Odgovori: Klemen Rebolj

Pregled teme
Daniela_Fiket
Pozdravljeni,

odgovorila bom na vaša zadnja vprašanja, čeprav mislim, da je podobnih informacij ogromno na razpolago. Psihiater je zdravnik, ki je po končanem študiju medicine, specializiral še psihiatrijo, ukvarja se s preprečevanjem, zdravljenjem in včasih tudi raziskovanjem duševnih motenj. Edino psihiater med vsemi strokovnjaki na področju duševnega zdravja, lahko predpiše zdravilo. Nekateri psihiatri imajo tudi izobrazbo iz psihoterapije in jo uporabljajo pri zdravljenju, ne pa vsi. Zdravniški poklic je reguliran, vsak zdravnik mora imeti licenco in so pogoji za njeno pridobivanje in obnavljanje zelo jasno urejeni.

Psihoterapevti so lahko strokovnjaki različnih profilov, med njimi pa je veliko takšnih ki ne izpolnjujejo niti minimalnih standardov strokovnosti in etike, ampak ker zakona o psihoterapiji pri nas ni, lahko to počnejo še naprej.
Osebno pri izbiri psihoterapevta svetujem veliko previdnosti in posebej pozorno izbiro. Namreč, pri mnogih ni možno razumeti, kaj so po izobrazbi, kakšno modaliteto psihoterapije in kje so jo dokončali, ali so člani psihoterapevtskih zvez in ali se udeležujejo rednih supervizij. Mnogi od teh podatkov so tudi povsem nepreverljivi, laiku pa je zelo težko ločiti zrno od plevela.
Psihoedukacija je zelo učinkovita, vključno s tehnikami sproščanja, osebno pa se izogibam vsem alternativnim metodam in ezoteriki, ker ni nobenih dokazov da koristijo (razen za denarnico tistih ki jih izvajajo). Tukaj je tudi potrebna previdnost, ker velikokrat povsem neučinkovite in lahko tudi škodljive metode predstavljajo s strokovnim jezikom in z veliko prepričljivosto "strokovnjaka". Ponovno svetujem veliko previdnosti, moralo bi biti zelo jasno napisano da gre za zdravilca ki ponuja alternativne metode. Redkokdaj pa je to očitno.

Torej, meditacija pomaga, tehnike dihanja, progresivno mišično sproščanje, vizualizacije, pomagajo tudi zdravila če so indicirana in jih predpiše zdravnik. Pomaga pa zelo psihoterapija, če jo izvaja pravi psihoterapevt.

Ostanite zdravi!
Citiraj
V razmislek
Jaz se tukaj sprašujem eno vprašanje.
Znanost dokazuje, da naša čustva in misli vplivajo na naše fizično in duševno zdravje. Mislimo in čustvujemo, kot so nas naučili starši, sorodniki, življenje. Naša čustva in misli so pod vplivom preteklosti; če se nam je dogajalo kaj stresnega, nekoč ali danes, lahko to zelo vpliva na naše duševno in fizično zdravje. Za vsak težavo se skrivajo vzroki nekje v naši psihi. In se dajo najti in razrešiti. V tem primeru čez čas, ko bo vse več ljudi vedelo, kako to deluje, res ne bo potrebno več zdravil. S tega vidika pozitivno pozdravljam delo psihiatra, ki v slovenski prostor uvaja idejo in prakso, da se da težave zdraviti z notranjo spremembo človeka samega ( da drugače razmišlja in čustvuje, je bolj miren in sproščen, samozavesten, lepše ravna s seboj...). Vendar absolutno je tukaj potrebna vsa strokovna previdnost, da je človek oziroma pacient na varnem, da mu strokovnjak najprej nudi potrebno oporo za neko normalno funkcioniranje. Kajti zelo različni smo ljudje med seboj. Nekatere spremembe smo sposobni narediti v razmeroma kratkem času, nekaterih pa ne zmoremo dolga leta. En človek se zmore odločiti za drug način življenja skoraj v dnevu, drugemu pa je lahko neka sprememba zelo nedosegljiva. Jaz sem mnenja, da strokovnjak, ki dela na področju zdravja, še posebej psihe, mora biti pri svojem delu zelo zelo odgovoren in previden, kar se tiče usmerjanja človeka na poti spremembe, ter zaznat v njem, kaj zmore in česa ne. Kje je njegova meja zmogljivosti, opazovat kaj mu dobre dene in po drugi strani kaj mu slabša stanje. Nekdo enostavno v danem trenutku ne zmore zaživeti brez zdravniške pomoči in zdravil. Kot nekdo po veliki operaciji ne more takoj teči, bo rabil morda leto, dve, da si opomore in rehabilitira. Podobno je nekako pri težavah s psiho. Potrebuje svoj čas in potrpežljivo spodbudo strokovnjaka.
En korak človeštvo je že, da dojamemo, da obstajajo boljši načini ozdravitev, kot so tablete, ki pa sicer k sreči, da so, dokler jih potrebujemo. Drugi korak pa so dolge poti do tja, da se naučimo, kako se dajo narediti spremembe v čustvih, mislih, osebnosti.
Pri tem pa se sprašujem, o varnih korakih.
Na trgu se ponuja vse možno; od raznih meditacij za zdravje, do psihoterapije, raznih svetovanj, en kup raznih tečajev, pa knjig (tudi Dr. Joe Dispenza opisuje, kako čustva vplivajo na zdravje.), bioholistika.

Kako se naj človek v vsem tem znajde? Kako naj ve, kaj je zanj res najboljše? Kateremu strokovnjaku in katera pot spremembe je varna?
Kaj nudi psihoterapija, na katerem principu deluje, kaj delajo psihiatri (najbrž so bolj usmerjeni na zdravila? čeprav eni tudi delajo svetovanja?) Kakšna razlaga, ki je lahko človeku v oporo? V slovenskem prostoru in nasploh.
Citiraj
V razmislek - odgovor na Bodimo realni
Bodimo realni, če gospod psihiater spravi nekoga do poskusa samomora (in ta bog ne daj uspe) ali da se človeku tako močno poslabša stanje ob terapiji, da ga pripelje do notranjega zloma, kako naj tak človek dela trajno spremembo!!??, če je mrtev!! ali če sploh več ne more funkcionirati trezno in se ne more več pripeljati k psihiatru na srečanje? Kdo naj potem dela spremembe? Bo šel psihiater med angelčke pomagat, ali na psihiatrijo k ubogemu človek, ki ga je privedel preko roba njegovih trenutnih sposobnosti za spremembe? Je potrebno upoštevati, da si marsikdo želi resničnih sprememb, samo da je njegova psiha tolk v tistih trenutkih na psu, da enostavno potrebuje veliko dozo sočutja in razumevanja s strani sočloveka, in tudi če je to trenutno izlajanje hude notranje travme.
Ste bili kdaj spolno zlorabljeni? Veste v kako krizo in delir pade človek, ko to podoživlja!!!??? In na terapiji se dogaja ravno to. Take stvari pridejo na plan, vse kar nam je bilo najhujšega storjenega. (Tudi če smo jih že pozabili.) Ali veste, da se v takih trenutkih podoživljanja hudih travm vklopijo v telesu vsi stresni sistemi, človek občuti občutke iz časa zlorabe, kot da bi se dogaja v tem trenutku in človekovi razumski možgani "zamrznejo" in ne morejo funkcionirati normalno. Človek takrat ni sposoben samokontrole. ( Govorim o res hudih stiskah, ne o tem, ko se nekdo razjezi in nadira vse naokoli za vsako figo. Da ne bo pomote.) Takrat človek ni sposoben lepo prijazno reči "striček psihiater, meni je tako zelo hudo a bom sedaj zelo vljuden, veste, čeprav sem takrat skoraj umrl od groze in sedaj vse to čutim in podoživljam v sebi, da so me zlorabili.., kaj moram narediti v življenju, da me to ne bo več noč in dan preganjalo?" Roko na srce, nihče od nas ni rad v stanju, ko je izven kontrole, pa si zaradi preteklih izkušenj v tistem trenutku enostavno ne more pomagati. Ste lahko vi zmeraj mirni in poveste vse v prijaznem in ljubečem tonu? Ali vsaj normalnem? Še posebej takrat, ko vas znotraj kaj zaboli v interakciji s kom? Mislim, da redko kdo od nas to v življenju zmore. Imamo kaj za delati na tem področju...
Če je nek strokovnjak na mestu, da želi pomagati ljudem, a ni njegova največja lastna notranja želja, da skuša najti primeren pristop za tistega človeka, ki ga ima pred sabo, da se mu stanje toliko izboljša, da bo lahko resnično delal spremembe na sebi? Tudi če je to v tistem trenutku, da izjoče svojo bolečino, iztuli travmo v obliki jeze, ali kar koli podobnega v terapevtski ambulanti. Gre za resne življenjske stvari. Takšno odpiranje notranjosti sočloveku je ključno za notranje resnično ozdravljenje človeka. Toliko znanstvenih raziskav govori o tem, da ko človek doživi sočutje s strani sočloveka, ko se čuti sprejetega, razumljenega, ko nekomu pove svojo stisko, to v njem povzroči mnoge bio-kemijske in druge procese, ki pomagajo njegovim možganom in telesu delovati bolje in se ozdraviti. Dobi voljo in motivacijo za samozdravljenje in predvsem samozavest, da lahko tudi sam izboljša svoje življenje. Medčloveški odnos je zelo ključen.
Glede zdravil pa se strinjam, da ljudi velikokrat hranijo z njimi po nepotrebnem. A vendar, uravnovešen pogled potrebujemo, brez skrajnosti, če komu reši življenje v tistem trenutku tabletka, naj bo, pa lahko tak človek potem dela hkrati spremembe na sebi, pol tabletka čez čas odpade.. (Mrtev ne rabi ne psihiatra ne tabletke... ). Jaz menim, da predvsem veliko sočutja potrebujemo, drug do drugega, v takih poklicih dela z ljudmi pa še posebej. Samo razumevanje in sočutje lahko zares delata čudeže. In psihiatri in psihoterapevti lahko že samo z zares sočutnim pristopom veliko spremembo v človeku naredijo. Preizkušeno, garantiram. Občutek resničnega razumevanja, sprejemanje, lahko nadomesti ure in ure pogovorov, kako bi moral živeti, narediti, spremeniti se.. Saj težave imamo ljudje vendar ravno zato, ker z nami v odraščanju niso ravnali sočutno in razumevajoče.... Verjamem, da bi tudi psihiatri in psihoterapevti potem potrebovali po dolgih urah dela malo prijaznosti in sočutja od nekoga drugega, da si napolnijo tudi svoje baterije in pomirijo in oskrbijo svoja ljubeča srca.
Citiraj
Enen
... misljeno je bilo, da drugi strokovnjak popravlja posledice nestrokovnosti prvega.. si lahk pol mislite, kaj to pomeni za enga cloveka, ki je prisel s tezavami...
Citiraj
Enen
Zna dr. Rebolj dati tudi kake dobre nasvete, ni kaj. Tud jaz jih nekaj hvalezno uporabljam. (Naj bo koristi od dragega placevanja.). Za resne dusevne stiske "nasveti" niso dovolj, je potrebno zares veliko pravega, strokovnega znanja in predvsem primernega pristopa. Ce moras po njem potem iskati pomoc pri drugih specialistih, kaj si naj clovek misli, tega ne odtehta.
Citiraj
Enen
Glede na mojo izkusnjo za Dr. Rebolja en velik "NE" - ima pomanjkljivo strokovno znanje in zelo neprofesionalno se je vedel. Za delo z ljudmi v stiskah bi moral biti clovek osebnostno primeren. Ni mi fajn pisati negativno o kom, a je na tem mestu za dobro vseh drugih. V Ljubjani je veliko terapevtov z pol nizjo ceno, ki vedo, za kaj se pri terapiji zares gre in so tudi osebnostno primerni za tako delo.
Citiraj
Bodimo realno
Slovenska psihiatrija in tudi svetovna je navadno šarlatanstvo. O tem je govoril že priznani psihiater Dr.Robert Tore. Ekspanzija psihiatričnih motenj ne pozna meja. Vse več psihičnih stanj se uvršča pod bolezni, zaradi legalnega dilanja, s čimer se le zmanjšuje simptomatika.
Naj se javi kakšen dr. spec. psihiatrije z imenom in priimkom in naj pove koliko svojih pacientov je dejansko pozdravil in kakšne dokaze lahko ponudi za slednje.

Dr.Klemen Rebolj je izreden strokovnjak, seveda so reakcije različne, ker določeni si želijo instant olajšanja preko izlajanja, tolažbe, medikametoze (droge), spet drugi znajo prisluhniti, da so potrebne korenite spremembe za trajno izboljšanje.
Citiraj
Jon jon
Zdravo!
Jaz mislim, da Damijana Voglar, je psihoterapevtka res obvlada svoje delo, zna človeku stati ob strani. Mi je res pomagala v hudi stiski. Dosegljiva tudi po telefonu, ko je kriza, brez problema. Ni pa psihiatrinja.
Citiraj
mit
Zdravo Jan.
Glede psihoterapije imam izkušnjo, da vse, kar se nam dogaja v sedanjosti, zares ima vzroke v preteklosti, lahko v otroštvu, lahko tudi sedanjosti. Ne gre zato, da bi krivili starše, oni se res potrudijo najboljše. Gre za dejstvo, da se v otroštvu v našo podzavest zapišejo tihe misli, ki jih potem kot odrasli mislimo o sebi in drugih, pa se jih ne zavedamo. Te misli, če so negativne, lahko motijo naše zdravje in delovanje možganov, tudi koncentracijo. V terapiji se prebudi stari spomin, kdaj se je težava začela in ko ga možgani prepoznajo, ga pozdravijo. In potem nimaš več težav oziroma ozdraviš v primeru bolezni. So pa terapevti zelo različni. In nekateri res ne znajo delat terapije tako kot je treba. Lahko naredijo človeku dodatne težave Tako, da je treba biti kar previden pri izbiri. Ali pa poskusit par krat pa da pol vidiš, če ti kaj deluje ali ne. Zmeraj poslušaj sebe. :) Fajn je najt sebi ta pravega. Pa kako dobro priporočilo od ljudi da imajo. Zelo pomembno je, da je terapevt tudi sam tekom izobraževanja - študija, dal proces psihoterapije skozi. Ker eni delajo kar brez lastne izkušnje in potem ne vejo zares, kaj se tebi dogaja. Je treba bit kar pogumen, pa jih poklicat, pa vse izprašat, katero terapevtsko šolo so delali, pa če so imeli prakso. Nič se bat. Pomembno je, da je terapevt dober, drugače ti res še težave naredi, da ne veš več na koncu ali je s teboj kaj narobe ali z njim. Če je terapevt res dober, pa ti lahko življenje obrne sto odstotkov na bolje! To kažejo izkušnje. Samo mora biti res v redu! Vredno je poskušati. Vsak svetovalec, terapevt ti da korak naprej, če že takoj ne najdeš ta boljšega. Samo da iščeš dalje.
Citiraj
marjetka29
Jaz pa psihiatra Rebolja priporočam. Je pa res, da imam terapevtko, s katero se srečujem na tedenski bazi, razvojno-analitična terapija, in psihiatrinjo, ki predpisuje nujna zdravila, dr. Rebolj pa je bolj kot "tretma", ki si ga včasih lahko privoščim, se mi je večkrat odprl kak nov pogled nase in na kakšno stvar, ki mi je dolgoročno koristil. Do zdaj sem bila zadovoljna z obravnavo pri njem. Je pa torej res, da sem šla tja, ko sem že bila psihiatično in psihološko obravnavana.

Morda poskusite z enim obiskom, in nato vidite ali vam odgovarja ali ne.
Citiraj
Angelgirl48
Pozdrav omenjate testiranje na podlagi katerega je bila postavljena diagnoza za vašega sina. KJE pa ste opravili tovrstno testiranje, ter KAM (h katerem psihiatru) ste bili napoteni na zdravljenje - sklepam da je le to sedaj bolj strokovno.
Citiraj
iscemkvalitetnegapsihiatra
Najlepša hvala za deljeno izkušnjo. Zelo mi je žal da se je pri vašem sinu tako izšlo in močno upam da se mu bo počutje čimprej uredilo in bo lahko kar se da hitro zaživel kvalitetno življenje.
Citiraj
Morda v pomoč
Jaz sem izbrala dr. Rebolja za sinovega terapevta iz dveh razlogov prvič na osnovi referenc na forumih in drugič, ker je moški. Nekako sem tudi verjela, da višja cena odseva kakovostnejšo storitev. Sin, ki je nekaj let polnoleten je po priporočilu terapevta hodil na terapijo vsak drugi teden, njegove težave so se izražale v precejšnji anksioznosti, prekinitvi študija v tretjem letniku, v pomanjkanju želje po čemerkoli, prekomerni samodestruktivnosti....
Po približno pol leta terapije se je stanje slabšalo do te mere, da je v svoji stiski pristal na urgenci zaradi poskusa samomora. Ko se je to dogajalo in so ga iz urgence prepeljali v Psihiatrično kliniko sem želela kontaktirati dr. Rebolja a neverjetno, njegove telefonske št. ni dal niti sinu ( kot svojemu pacientu) niti ni nikjer objavljena. Verjetno si lahko predstavljete stisko cele družine v tej situaciji sploh ker smo poskrbeli za “ustrezno” pomoč še pravočasno.
Po tem dogodku smo zamenjali psihiatra, sin je končno dobil tudi ustrezno diagnozo postavljeno na osnovi poglobljenega testiranja (da vemo s čem se ukvarjamo) in pomoč.
Ne razumem, kako se lahko nekdo, ki se odloči za tovrsten poklic tako ignorantsko obnaša do svojih pacientov. Preverila sem tudi pri dveh njegovih pacientkah in tudi oni nista dobili tel. št. ker baje je tak način njegova dela, prav tako sem preverila pri njegovih kolegih, ki opravljajo zasebno terapijo in so popolnoma vsi dosegljivi za svoje paciente.
Verjetno je po tej iskušnji logično, da sem celo razmišljala o tem, da bi ga prijavila na Zdravniško zbornico, pa sem se vseeno odločila, da ne zgubljam energije s tem.
V našem primeru gre za dve stvari, ki so botrovale temu, da smo zamenjali terapevta:
1. Nestrokovnost (da v pol leta ni diagnosticiral in ustrezno zdravil sinovo bolezen)
2. Mačehovski odnos do bolnika za katerega je na voljo izključno na terapevtski uri oz. v obsegu 100€, kolikor le ta stane
Zelo, zelo razočarani in prizadeti.
Citiraj
Daniela_Fiket
Pozdravljeni,
ga ne poznam, pa tudi osebnih izkušenj nimam, zato predlagam, da napišejo svoje izkušnje tisti, ki jih imajo.

Lep pozdrav,
Citiraj
iscemkvalitetnegapsihiatra
Zdravo,
zanima me bolj podrobno kakšno je vaše mnenje od dr. Rebolju. Na tem forumu sem v enem od odgovorov prebral sem da je dober, se mi pa zdi da je precej poduhovljen oz. nekoliko alternativen, sam pa nisem navdušen nad alternativno medicino, astrologijo,... (to sklepam zgolj po prebranih intervjujih in nastopa v oddaji klepet ob kavi, a me posledično vseeno skrbi da kljub primerni izobrazbi psihoterapija pri njem ni vredna denarja ). Želel bi si nekoga, ki se spozna, ve kaj počne in je vreden denarja, ki ga zahteva za svoje delo. Prav tako si ne želim nekoga, ki bi iskal vzroke za trenutne težave zgolj v preteklosti, saj sem mnenja da nam starsi dajo kar nam pač lahko in da jih vsaj večinoma kljub njihovim napakam ne moremo kriviti za svoje trenutne težave ali pa mi pihal na dušo. Problem pa so težave s koncentracijo in posledično študiju.
Hvala za odgovor,
Lp,
Jan
lp,
Anja
Citiraj

Da bi preprečili avtomatsko oddajo sporočila/registracijo, prosimo dokažite, da niste robot z uporabo Google reCAPTCHA storitve.