Med.Over.Net

Odgovori: MOM+hudo narcisistična babica in stiki z vnučki

Pregled teme
pitra
mislim enako,

v takem pogovoru na forumo bomo modra skupaj rešili kakšen problem, osvetlili kakšen detajl, skratka velja več glav več ve, zato kar piši. Gotovo ti bo že s pisanjem odleglo. Sem prepričana, da babica tega foruma ne bere, tudi moja ne, zato se ne boj, da bi karkoli ugotovila.
Citiraj
GittaAna
Night bird svetujem ti, da se registiraš na forumu ( registracija je brezplačna in anonimna, če uporabiš anonimni mail ali pa odkljukaš, da tvoj mail ne sme biti viden ostalim). Tako boš lahko vsem, ki so tudi registrirani ( večina) in si želiš kontaktirati z njimi poslala svoje sporočilo ali pa te bodo lahko kontaktirali oni. Drugače pa napiši svoj elektronski naslov kar v sporočilo in morda ti bo kdo odgovoril.

Sama imam mom mamo in še nekaj je ljudi na tem forumu, vendar se raje pogovarjam preko foruma, ker mi ne bi zneslo, da bi s z vsakim ( razen v izjemnih primerih, ko je to res nujno) pogovarjala še preko elektronske pošte. Če se bojiš, da te bi kdo prepoznal ( malo verjetno) ne piši tistih osebnih informacij, preko katerih te lahko prepoznajo ali pa nekaj inforamcij tako zamenjaj in zapleti, da ne boš več preproznavna.

Večina, ki ima mom starša ( ali partnerja) pa ima velikokrat tako identično zgodbo ( s posameznimi detajli vred) da je težko, da bi te zgolj zaradi tega spoznali.

GittaAna
Citiraj
Night Bird
Pozdravljene....

Želela bi si priti v osebni kontakt z katero izmed vas,ki ima MOM mamo,da izmenjamo izkušnje,nasvete.Hvala iz srca.

Kam lahko kateri izmed vas pšošljem moj kontakt,mail?

lp
Citiraj
GittaAna
Pitra ljudje, kot so tvoja mama so drugačni.Razmišljajo, čustvujejo, se vedejo drugače in si želijo čisto druge stvari, saj imajo povsem drugačne vrednote, Zato nima smisla in je lahko celo v tvojo škodo, da jo poskušaš razumeti in predvidevati kaj bo z njo glede na sklepanje po tem, kaj bi v takšni situaciji mislila, čutila in si želela ti. Takšna kot je, je in verjetno se ne bo nikoli spremenila.

Najtežje pri vsem skupaj je pravzaprav sprejeti , da mame nikoli nisi niti imela. To je pogosto tudi razlog, da se tako dolgo oklepamo odnosa, ki nam celo škoduje. Ker je to tako zelo grozljiv občutek, da ne samo, da si sam, da si bil sam od trenutka tvojega rojstva. Da si sirota, kljub temu, da si vsaj uradno starša imel. Da ti lahko nekdo, ki naj bi bil sinonim za varnost, toplino, ljubezen počne tako grozljive stvari, ki jih sam ne bi počel niti svojemu sovražniku. Da je lahko mama ljubosumna, besna, nasilna, manipulativna, zlobna ali pa povsem ravnodušna do tebe, do človeka, ki ga je rodila in ki naj bi mu nudila vsaj osnovo kar se tiče ljubezni, varnosti, zavetja.

Ampak tako kot je, pač je. Tega ne moreš spremeniti, na to nimaš vpliva, niti nisi za to kriva, ker tega nisi povzročila. Tisto, kar lahko spremeniš je tvoj odnos do tega, da spustiš neralna pričakovanja, da odžaluješ to, da mame nisi nikoli imela in da energijo usmeriš vase, da začneš namesto zanjo skrbeti zase.

Dolg in težek proces, ki pa se na koncu, če vstrajaš vseeno lahko dobro konča. Vsaj zate. Kaj pa bo storila mama s svojim življenjem je v njenih rokah, ne tvojih.

GittaAna
Citiraj
ne bo spregledala
dodala bi komentar samo na zadnji odstavek.
Tega pri mami nikoli ne boš doživela, zato je brezveze, da hrepeniš po tem in si daješ upanje.
Eni se rodijo brez rok ali nog, slepi, ti pa nikoli ne boš imela mame v pravem pomenu besede.
kot tisti, ki jim umre, ko so še majhni.
Mislim, da ravnaš prav. mama ne pogreša tega, kar pogrešaš ti. ona hoče oblast in če je nima trpi.
ne trpi pa zaradi pomanjkanja odnosa.
Citiraj
pitra
hvala za vse napisano GittaAna in Odmevanje. Res sem rabila zelo dolgo časa, da sem sklenila, da je konec in se ne grem več te igre. No, pri meni je bila to oseba, neznana, ki me je poklicala po telefonu in mi začela odpirati oči. Sedaj pa, ko gledam nazaj, se zavedam, da bi morala že davno postaviti meje in se jih držati. Ker najhujše je, da te nekdo vedno znova preizkuša do kam lahko gre s tvojim potrplenjem. In res samo preži, da si malo bolj psihično na tleh (poleg službe in še kaj - no lani sem imela še zelo bolanega očeta in sem se v aprilu poslovila od njega, in ona je bila nadvse zadovoljna, ko smo ga pokopali in ker ni bilo osmrtnice - ne moreš verjet kaj ji je polepšalo dan - da bi mi pa izrekla sožalje??)

Ja res je, zdi se mi, da bodo te uradne institucije zame dejansko neko očiščenje in nova smer za naprej. Trenutno je kar hudo, ampak mi vliva zaupanje tudi reakcija policije in CSD - zaenkrat se kaže, da grem v pravo smer. Tudi pri direktorici in socialni sem bila na sestanku, vendar žal ne morejo kaj dosti, ker niso zaprta ustanova. Sem jih pa opozorila, da so morda vsaj bolj pozorni.

Problem pa je, da mama verjetno ne bo nikoli spregledala, da ni prav kar dela, reagira in nasploh živi. To pa je pri vsem tem najhuje. Strah me je, da konec najinega druženja ne bo lep, umirjen, kot sem si predstavljala. da naj bi bil. Res iskren pogovor, odpuščanje druga drugi za vse. Vedno znova se sprašujem ali ravnam prav, ali ni prekruto,...in potem vedno znova zbolim, ja psiha je pa res nekaj zelo zapletenega.
Citiraj
GittaAna
Odlično napisano Odmev!
Dodala bi še to, da se takšni "mrhovinarji" potem, ko se vklopijo institucije , četudi zgolj tako, da mu dajo vedeti, da so pozorne na njegovo vdenje in ga tudi uradno spremljajo, dostikrat ustrašijo in si zato raje izberjeo manj zaščiteno in zato lažje dosegljivo žrtev. Zato bi se sama o mojih sumih najprej posvetovala s socilano delavko in psihologinjo v domu. Sama imam tudi zelo dobre izkušnje s temi delavci, čeprav sem zaradi vsega, kar se v sociali in podobnem dogaja k njmi pristopila zelo z rezervo.
GittaAna
Citiraj
Odmevanje
Pitra, pozdravljena!

Opisana situacija je precej zapletena, ni pa nujno da zato ni nerešljiva... Pisala bom laično in kako bi jaz ravnala, če bi bila na tvojem mestu. Morda ti kaj pride prav... Razumem tvoje ogorčenje za vse kar se ti dogaja. Najhujši problem v odnosu s svojci, sploh pa v odnosu s starši, je naša čustvena navezanost na njih in to ne glede, če nam povzročajo hude nevšečnosti... Starša ali otroka ni tako enostavno odpisati kot bi si kdo mislil ali kot na primer partnerja... Tudi slednje je hudo, vendar pri sorodstvenih vezeh gre za globlje vezi, ki so te, hočeš ali nočeš, usodno zaznamovale...

Primarna družina ti postavlja meje in primarna družina te nauči postavljati meje drugim. Najhuje je, ko te v patologiji odnosov primarna družina zdresira tako, da sam ne veš več kje so še meje dopustnega. Zato se nam lahko zgodi, da imamo popolnoma okvarjen "kompas" za postavljanje mej dopustnega drugim.... Postaviti se zase tudi ni bilo varno, saj sem zato žela hudo obliko psihičnega nasilja. Tudi sama sem skozi dolga leta prevozila veliko rdečih semaforjev, ko se enostavno nisem znala postaviti zase. Vse to mi je močno škodilo tudi v nadaljnjem življeju. Z okvarjenim "komapsom" za postavljanje mej, postajamo čedalje bolj prizadeti. Ko tlačimo svojo prizadetost, izgubljamo energijo in enostavno ne vemo zakaj smo na primer depresivni... Čedalje bolj tudi postajamo zmedeni kar je samo še dodaten razlog, da se ne zavemo, kaj se dejansko dogaja pri osebi, ki nas vedno znova prizadene. Vedno pride čas, ko enostavno ne zmoremo vsega pogoltniti in moramo vse "spregledano" popraviti... To pa je ena težjih nalog, sploh če smo prisiljeni določene ralacije definirati za nazaj, kar bi morali storiti, že zdavnaj...

Če se znajdemo v podobni situaciji, kot jo opisuješ, je skoraj nemogoče ostati neprizadet. Celjenje ran svoje prizadetosti gre po zakonitosti (literatura opisuje 5. faz, morda o tem kdaj drugič!), ki je ne moremo kar tako preskočiti. Velik problem je v tem, ko si s svojo prizadetostjo in zamerami nehote omejujemo svojo lastno življenjsko energijo... Tudi postavljanje novo oblikovanih mej nam ne gre najbolj od rok, saj se v sebi še vedno bojujemo z osebo, ki nas je prizadela... Pa je boj sploh potreben? Čustva prizadetosti nas lahko celo toliko omejijo, da ne zmoremo na primer realno dojeti kaj se z osebo, ki nas gnjavi, dejansko dogaja. Pri tem spregledamo, da oseba je taka kot je in bo taka (če ne še slabša!) tudi ostala... Pot do SPREJETOSTI, to je do stanja, takega KOT JE, se nam s tem samo še oddaljuje... Čustva prizadetosti nas lahko celo omejijo do te mere, da ne zmoremo neprizadeto kljubovati vsej patologiji, v katero smo pahnjeni... Enostavno ne vidimo, da ima taka oseba velike probleme sama s sabo in da kot utopljenec tlači, brca, grize in uničuje druge (pišem v prispodobi!) in se pri tem oprijemlje vsake rešilne bilke. Človeku v takem stanju je dobrodošel vsak, ki mu ponudi mrvico naklonjenosti... "Lačni ljudje" niso kritični kupci, zato jim vsak lahko ponudi hrano, četudi je ta strup...

Glede imetja, so vedno na delu podobni "mrhovinarji", kot se je pojavil pri tvoji materi. Prav je, da si zadeve začela reševati po pravni poti. Jaz bi si ob tem znova napisala kronologijo vseh dogodkov. Že večkrat sem omenila, da je to nujno zato, da smo pri iskanju svojih pravic bolj dosledni. Za službe, ki so pristojne za tako reševanje (policija, CSD, psiholog v domu ostarelih, psihiater, sodišče, itd.) so pomembna le DEJSTVA. Mi ljudje pa se prevečkrat nehote zapletamo v opisovanje svoje situacije in v obravnavo drugega. Tudi slednje je pomembno, vendar najpomembnejše pri vsem so verodostojne izjave in dejstva, o tem kaj se dogaja. Zoper osebo, ki zlorablja stanje matere bi nemudoma vložila kazensko ovadbo za kaznivo dejanje goljufije in zvijače (opis kaznivega dejanja si je potrebno podrobneje pogledati v Kazenskem zakoniku-1!). V kolikor bi jaz razpolagala z dokaj verjetnimi indici, bi prijavo vložila preko odvetnika neposredno tožilstvo. Pomembno pri tem je zelo verodostojen opis kaznivega dejanja, opis vseh indicev, morebitnih prič, ipd.. To so običajno sicer težko dokazljive stvari, vendar dejanje prijave počasi pomaga "razkrinkavati" namero storilca in mu ga s tem tudi omeji pri nadaljnjih manipulacijah. Izvid psihiatra je lahko verodostojen le, če so pri obravnavi osebe vključeni tudi svojci. Pa še to ni vedno nujno. Vedno imamo možnost iskanja drugega strokovnjaka in iskanja drugega mnenja... Pri vsem bi omenila, da se nima smisla koncentrirati na končne rešitve sodišča. Najpomembneje pri vsem je, da sprožiš neka procesna dejanja, ki ti bodo pomagala zadeve razčiščevati. Tudi proces na sodišču je posebne vrste psihoterapija... Med drugim tudi za nas, ki smo marsikaj spregledali v preteklosti in nam je lahko nauk za bodočnost... Vse dobro ti želim. Lp Odmev
Citiraj
GittaAna
Uff...kaj čem rečt , skoraj knjižni opis borderline mame. Jaz imam na telefonu kot nada ( not a moter iz nekega drugega angleškega foruma) in je veliko lažje. Nekdo je na forumu napisal ( mislim da Nekdo, ki ve) da obstaja razlika med roditeljem in staršem. In nade starši ne zmorejo , niti nočejo biti. Še posebej če ti je bila določena vloga grdega račka.

( jaz načeloma kar vse tikam, ker se mi zdi čudno vikati, če se tako osebne stvari pogovajamo, pa še nisem ravno smrklja več...:-), če pa to moti, lahko spremenim)

Očtino je srečala sebi enakovrednega in to kar pripoveduješ je primer dobro izurjenega sociopata, ki je zavohal svojo veliko proložnost in sedaj si se znašla v precej zoprni situaciji. Res bi bilo dobro, da bi psihoater povedal svoje, vendar se zadeve lahko rešijo zgolj tako, da ji vsaj delono odvzamejo opravilno sposobnost ( vsaj kar se tiče financ) in da ne bo zapletov je lahko skrbnik tudi socialna delavka ( čerpav je tudi tu potrebno popaziti). Dober psihiater se vedno pogovarja tudi s svojci, vendar niso vsi taki.

Sama bi tudi šla v dom upkojencev do socialne delavke, jo opozorila na to, kaj se dogaja. Če bo delala strokovno bi morala tudi ukrepati.V vskem primeru bi zahtevala zapisnik, da ste jo opzorili in vašo zahtevo, da se to razišče. Tudi direktorico zavoda bi pisno opozorila na to, da imajo v hiši nekoga, ki očitno manipulira z nemočnimi ljudmi. Ne bi napadala in obtoževala temveč povedala zgolj dejstva in jih prosila naj ukrepajo.

Zna biti, da mu je nada že kaj dala ( drugače se ne bi vračala), tudi oporoko je morda že napisala in ga s tem drži. Moja je to sicer obljubljala že nekaj osebam in me poskušala s tem manipulirati, venadr ko sem ji rekla, da mi je čisto vseeno, komu da to hišo je s tem prenehala, na srečo pa je tako panaroidna in nezaupljiva do ljudi, da nikoli ne bo kaj prepisala na koga, dokler je živa. Kaj pa bo, pa ne vem. Bilo bi grdo, če ne bi hiše zapustila vsaj vnuku ( meni bi bilo to super, ker nočem imeti nič z njo), če pa tudi tega ne bo storila pa tudi prav, imava vsaj normalno življenje v vsem tem času, ker drugače bi bil pekel izsiljevanja in manipulacij.

Težva je le, da tvoja družina tam notri živi in da verjetno nimaš na pisno, da vam ga je obljubila. Če hišo prepiše na Predatorja pa bi se v vsakem primeru borila na sodišču, ker nekaj je, da ti je ne da, ker se je tako odločila iz nekih svojih razlogov, nekaj čisto drugega pa, če je vse skupaj načrt kriminalca.

Predvsem pa ne žri same sebe, da si kaj narobe storila. Večinoma so otroci mom staršev že od malega vzgojeni tako, da so na prvem ( in večinoma edinem) mestu zgolj želje, potrebe starša in da njihve ne štejejo, tako da tako ali tako večinoma še preveč skrbimo zanje in prevzamemo njihove odgovornosti ( vsaj do trenutka, ko se zavemo za kaj se v bistvu gre)

Karkoli bi ( ali boš) storila nima v resnici nobenega vpliva na to, kaj se bo ona odločila, ker ti ljudje delujejo drugače. Če bo samo zaslutila, da si zaradi tega v stiski se bo nate spravila kot krokar na sveže odprto meso...


Upam, da sem kaj pomagala.

GittaAna
Citiraj
pitra
šele včeraj sem odkrila tale forum in sem se že tudi oglasila na temo MOM. Še dobro, da sem ga, ker sem v situaciji, da sem podvomila sama vase, pa kaj je narobe z mano. Hvala vsem, ki ste pisali in se izpovedali, res ste mi veliko pomagali.
Dejansko pravo odkritje zame in upam, da mi bo v pomoč. Večino kar sem prebrala zgoraj se je dogajalo tudi meni in se še dogaja. Nada/babica, no jaz jo imam v mobiju pod stara, grdo ane?, je želela vse nadzorovati in vse je moralo biti po njenem. Pa je odšla moja pol sestra pri 18 letih, nato moj oče leto kasneje, jaz sem imela takrat 8 let. Da o psihične in tudi fizičnem trpinčenju mene, ki sem edina ostala ne govorim. Dobila sem jih tudi s kuhalnico, zakaj že? Prepovedala mi je vse stike z mojimi, očeta sem ponovno videla po 11 letih, ko je preko neke sorodnice navezal stik z mano. Še leta ni vedela, da se z njim in polsestro sestajamo. Ko sem spoznala svojega moža pri 17 letih je bil še kar ok, ko sva se pri 22. poročila pa katastrofa, kako le sem ga lahko vzela? Po 6 letih nenehnega maltretiranja in stavkov: tako bo, kot rečem jaz, ker sta pod mojo streho, sva spokala v podnajem. Čez nekaj let se nama je rodil sin in ker so bili odnosi tako skrhani mi niti na misel ni prišlo, da bi jo o tem obvestila. Vseskozi pa smo imeli kontakt z njeno sestro, ki je tudi veliko skrbela zame, ko sem bila majhna in vem, da ji je povedala. Nobene čestitke, darilca ali karkoli drugega ni bilo. Sina je videla, ko je bil star 3 leta. Potem sem sama razmišljala, da ji ga pripeljem, ampak je bil vedno samo z mano, nikoli sam. Nikoli ga ni pazila, nikoli kam peljala, nikoli mu ni nič kupila. Ko se nama je po 5. letih rodila še hči se je oglasila v porodnišnici, s svojo sestrično, ki je bila na obisku iz Kanade, s katero sva z može bila zelo povezana, saj sva bila pri njej na poročnem potovanju. Ampak tudi hčerke ni nikoli pazila, ponovila se je ista zgodba. Nekajkrat je prišla na obisk, to je bilo vse.
Zahtevala je, da jo kličem vsak dan, saj če je ne bom klicala ne bomo vedeli, da je lahko že mrtva. Mojega moža je prezirala, z njim se sploh ni pogovarjala, kot da ga ni, itak je bil kriv za vse, da jaz nisem z njo, da ji ne nudim opore, da ji ne pomagam,...Klicala me je naj ji pridem pomagat na vrtu, pokositi travo,... res sem bila tako neumna, da sem skoraj vsak teden hodila delat k njej, ampak vse je bilo narejeno tako površno, da če ne znam bolje, ni potrebno več,... ampak naslednji teden je ponovno klicala.
Pred 8 leti je zelo zbolela, ravno v času, ko smo se želeli iz dvosobnega stanovanja preseliti v večje in smo po dveh letih iskanja našli eno, meni zelo ljubo, s prekrasno teraso, ker imamo tudi veliko živali. No in ker je vedela, da je sedaj konec iskanja in gre zares, je klicala, da kaj pa delamo, da naj vendar pridem domov, da je hiša velika, kaj bom vzela kredit in kupovala večje stanovanje, da je ona bolana in bo kvečemu živela še 3 mesece,....
No in storila sem to napako in smo se preselili domov, k njej. Nekako 3 leta je še šlo, potem je umrla moja zlata teta (med drugim je uredila z mojo mamo, da sem lahko šla na gimnazijo, ker mi je ona to preprečevala, češ, da naj raje grem na frizersko ji bom vsaj frizuro lahko delala, da itak ne bom končala,...no pa sem že več kot 30 let profesorica jezikov in končala sem prva v letniku, čeprav sem bila takrat že 2 leti poročena) in ni imela več za koga skrbeti (zanjo je skrbela ona, čeprav je teta imela svojega sina z družino, ampak so bili oni tako grdi, da k svoji mami niso hodili vsak dan, teto pa je bilo potrebno hraniti vsak dan, čeprav je bila v domu upokojencev in bi gotovo že prej umrla, če je ne bi ona oskrbovala) takrat se je pa začelo še težje obdobje.Želela je, da skrbimo za njo v popolnosti, čeprav je vsak dan dvakrat šla k maši, da plačujem vse, da kuham, da jo kopam,... začela je nagajati vsem po vrsti, sina je obtožila, da ji je ukradel denar, hčero, da ji skriva ključe, jaz ne znam pospravljati, kuhati, mož jo pa itak ignorira. Bili smo grdi in še enkrat grdi, vse njene prijateljice je o tem obvestila, kot pa sem že napisala v enem odgovoru, se je pa našel en tip, ki je brezposelen, no nikoli sploh ni bil zaposlen in se ji je prisesal na vse. Najprej na njeno psiho, dušo, izgleda, da pa sedaj posega že po premoženju. On je zlat ima vedno čas, je prijazen, v vsem ji ustreže, vse ji prinese. Sedaj je leto in pol v domu upokojencev in jo vsak dan obiskuje, jo vozi k frizerju, na Brezje v cerkev, hodi okoli osebja v domu, jim nosi darilca, ima na svoji strani zdravnika v domu, meni se zdi, da mi pade že iz konzerve, ko jo doma odprem. Ker mama nima ključa od hiše, sedaj zahteva ključ, da bosta skupaj hodila domov, ko nas dopoldan ne bo. Če se najavim, da pridem na obisk, je on tam in se vede, kot, da je moj brat. Nazadnje sem bila pri njej z mojim sinom, ki je sedaj star že 24 let in ga je ročno vrgel ven, ampak sem bila spet tagrda in naš pogovor se je končal tako, da je mama protestno odšla iz svoje sobe.
Sreča je ta, da otroka nista podlegla njenim sladkim besedam, na začetku je poizkusila tudi s tem, res pa je, da majhna nikoli nista bila sama pri njej, ampak sta prišla šele takrat, ko sta lahko šla sama, cca 4 km daleč, torej z avtobusom. Takrat sta tudi sama sprevidela, da z njo ni vse v redu. Sama sem jo zelo dolgo zagovarjala, da je imela težko življenje, da ji je mož odšel, da se je prebijala sama skozi vse, da morda pa jaz nisem bila pridna in ji pomagala,...skratka iskala sem grešnega kozla v sebi. Sedaj, ko pomislim nazaj, je kar nekaj ljudi, ki so me spraševali, pa kako to, da si prišla ponovno domov, kako boš pa z njo shajala, saj veš kakšna je, jaz pa sem našla odgovor, da je boga, bolana, stara, da bomo že kako,.... Drugi so jo kjub vsemu prej spregledali, kot lastna hči.
Potem sem pred cca 3 meseci dobila telefonski klic neznane osebe, ki mi je povedala kaj se dogaja med mamo in tem njenim tipom, da on posega po njenem premoženju. Malo sem že slutila, ampak, da je tako si nisem mislila, zato sem se lotila vseh pravnih poti.
Sedaj me čaka tudi mnenje psihiatra - izvedenca in upam na vse najboljše, da jo bo spregledal, da mu bo vse takoj jasno, da ga ne bo prinesla naokoli, zlasti pa, da ne bo ta njen tip zmagal. Sem pa izvedela, da moja mama sploh ni prva, na katero se je obesil in da ima že eno, ampak tista nima svojih otrok, je samska in jo je že čisto obral.

Če ima kdo nasvet/izkušnje s psihiatrom, mi bo tak nasvet prišel prav. Moj nasvet pa je, taki osebi jaz svojega otroka ne bi pripeljala in ga pustila samega. Stik bi omogočila vedno samo v prisotnosti enega od staršev. Veste, saj otrok, ko je malo starejši tudi sam ugotovi, da je nekaj narobe, vsaj moji so in so to vedeli že veliko pred mano.
Citiraj
GittaAna
Rose Ann, to kar si morala preživljati se sliši grozljivo. Upam, da ti je uspelo iz tega pobegniti in zaživeti po svoje. Ugrabitev otroka....sej vem, da me ne bi smelo nič presenetiti, ampak včasih sem še vedno odprtih ust.

GittaAna
Citiraj
Rose Ann
Fizično nasilje....toliko smo bili že zmešani od vsega (brat s cpjem, epijem in duševno subnormalnostjo, ki se je odvajal barbituratov; oče čiraš in diabetik in sin, ki se je učil hoditi in je ves čas lezel proti progi). Oče je začel pretepati mamo, brat pa mene; to je bil point of no return. Sicer je bila vmes še ugrabitev otroka in dopustovanje ob slovenski obali konec novembra :) a to je druga zgodba.
Citiraj
GittaAna
Rose Ann občudujem tvoj pogum in način kako si zaščitila sina. Kaj je bilo tisto, da si se tako odločila? Sama sem sicer pustila, da je z njim, ko je bil majhen ( dokler nima otrok svoje volje se z njimi dobro razume), ko pa sem ugotovila, da ga sili, da moli, če želi gledati risanko ( takrat je bila ravno na višku verske faze, sedaj niti ne hodi v cerkev) in ko sem ugotovila, da ga vsakič , ko odhajava čustveno izsiljuje ( jokala, da ji je sedaj hudo, ko ga ne bo, pa če bo kaj mislil nanjo....je bil čisto zmešan potem in se je čutil odgovornega za njo pri 2-3 letih) in celo, da ga šunta proti meni......je bilo konec. Nikoli več ga ni videla brez moje prisotnosti.

Ker ni mogla pri njemu dobiti, kar je hotela ( čustvenga sužnjaI) se je nehala zanimati zanj. Naokoli je sicer govorila,kako ga ima rada, kako se razumeta, vendar ga ni v naslednjih letih niti enkrat obiskala, celo ko je bil nekajkrat v bolnišnici ne. Enkrat samkrat je prišla in ker se ni dovolj in na njej primeren način razveselil njenega obiska ( bil povsem omamljen od zdravil) se je odločila, da je tako "ne maramo" in da nima smisla, da prihaja. Vse kar jo trenutno zanima je, kako mu uspeva v šoli ( vpraša mene), da se lahko hvali z njim naokoli. Niti ne ve, kdaj mu je rojstni dan, ne pošlje mu niti čestitke ( razen, če jo opomnim). Naokoli pa govori, da ji jaz ne pustim do njega. Kaj češ takšni pač so. Na srečo ima sin še eno babico, ki pa je čudovita in jo ima neskončno rad in imata res dober odnos.

Moje mnenje je, da ne bi smeli nikoli pustiit nenazorovano nekomu otroka, ki je že zlorabljal otroke in to svoje lastne. Četudi na prvi pogled morda izgleda, da je sedaj drugače je po mojih izkušnjah ( tistih znancev, ki so jih vseeno pustili ) povsem isto, samo način zlorabe je ponavadi bolj prefinjen.

Tudi mojemu sinu sem povedala, da je ta babica pač malo posebna in da ne zna z ljudmi, niti sama s seboj in da naj se ji ne pusti, če bi slučajno atakirala na njega, da ni njegova dolžnost, da skrbi za njene potrebe ( sposobna je ljudi zmanipulirati skoraj do norosti, da bi dosegla, da se vse vrti okoli nje).

GittaAna
Citiraj
Rose Ann
Midva s sinom sva se odselila na neznan naslov pri njegovih 2,5 letih. Po 6ih mesecih sem dovolila nadzorovana srečanja. Ko je bil star 5 let, sem mu razložila, da je njegovi babici počila žilica v glavi, in da je zaradi tega bolje ne jemati resno. Tretira jo z ljubeznijo in spoštovanjem, a ima svojo tiho mejo. Sedaj ima 11 let.
Citiraj
Bajkal
Pozdravljeni.

Opisala sem situacijo, kako je moja prijateljica prekinila stike s svojo mamo in njene z vnuki.

Celotna situacija postaja srhljiva.

Ženska (babica) ščuva ljudi in zbira podpise, da je njena hčerka slaba mama, da zanemarja otroke, da so lačni in umazani, da se podijo po igrišču, da jih daje v varstvo k pijancem. Šla je celo v šolo, kamor hodita njena vnuka in prijavila vse laži. Sebe navaja kot edino primerno skrbnico za otroke, da bosta dodeljena njej.

Vemo, da socialna služba ne odvzame otrok kar tako, da mora biti za to utemeljen razlog. V tem primeru ga ni. Vseeno je s tem povzročila ogromno gorja, predvsem svoji hčerki in vnukom, ki jim ni jasno, zakaj bi morali nekam iti, težko jima je razložit. Ne glede na vse je njuna babica, ki ju je leta in leta čuvala.

Tako me je pogrelo, da bi šla do nje in jo soočila z lažmi, zgolj tistimi, ki jih je začela širit o meni. Vem, da nima smisla, ne bom dosegla nič, samo še bolj bom prizadeta.

Hudo mi je, ko gledam, kakšno trpljenje povzroča vsem, vem da trpi tudi sama, samo to je pa preveč. Sploh tega ne vidi.

Pozdrav vsem in veliko mero živcev in samozavesti želim vsem, ki imate stike z osebo, ki trpi za MOM
Citiraj
GittaAna
Zdravo Bajkal!
To se mi zdi res, kar si napisala. Če odraščaš v MOM družini je včasih zelo težko prepoznati kaj je prav in kaj ne, kaj je zdravo in kaj ne, kdaj postaviti meje in kdaj ne in ponavadi traja res dolgo, da se tega, česar nisi dobil v otroštvu nekako priučiš.

IN da, za vsakršno pomoč mejnega ponavadi ponavadi zelo zelo drago plačaš, zato ni denarja, ki ne bi odtehtal mir :-)
GittaAna
Citiraj
Bajkal
Da ne bo nesporazuma. Težko je imet tako mamo in ji skušat celo življenje ustreč, da bo morda končno zadovoljna, pa ni. Potem to na nek način hočejo izsilit tudi od svojih vnukov. To je težko prepoznat, saj imamo vsi svoje starše radi, predvsem smo jih navajeni.
Strinjam se, da je edini primeren stik med tako babico in otroci, da je nekdo od staršev zraven in se kasneje pogovori z otrokom, če pride do morebitnih izpadov ali neprimernih izjav.
Nihče ne želi varčevat na svojih otrocih, ne gre za to. Želela sem poudarit, da je zaradi varstva prijateljica v finančni stiski, je pa veliko bolj mirna in zadovoljna, kar se tiče otrok.
Citiraj
Bajkal
Pozdravljene.
Šele zdaj sem se zavedla, da ima MOM očitno tudi babica moje najboljše prijateljice. Babica je otroka pogosto varovala, tudi čez noč, saj sta oba s partnerjem imela tudi nočne izmene. Ko je ostala sama, je bilo še težje. Ves čas prijateljici to ni bilo v redu, ves čas jo je nekaj motilo, ni se ji zdelo v redu, da jih pušča tam v varstvu. Otroka sta bila navajena prespati pri babici in dediju in babica je le babica. Živijo zelo blizu. Pred 4 leti se je odločila, da tako ne gre več, se je odselila in plačevala varuško. Ni šlo dolgo. Nekako je "popustila" babici, ki je otrokoma nudila "vse", brezplačno varstvo in hrano. Ponovno ji je počil film, ko je ugotovila, da je babica njenega sina (9 let) popolnoma privezala nase, da je hodil k njej spat, tudi ko je bila doma, da ga je babi vsak večer klicala in on njo. Ko je prišla ponj, jo je žalila, z njim pa uprizarjala prava teatralna slovesa, se mi je uprlo, ko je to opisovala. Uprla se je in zdaj že nekaj mesecev skrbi sama za njiju. Bila je prava psihološka vojna odvadit sina, da je začel spati doma, da so vzpostavili nazaj družinsko življenje. Ta babica je hodila zvonit k njej na vrata in jo zmerjat, vpričo otrok. K njej je pošiljala svoje prijateljice, da so ji zbujale občutke krivde, obsedeno zbirala vse informacije o vseh, ki pomagamo pri varstvu. To, kar je govorila je čista laž o vseh, na srečo je bilo vse tako noro, da je moja prijateljica to takoj ugotovila. Babica je prežala na njene otroke, da jih je vsaj za minuto dobila same, s čokoladami in bonboni. Kaj vse jim je tvezila, kam gresta zdaj z dedijem, pa onadva ne moreta zraven, ker je mamica taka in taka.
Zdaj, po treh mesecih, ko nista več tam v varstvu, sta otroka bolj sproščena, se smejita, nista več v krču. Upata se pogovarjat z drugimi, prej sta, ko smo se srečali gledala v tla, čeprav smo se še prejšnji večer družili in igrali. To Babico sem kar nekajkrat v tem času srečala, vedno je bila v družbi kakšne ženske in zgledala zelo dobro. Samo, ko je videla hčerko ali vnuke, si je nadela čisto drug obraz.
To pišem zato, ker varstvo pri osebi z MOM lahko za otroke pomeni veliko psihično stisko. So razpeti. Če si še mi pogosto težko razložimo, kaj se dogaja, kako si bodo šele oni. Ob takih informacijah, kot jih dobivajo od MOM osebe, so zbegani. Za njih so žal le sredstvo, da se boljše počutijo, da niso sami. Zato žrtvovat otroka? Prijateljici je finančno težko, vendar gre. Vredno je.
Citiraj
končno
Gemma in GittaAna, iskrena hvala.
Citiraj
GittaAna
za končno je napisal/a:
ne vem zakaj sem ob branju dobila občutek, da si precej po mami. pišeš take grozovitosti o svoji materi, potem pa ji daš čuvat lastnega otroka, ker ti je svojega denarja za lastnega otroka škoda, pa še lepa bi rada izpadla. odraščanje ob MOM ima res grozljive posledice.
Taksna sporocila bom v bodoce izbrisala takoj, ko jih bom prebrala, ker na tem forumu nimajo kaj iskati.
Vsak lahko izrazi svoja mnenja, pomisleke in tudi nestrinjanja, vendar na spostljiv nacin, kar zgoraj citirano sporocilo vsekakor ni.
Na forumu ne bo prostora za nikakrsna obsojanja, niti projeciranja lastnih travm na druge in prosim da se uposteva, da smo ljudje zelo razlicna in kompleksna bitja in da stvari niso nikoli zgolj crno-bele.
Trenutno sem sporocilo se pustila gori, ker je Od koncno odgovorila ze sama in kot primer, kako NE bomo komunicirali tukaj.
Ce ste drugacnega mnenja ga izbrisem takoj.
GittaAna
Citiraj
 
Opozorilo: Ta tema je že več kot dva meseca neaktivna. Ste prepričani, da želite nadaljevati razpravo?

Da bi preprečili avtomatsko oddajo sporočila/registracijo, prosimo dokažite, da niste robot z uporabo Google reCAPTCHA storitve.