Med.Over.Net

Odgovori: Ob izbiri (resnega) partnerja bi morala biti misel o ustvarjanju družine postranska stvar

Pregled teme
bi bi bi
Boom je napisal/a:
Se s tem strinjate, ali ne?
Ni važn strinjanje šteje izkušnja, zato vprašanje zate: si mel dost partnerk preden si familijo zastavu? Zadost???
Citiraj
A ..
Ruj na bregu je napisal/a:
JOŽE OBLAK je napisal/a:
Čeje mlada punca in ona nerazume filo zofija jo jas razumem ker ne razumem.
Ker če je čedna bijo rad spoznal če me razume .
Zato komaj čakam da se bi prvič v življenju vorenk močno poljubila .
JOŽE, cenimo tvoj trud. Čeprav: tokrat nisi bil ravno zbran, saj si prvi stavek zaključil s piko brez presledka. Ohranit moraš svoje prepoznavne detajle, sicer te bo kdo začel posnemati.

Prebrano je bilo na teh forumih, da imajo tudi "bogi" ljudje pravico do pisanja. Le niso se zjasnili, ali jih res ne mine, ko JOŽE "naštepa" odgovore in na tak način takoj zablokira temo in sčasoma še forum...........
.. posnemaš ti morda ¸vprašanje? tudi tebi , ker ohranjaš vse prepoznavne detajle, 65?
Citiraj
Ruj na bregu
JOŽE OBLAK je napisal/a:
Čeje mlada punca in ona nerazume filo zofija jo jas razumem ker ne razumem.
Ker če je čedna bijo rad spoznal če me razume .
Zato komaj čakam da se bi prvič v življenju vorenk močno poljubila .
JOŽE, cenimo tvoj trud. Čeprav: tokrat nisi bil ravno zbran, saj si prvi stavek zaključil s piko brez presledka. Ohranit moraš svoje prepoznavne detajle, sicer te bo kdo začel posnemati.

Prebrano je bilo na teh forumih, da imajo tudi "bogi" ljudje pravico do pisanja. Le niso se zjasnili, ali jih res ne mine, ko JOŽE "naštepa" odgovore in na tak način takoj zablokira temo in sčasoma še forum...........
Citiraj
JOŽE OBLAK
Čeje mlada punca in ona nerazume filo zofija jo jas razumem ker ne razumem.
Ker če je čedna bijo rad spoznal če me razume .
Zato komaj čakam da se bi prvič v življenju vorenk močno poljubila .
Citiraj
problemc
.Ti se zavedaš da filofoziraš, žal mi je za ljudi okrog tebe, bogi bogi morjo bit
Citiraj
Šur De.
Popravek zapisa;

...Sam mislim o temle takole; Le tedaj, ko ljubimo, lahko razširimo sebe v nove dimenzije..., kjer čas ni več omejitev. Od tem pravi nek zbledel zapis na nekem starem mlinu ob nekem potoku, vzet iz neke knjige, takole; Ljubezen nikoli ne mine... V enem samem stavku je povedano vse, kar sem, se opravičujem še enkrat :-), povedal na dolgo. Za moje pojme torej kakršnakoli zaljubljenost, naj bo zdrava ali nezdrava, ni niti približni odsev tega, niti enaka Ljubezni. :-)...
Citiraj
Šur De.
Bostjan_Topovsek je napisal/a:
¸vprašanje? je napisal/a:
Ob zapisu, citiram; "Ne zamenjevati zaljubljenosti o kateri jaz pišem o brezglavosti, ki pa je res vezana na psihološko nezrele osebnosti.", se mi pojavi vprašanje, kakšna je bistvena razlika med zaljubljenostjo psihološko zrele osebnosti in psihološko nezrele osebnosti, pri čemer je zaljubljenost igra hormonov, ki izklopi razum, torej psihološko zrelost ali nezrelost, torej gre v obeh primerih za brezglavost...?
Če želim odgovoriti na to vprašanje moram najprej pojasniti kaj jaz razumem pod zaljubljenost. Ko smo zaljubljeni, začne naš biokemijski laboratorij v telesu proizvajati različne snovi, ki nas "zadenejo" do te mere, da imamo več energije, višji libido, občutimo igrivost, srečo itn. Vse se nam zdi (in tudi je) enostavnejše, projekti nam lažje uspevajo. Ljubezen ne pomeni, da se naš um popolnoma izključi. Zagotovo je "pozitivno omamljen", vendar pa je še vedno prisoten.

Če smo osebnostno zreli, imamo pozitivni model/zgled naših staršev in smo zaljubljeni potem nam bo lepo, prijetno, želeli si bomo preživeti več časa s partnerjem, morda bomo zgubili "tla pod nogami" kot se reče. Vendar kljub temu ne bomo popolnima izgubili sebe. Ne bomo delali ekstremnih neumnosti (prosim ne postavite mi vprašanja kaj so to ekstremne neumnosti).

Pri osebnostno nezrelih ljudeh, ki imajo po navadi negativni model/zgled svojih staršev, s času zaljubljenosti kemijski laboratorij telesu ni dobro reguliran s strani sistemov (kako poteka ta regulacija bo bolje vedel kakšen biolog - jaz poznam samo osnove), ki skrbijo za vsakodnevno regulacijo le tega (v bistvu tudi sicer ni). Posledice so lahko mnogokatere. Od popolne izgube lastne identitete (popolnoma se stopimo s partnerjem), do pretiranega zavračanja, racionalizacije, kontrole ipd. V teh primerih nekateri ljudje pogosto delajo precej neracionalne stvari. Drugi pa se temu procesu popolnoma zaprejo in rajši poiščejo bolj varno izbiro (partnerja, ki jih ne privlači).

Ko smo zdravo zaljubljeni razširimo sebe v nove dimenzije. In to ni prav nič narobe. Jaz to vidim kot normalni del začetka partnerskega odnosa.
Hočem povedati, se opravičujem vnaprej, sedaj bo to malo bolj na dolgo :-), da zrele osebnosti kljub igri hormonov ne izgubijo začasno, niti trajno razuma :-), to je; se ne zaljubljajo na slepo zgolj na podlagi spolnega privlaka in igre hormonov, pač pa so sposobni izmed vseh oseb, ki so jim spolno privlačne, najti pravo osebo zase in to ne zgolj in samo na podlagi spolne privlačnosti, pač pa poleg tega! njim privlačno osebo tudi na znotraj in kar se da podobno in primerno sebi, poleg tega so sposobni še nečesa, čemur se reče hotena ali zavestna širitev meje lastnega jaza (kaj to pomeni, piše spodaj :-), z drugimi besedami pomeni to, sposobni so - Ljubezni, kaj to je, pa tudi piše spodaj:-)). Kar ne pomeni, da ne občutijo enake sreče, kot tisti slepo in brezglavo zaljubljeni, ki jim zaradi igre hormonov začasno odpovedo možgani. :-) Ljubezen namreč daje človeku enake občutke, kot zaljubljenost, le da so ti lahko trajni, ki so proženi z določenimi spoznanji in v Zavedanju, medtem, ko občutki zaradi zaljubljenosti to nikoli niso, ne trajni, ne hoteni, ne nič od tega... Čeprav razlike med občutki v obeh primerih ni, pa je razlika med obema pojmoma bistvena. Zaljubljenost je kot loterija, saj mine in za njo lahko ne ostane ničesar, gnana je izključno s spolnim nagonom, prava ljubezen pa nikoli ni zgolj to, zato ni loterija. Ali, zaljubljenost je kres, ki gori tako močno, da se z njo lahko hudo opečeš, Ljubezen pa je indijanski ogenj, ki greje trajno, če polena, zložena v zvezdo, potiskaš proti majhnemu ognju v sredini te zvezde , ki greje in greje, ne žge in ne ugasne, če se trudiš, da ne ugasne in nalagaš nanj sproti in počasi in vse dotlej, dokler dihaš in lahko vsrkavaš toploto tega ognja. :-) No, včasih ostane od kresa tudi malo žerjavice in šele ta lahko greje in ne peče, če znaš iz tega napraviti tisti majhni ogenj, ki greje. :-)

Ostalo je odgovoril B. T. , pri čemer na tezo "Ko smo zdravo zaljubljeni razširimo sebe v nove dimenzije.", pripenjam tole, kot pojasnilo svojega pogleda na zadevo in kot razlago navedb zgoraj;

Ljudje potrebujemo bližino drugih ljudi podobno, kot potrebujemo hrano in vodo. Za večino od nas ni niti najmanj enostavno vzpostaviti in še težje po tem - ohraniti intimnost z drugimi ljudmi, zlasti s partnerjem. Na kakovost in raven intimnosti v odnosih vplivajo številni dejavniki. Ustvarjanje bližine/razdalje je stvar zavestnih ali podzavestnih odločitev, ter obnašanja. Na naše odločitve brez dvoma vplivajo stari vzorci, ki se jih moramo najprej naučiti ozavestiti in prerasti z delom na sebi.

Prva odločitev glede odnosa je nato izbira partnerja. To, v kakšnega človeka se zaljubimo, kakšen nas privlači, določa raven intimnosti v naših odnosih. Pogosto izberemo partnerje, ki nas v nečem spominjajo na pomembne ljudi iz otroštva, marsikdaj na starše. S tako izbiro lahko ponavljamo vzorce iz otroštva tudi v odnosih s partnerjem. Strokovnjaki so prepričani, da ljudje tako rekoč namerno izbirajo partnerje, ki jim pomagajo ponavljati bitke iz otroštva. Iz reka, da podobno privlači podobno, pa lahko izhaja tudi, da privlačimo ljudi, ki so nam podobni v nečem, privlačimo nekoga, ki nam je navznoter, po duši - podoben. Privlak različnosti je tudi možen, vendar ima navadno kratek roka trajanja, podobno, kot kres. Za (dolgo)trajni odnos mora biti vključena podobnost dveh v marsičem... Z vsem, kar smo, kar mislimo, kar sanjamo in si želimo in na uresničenju vsega tega tudi delamo, z vsem, v kar sebe oblikujemo in kar nas oblikuje, določamo svojo usodo in prihodnost, saj (tudi na predmetnem področju iz te teme) privlačimo sebi podobne ljudi.

Kljub temu, da ljudje v splošnem hrepenimo po intimnosti, po tem, da ljubimo in smo ljubljeni, se toliko ljudi počuti po izbiri partnerja čez čas osamljene v intimnih odnosih, zlasti potem, ko mine ekstatični občutek zaljubljenosti. Večina parov se tedaj razide, ne da bi se zavedali, da so lahko!!!, čeprav ne vedno, šele takrat ustvarjeni pogoji za pravo ljubezen. Ena od največjih zablod o ljubezni je prepričanje, da je zaljubljenost že ljubezen ali vsaj ena od oblik ljubezni. Vzrok za to prepričanje je dejstvo, da zaljubljenost občutimo kot ljubezen, saj po žilah krožijo v obeh primerih enaki hormoni in substance, ki delujejo na možgane in povzročajo občutek sreče, pripadnosti... in v teh občutkih ni razlike. Ko se človek zaljubi, meni, da "ljubi" partnerja, kar pa ni niti najmanj res. :-) Pri tem se takoj pojavita dve očitni težavi.

Prva je v tem, da je izkušnja zaljubljenosti zgolj seksualno-erotična izkušnja in delovanje substanc na možgane je posledica zgolj seksualnega - spolnega privlaka dveh oseb. V svoje otroke se ne zaljubimo, čeprav jih globoko "ljubimo" (imamo radi), prav tako se ne zaljubimo v istospolne prijatelje (razen, če smo homoseksualno usmerjeni), pa čeprav jih imamo zelo radi, ipd. Zaljubimo se torej zgolj in samo takrat, ko smo zavestno ali podzavestno seksualno motivirani.

Druga težave je v tem, da je izkušnja zaljubljenosti vedno zgolj začasna. Ne glede na to, v koga se zaljubimo in kako dolgo traja zaljubljenost, se prej ali slej "odljubimo". To ne pomeni, da nujno prenehamo ljubiti osebo, v katero smo se bili zaljubili, saj je lahko ljubezen nadaljevanje zaljubljenosti, ni pa to nujno, niti pravilo. Pomeni pa zagotovo, da občutek ekstatične ljubezni, ki je značilen za zaljubljenost, stoprocentno zanesljivo in zapermej mine. Ko se medeni tedni končajo in se trezna presoja vrne, človeka poleg sebe pričnemo gledati takega, kot je in ne kot takega, kot smo ga gledali skozi očala zaljubljenosti, zadrogiranosti, to je, idealnega za nas in popolnega, brez napak. Lahko ga sedaj ljubimo tudi takega, kot je, saj lahko nenadoma trezno ugotovimo, da njegove pozitivne lastnosti presegajo njegove negativne, skratka, lahko vidimo sebe ob njemu tudi čez leta, čez deset let, petdeset let..., ugotovimo, da ga ljubimo, čeprav nismo več slepo zaljubljeni vanj, saj ga vendar POZNAMO v njegovo bistvo, so občutki podobni, kot prej. :-) Če tako čutita in občutita oba bivša zaljubljenca, je lahko to - začetek prave ljubezni. Še vedno greje, ne tako kot kres na začetku, vendar greje toplo in lahko trajno. Nasprotno temu lahko po tistem, ko zaljubljenost mine, po vrnitvi trezne presoje :-), ugotovimo, da nam gre človek poleg nas, tak, kot on resnično je, na jetra, na živce, njegove navade na bruhanje, njegova prepričanja in pogledi so naenkrat za nas nesprejemljivi, njegovi cilji in interesi naenkrat nezdružljivi z našimi... Tedaj od zaljubljenosti ne ostane nič in najbolje za par je, da gre narazen in to lahko, če ni še poročen, naredi hitro in zlahka, če pa se je ujel v past narave in ima otroka in skupno premoženje in firmo, pa malo manj zlahka. :-)

Da bi razumeli naravo zaljubljenosti in neogibnosti njenega konca, moramo razumeti naravo tega, kar se imenuje - "meje jaza". V otroštvu ne moremo razločiti okolice od nas samih, identiteta, kdo smo in kaj nismo, kaj je moje in kaj ne, še ne obstaja. Sčasoma sprejmemo svojo velikost, fizične meje, meje svoje moči, ipd. Védenje o teh omejitvah se imenuje "meja jaza". Ko odrastemo v mlade odrasle osebe, odkrijemo, da smo ločeni posamezniki, izolirani od drugih, omejeni s fizičnimi mejami, razmeroma majhen in šibak del družbe. Naše meje jaza se okrepijo, svet postane hladnejši, bolj sovražen. Biti znotraj lastnih meja je zelo samotno in včasih boleče (čeprav je navadno dobro za delo na sebi znati biti in živeti sam), zato skušamo uiti zidu omejitev lastnega jaza, da bi se počutili bolj združeni s svetom zunaj nas. Izkušnja zaljubljenosti nam dovoljuje tak pobeg, a le začasno. Bistvo zaljubljenosti je nenaden NEHOTENI ZLOM posameznikovih meja jaza, ki mu omogoči, da združi svojo identiteto z identiteto druge osebe. Nenadna osvoboditev od samega sebe, eksplozivno zlitje z ljubljeno osebo in dramatično premagovanje osamljenosti, ki spremlja zlom meja jaza, večina ljudi občuti kot ekstatično doživetje. Mi in naša ljubljena oseba smo eno! Nič več osamljenosti! Ta izkušnja zlitja z drugo osebo odraža občutek, ki smo ga doživljali v otroštvu, ko smo bili eno s svojo materjo. Biti združen z ljubljeno osebo poraja v nas občutek, da se svet spet vrti okoli nas. Spet nam je dana moč, ki smo se ji morali odreči, ko smo bili otroci - zdaj smo močni, prihodnost je svetla in nič ni nemogoče. Nerealnost teh občutkov, ki nas prevevajo, ko smo zaljubljeni, je enaka nerealnosti dvoletnika, ki sebe občuti kot kralja družine in sveta z neomejeno močjo. Toda stvarnost je kruta. V odgovor na probleme vsakodnevnega življenja se bo posameznik prej ali slej spet osamosvojil. Človek spozna, da ni več "eno" z ljubljeno osebo, ter da ima drugi lastne želje in potrebe, cilje in interese in še kaj... Na koncu se meje jaza spet vzpostavijo, postopoma ali nenadno se "odljubimo". Spet smo posamezniki. Na tej točki se par bodisi razide, bodisi se začne truditi za "pravo ljubezen".

Torej, kot posledica igre hormonov (oboje, kar je zgoraj opisal B. T. pod zdravo ali pa nezdravo zaljubljenostjo je le igra hormonov, saj so hormoni in substance, ki delujejo na človekove možgane v obeh primerih, v primeru zdrave, kot tudi nezdrave zaljubljenosti, kot tudi v primeru prave ljubezni enaki), se nikoli ne zgodi HOTENA širitev sebe (ali kot imenujejo strokovnjaki širitev "meja jaza") v nove dimenzije, ampak se zgodi NEHOTENI začasni ali delni ZLOM teh meja, kar pa zagotovo ni enako! Namreč, širitev "meje jaza" v zaljubljenosti ne zahteva prav nobenega napora ali odločitve, ampak je posledica igre hormonov in se zgodi nehoteno - zato gre za ZLOM meja jaza. Ta nehoteni ZLOM meja je v bistvu past narave, ki je vgradila v človeka tak nehoteni ZLOM meja z namenom, da se vrsta nadaljuje. Ko se par prebudi iz omame zaljubljenosti, je narava mnogokrat že dosegla svoje... Ravno tu tiči za človeka kot duhovno bitje dodatna past; nehoteni ZLOM meja jaza mine. Ker zaljubljenost ni hotena ali zavestna razširitev posameznikovih meja jaza, marveč njihov nehoten delen in začasen ZLOM, ta prej ali slej, vendar zagotovo MINE. Razširitev posameznikovih meja zahteva napor, zaljubljenost pa se pojavi brez napora. Leni posamezniki se zaljubijo enako, kot energični in vitalni. Ko dragoceni trenutek zaljubljenosti mine in se meje znova vrnejo na svoje mesto. Posameznik sicer razočaran, vendar navadno zaradi te izkušnje ni nič večji.

Le v primeru, da se meje jaza razširijo zaradi prave ljubezni in ne nehoteno ZLOMIJO zaradi zaljubljenosti, take tudi ostanejo - razžirjene. Prava ljubezen je namreč trajna, hotena SAMOŠIRITEV JAZA, za zaljubljenost pa to ne velja. Po mnenju strokovnjakov naj bi bila prava ljubezen predvsem duhovna izkušnja, povezana s posameznikovim PRIZADEVANJEM za duhovni razvoj. Zaljubljenost pa nima veliko opraviti z namernim in hotenim prizadevanjem za posameznikov duhovni razvoj. Če takrat, ko se zaljubimo, sploh imamo kak namen, je to predvsem končati osamljenost, se imeti fajn, na vse pretege seksati in morda zavarovati ta rezultat s poroko, ne razmišljamo pa o duhovnem razvoju. Ko smo zaljubljeni čutimo, kot da smo dosegli vrhunec, kot da ni ne potrebe, ne možnosti, da bi segli še višje. Ne čutimo potrebe po razvoju, povsem zadovoljni smo, da smo, kar smo. Naš duh je v fazi zaljubljenosti začasno, samo začasno pomirjen. Tudi ljubljene osebe ne dojemamo kot bitja, ki potrebuje kakršenkoli duhovni razvoj. Nasprotno, dojemamo jo kot popolno. Če že opazimo kakšne pomanjkljivosti, se nam ne zdijo pomembne, nanje gledamo zgolj kot na ljubke posebnosti, ki ljubljeni osebi podelijo še poseben šarm. Svojo drago imamo v fazi slepe zaljubljenosti tako radi, da bi jo kar pojedli... Čez čas nam je lahko še hudo žal, da je nismo pojedli, čeprav ugotovimo, da ni užitna. :-) Izkušnja prave ljubezni se nanaša na meje jaza, saj vključuje njihovo HOTENO IN ZAVESTNO ŠIRITEV. Posameznikove meje so meje njegovega jaza in ko razširimo svoje meje z ljubeznijo, to delamo tako, da se širimo proti ljubljeni osebi, katere rast želimo spodbujati. To se nam vrne kot odmev. :-) Rezultat dolgih let ljubezni in širjenja osebnih meja je napredujoče dejanja širjenja lastnega jaza. Bolj ko se širimo proti drugi osebi, bolj ko ljubimo, nejasnejše je razločevanje med nami in drugo osebo. Z njo postajamo eno in z njo rastemo tudi sami. To ne pomeni, da izgubimo sami sebe, pač pa, da rastemo skupaj z njo. Proces širjenja jaza je razvojni proces, v katerem rastemo kot človeška bitja in zahteva preseganje samega sebe in zahteva predajanje, ki je zavestno in zahteva odločitev in zahteva napor. Na tem forumu sem nekdaj že debatiral, da je ljubezen odločitev; iz tega je razvidno, da je vse to res. :-) Ko oseba presega samo sebe, ko se je pripravljena predati drugemu, je kot človek večja. Toda to ne pomeni podrejanja ali izničenja lastne osebnosti!!! Posameznik ne more ljubiti druge osebe, če se najprej ne nauči ljubiti sebe. Ne moremo spoštovati drugega, če ne spoštujemo sebe. Ne moremo biti vir moči, trdnosti in stabilnosti, če ne vzpostavimo lastne moči in trdnosti in stabilnosti znotraj sebe, ipd.... Ljubezen do sebe in do drugih sta potemtakem povezani in ne ločeni. Dejanje širitve, ki pomeni iti onkraj lastnih meja, zahteva napor. Ko nekoga ljubimo, je naša ljubezen vidna ali resnična samo v akciji, v dejanjih, v dejstvu, da za nekoga ali zase naredimo dodaten korak. Ljubezen ni brez napora. Nasprotno. Ljubezen je naporna. Ljubezen je posvečanje drugi osebi. Prava ljubezen naj bi izvirala iz hotenja zavezanosti ljubezni in ne iz hipnih čustev zaljubljenosti. To ne pomeni, da je zaradi tega prava ljubezen brez čustev, brez vseh občutkov, da je samo razumska – nasprotno. Igra hormonov je enaka, občutki so enaki kot pri zaljubljenosti, vendar hormoni niso proženi zgolj zaradi seksualno – spolnega privlaka, pač pa so proženi z vsem, kar ljubljena oseba je in z vsem, s čimer nas privlači in osrečuje, pri čemer osebo gledamo v realni luči, z vsemi dobrimi lastnostmi, kot tudi z vsemi njegovimi napakami in slabostmi in ne slepo kot idealnega ali popolnega! Resnična ljubezen naj bi torej bila hoteno, premišljeno dejanje, zavezujoča odločitev in ne kratkotrajen iluzorni občutek, ki nas preplavi v stiku z določeno osebo. Predvsem pa se ljubezen kaže po dejanjih. Ljubezen zahteva premagovanje sebe, je dejanje, povezano z naporom ali pogumom. Kot zavezujoča odločitev za nekoga, vsebuje nujno tudi - zvestobo. Če dejanje ni povezano z naporom ali pogumom, ni ljubezen, meni dr. M. Scott Peck, največji strokovnjak na tem področju in avtor uspešnice Ljubezen in duhovna rast.

Ljubiti ni lahko, zavestno in hoteno zlomiti meje lastnega jaza je verjetno najtežje dejanje v življenju, le malo lažje je premagati samega sebe. :-) Najprej moramo najti sebe in svojo identiteto, šele tedaj, ko to dosežemo, lahko to presežemo in lahko zares - ljubimo. Ko se zaljubimo, v spolnem aktu ali z uporabo psihoaktivnih drog (v vseh teh primerih delujejo na človekove možgane enake substance!!!), sicer lahko najdemo začasen pobeg pred mejami jaza (ZLOM JAZA), toda to je le majhen odsev začasne notranje umiritve duha in ne prava, trajna umiritev človekovega duha. Izkusiti pravo ljubezen zahteva kot prvo zrelega človeka, kot drugo brez dvoma spolno privlačno osebo, poleg tega pa kot tretje tudi predanost in napor, vse to v kompletu, vendar samo tako in le tako lahko nekega dne odkrijemo, da nismo več ločena bitja, osamljena v svetu, ampak da se le v tem primeru, ko resnično ljubimo, naš duh trajno umiri in zaplava v morju Ljubezni. V nasprotnem primeru lahko vedno znova, celo večkrat zapored odkrijemo in potrdimo, da je bila zaljubljenost spet le ilujzija in da smo se pustili naravi, po domače povedano, nategniti :-). No, nekateri se z njo, zaljubljenostjo, celo drogirajo, podobno, kot narkomani ali alkoholiki, saj je, samo na videz, najcenejša oblika naravne droge, v resnici se izkaže za najdražjo. :-). Potem se pa odvajajo od nje in povem vam, tako, iz prve roke; odtegnitveni sindrom je lahko res huda reč. :-)

Delno je tole povedano in povzeto po viru – Kristina Zajc, ne vem pa več povsem natanko, od kje, vendar, odkrito povedano, nekaterih stvari sam ne znam povedat bolje, ker sem le neuk amater, ki se uči od vseh, tudi od B. T., ki pravi; "Ko smo zdravo zaljubljeni razširimo sebe v nove dimenzije". Sam mislim o temle takole; Le tedaj, ko ljubimo, lahko razširimo sebe v nove dimenzije..., kjer čas ni več omejitev. Od tok zapisa na starem mlinu nekje ob potoku in v neki knjigi, kjer piše; Ljubezen nikoli ne mine... V enem samem stavku je povedano vse, kar sem, se opravičujem še enkrat :-), na dolgo. Za moje pojme torej kakršnakoli zaljubljenost, zdrava ali nezdrava, ni niti približni odsev tega, niti enaka Ljubezni. :-) Mislim, da sem s tem odgovoril vsem, moji dragi in tudi samemu sebi. Govoril sem, houk. :-)

Lep pozdrav
marinec
Citiraj
Bostjan_Topovsek
¸vprašanje? je napisal/a:
Ob zapisu, citiram; "Ne zamenjevati zaljubljenosti o kateri jaz pišem o brezglavosti, ki pa je res vezana na psihološko nezrele osebnosti.", se mi pojavi vprašanje, kakšna je bistvena razlika med zaljubljenostjo psihološko zrele osebnosti in psihološko nezrele osebnosti, pri čemer je zaljubljenost igra hormonov, ki izklopi razum, torej psihološko zrelost ali nezrelost, torej gre v obeh primerih za brezglavost...?
Če želim odgovoriti na to vprašanje moram najprej pojasniti kaj jaz razumem pod zaljubljenost. Ko smo zaljubljeni, začne naš biokemijski laboratorij v telesu proizvajati različne snovi, ki nas "zadenejo" do te mere, da imamo več energije, višji libido, občutimo igrivost, srečo itn. Vse se nam zdi (in tudi je) enostavnejše, projekti nam lažje uspevajo. Ljubezen ne pomeni, da se naš um popolnoma izključi. Zagotovo je "pozitivno omamljen", vendar pa je še vedno prisoten.

Če smo osebnostno zreli, imamo pozitivni model/zgled naših staršev in smo zaljubljeni potem nam bo lepo, prijetno, želeli si bomo preživeti več časa s partnerjem, morda bomo zgubili "tla pod nogami" kot se reče. Vendar kljub temu ne bomo popolnima izgubili sebe. Ne bomo delali ekstremnih neumnosti (prosim ne postavite mi vprašanja kaj so to ekstremne neumnosti).

Pri osebnostno nezrelih ljudeh, ki imajo po navadi negativni model/zgled svojih staršev, s času zaljubljenosti kemijski laboratorij telesu ni dobro reguliran s strani sistemov (kako poteka ta regulacija bo bolje vedel kakšen biolog - jaz poznam samo osnove), ki skrbijo za vsakodnevno regulacijo le tega (v bistvu tudi sicer ni). Posledice so lahko mnogokatere. Od popolne izgube lastne identitete (popolnoma se stopimo s partnerjem), do pretiranega zavračanja, racionalizacije, kontrole ipd. V teh primerih nekateri ljudje pogosto delajo precej neracionalne stvari. Drugi pa se temu procesu popolnoma zaprejo in rajši poiščejo bolj varno izbiro (partnerja, ki jih ne privlači).

Ko smo zdravo zaljubljeni razširimo sebe v nove dimenzije. In to ni prav nič narobe. Jaz to vidim kot normalni del začetka partnerskega odnosa.
Citiraj
¸vpraanje?
Hočem povedati to, kar sem povedal in sicer me zanima neka razlika, katera, se lahko prebere zgoraj...
Citiraj
¸vprašanje? še tebi
¸vprašanje? je napisal/a:
Ob zapisu, citiram; "Ne zamenjevati zaljubljenosti o kateri jaz pišem o brezglavosti, ki pa je res vezana na psihološko nezrele osebnosti.", se mi pojavi vprašanje, kakšna je bistvena razlika med zaljubljenostjo psihološko zrele osebnosti in psihološko nezrele osebnosti, pri čemer je zaljubljenost igra hormonov, ki izklopi razum, torej psihološko zrelost ali nezrelost, torej gre v obeh primerih za brezglavost...?
Hočeš povedat, da se zrele osebnosti ne zaljubljajo, ker gre za igro hormonov, ki izklopi razum? Potem eno, če se zaljubi vate, vnaprej odpikaš, ker se nočeš ukvarjat z brezglavimi osebnostmi? Že vnaprej dirigiraš, kaj sme in kaj ne?
Citiraj
¸vprašanje?
Ob zapisu, citiram; "Ne zamenjevati zaljubljenosti o kateri jaz pišem o brezglavosti, ki pa je res vezana na psihološko nezrele osebnosti.", se mi pojavi vprašanje, kakšna je bistvena razlika med zaljubljenostjo psihološko zrele osebnosti in psihološko nezrele osebnosti, pri čemer je zaljubljenost igra hormonov, ki izklopi razum, torej psihološko zrelost ali nezrelost, torej gre v obeh primerih za brezglavost...?
Citiraj
Bostjan_Topovsek
Moj vir je sicer moj psihoterapevtski študij, ampak ne morem sedaj zapiskov lepit na forum. Je pa moj učitelj dr. klinične psihologije.

Sem pa na hitro poguglal in v iskalnik vpisal "THE 4 STAGES OF RELATIONSHIPS". Tako na hitro so mi ven padle povezave
http://www.awarenessmag.com/julaug8/JA8_FOUR.HTML
http://menalive.com/stages-of-marriage/

Psihološko zrela osebnost ima sposobnost prepustiti se v partnerski odnos (se pravi tudi s čustvi in telesom).

Ni prvič in zadnjič, so so različne psihoterapevtske teorije diametralno nasprotne. Pogosto je težava v tem, da različni strokovnjaki isto mislijo in drugače napišejo.

Ne zamenjevati zaljubljenosti o kateri jaz pišem o brezglavosti, ki pa je res vezana na psihološko nezrele osebnosti.
Citiraj
Šur De.
Bostjan_Topovsek je napisal/a:
vprašanje? je napisal/a:
Zdaj pa eno vprašanje iz realnega življenja: 6-9 mesecev pravite, da naj bi bila 2 v zvezi, da na plano pride to vprašanje, ane? Kaj pa, če je recimo ženska stara že 40 ali več? Dejstvo je, da tega časa za razmišljat še nekaj mesecev o tem pač nima več. Ali menite drugače?
Poznam namreč nekaj primerov, ko se je to zgodilo ali se jim trenutno dogaja in primere, ki se bo to morebiti zgodilo, ker imajo že 30+ let in so samske.
Takšne ženske pogosto vstopijo v zvezo pod pritiskom "biološke ure".

Glavno pravilo v partnerskih odnosih je, da se ne sprejema revolucionarnih odločitev (selitev, otrok, poroka ...) v času zaljubljenosti.

Žal se dogaja še nekaj. In to je, da ženske (in moški) pogosto v tej "časovni stiski" sploh ne padejo v fazo zaljubljenosti, in ostanejo v fazi racionalnosti. Kvalitetno partnerstvo in starševstvo pa je žal (ali na srečo) nekaj kar ni mogoče doseči z umom. Za kvalitetno starševstvo je potrebno veliko prilagajanja in to je mogoče samo, če sta partnerja bila zaljubljena in sta se v drugi fazi uspela dogovoriti o skupnih vrednotah in pravilih.

Vsak si svojo usodo kroji po svoje. Osebno pa vsem, ki imajo za sabo več ponesrečenih vez ali nimajo sreče v partnerstvu, svetujem, da se predajo resnemu delu na sebi in da poiščejo pomoč pri usposobljenih strokovnjakih. Dokler bo njihovo srce zaprto, ne bodo našli iskrene sreče v partnerstvu (tudi če bodo tega formalno dosegli).
Ja...?

Vir:

http://www.entra.si/nlp/objavljeno/ljubezen.htm

Vseživljenjsko učenje ljubezni
avtor: dr. Bogomir Novak

... Po svoji celovitosti sicer ljubezen sovpada s pojmom zdravja, ki ga Sapiro (1992) opredeljuje na naslednjih ravneh: fizična, mentalna, emocionalna, socialna, personalna, spiritualna. V tem smislu strukturne ravni  zdravja sovpadajo s strukturo ljubezni. Partnerja bi se morala pogovoriti tudi glede lestvice vrednot in pluralnega razumevanja ljubezni. V tem smislu piše Moeller (2004), da se resnica začenja v dvoje. Kot iztočnica dialoga je preseganje enostranskih razumevanj ljubezni, ki smo jih po Milojeviću že navajali. Ne pomaga paranoično zapiranje vase pred drugimi opcijami in vidiki.

Zveze, ki se začnejo z zaljubljenostjo, se redkokdaj nadaljujejo kot kvaliteten odnos ljubezni. Psihološko zrela osebnost izgublja sposobnost za zaljubljanje, ki je idealizacije. Že trubadurji so vedeli, da je najbolj dragocena nedostopna ženska. Napačno je identificirati ljubezen le s spolnostjo ali čisto brez nje ali le z ljubezenskimi fantazijami...
Citiraj
Bostjan_Topovsek
vprašanje? je napisal/a:
Zdaj pa eno vprašanje iz realnega življenja: 6-9 mesecev pravite, da naj bi bila 2 v zvezi, da na plano pride to vprašanje, ane? Kaj pa, če je recimo ženska stara že 40 ali več? Dejstvo je, da tega časa za razmišljat še nekaj mesecev o tem pač nima več. Ali menite drugače?
Poznam namreč nekaj primerov, ko se je to zgodilo ali se jim trenutno dogaja in primere, ki se bo to morebiti zgodilo, ker imajo že 30+ let in so samske.
Takšne ženske pogosto vstopijo v zvezo pod pritiskom "biološke ure".

Glavno pravilo v partnerskih odnosih je, da se ne sprejema revolucionarnih odločitev (selitev, otrok, poroka ...) v času zaljubljenosti.

Žal se dogaja še nekaj. In to je, da ženske (in moški) pogosto v tej "časovni stiski" sploh ne padejo v fazo zaljubljenosti, in ostanejo v fazi racionalnosti. Kvalitetno partnerstvo in starševstvo pa je žal (ali na srečo) nekaj kar ni mogoče doseči z umom. Za kvalitetno starševstvo je potrebno veliko prilagajanja in to je mogoče samo, če sta partnerja bila zaljubljena in sta se v drugi fazi uspela dogovoriti o skupnih vrednotah in pravilih.

Vsak si svojo usodo kroji po svoje. Osebno pa vsem, ki imajo za sabo več ponesrečenih vez ali nimajo sreče v partnerstvu, svetujem, da se predajo resnemu delu na sebi in da poiščejo pomoč pri usposobljenih strokovnjakih. Dokler bo njihovo srce zaprto, ne bodo našli iskrene sreče v partnerstvu (tudi če bodo tega formalno dosegli).
Citiraj
Šur De.
vprašanje? je napisal/a:
Bostjan_Topovsek je napisal/a:
Ni ravno primerno, da človeka na drugem zmenku vprašamo ali si želi otroke ali ne. Primeren čas za takšna vprašanja je po 6-9 mesecih zveze, ko začenjamo videti realnejšo sliko našega partnerja. Bolje kot zasliševati pa je primerneje opazovati, kako se partner vede, ko je v bližini otrok (čeprav tudi ta kriterij ni 100%).
Zdaj pa eno vprašanje iz realnega življenja: 6-9 mesecev pravite, da naj bi bila 2 v zvezi, da na plano pride to vprašanje, ane? Kaj pa, če je recimo ženska stara že 40 ali več? Dejstvo je, da tega časa za razmišljat še nekaj mesecev o tem pač nima več. Ali menite drugače?
Poznam namreč nekaj primerov, ko se je to zgodilo ali se jim trenutno dogaja in primere, ki se bo to morebiti zgodilo, ker imajo že 30+ let in so samske.
Z žensko, ki je samska vztrajala do 40 leta ali dlje in ji je zmanjkalo nato par mesecev za tako pomembno vprašanje, je gotovo nekaj hudo narobe. Primer je kot iz tistega vica; župan, dajte, pohitite in na hitro prerežite trak, saj smo z otvoritvijo zaradi gradnje že krepkih deset let v zamudi. :-)

Škarta roba, ki mora prevzeti odgovornost za svoje življenje in za to, da je odlašala 20 let, da na koncu zamudi nekaj mesecev. :-). Naj odživi naslednjih 40 kot stara teta, brez vsake škode za človeštvo.
Citiraj
vprašanje?
Bostjan_Topovsek je napisal/a:
Ni ravno primerno, da človeka na drugem zmenku vprašamo ali si želi otroke ali ne. Primeren čas za takšna vprašanja je po 6-9 mesecih zveze, ko začenjamo videti realnejšo sliko našega partnerja. Bolje kot zasliševati pa je primerneje opazovati, kako se partner vede, ko je v bližini otrok (čeprav tudi ta kriterij ni 100%).
Zdaj pa eno vprašanje iz realnega življenja: 6-9 mesecev pravite, da naj bi bila 2 v zvezi, da na plano pride to vprašanje, ane? Kaj pa, če je recimo ženska stara že 40 ali več? Dejstvo je, da tega časa za razmišljat še nekaj mesecev o tem pač nima več. Ali menite drugače?
Poznam namreč nekaj primerov, ko se je to zgodilo ali se jim trenutno dogaja in primere, ki se bo to morebiti zgodilo, ker imajo že 30+ let in so samske.
Citiraj
Marko
Bostjan_Topovsek je napisal/a:
Vsekakor pa tistim, ki začenjajo s partnersko zvezo s partnerjem starejšim od 28 let, priporočam nekaj racionalnosti. Ni ravno primerno, da človeka na drugem zmenku vprašamo ali si želi otroke ali ne. Primeren čas za takšna vprašanja je po 6-9 mesecih zveze, ko začenjamo videti realnejšo sliko našega partnerja. Bolje kot zasliševati pa je primerneje opazovati, kako se partner vede, ko je v bližini otrok (čeprav tudi ta kriterij ni 100%).
S tem se strinjam. Bom razložil na svoji izkušnji zakaj, čeprav se tega nisem povsem držal. Najprej naj povem, da partnerke nisem niti približno izbiral po kriteriju ali si otroke želi ali ne, zato sem jo tudi brez skrbi to lahko vprašal že precej zgodaj (lahko, da je bil celo 2. ali 3. zmenek). Takrat je željo zanikala. Koliko je bila iskrena, ne morem vedet, saj je še bilo zelo zgodaj najinega odnosa. Preverjal pa kasneje tudi nisem. Kar hočem rečt, da partner na začetku nekega odnosa včasih niti ne upa (želi) izraziti vseh svojih želja, ker se bodisi boji reakcije, bodisi ne želi, da se ga napačno razume, bodisi svoje želje navezuje na pretekle (slabe ali dobre) izkušnje.
Če bi torej iskal partnerko po tem kriteriju, bi jo bil primoran takrat "zapustiti", vendar se je zgodilo, da je kasneje (pol nekje pol leta ali več) željo po družini sama izrazila. V meni je pa že, preden sem jo spoznal, bilo prepričanje, da če se dva dovolj ujameta, ta želja slej kot prej vzklije pri obeh.
Sicer pa tudi, če kdo išče partnerko/partnerja po tem kriteriju, se lahko zgodi, da ga najde, kasneje pa se lahko izkaže, da ima ta partner kakšno biološko fizično oviro, da bi otroke sploh imel. Da ne omenjam, da se to lahko zgodi tudi tistemu, ki po tem kriteriju išče. Na teste pač ne hodiš vsak dan. :)
Citiraj
Bostjan_Topovsek
Izjava "Ob izbiri (resnega) partnerja bi morala biti misel o ustvarjanju družine postranska stvar" je na nek način plemenita. Lahko bi jo še razširili še na zunanji izgled, kulturne vidike, libido in verjetno bi se našlo še kaj.

Toda, če govorimo o resni partnerski zvezi med dvema odraslima osebama (torej po 22-24 letu) potem mora ta partnerska zveza prestati nekaj ciklov, da se utrdi (ali pač ne). En izmed ciklov je povezan tudi s usklajevanjem individualnih in skupnih navad, pravil in vrednot. Majhne razlike med partnerjema, ko govorimo o vrednotah (kamor spada tudi družina), so zaželene, saj razlika bogati oba. Prevelike razlike praviloma prinesejo večje težave, kot sta jih partnerja sposobna rešiti.

Partnerja pred začetkom resne partnerske zveze verjetno ne bomo poslali na psihološko testiranje. Vsekakor pa tistim, ki začenjajo s partnersko zvezo s partnerjem starejšim od 28 let, priporočam nekaj racionalnosti. Ni ravno primerno, da človeka na drugem zmenku vprašamo ali si želi otroke ali ne. Primeren čas za takšna vprašanja je po 6-9 mesecih zveze, ko začenjamo videti realnejšo sliko našega partnerja. Bolje kot zasliševati pa je primerneje opazovati, kako se partner vede, ko je v bližini otrok (čeprav tudi ta kriterij ni 100%).
Citiraj
Marko
amortius je napisal/a:
Sami teoretiki.Me zanima, če kdo odva svsaj fuka, tako občasno.

Malo razlage življenja:

-ženske pri izbiri partnerja vodijo čustva 90 %

-moške pri izbiri partnerke vodi ponavadi razum

Iz tega sledi, da se ženske pogosto zajebejo, moški pa skoraj nikoli.Ločitev je rezultat tega, da ženska sprevidi, da se je zajebala.
Saj vem, da je staro, ampak takšno protislovje, da me kar boli in ga ne morem spregledat mirno. :))
Če moški nikoli ne zajebe, kako potem sploh lahko izbere tako žensko, ki sprevidi, da se je zajebala? Že v štartu je zaj....l, le da krivdo za svojo izbiro daje na žensko. Seveda nikoli ni tako črno belo. Za zvezo sta vedno potrebna dva, dvoje odločitev, torej je deljena tudi odgovornost, ko se razideta.
Citiraj
Silverija
Boom je napisal/a:
Se s tem strinjate, ali ne?
Se.
Citiraj
 
Opozorilo: Ta tema je že več kot dva meseca neaktivna. Ste prepričani, da želite nadaljevati razpravo?

Da bi preprečili avtomatsko oddajo sporočila/registracijo, prosimo dokažite, da niste robot z uporabo Google reCAPTCHA storitve.