Odgovori: Oktobrsko branje

Pregled teme
regla
(se samo na hitro pofočkam, ker sem imela napisano izdatno sporočilo, a sem ga uspela zbrisat, zdaj se pa mirim:)

Conn Iggulden: zbirka Imperator (berljivo ko šus, ravno prav zgodovinskih podatkov zame)

Toni Morrison: Ljubljena (samo kakšna tri poglavja naenkrat, sem morala bit zelo pozorna, kaj berem - je to razlika med nobelovci in navadnimi romani? :)

Jodi Picoult: The tenth circle (delim mnenje z eno od moljic/moljk o amerikanskem stilu te avtorice, ampak mene še po petih ali šestih romanih ne moti preveč; tokratna kontroverzna tema je posilstvo in soočanje družine z realnostjo po dogodku).

Začela: F. S. Finžgar: Pod svobodnim soncem (hja, en neprebran - domač ali tuj - klasik na leto je obveza sebi, ki se je bolj ali manj držim).
Citiraj
to pa mene jezi
Katja10 je napisal/a:
res....prevajajo ves šrot od odtenkov do Holtove in kar je takega pisanja, nekaj kvalitetnega je pa "mišn imposibl". Še sreča, da so Hrvati in Srbi na tem področju malo bolj ažurni, tako da vsaj tam potem do kakšne pametne knjige pridem.)=)
Citiraj
Katja10
Margaret Laurence: A Jest of God

Pri tej knjigi ni šlo samo za še eno več, ki jo ima človek na svojem "dolžniškem" seznamu tistih, ki jih mora prebrati - malo me je sram, ker za avtorico še vedela nisem, čeprav sem pozneje videla,da bi njeno ime preprosto morala poznati. Skratka, še ena odlična kanadska avtorica.

Knjiga se je v mojem bralniku znašla po golem naključju - in me takoj pritegnila. Odlično delo o domala ničemer - in obenem se stvar bere kot krimič.

Zgodba je minorna: osnovnošolska učiteljica v tridesetih letih živi s (selektivno) bolehno ostarelo materjo, s katero je v že kar bolnem simbiotičnem razmerju. Okolje: zatohlo mestece, najbrž na začetku 50. let prejšnjega stoletja, kjer vsi vse vedo. Vmes nekakšna ljubezen, nekaj bolezni, naposled pa vendarle nekakšna odločitev, vendar takšna, ki obenem obeta in ne obeta, da bo v junakinjinem lajfu prišlo do kake nekoliko korenitejše spremembe.

Rachel je plašna, negotova - vase tlači in požira prav vse, kar ji kdor koli servira. Vsekakor vrhunsko opisane zavrtost, potlačitve, negotovost, nezmožnost reči ne ... in kar je še takega. Knjiga pa ponuja daleč najbolj bleščeče opise čustvenega izsiljevanja, kar sem jih kdaj srečala, nad Rachel pa ga izvaja njena mama. Pozneje sem v hvalospevu, ki ga je romanu spisala Margaret Atwood, naletela na primeren opis tega, češ da junakinjina mama igra na čustveno izsiljevanje "kot virtuoz na violino", nekaj v tem smislu.

Ta "kaj" ne obeta prav veliko, "kako" je pa čisto druga zgodba. Za vse, ki imajo radi odlično napisane "zgodbe brisanja prahu",

Skočila sem na Cobbis in ugotovila, da v slovenščino ni prevedenega še nič njenega. Vsekakor bi si zaslužila.
Citiraj
hoseini
mirasamara je napisal/a:
Njegova dva romana: Tek za zmajem in Tisoč veličastnih sonc sta tudi odlična :)
Citiraj
mirasamara
Najboljša knjiga, ki sem jo po priporočanju forumašev (hvala MON) prebrala je ta nov roman od Hosseinija, In v gorah odzvanja. Družinska zgodba, dogaja se v Afganistanu, z generacijskim prepletanjem, ki pokrije vse ključne življenjske teme. Pokaže tudi, kako naše odločitve niso nikdar samo naše, ampak imajo vpliv tudi na naše bližnje in zanamce. Pri Hosseiniju mi je najbolj všeč njegov stil pisanja in kako me zmeraj uspe obdržati v zgodbi, kljub večplastnosti dogajanja.

Zdaj pa v čakanju na nov njegov roman ... :)
Citiraj
karlinne.
Roslund in Hellstrom: Tri sekunde

Švedski krimič, v bistvu kar vleče in tudi glavni junak ter njegov tako notranji boj kot zunanji boj sta me pritegnila. Na trenutke malce suhoparni in odsekani opisi policijskih in kriminalnih zadev pa tema o mafijoznosti, ki mi je sicer nezanimiva in sem knjigo skoraj odložila, ko sem dojela, o čem bo govora, ampak je knjiga vseeno dovolj dobra, da me zanima, kako se bo razpletlo.
Glavni tipo je inflitrator v mafijo, pomaga policiji pri preprečavanju mamilaških poslov, poslali ga bodo na nalogo, da se inflitrira v enega najstrožjih zaporov, da bi tam preprečil kupčije z mamili; so mu obljubili, da je samo za kratek čas, nato ga bodo spravili ven, a kdo ve, kaj se bo zgodilo...

V bistvu se v glavnem spremlja glavnega junaka, kako se bo spopadel z izzivom, kajti poleg tega 'policijskega hobija' fura še družinsko življenje. Knjiga je kar zajetna, več kot štiristo strani, dobila je pa nagrado za najboljšo kriminalko v 2011 (International Dagger).
Citiraj
mamenka
Pozdravljeni,

jaz trenutno berem:

Michal Viewegh: Letoviščarji

na splošno nisem ljubiteljica tega lahkotnega žanra, vendar imam trenutno nekoliko (pre)več časa, ker okrevam po operaciji, zato sem posegla tudi po knjigah lahkotnejšega tipa. Knjiga mi je kar všeč, ker je napisana tako realistično, da si človek zlahka predstavlja, kot da bi bil sam na avtobusu izletnikov, ki pelje proti Italiji.

še o Murakamiju:

v celoti se strinjam, da je literarno precenjen in da kvaliteta njegovih del ne govori sama zase
Citiraj
Katja10
@insajder, @enka:

Mislim, da nas je že za majhen klub. Sama sem prebrala Norveški gozd, ki se mi je zdel več kot solidna knjiga za najstnike. Kaj prida več pa ne. Zatem sem poskusila še z dvema, naslovov se ne spomnim, pa sta me zmerno dolgočasili, ne ker bi bili zanič, ampak predvsem zato, ker česa več kot "več istega" v njiju nisem videla ... Nič zelo narobe, ampak pri vseh knjigah, ki jih v lajfu želim prebrati, se mi ni zdelo, da bi ju morala pod nujno tudi dokončati. Ja, tudi meni se zdi precenjen.

In če bi Murakami fasal Nobelovo, bi bila precej razočarana. Saj ne, da ta nagrada slovi kot jamstvo za dobro branje - zbirka Nobelovci to lepo dokazuje. Skratka & še enkrat: letošnji izbor me je pa očaral - da je pri vsem hrupu in dejavnikih, ki s književnostjo nimajo prav nobene zveze, a so dandanes tako zelo vplivni, žirija zmogla vse to odmisliti in "poiskati" Munrojevo, je bilo - vsaj zame - resnično lepo presenečenje.
Citiraj
ninakravitz
Se popolnoma strinjam s Kerstin! Jojo Moyes Ob tebi je fenomenalna knjiga. Prebrana na mah. Drugače pa trenutno berem od Hosseinija In v gorah odzvanja. Za enkrat super!
Citiraj
zanimivo
Moja prva njegova knjiga je bila pa ravno ta o teku:))). Nisem ljubiteljica takih aktivnosti, pa sem jo prebrala in ravno zaradi nje potem tudi vse ostale. Norveški gozd - ok, ampak bistveno bolj mi je bila všeč Kafka na obali, 1Q84 me je pa čisto pozavgala vase.)))), v nasprotju s Kerstin - tiste opise seksa sem enostavno preskočila, pa je bilo:)))
Citiraj
insajder
Že leta se literarno razhajam z ljudmi, s katerimi se sicer literarno čisto dobro ujamemo, ko jim razlagam, da je Haruki M. po moje literarno hudo precenjen.
Citiraj
Enka
Kerstin, nisem prebrala Norveškega gozda, sem pa kot zagreta tekačica prebrala O čem govorim, ko govorim o teku. In tudi to knjigo bi si upala komentirat kot "205 strani o ničemer, še o teku komajda". To je bila prva Murakamijeva knjiga, ki sem jo prebrala in me je povsem razočarala. Slava in cenjenost gor ali dol, jaz se z njim ne mislim več ubadat sploh :-).
Citiraj
Kerstin
Haruki Murakami: 1Q84

Na 264. strani odloženo.
To se mi še ni kdaj zgodilo - da bi prebrala toliko strani in potem nepreklicno odložila.
Murakamija, kot vemo, hvalijo tako bralci kot kritiki; kandidiral je za Nobelovo in sploh. Zato mu bom (ali pa sebi :) dala še eno možnost. Npr. z Norveškim gozdom, ki jo silno priporočajo.
Zgodba me ni odbila zaradi pridiha ZF. Nasprotno - to me je še posebej pritegnilo. Skorajda neopazen prehod v (sprva?) le malce drugačen svet ... za to sem čisti "sucker". Tengova zgodba je poleg tega nekaj, s čimer se lahko do neke mere poistovetim. Namreč z delom (pozor: spojlerček, čeprav s samega začetka knjige), v katerem mora (predvsem jezikovno) popravljati obetaven roman.
Poleg tega Murakami nesporno zna. Zna pisati, pripovedovati, čeprav mu nekateri očitajo počasnost. Neka kritičarka je tale roman celo označila za 1000 strani o ničemer. :)

A jaz bi z užitkom počasi potovala skozi vse tole, če ne bi vmes - POZOR, SPOJLERJI V CELOTNEM ODLOMKU - najprej po malem, nato pa že prav obširno - vrival tako cenene erotike (ni najboljši izraz; pornografija pa tudi ne, no, vsaj jezik je tak, tehničen: "v anusu je čutila spomin na penetracijo"). Kot izvemo iz že skoraj vsakega ameriškega filma - Murakamiju pa se očitno zdi, da je tema primerno sveža za (mdr.) ZF-roman - prav vse študentke (če že ne v resničnem življenju, pa v mokrih sanjah moških) v času študija vsaj enkrat preizkusijo seks z žensko (tako kot, mimogrede, vse neveste/ženini dobijo pred poroko "cold feet"). Prav cenena "ameriškost" je ena od stvari, ki mu jo prav tako očitajo nekateri kritiki. Sem se malce pozanimala, ker sem bila preprosto osupla nad rečjo, ki sem jo morala odložiti z občutkom, da že dolgo nisem bila tako nategnjena, ali lepše rečeno, ogoljufana. Da tako rekoč na začetku knjige, potem ko že zgradi zasnovo Tenga kot, če si drznem(o) reči, "normalnega", morda celo kanec dolgočasnega, a vendar simpatičnega tipa, meni nič tebi nič naredi iz njega totalnega creepsterja (tip se spominja, kako je leto in pol star (!) videl mamo v beli spalni srajci, kako ji bradavičke sesa neki tip, ki ni njegov oče, in potem to sceno obnovi s svojo "redno" ljubico, pri čemer nemudoma orgazmira) - neprepričljivo. Ali pa je nekje vmes tudi Tengo postal "iz drugega sveta", vendar ne da bi bil bralec v to posvečen, kot je bil sicer? Puhli dialogi, ki naj bi jih bralec prežvečil, da bi iz njih - po stran za stranjo mučnega "nakladanja" - končno izvedel vse sočne podrobnosti o grupnem seksu, ki se ga Aomame ne spominja dobro? Saj me sploh ne zanima! Kadar mi prija brati erotično/pornoliteraturo, posežem po tem žanru. Tam vem, kaj smem pričakovati, in me ne more razočarati. Tu pa? Tu me zanima, zakaj sta na nebu dve luni! Ampak če hočem to izvedeti, moram skozi še eno napol lezbično sceno itd. itd., hkrati naj požrem, da sta punci po enonočni dogodivščini postali strašni prijateljici? Potem to ni bil seks, ampak ljubezen? Vsaj z ene strani? Se pravi seks = ljubezen? Tako sporočilo? E, hvala lepa, Muri. Tako strašno me pa tisto o dveh lunah tudi ne zanima. In vmes prevodi, kot je "oprala je spolovilo in anus". Kako, v pralnem stroju?
Nisem čistunka, in kot rečeno, včasih preberem tudi kaj erotičnega. Ampak če si izposodim tako cenjenega avtorja, ne pričakujem cenenosti. Naj bo zraven tudi seks, seveda, ampak prepričljiv; in ne tako, da se zdi, da je sam sebi namen - oz. kot da je s tem avtor k branju želel pritegniti vse tiste, ki se "palijo" (predvsem) na tovrstno branje.

To je moje mnenje. Glede na svetovno slavo in uveljavljenost avtorja se očitno pač motim. Ampak k sreči to še ne pomeni, da bi nekaj, kar čutim - kljub odličnim vmesnim delom - kot podcenjevanje bralca, morala prebrati do konca. (Dejansko sem se vmes počutila, kot da sem iz, kaj vem, Garpovega sveta padla v 50 odtenkov sive. :)

Tisti, ki ste prebrali obe, Norveški gozd in tole, prosim za nasvet. Ali v Norveškem gozdu uporablja iste "prijeme"? Potem se je sploh ne bom lotila. Škoda časa ob vseh čudovitih knjigah, ki me še čakajo.
Citiraj
karlinne.
Jodi Picoult: Rojena iz tvojega življenja

Dobro branje, samo se zelo čuti ameriški pridih, 'amerikanizirane fore' in besedne igre ter način, kako se ljudje obnašajo - včasih si jih skorajda zamišljam kot v kakem ameriškem filmu, kar vidim sceno:)

Glavna junakinja je na trenutke dokaj cinična, kar k 13-letnici ravno ne spada, samo glede na to, kaj preživlja, recimo, da je res zgodaj odrasla.

Kao kontroverzna zgodba, čeprav zame ne - imam sama dokaj trdno stališče in sem absolutno na strani glavne junakinje, njena mati mi gre pa na jetra:) Se mi zdi čista grozljivka, kaj sta ta dva starša storila pa čeprav je morda v očeh kolektiva njuno početje kao razumljivo. Zame pa je akt čiste dehumanizacije lastnega otroka.
Citiraj
hermiona
Katja, zelo zelo se strinjam z vsem, kar si napisala:)

William Trevor je tudi meni izredno všeč in me prav nikoli ne razočara. Kadarkoli si zaželim knjige, pri kateri ni dvoma, da bom z njo zadovoljna, posežem po Trevorju.
V finalu za bookerja je bil leta 1991 s kratkim romanom Reding Turgenev. Odlična knjiga! Kakor tudi vse ostale - Felicia's Journey, My House in Umbria...Za bookerja je bil nominiran tudi z The Story of Lucy Gault in Love and Summer, se mi zdi.
Njegove kratke zgodbe so pa tako ali tako sijajne.

Vesela sem, da je Alice Munro dobila letošnjo Nobelovo nagrado! Njene zgodbe spadajo v isto kategorijo kot Trevorjeve. Odlične so. Če bi zmagal Haruki Murakami, ki je bil menda prvi favorit, bi bila razočarana.
Edina stvar, ki me pri podelitvi letošnje Nobelove nagrade žalosti, je ta, da je zdaj skoraj popolnoma jasno, da William Trevor Nobelove nagrade ne bo dobil.Gospod je že precej v letih in v bližnji prihodnosti še ene nagrade piscu kratkih zgodb pač ni pričakovati.
Citiraj
Katja10
William Trevor: After Rain

William Trevor ne razočara: upravičen pobiralec številnih pomembnih nagrad (whitbreada je dobil večkrat), mislim, da je bil tudi večkrat v ožjem izboru za bookerja. Brezhiben stilist, mojster malih dram, zaziranja v preteklost, z zmožnostjo, da bralca sredi življenjskega kaosa upočasni in zaziba v mir.

Tole je zbirka kratkih zgodb, ki jih je napisal kakih petnajst, vendar je šele druga, ki sem jo prebrala, poleg Other peoples worlds. Knjiga premore vse odlike tega avtorja: eleganco, občutljivost, izbrušen slog. Če bi ravno želela biti sitna, bi rekla, da me kak konec ni prepričal docela in da bi se katera od teh zgodb "bolje počutila", če bi jo raztegnil v kratek roman.

Za lažjo predstavo: če vem je všeč Edna O'Brien, nemara celo letošnja Nobelova nagrajenka Alice Munro (ja, to je bila IMHO res dobra odločitev, ki ni podlegla ne modi in ne politiki) in drugi "avtorji brisanja prahu", kot se je nekoč izrazila Oja, je Trevor prava izbira.
Citiraj
tamala_8*
no-ja je napisal/a:

Od istega pisatelja sta ravno za mano Looking for Alaska in po navdušenju nad njo takoj še Paper Towns. Ravno tako knjigi o najstnikih, tako intenzivni, da z veseljem šibaš po njihovih norih brzicah raziskovanja, z njimi tuhtaš in razmišljaš in rasteš in čeprav so najstniška leta že zdavnaj za mano, sem občutila vse tisto, kar so občutili sami.

Lahko rečem, da je trenutno John Green moj najljubši pisatelj. Ko sem zaključila z Looking for Alaska in se lotila Paper Towns, sem po nekaj prebranih odstavkih sprva mislila, da bo podobna zgodba opisana v malo drugačni luči, vendar ne, sproti me je navduševalo, kako me je vsaka reč, vsak dogodek znova presenetil.

Na polici je še nekaj njegovih, bomo videli, katera bo naslednja na vrsti.
Citiraj
Pik
Krese: Da me je strah?

Ne vem, bolj sem se mučil kot užival. Lep, pretanjen jezik, toda vseskozi me je motilo to, da imajo pripovedovalci isto dušo, ista hrepenenja in isti jezik. To bi avtorica lahko speljala drugače, že
zato, ker je bila psihoterapevtka. Določeni prizori so mi bili preveč ciljni in neprepričljivi.

Bulgakov. Mojster in Margareta

Prebral tri začetna poglavja in se mučim. Pravijo mi, da se bo trud poplačal, če se bom prebudil do 100 strani, ko vse postane zanimivo.

Pretrgano življenje: Dnevnik Etty Hillesum

Sem nekje na sredini in od prve strani občudujem avtoričino iskrenost, ki je čisto drugačna kot pri Da me je strah, kjer deluje papirnato. Bolj ko druga svetovna vojna dobiva mračne in nedoumljive poteze, bolj se v Etty prebuja človekoljubnost in spoznanje, da svet in ljudje v njem niso črno-beli in da je delitev na dobre in slabe treba preseči.
Citiraj
no-ja
John Green: Krive so zvezde

Zelo priporočam. Knjiga je žalostna, vendar na humoren način - opisuje srečanje in ljubezen dveh najstnikov, obolelih za rakom.

http://www.mladinska.com/fejstbuk/l-j-u ... a?aid=3286

Priporočam.
Citiraj
Kerstin
P. S. Moram pa pokritizirati oblikovanje. Res se mi zdi od sile, da vržejo v slovenski prevod zemljevide z angleškimi zemljepisnimi imeni, poleg tega pa so strašno slabo poskenirani. Kot bi gledali fotografijo fotografije fotografije. :/
Citiraj
 
Opozorilo: Ta tema je že več kot dva meseca neaktivna. Ste prepričani, da želite nadaljevati razpravo?

Da bi preprečili avtomatsko oddajo sporočila/registracijo, prosimo dokažite, da niste robot z uporabo Google reCAPTCHA storitve.