Odgovori: anoreksija?

Pregled teme
aalenci
Špela Kranjec, sem mama hčerke ki okreva od motenj hranjenja. Obe bi z veseljem prebrali tvojo knjigo, poklepetali s tabo...
Lahko mi pišeš na [email protected]
Citiraj
Špela Kranjec
Zdravo,
Jaz sem tudi ena izmed tistih nesrečnic, ki so se mogle spopadati z anoreksijo. In to celo dvakrat. Ko sem jo dobila prvič sem bila še v osnovni šoli. Takrat so me starši prisilili v zdravljenje. Pozdravila sem se ravno toliko, da so vsi spet mislili, da sem OK. Ker pa to ni bilo res, me je napadla še enkrat. V bistvu sem 9 let porabila, da sem se jo dokončno otresla. Za ziher! :) in zdaj tako zelo uživam v življenju, da sem si začela najbolj želeti pomagati še drugim, da se iz tega pekla prikopljejo do sreče. Našla sem možnost s tem, da napišem knjigo. In sem tudi jo. Napisala sem jo od A do Ž, z vsemi najbolj sramotnimi trenutki in brez olepšav. Vanjo sem vključila tudi načine kako se mi jo je uspelo rešiti..
Zdaj me pa čaka še najpomembnejši del - knjigo moram poslati med vas.. Zato me zanima s kakšnim odnosom bi sprejeli takšno knjigo? Bi je bili veseli, si je morda ne želite?.. Ste morda prijatelj ali starš nekoga z anoreksijo, morda se sami spopadate z njo?
Skratka, za kakršenkoli komentar bi bila zelo hvaležna! :)

Lep zimski pozdravček
Špela
Citiraj
TatjanaR
Pozdravljeni "Piki 25"

Prvi korak ste naredili že s tem, ko ste si priznali, da imate problem in za odločitev, da obiščete zdravnico. Osebni zdravnik lahko naredi preiskavo krvi, pregleda telo in oceni posledice, ki so nastale v tem obdobju vašega spoprijemanja s hrano. Lahko vam je v podporo in pomoč pri informacijah glede oblik pomoči, ki so v vašem okolju in tudi predlogov v skrbi za vaše telo. Obisk zdravnika je vsekakor eden izmed korakov na poti okrevanja, ni pa edini.
Pri okrevanju od motenj hranjenja je pomembno, da povežete različne oblike pomoči med seboj - zdravnika in psihoterapijo ali svetovanje. Oboje je enako pomembno in deluje toliko bolje kadar se oprete na te možnosti istočasno.
Sami si lahko pomagate tako, da se odločite za pomoč in sodelujete z zdravnico in v procesu osebnega svetovanja ali psihoterapije. To pomeni, da skozi pogovor odkrito govorite o sebi, svojem doživljanju, občutkih, situacijah s kateremi se soočate in raziskujete kako bi se lahko nanje odzvali še drugače kot s hrano. Lahko si pridobite nekaj informacij s pomočjo literature v knjižnici ali dostopom podatkov na internetu, če vas kaj konkretno zanima. Ni pa dobro primerjanje z drugimi, ker drugi niso vi. Psihoterapija (skupinska ali individualna) vam lahko nudi oporo pri spopadanju s hrano in oporo, da ne boste več sami v tem. Psihoterapevt/ka vam lahko pomaga najti odgovore na vprašanja, ki ste jih zastavili zgoraj.
Kar se tiče razlogov za motnje hranjenja o katerih pišete zgoraj, so mediji eden izmed dejavnikov, ki lahko vplivajo na razvoj bolezni. Vendar gre ponavadi za povezavo več različnih vzrokov. Če vas bo zanimalo več o tem si lahko preberete nekaj na to temo med sporočili, ki so na vrhu tem. Lahko pa poiščete tudi na spletni strani Muze, Ženske svetovalnice ali KOMZ - KLinični oddelek za mentalno zdravje. Katera stran vam bo pač bolje odgovorajala (če vas seveda zanima kaj več na to temo).

Naredili ste pomemben korak. Resnično vam želim, da bi našli izhod iz stisk v katerih ste se znašli. Želim, da veste, da vam te poti ni treba prehoditi sami. Ob pomoči je lažje.

Vse dobro,

Tatjana
Citiraj
piki 25
Hvala za odgovor.

O svojem resnem problemu sem se začela zavedati šele pred kratkim. Za začetek sem se odločila za obisk osebne zdravnice. Z zdravljenjem te bolezni pa nimam izkušenj, vse kar sem našla je psihoterapija. Si lahko tudi sama kako pomagam? Kako naj pozabim, da ima hrana kalorije, da potrebujem šport, da jih pokurim, kako si na novo zgradim samopodobo in se sprejmem takšno kot sem?

Sicer pa sama v veliki meri za to krivim medije, ki igrajo veliko vlogo pri postavljanju idealov - kaj družba sprejema in česa ne.
Citiraj
TatjanaR
Pozdravljeni,

verjamem, da vam je težko iz dneva v dan boriti se s hrano in z vsemi občutki in doživljanji, ki vas ob tem prevevajo. Pravite, da se to dogaja že cca. 6 let. Ste v tem času kdaj komu zaupali svoje težave ali razmišljali, da bi šli kam po pomoč? Na svetovanja, terapijo?
Kaj viv idite, da bi potrebovali?

LP

Tatjana
Citiraj
piki25
Pozdravljeni, tudi sama se soočam s to boleznijo že nekaj let … imam obdobja, ko sem bolj pod tem vplivom … in potem obdobja, ko želim biti normalna, ampak potem se počutim krivo, žal mi je za vsak grižljaj. Začelo se je pred približno 5 – 6 leti, ko sem čisto nedložno začela z bruhanjem … to sem počela po vsakem kosilu in občasno tudi pred/ po tem, če sem se počutila krivo, da sem pojedla preveč kalorij. S tem sem nadaljevala nekaj mesecev dokler nisem dobila bolečin v želodcu in padca odpornosti. Potem sem se odločila za zelo intenzivno športanje, saj je bilo potrebno bruhanje malo omejiti. Moja teža je že praktično od 13-14. leta enaka 60kg, +- 5 kg, visoka pa sem 174cm in stara 25 let. Potem sem nekaj let živela normalno, pazila na prehrano, športala (tek, HIIT,…), občasno (1-2x) na mesec pa sem bruhala, imela sem obdobja, ko sem tudi večkrat mesečno. Zopet je bilo nekaj časa navidezno vse ok, sem se trudila biti normalna, sem uživala v hrani, jedla vse, nakar sem v nekaj letih iz 57kg, prišla na 65kg … zame se je zgodil šok, nisem prenesla, potem sem se trudila na zdrav način znebiti kg, in ni šlo, zaradi športanja se mi je povečala tudi mišična masa in s tem posledično tudi teža. Nekaj časa se zopet nisem tehtala in spremljala teže, in poleti sem zaradi osebnih težav prišla na 59kg. To težo imam še danes, ker sem prepričana in živčna če gre gor. Pojavil pa se je drug problem … nehala sem jesti, praktično ne jem nič, zajtrkujem pol kosa kruha, popijem kavo in potem pojem zelo otroško porcijo kosila, večerja mi pa nikoli ni bila pomembna, tako, da je tudi sedaj ne pogrešam. Vem, da je moj problem v glavi in obžalujem trenutek, ko sem začela pogledovati po kalorijah in ko so začeli na vso embalažo od hrane pisati koliko kalorij ima. Vse bi dala, da me to nikoli ne bi zanimalo in se mi niti sanjalo ne bi. Prepričana sem, da imam predebele noge in me ne bo nič na svetu prepričalo o nasprotnem, v zgornji del telesa sem shirana, brez oprsja, imam pa boke, ki pa ob zelo mojem ozkem pasu bodejo ven. In s tem se ne morem sprijazniti. Zato še vedno občasno bruham, se silim športati, samo razmišljam kako bi se izognila hrani, poleg tega pa praktično ne čutim več lakote, niti nimam neke želje po hrani, po ničemer se mi ne »pocedijo sline«. Vem, da si škodim, bojim se kako bo med nosečnostjo (ko se bom za to odločila), tudi, če bom tako nadaljevala še naprej, bom kmalu res grda, ampak nimam, res nimam moči, da bi nehala, bojim se kaj bo. Bojim se, da bi postala debela. Tega nočem. Res me je strah. Ne morem se sprijazniti, da sem takšna kakor sem. Iskreno … sem lušna, uspešno sem zaključila faks, služba mislim, da tudi ni problem in tudi zaljubljena sem. Ampak si nisem všeč, ko bi le imela suhe noge …
Citiraj
Darja_Korevec
Pozdravljeni, Oahsysb!

Se strinjam z vami, da je lepo videti, ko družina otroku, ki se srečuje z motnjo hranjenja, pokaže, da jih skrbi zanj, da mu želijo pomagati. V procesu okrevanja je za otroka spodbudno, blagodejno in dobro, da ima ob sebi bližnje, ki jim lahko zaupa svojo stisko (misli, doživljanja, občutke, mnenja, vzpone in padce, s katerimi se srečuje na tej svoji poti), pri katerih najde oporo in vedno znova začuti, da jim je pomemben ter jim je mar za njega.

Starši v takih primerih svoj dober namen, svojo skrb za otroka izrazijo navzven na različne načine; vsi pa stremijo k istemu cilju, to je delovati v dobro svojega otroka. Velikokrat bližnji opazi pri svojem otroku, da se je spremenil njegov odnos do hrane, do svojega telesa, da se je začel zapirati vase in še marsikatere druge spremembe, a se znajdejo v stiski, v zmedi, kako na to odreagirati v odnosu do svoje hčere oz. sina. Reakcije so različne: lahko so podporne in odprejo prostor za nadaljnjo komunikacijo; lahko pa pri sogovorniku vzbudijo ravno nasproten učinek, čeprav so izgovorjene in/ali storjene z namenom pomagati, navezati stik, izraziti skrb. Eden izmed možnih vzrokov temu je nepoznavanje, kaj motnja hranjenja je ter nerazumevanje dinamike, ki jo motnja hranjenja prinese v življenje osebe. Zavedam se, da je posamezniku, ki nima lastne izkušnje omenjene motnje, zelo težko razumeti svet motnje hranjenja.
Podobno se na opažanje sprememb pri posamezniku lahko odzovejo tudi prijatelji in znanci.

Iz vaših vrstic razumem, da pogrešate, da bi vam družina v času, ko ste se borili in se borite z anoreksijo, pokazala, da jih skrbi za vas, da vam želijo pomagati. Otrok si v podobnih situacijah vsekakor želi starševske podpore in si jo sam mnogokrat ne zmore poiskati drugod, ker je pogosto družina tisto njegovo primarno okolje, kjer išče in je deležen teh stvari. Ko pa odrašča in postane odrasel, pa ima možnost, da poskuša sam narediti korake v smer svojih želja in potreb; da sam naredi korak k osebi, ki ji zaupa, ali pa k strokovnjaku, ki se ukvarja s področjem motenj hranjenja, ter pove za svoje težave. Ste že kdaj razmišljali o tem?

Zavedam se, da ste s tem, ko ste pisali na naš forum, že naredili korak na poti, da z nekom podelite delček svoje stiske, izkušnje z anoreksijo. Čestitam vam za to in hvala vam za te besede!

Iz svojih izkušenj dela z osebami z motnjo hranjenja vem, da je korak spregovoriti o svoji motnji hranjenja težek in za marsikoga lahko predstavlja tudi tveganje, lahko vzbuja različna neprijetna čustva in rodi mnogo misli. Večina oseb, ki je na svoji poti okrevanja storila ta korak, pove, da se je ta pot kljub naporu vsekakor splačala in da so ponosni nase, ker so to zmogli. Podelijo tudi, da jim je sedaj, ko so motnjo hranjenja prenehali varovati kot svojo skrivnost in se o svojih težavah pogovarjajo z drugim/drugimi, v življenju lažje. Teža misli, občutkov, doživljanj tako lahko vsaj malo postane lažja.

Spodbujam vas, da spregovorite o svoji stiski, povezani z vašim bojem z anoreksijo, z osebo, ki ji zaupate oz. si poiščete strokovno pomoč in si tako odprete možnost, da vam je sogovornik lahko v podporo.

Če imate še kakšno vprašanje ali pa želite še kaj napisati o svoji zgodbi…ste dobrodošli.

Vse dobro, Darja M. Korevec
Citiraj
Oahsysb
Lepo je ko vidis kako druzina stoji ob strani takemu otroku. Že to, da otroku pokazes, da te skrbi, da mu hoces pomagati je veliko. Neizmerno veliko. Tudi sama sem imela anoreksijo in se vedno se borim proti njej. Ampak doma ne vedo, pa tudi prijatlji ne.
Citiraj
TatjanaR
Pozdravljena,

predlagam ti, da greš na pregled k svoji osebni zdravnici. Z njo se odkrito pogovori o tem kar se ti dogaja in bosta skupaj pogledali kakšno obliko pomoči potrebuješ. Na daljavo se ne da veliko rešiti, lahko ti le prisluhnem, vendar, če želiš res kaj spremeniti bo to prvi korak k temu, da ti bo bolje.

Želim ti vse dobro,

lp

Tatjana
Citiraj
heeelpppp
Zdravo

Stara sem 13 velika pa 159 zdi se mi da sem anorekstična ker tehtam 41 prosiim pomooc
Citiraj
Vesna_Mirt
vanesaa111, pozdravljena!

To kar opisujete, je zaskrbljujoče. Menim, da je boljše kaj reči, kot ne reči ničesar in se spraševati sama pri sebi. Če vas skrbi, da bo prizadeta, jo lahko najprej samo vprašate po njenem zdravju, kako je z glavoboli, če je že šla k zdravniku glede tega. Če se ji glavobol pojavlja dnevno, mora biti zanjo to že zelo mučno. Dobro bi bilo, da z zdravnikom odkrijeta vzrok, ker če samo jemlje tablete proti bolečinam, ga ne bo odpravila. Lahko da je vzrok podhranjenost, lahko pa bi bilo tudi kar koli drugega.

Iz vašega opisa je težko reči, če ima prijateljica motnjo hranjenja, kaže pa na to, da ima težave na področju prehranjevanja in na to, da je v stiski. ITM kaže na to, da je podhranjena, kar je seveda zaskrbljujoče. Če bosta lahko spregovorili tudi o tem, ji lahko poveste tako, kot ste tukaj napisala. Da vas zelo skrbi zanjo ter ji poveste, kaj opažate. Potem pa boste videla, mogoče se bo odprla in vam zaupala kaj več, mogoče pa bo tudi prizadeta. Glede na vaš opis predvidevam, da vaša prijateljica še ne priznava, da ima težave. Zato bi lahko odreagirala tako, da vse zanika, zmanjša pomen težave ali pa se bo mogoče celo zjezila na vas. Če bo odreagirala negativno, vedite, da je ta reakcija iz njene stiske, katero ste mogoče vi prva opazila in si upala prijateljico povprašati po njej. Če bo odprta za pogovor, ji lahko poveste, da obstaja strokovna pomoč in pot ven iz njenih težav.

Dekleta, ki imajo tovrstne težave, potrebujejo določen čas, da se odločijo, da poiščejo pomoč. Najprej si morajo sploh priznati, da je to težava, potem pa lahko tudi dlje časa zbirajo pogum, da nekomu povedo.

Težko pa je tudi za ljudi, ki jo imajo radi. Boleče je opazovati prijateljico, ki sama sebi škoduje in ne poišče pomoči. Predlagam, da se tudi vi pogovorite o tem z nekom, ki mu zaupate.

Sem pa vesela, da ima to dekle vas za prijateljico. Vabljena,. da nam še pišete, kako je z njo.


Vse dobro,

Vesna
Citiraj
vanessaa111
Živjo,

zelo me skrbi za prijateljico in me zanima ali je moja skrb potrebna ali ne? Stara je 18 in je težka 46 kg velika pa 163 cm. Ko sem izračunala njen ITM sem dobila 17.3 kar pomeni podhranjenost. Zanima me ali je to kritično. Drugače ne je nobene, čokolade, sladkarij... zdaj celo pravi, da bo jedla samo zelenjavo, ker bi rada dobila 'top' postavo. Rada bi imela malo mišične mase, ampak je ne dobi. Pravi, da poje veliko, ampak se vseeno ne zredi- to koliko zanjo pomeni veliko ne vem, meni se zdi da poje zelo malo in včasih ko se zareče reče, da je npr. ta vikend zelo malo pojedla. Problem s težo sem ji omenila, tako da sem ji povedala probleme neke druge prijateljice, kot je npr. izguba menstruacije in zdaj ne vejo ali jo bodo dobile nazaj oz. zdravniki ne vejo ali bo lahko imela otroke, pa je rekla samo začudeno ojoj in to je bilo to.
Sem pa na internetu iskala znake podhranjenosti in našla nekatere, ki so njenim dosti podobni, najbolj izstopa ta, da ima skoraj vsak dan močen glavobol, kar je zanjo zelo značilno.
Mi lahko poveste ali bi bilo pametno ukrepati ali ne? Me pa skrbi, da bi mi zamerila, če bi ji kaj rekla.

Za vaše odgovore se zelo lepo zahvaljujem.
LP
Vanessa
Citiraj
TatjanaR
Pozdravljena, če se ne motim sem ti odpisala že na sporočilo pod katero si se podpisala kot zaskrbljenka. Tu malo bolj podrobno opišeš potek svojih misli in razmišljanj o sebi in ti bom odgovorila še tu. Način kako se vidiš, bojiš se zrediti, ne ješ pravilno in že izguba menstruacije so simptomi ki kažejo na motnje hranjenja. Mogoče ti bo v pomoč, če boš prebrala knjigo Prehrana od Anite Naik - opisuje kako ugotoviti kdaj so naše skrbi okoli telesa in hrane že motnje hranjenja. Predlagam ti, da jo prebereš. Tudi piše kako si pomagati v tem primeru.
Strah pridobiti težo je eden izmed simptomov, ki je prisoten, vendar je to le površinsko. Globje so stvari bolj kompleksne in običajno je potrebna strokovna pomoč, da obvladaš to bolezen. Primerjanje z drugimi ni rešitev. V obdobju odraščanja se telo oblikuje, vsaka oseba ima drugačno postavo.
Kaj bi ti potrebovala, da bi bila zadovoljna s seboj - pa ne se osredotočit na telo, temveč na svoje potrebe. Kaj pogrešaš in v čem ti telovadba pomaga?

LP

Tatjana
Citiraj
najstnica15
živjo!

stara sem 15 let velika 168 in imam 49 kil ..
zdi se mi da imam anoreksijo začelo se je ko sem pred 4 mesec dobila dieto ker imam težave z želodcem
nehala sem jesti sladkarije in bilo je bolše a ko sm vidla kako imajo nekatere dekleta lep skoraj mišičars trebuh sem telovadila preko you tube kanalov za utrditev mišic moja teža je padala in zdaj nimam skoraj nič menstruacije želim se zrediti a ko pomislim koliko hrane morem pojesti in da nebom več tako fit me je strah da bi postala debela ..vsi mi že pravijo da sem zelo suha in tut jaz to vem a najbol me skrbi izguba menstruacije ....prosim povejte ali imam motnjo prehranjevanja ..saj me je zelo strah debelosti ..med obroki imam 3 ure in ko te 3 ure minevajo mislim skos na hrano a pojem pa le del teha kar si zamislim

hvala že v naprej za odgovore :)
Citiraj
Vesna_Mirt
Developer of HS, pozdravljen!

Hvala za vaš pogled na zdravljenje motenj hranjenja. Res je, pri zdravljenju motenj hranjenja se ne gre samo za to, kako se zrediti, saj če bi bilo tako enostavno, motnje hranjenja sploh ne bi obstajale. Res obstaja veliko vzorcev, ki jih dekleta nosijo v sebi, je pa dejstvo, da samo prepoznavanje vzorca je šele pričetek zdravljenja in šele pričetek okrevanja. V Sloveniji imamo visoko strokovno usposobljene psihoterapevte, ki se ukvarjajo z motnjami hranjenja, ki se ukvarjajo tudi s podzavestnimi in zavestnimi vzorci, in vsak izmed njih vam bo povedal, da za okrevanje od motnje hranjena je potrebno več let. Ti strokovnjaki poznajo dinamiko motenj hranjenja, potek zdravljenja ter so pri svojem delu uspešni, niso pa žal vsemogočni.

Obstajajo tudi "čudežne" ozdravitve po enkratnem obisku pri strokovnjaku, vendar to samo kaže na to, da je bila motnja hranjenja sekundarna motnja, v prvi vrsti pa je šlo za neko drugo motnjo, kakor na primer depresija. V tem primeru bo oseba potrebovala dlje časa, da okreva od depresije. Vedno, kadar je motnja hranjenja primarna motnja, je za okrevanje potrebno več let.

Potrebno je razlikovati tudi motnje hranjenja od motenj prehranjevanja. Motnje hranjenja so duševne motnje, medtem ko motnje prehranjevanja niso in večina izmed nas je že kdaj imela obdobje motnje prehranjevanja. Primer: eno obdobje sem pod stresom in se zvečer prenajedam. Vendar ko se stresno obdobje konča, tudi preneham z večernim prenajedanjem.

Motnje hranjenja tako žal ni mogoče odpraviti v enem dnevu, bi si pa vsi res želeli, da bi to bilo možno.


Lep pozdrav,

Vesna
Citiraj
Developer of HS
Lep pozdrav vsem skupaj!
Na forum sem naletel čisto slučajno in ker se zelo ukvarjam s psihologijo gledam nekatere slovenske psihologe in psihiatre pri nas, ter ne morem verjeti, kako neuspešni so.

Anoreksija ni bolezen fizične narave ampak psihične (kar večina že ve). In ni problem v načrtu za vaše hčere. Ne v strategiji prehranjevanja. Vsi vemo, kaj narediti, če se želimo zrediti. Več jesti. No zdrav način pridobivanja teže je malo drugačen. Veliko nepredelanih ogljikovih hidratov, beljakovine in veliko omega 3 in 6 maščob. Če želite vedeti koliko kalorij dnevno: teža, ki jo želite x 35 in dobite skoraj idealno število kalorij. Tole je načrt, kako pridobiti na teži! To že večina ve, ali vsaj neko osnovo kako pridobiti na teži.
Ampak vsi vemo strategije kako priti do denarja, kako priti do lepega videza in le redkim uspe. Zakaj?
Ker informacija ni moč, ker znanje ni moč. In vaše hčere vedo, kaj je potrebno narediti, da jim uspe.

Ampak vaše hčere v sebi nosijo zgodbo, zakaj se ne smejo zrediti. In ne glede na to, da vam pravi, da ne pozna razloga, ne poznate ga niti vi...morate vedeti, da za vse kar ljudje počnejo obstaja razlog. Mogoče ne zavesten, ampak podzavesten. In vaše hčere so si izdelale cilj, ki po njihovih verovanjih izpolnjuje pogoje, da se počutijo ljubljene, pomembne, seksi ali vsaj nekaj. Pa naj je še tako nor, je nekaj kar jih napaja in daje moč, da vztrajajo pri tem, da se ne zredijo. Priporočam vam, da obiščete nekoga, ki se ukvarja z vzorci in jih zna spreminjati. Kajti samo to je, čustveni vzorec oziroma navada, ki se je ne morejo rešiti, saj ga koristijo za izpolnjevanje potreb, kot sta ljubezen, pomembnost ali unikatnost, povezanost. Verjemite, tu se nahaja razlog. In, če odstranite anoreksijo, bo vaša hčera ostala brez tega. Brez povezanosti, ljubezni. Vsaj tako misli! Isto kot ljudje, ki želijo prenehati kaditi, pa ne morejo, pa čeprav jim grozi smrt. Ne poznam dosti psihoterapevtov in psihologov pri nas zato vam rečem, če boste naleteli na pravega, boste vaš problem rešili v enem dnevu.
Citiraj
TatjanaR
Draga "Izgubljena Trnuljčica",

sploh si ne predstavljam kako grozno ti je moralo biti v šoli in se vsak dan vračati vanjo. To kar se ti je dogajalo, ni običajna zafrkancija ampak psihično in fizično nasilje. Sramota, da učitelji tega niso ustavili in ukrepali kot bi morali. Dejansko so te pustili na cedilu. Glede na to, kar si doživljala (upam, da več ne), sploh ni nenavadno, da si se začela obnašati kot opisuješ. Vse težave, ki si jih navedla - dolgo spanje, sprememba v vedenju, pomanjkanje apetita so lahko in najbrž so posledica teh dogodkov. Resnično mi je žal, da si morala v šoli skozi to. Me pa veseli, da sta tvoji prijateljici ostali s teboj in te podpirali v teh težkih trenutkih.
Žal nimam enostavnih receptov kako bi si lahko pomagala. In tudi ne obstajajo. To kar si doživela je težka travma. Predlagala bi ti, da si poiščeš strokovno pomoč - psihoterapijo, kjer boš lahko dobila podporo zase ob tem kar se ti je zgodilo. Mislim, da so težave povezane s hrano, depresija, razlog teh izkušenj v šoli. Dobro bi bilo, če bi obiskala tudi psihiatra, ki ti bo predpisal antidepresive. To so zdravila, ki ti bodo pomagala, da se ponovno postaviš na noge.
Vse kar se ti je zgodilo je krivica. Nisi kriva ti, niti odgovorna za to kar so počeli drugi. Lahko prideš ven iz tega začaranega labirinta teme v kateri si se znašla, vendar s pomočjo drugih. Sama toneš vedno globlje. Tudi utrujenost o kateri pišeš je posledica depresije.
Praviš, da so tvoji starši dobri. Zaupaj jim, da nisi v redu, da potrebuješ pomoč. So ljudje, ki ti lahko pomagajo. Dovoli jim. Več o tem kam greš lahko po pomoč, si lahko prebereš tudi na vrhu spiska sporočil - kam po pomoč v Sloveniji?

Želim ti vse dobro,

Tatjana
Citiraj
IZGUBLJENA TRNJULČICA
[center]POZDRAVLJENI!.[/center]
jaz pa sem 18 letno dekle,vedno sem bila bolj na suhi strani predvidevam zaradi genov,nikoli nisem imela rada svojega telesa saj se mi je vedno zdelo vse presuho,sploh noge čeprav sem zrasla do 174 cm sem imela 49 kg(18 let),začela sem kupovati proteinske napitke,da bi pridobila malo teže in vitamine,in jedla koliko je bilo pač možno na vsako uro,čeprav nikoli nisem imela apetita in dosegla največ 52 kg v tem letu.

[center]MOJA ZGODBA[/center]
izzivali so me skozi celo srednjo šolo(ko sem bila v 1. letniku(163cm 42 kg sta me začeli izzivati 2 punci in nato se je to nadaljevalo v nekaj dneh da so me začeli izivati skoraj vsi fantje 1,.2.,3.,4. letnika in še kakšne 4 punce iz 2.) ne le psihično včasih tudi fizično,drli so se skozi okna če so me videli hodit v šolo ali iz nje ,ko sem šla na malico ali iz razreda so se postavili v vrsto,kjer so čakali na mene in me porivali .drli so se anoreksična,najlepša,okostnjak,klovn itd.,včasih je njihova hinavščina prisla tako daleč da so mi pravili tudi debela,in sem se še vedno trudila da bi se zredila ampak potem je ta človek,ki me je najbolj izzival prisel točno v moj razred (ta človek je v resnici zelo debel) in me je nadlegoval z opazkami od trenutka ko sem prisla v šolo pa do trenutka odhoda iz šole,izzival me je pred učitelji ,ti so pa namesto da bi ga ustavili se zraven smejali in to vsak dan tudi ko smo šli na ekskurzije me ni pustil na miru pred drugimi ljudmi me je spravljal v sramoto in na avtobusu vame metal bonbone,čips,,,proti koncu sr.šole me je,če me je videl porinil v steno ali se zaletel v mene/ustrahoval-rekel mi je celo da me bo ubil,poskušala sem ga ignorirat.Razmišljala sem o samomoru ,vsak dan se rezala, jokala na skrivaj ko sem prišla iz šole ali pa tudi celo noč,ko je bil dan res neznosen,bala sem se it v šolo ,(hvalabogu imam 2 najboljši prijateljici,ki sta šle skozi to izzivanje z mano in me nista zapustile,saj smo skupaj že od oš,nevem kje bi bila če ju nebi bilo).
ko sem dobila menstruacijo sem vedno prepričala mamo kakšne krče imam,ko sem si zvila gleženj je bilo izzivanje še huje,zanalašč sem stala v mrazu da sem le dobila prehlad da mi ni bilo treba v šolo,nisem želela obremenjevat staršev,ker so res najboljši starši na svetu,in sestre,vendar se je moje obnašanje skozi ta 4 leta srednje šole totalno spremenilo,prej sem bila najbolj optimističen otrok poln energije veselja do življenja zaupljiva in naivna,nikoli lagala in vsi,ki so me poznali so me imeli radi,zdaj pa mi pravijo da se ne znam pogovarjat saj pravim stvari,ki niso povezane s temo,da je moje obnašanje in oblačenje čudno,sem pesimistična,totalno brez energije,ne zaupam nikomur niti družini,lažem,sovražim vsak del mojega telesa,sovražim ljudi( ne želim fanta ker ko kateri pokaže zanimanje,v moji glavi prebudi sr.šolo avtomatsko pomislim ******,hinavec,lažnivec,uničevalec)raje sem celo življenje sama ,sem zamerljiva,bolj jezna kot žalostna,sprašujejo me zakaj sem vedno ko bolj suha(zdaj imam 47 kg ),če je vse vredu,zakaj samo spim(12 ur-14-skoraj cel dan),ko me mama kliče za zajtrk se težko zbudim,prav tako kosilo,jest grem samo zvečer in potem sem budna par ur in spet spim,pa ne vem ali je res depresija(hočem spati tako kot trnjulčica,brez problemov in oziranj na ta svet),ki me pošilja v anoreksijo ali je le utrujenost,ker nisem lačna in ne jem veliko ...tako se že celo življenje borim s težo ..
[center]a mi prosim lahko kdo da kakšen nasvet,kaj naj jem da se hitro zredim,brez nekakšnega velikega truda(jem vse od zelenjave do mesa),kakšne napitke in pa da premagam to utrujenost,ki mi ne dovoli iz postelje ali kako naj spremenim obnašanje ?
še to: začenjam opažati težave s spominom,saj sem si besedilo zapomnila ko sem ga enkrat slišala ali videla,zdaj pa lahko preberem 100x pa se ne bom spomnila besede kaj sem prebrala ali pa če nekaj nekam dam,se ne spomnim več čez 2 min kam sem to dala,.ali lahko kdo pomaga z nasveti?.. [/center]
[center]hvala[/center]
Citiraj
TatjanaR
Pozdravljena,

vse kar opisuješ - tvoje misli okoli hrane, pogled nase, izogibanje kontaktom z drugimi, všeč ti je,ko drugi jedo, ti pa ne,... - vse to je posledica anoreksije. Pri anoreksiji se ti pogled nase spremeni. Ne vidiš realne slike takšne kot je - ne vidiš, da si škodiš, temveč je v ospredju strah pred tem, da bi se zredila. Verjamem, da je tvoj strah resničen. Verjamem, da res ne vidiš izhoda iz tega kroga, vendar obstaja. Žal nimam čudežnega recepta, kjer bi lahko obdržala to kar imaš sedaj in se počutila dobro in bila še zdrava obenem.
Najbrž ti ni bilo lahko priznati, da imaš težave. Vendar to je prvi korak. Čestitam ti zanj. In res imaš težave. Tvoj jedilnik, kot si ugotovila sama ni zdrav. Odrekanje hrani se telesu že pozna - napihnjenost je posledica anoreksije, slaba kri tudi, težave pa bodo postajale še večje in še bolj resne kot so sedaj, če ne boš poiskala pomoči. Si mlado dekle, pred tabo je še vse življenje. Iz tvojih drugih pisem sem dobila občutek, da te je sram te bolezni. Ničesar se nimaš sramovati. To se dogaja tudi drugim dekletom in tudi fantom. Nič nisi naredila narobe, je pa res, da si s svojim vedenjem škodiš.
Praviš, da nočeš v bolnico. Bolnica je zadnji možni izhod, ki ga zdravniki uporabijo. Je še veliko možnosti pred tem. Poiskati pomoč, ne pomeni nujno, da te bodo silili v to, da ješ. Pogovor bo potekal okoli tega, vendar je vse odvisno od tebe. Ni pa pri tem v ospredju le hrana. Raziskuješ tudi kako vidiš sebe, kaj doživljaš in kako ti hrana oz. odrekanje hrani pomaga v tvojem življenju.
V drugih pismih si mi omenila, da so tvoji starši ljubeči in te imajo radi. Ko starši vidijo, da njihovemu otroku ni dobro, jih postane strah. Če pride do pritiskov in prepirov je to zato, ker si ne želijo, da bi te izgubili. Nočejo, da umreš. Je pa logično, da je pritiske težko prenašat.
Pomoč boš poiskala, ko boš pripravljena ti. Čim prej tem bolje. V temi kam po pomoč v Sloveniji imaš seznam ljudi, ki se v različnih krajih ukvarjajo z nudenjem pomoči pri motnjah hranjenja. Ko boš pripravljena pobrskaj med naslovi kaj bi bilo primerno zate.

Želim ti vse dobro.

Lepo pozdravljena,

Tatjana
Citiraj
pomoc,prosim nujno
pozdravljeni! sem 17 letno dekle, ki ima priblizno eno leto anoreksijo.vse se je zacelo lani poleti, ko sem zacela spremlajti neke modne bloge ter so moje kolgegice okoli mene intezivno hujsale. sama sem bila vedno bolj suhe postave, no normalne, saj se po dusi sportnica in me sport spremlja ze od malih nog. no,od takrat sem se vse bolj zacela posvecati hrani,jo preiskovati in popolnoma zapadla v to, kjer ne vidim vec izhoda. iz 53 kg pri visi 170 sem shujsala na 43 kg in pri tem izgubila mensturacijo ter si popolnoma unicila kri(je namrec zelo slaba). zapadla sem v depresijo in jemljem tudi antidepresive. ko so me zaradi pomansane scitnice poslasli na endokrinologijo mi je zdravnica povedala da je moja depresija le posledica anoreksije, kar si se takrat nisem priznala. no, takrat sem ze imela 46 kg in mi je zagrozila, da ce se ne bom v enem tednu do naslednjega pregleda zredila za 1 kg, me bo hospitalizirala. no, v resnici sploh takrat nisem spremenila mojih prehranjevalnih navad, le zjutraj sem pojedla malo vec kot obicajno in se tisti dan mocno napila vode, da sem le imela na tehtnici 47,3 kg in so me zato spustili domov ter me niso hospitalizirali. takrat sem zdravnici obljubila, da se bom spravila v red in zacela jesti kot je prav. vendar se nic ni spremenilo. sem intezivna sportnica(tek in kolesarnejnje) in jem res nizkokaloricno hrano. nredila sem si prav jedilnik,soj jedilnik, za katerega vem, da je nizko kaloricen in mi ne bo skodil. vsak dan se prehranjujem tocno isto. ni problem, da ne bi jedl. jaz jem, vendar le nizkokaloricno hrano. korenja lahko pojem na tone, saj vem da me ne bo zredil, medtem, ko pa čokolade se nisem dotaknila že eno leto, saj imam stalno v glavi da se bom zredila. pa vem da se ne bom, saj kot športnic res vse porabim. moj jedinik, ki je skoraj vsak dan enak, je priblizno tak: zjutraj pojem veliko sadja npr. 4 nektarine, mleko, in kosmice. za malico kaksno skuto, solato, ali pa sadje. za kosilo tisto kar je pac doma, vendar vedno pazim,da je cim manj ohjev naprimerzelo sem predvidna da vzamem cim manj riza,spagetov in podbno ter se vedno prenajem solate in tistih stvari, za katere vem da so nizkokaloricno, razne pese, ižol,grah... kromprija in kruha, testenin pa si vzamem najmanj. za popoldasnko malico se prenajem korenja, soraj vedno. no zadnej case tudi spijem kaj jogurta. za vecerjo pa si v skledo dam skuto in veliko zelenjave. skoraj vsak dan sem aktivna, veliko tecem. mogoce se vam zdi, da je moj jedilnik normalen, vendar ni. velikokrat mi primankuje energije in hrana me zelo omejuje. kamorkoli gremo se vedno izognem hrani npr pici, sladoledu, iščem izgovore, rečem da nisem lačna nato pa hitim domov in se prenajem korenja in paradajza. tudi stike sem poplonoma izgubila,skoraj z vsemi. ker sem mnenja,da sem se le malo poredila sploh nocem stopiti na tehtnico. tudi doma so se odnosii zelo poslabsali, vsi vejo da imam anoreksijo oziroma, da se izogibam hrani vendar o tem zelo malo spregovorimo saj jaz to striktno zanikam. vsacih smo bili res srecna druzina, sedaj pa je med nami polno skirvalnic. kar tudi zelo rada pocnem je to, da hodim po trgovinah in kopujem piskote ter jih potem dajem v predla in uzivam,kako jih drugi pri meni doma jejo, jaz pa jih le opazujem. imam pomanjanje vitmina d zato mi je zdravnica pripisala ribje olje. kar se mi je tudi zgodilo je to, da imam stalno napihnen trebuh, ampak res napihnjen. in tudi vcasih ko bi jedla, me potem vse mine, ker imam taksen trebuh. noge pa popolnoma suhe. res suhe. sama sebe zelim resiti iz tega, vendar je tezko. ne zelim iti v bolnico zato mi prosim tudi ne napisite naj grem, ker imam se zmeraj upanje, da se z nekaj dobrimi navseti lahko izvlecem iz tega. pozabila sem omeniti, da hrano tudi vscih skirvam. ravno vceraj, ko smo po dolgem casu skupaj vecerjali sem solato pojedla, neke kruhke pa zatlacila v zep. kako zelo tipicno zame. mi lahko prosim svetujete, napisete primerov jedilnikov, ki se jih bom nekaj dni poskusila drzati? prosim, pomagajte mi. sem pa tudi vegeterjanka, zato bi zaprosila za vege jedilnike. kaksen nasvet, kaj storiti proti tej velikanski napihnejnosti. obesedna sem s hrano, lahko bi jedla zelenjavo cele dneve, vacish sem tako vesela, ko nobenega ni doma in lahko glodam in glodam korenje. saj res postanem sita, a le za nekaj minut.. zelenjava bi morala iti le priloga, ne pa nek obrok. tako rada bi korenje zamenjala za pest oresckov, pa enostavno ne morem.. ko kaj takega pojem, pa itak si recem da bom vse pokurila s telovadbo..in se potem gledam v ogledalo in premislujem kje se mi ze koliko pozna...sedaj bo eno leto od kar imam to, stvari so se v mojem zilvjenju res psremenile(na zelo slabo) in prosim za pomoc. naj povem, da sem se nekajkrat ze zelela ubiti, in vcasih bi kar skocila ven iz moje koze ker mi je tako grozno. v mojem telesu, sploh zadnje case ko mi moj trebuh tako zelo moli ven in me povsem moti. hvala za vaso pomoc,upam da mi boste pomagali
Citiraj
 
Opozorilo: Ta tema je že več kot dva meseca neaktivna. Ste prepričani, da želite nadaljevati razpravo?

Da bi preprečili avtomatsko oddajo sporočila/registracijo, prosimo dokažite, da niste robot z uporabo Google reCAPTCHA storitve.