULA LE TOLIKO KOLIKOR POTREBUJE DA NIMA NAPET MEHURČEK
-DOJENČEK, KI LULA V STRANIŠČE, LIJAK, KAHLICO... PRITISNE DA SE POLULA MAXIMALNO!!!! SEVEDA TUDI KAKANJE.
-RITEM LULANJA IN KAKANJA JE VSEKAKOR DRUGAČEN, ČE OTROK VE, DA BO LAHKO LULAL "MALO KASNEJE", KER DOBRO VEDO KAKŠEN JE SISTEM. Moja prva hčerka je velikokrat lulala po tem ko sem ji odpela hlačke. Jaz sem sicer mislila, da zato ker jo zazebe, ona pa je verjetno mislila, da midve tako lulava in je izkoristila priložnost, da ni bila v mokrem.

Kar se pa tiče nočnega lulanja, bi ga pa teško prakticirali, če nebi spali skupaj. Jaz se zbudim, ko se začne hčerka premetavati, to je pri njej znak, da jo tišči(cca 3x na noč, spi od 8h do 6h zjutraj).

Pripomočki ki jih starši potrebujemo za prakticiranje diaperfree-ja je le nekaj bombažnih nepropustnih podlog(racman, pokličeš se zmeniš za kos po želji), nad to še vpojna bombažna plenička, katere ščitijo lupinico, posteljo, kakšno sedežno in pa kasneje voziček, da ni non stop pranja stvari, ki se težje sušijo. Otroka boste po vsej verjetnosti imeli kar nekajkrat polulanega, ampak prav tako(samo še neprimerljivo večkrat) bi bil polulan če bi imel nepropustno plenico.
Najbolj smešno je, da rečemo za otroka kjer zagledamo flekec na hlačkah, da se je polulal, ne rečemo pa tega za otroka v plenici, pa se je po vsej verjetnosti polulal že večkrat.

Malce čuden je tale odgovor, se mi zdi. Razlog: pišem ga po koščkih že drugi dan. Upam, da je vseeno razumljiv.

Aha, še odgovor na uprašanje 19-20celzija v stanovanju? Mi imamo našo pupo vedno povsem oblečeno. Če se polula jo preoblečemo. Oblečena je v bodi, ta drži bombažno pleničko, + hlače ali žabice. Če nima bombažne pleničke smo učasih mokri tudi mi. :-)))

LP
pika
Default avatar
živjo! bom kar med vprašanji odgovorila:

[quote felo]Prva ovira mi je zima - kako naj imam otroka brez plenice, da naštudiram njegov ritem lulanja, če imamo v stanovanju le 19-20 stopinj?

[/quote]

ni potrebno, da je otrok slečen, lahko snameš plenico in vidiš vsakič, ko se polula. ampak predlagam tak sistem oblačenja, da se ti ne zmeša ob preoblačenju in mokrih cunjicah ;-) (npr. malo in deljeno - ločen spodnji/zgornji del, za doma to ni problem, tudi če se pokaže malo gole kože za trenutek). jaz bi tu le še dodala (morda sem to že omenila?) da tudi pri nas v takem primeru ne lula do konca, ampak le kolikor je nujno (do olajšanja), zato kmalu, ne pa takoj, spet. jaz to dojemam kot blokado - polula toliko kot mora, potem pa zaradi neugodja neha in zablokira sfinkter, ki ga ne more takoj potem odpreti, ampak se mora vmes sprostiti, kar traja nekaj minut, pa vse do 15. pri nas sem ugotovila, da je v takem primeru najbolj učinkovito ležanje na hrbtu - spodaj slečena s podloženo pleničko. mi imamo kako stopinjo sicer več, oziroma smo imeli na začetku, pa se mi zdi, da ni kaj veliko za komplicirat (tisto o dvojnih dolgih rokavih, itd - navodila, ki jih že ene 40 let niso spremenili, čeprav smo vmes dobili centralno ogrevanje...) - otroka komot malo razgališ, pa potem spremljaš njegovo temperaturo in če postane hladen, ga bolj oblečeš oz. pokriješ


[quote felo]Ritem kakanja poznam - to pa je skoraj izključno med dojenjem in pomeni približno 8x dnevno ter 1x ponoči. Kako naj "ulovim" kakec, da ga ne zmotim pri hranjenju? Sinko je namreč strašen jedec in ko oznani lakoto, to pomeni, da bi moral jesti že pred 1 minuto.
[/quote]

če je to vedno med hranjenjem, toliko lažje... najprej začnita jesti, da ne bo hude ure, med tem pa ga sleci (spodnji del, lahko ga vseeno pokriješ, npr. tetra plenica, deka,...), pod njega namesti plenico, podlogo, karkoli, kar se ti zdi primerno za lovljenje (ni potrebno začeti s kahlico). ob kakanju ga primi v osnovni položaj - torej za bedrca, tudi če je še vedno priklopljen, malo ga dvigni od podlage, ne pozabi na zvok, ki bo kasneje njegova asociacija na kakanje/izločanje (šššš, mrmranje, ka-ka, itd.; seveda ne uporabi ššš, če ššš uporabljaš za umirjanje/spanje)

ponoči... podobno. morda skušaš natančneje določiti kdaj ponoči kaka. ob prvem, drugem, tretjem ali četrtem podoju? pa ga slečeš npr. le pri drugem in tretjem (če ponavadi kaka pri drugem in tretjem).


[quote felo]Bega me tudi ogromna količina urina - že podnevi ga moram previjati maksimalno na 2 uri. Ponoči (spi v svoji sobi) se doji 3-4x in ga moram najmanj enkrat previti, saj nobena plenica ne zadrži toliko urina. Kakanje pomeni seveda dodatno previjanje.
[/quote]

ne vem, kaj točno naj odgovorim na tole? morda le, da je še dodaten razlog, da poskusita? saj, če vstaneš zaradi dojenja, pravzaprav ni dodatnega dela še s tem, da ga daš lulat. če si seveda dovolj zgodnja in še ni polulal? kako se ponoči dojita? se sam zbudi, zajoka? ali prideš ti sama do njega in mu ponudiš? če sam zajoka in se predrami, nato pa ti prideš do njega, obstaja precej velika verjetnost, da je že polulan, ko prideš do njega, ni pa nujno. poglej in preveri... pri nas je malo lažje to, da spimo skupaj in se lahko odzovem že na premikanje, ki najavlja lulanje.

tole je bolj na brzino in telegrafsko in verjetno s kupom napak, ampak upam, da sem vseeno kaj pomagala... lp!
brbljavka
Default avatar
Dragi vsi, ki ste tale "kunšt" že sprobali!

Mi začenjamo danes in smo že v drugem poskusu naredili eno lepo lužico v banjo :) in bili seveda zelooo veseli...

Zanima me, kako je s kakanjem, glede na to, da dojeni dojenčki to počnejo velikokrat na dan? Pa še kakšna beseda o nočnem lulanju bi nam prišla prav.
Hvala!
Default avatar
Viš, pa sem se spraševala, kako je s tistimi dojenčki, ki živijo tam, kjer pač ni plenic...

Koliko starega pa lahko začneš babypottat, se pravi da lula nad umivalnikom, bano, wcjem, kahlico?
Default avatar
Arsha, na netu so podatki o otrocih, ki so na ta način suhi vse od rojstva. Seveda pa je pri tem treba vkalkulirat, da se sem ter tja ponesreči in da otrok ni že taokj 100%suh, ker ga na začetku še "proučuješ". Mi imamo 7 tednov staro punčko in smo kot rečeno za tole izvedeli in takoj začeli pred dvema dnevoma. Nam kar gre - malo je le treba le pazit, kako se jo drži, da jo imaš res dobro podprto in da ne omahne.
Sicer pa jaz že lahko malo poročam o majhnih prvih rezultatih. Uporabljamo pralne pleničke in danes zjutraj smo jo odvili šele ob 9.30 (mi tako fajn spimo, ponoči jo nahranim kar v polsnu in je ne zbujam zaradi lulanja oz. previjanja). No, zjutraj je bila "večerna" plenička tako malo vlažna, da v bistvu nisem mogla niti določit ali je res spustila nekaj kapljic ali ne... Ritem sem že kar dobro ugotovila - takoj ko vstane, jo odneseš kakat, čez slabe pol ure sledi še lulanje (tačas jo imam zavito le v brisačko), potem pa čez dobre pol do 3/4 ure spet, ker se takoj ko vstane tudi dojimo in v tem času pride tekočina že naokoli... Potem zaspi in je kaki dve uri mir...

Pogruntat otroko pravzaprav sploh ni težko, po dveh dneh ujamemo že čez 50% lulanja. Kakala v tem času ni v plenico niti enkrat, čeprav jo polno dojim in kaka praktično tako pogosto kot lula. Kot ugotavljam naša začne spuščati neke smešne zvoke, malo se nakremži in potem na hitro zajokca. in takrat je treba teeečt ;)

Me pa zanima, zakaj vedno preden lula, začne jokat kot bi jo nekaj močno bolelo. Mi zna to kdo razložit? In drugo vprašanje - ali se ponoči in čez dan kadar spi, otroka zbuja? Mu to pokvari ritem spanja?
Default avatar
no, čestitke za pogum in prve uspehe! sicer ne vem iz česa izvira jok prej... lahko bi ugibala, da gre za neugodje, ki ga otrok občuti ob tiščanju? (ampak to bi naši pediatri hitro ovrgli, saj otrok ne tišči, ker itak ne morejo zadrževati, ampak spustijo takoj, ko morajo ;-) )

kar se tiče zbujanja pa - ne, nikakor se otroka ne zbuja! ravno obratno je: otroci med globokim spanjem (praviloma) ne lulajo, ampak se prebudijo in takrat lulajo. torej je čas, ko ga odnesemo lulat takrat, ko se otrok prebudi iz globokega spanca. to ne pomeni, da se povsem prebudi (in gleda okrog sebe), ampak da mrmra, se premetuje, obrača, itd... takrat ga nesemo lulat in mu to spanca ne bo nič kvarilo, temveč obratno - olajšalo, saj se iz globokega predramijo prav zaradi neugodja. pomembno je torej, da se ob tem zbudimo mi, kar bi pomenilo, da otrok za lulanje ponoči zbudi nas in ne obratno ;-)

tudi podnevi se otroka ne zbuja. pozorni smo na znake (ki se jih z opazovanjem naučimo ali pa malo predpostavljamo) in otroka nesemo lulat ob njih.
brbljavka
Default avatar
Brbljavka, hvala za nasvete!
Bomo poročali kako gre in verjetno sčasoma vprašali še kaj...
Sicer pa pripovedujem o tejle čarovniji tašči, pa mami, pa kolegicam in me vsi samo čudno gledajo - meni pa se tako fajn zdi. :)
Naši ta mali pa očitno tudi, ker neverjetno malo joka in sitnari, je dobrovoljna in vsa pridkana :)