Med.Over.Net

Odgovori: Brezpogojna ljubezen

Pregled teme
Miran Vučko
Lepo, Jonson.

Priželjc ali timusna žleza, ki je med drugim tudi odgovorna za imunski sistem vsakega človeka, odpira in zapira srčno čakro.Priželjc ne krni- medicinska znanost trdi, da krni in se pretvarja v maščobno tkivo. Na energetskem nivoju še naprej lepo opravlja svojo osnovno in druge funkcije. Če oseba naprimer laže, priželjc takoj zapre srčno čakro,proces se odvija na nezavednem.Ne želim tukaj pisati celih razprav o tem, želim biti karseda kratek: otroci, ki niso imeli avtoritarne vzgoje, ki niso bili zaradi šokov in travm prizadeti, imajo srčno čakro ves čas odprto.Srčna čakra je odprta tudi pri "karmično" čistih ljudeh, ki ne poznajo strahu, skrbi itd. Zato so simpatični in odprti, spontani- naravni in samozavestni.Jih je pa zelo,zelo malo. So pa moteči avtoritetam v sistemih, saj ne priznavajo druge, kot naravno avtoriteto.
Otroci in odrasli, ki jim avtoritarnost staršev, vzgojiteljev, učiteljev, policajev, šefov v službi.............ni tuja, ne morejo kar tako živeti spontanega in srečnega življenja,pravimo, da so "blokirani".Takim je težko ali pa celo nemogoče v tem življenju izkusiti nesebično ljubezen. Večina ljudi je takih.

Jonson, res je:a čista ljubezen po tem, ko steče iz srca, vanj tudi priteče."Več ljubezni dam ljudem, več je dobim nazaj.Količina je neomejena." To resnico je pred leti zapisala zdraviteljica Louise L.Hay.( Upam, da sem prav citiral.?)

LP
Citiraj
Jonson
filo-Zofka je napisal/a:
V bistvu gre za odprtost srčne čakre. Na zunanji ravni se to vidi kot delovanje priželjca. V puberteti začne priželjc krneti. Vendar je pri otrocih srčna čakra odprta naravno, torej so taki naravni, ne da bi se trudili. Pozneje po puberteti pa je potrebna volja, da se srčna čakra odpre in da s tem iz srca steče tista čista ljubezen.
Citiraj
filo-Zofka
Jonson je napisal/a:

.....otroci tam do 14 leta (približno) so blizu tem idealu.....
Torej je vse v glavi (misli), saj je pri 14-tih ni dovolj in je v razvoju.
Citiraj
ajrad7
Jonson je napisal/a:
Če prav razumem, govoriš o absolutni ljubezni. Tako si jaz prevajam tvojo razlago o brezpogojni (čisti) ljubezni. O enosti, o gonilu sveta. Jaz sem govorila o manj filozofskem pojmovanju ljubezni, bolj o ljubezni za vsakdanjo rabo, če lahko malo karikiram. O ljubezni kot pojavu v odnosih med ljudmi.

Moje razumevanje sobivanja teh dveh ljubezni v vsakdanjem življenju bom poskušala ponazoriti z 1 centimetrom. 1 cm je hkrati zelo omejen in hkrati neskončen: ima točno določen začetek in konec, a je hkrati neskončen, saj lahko vedno znotraj najdemo še manjši delček ... in tako v neskončnost. Tako potop v absolutno ljubezen po mojem mnenju obstaja v časovni (omejeni) in čutni/izkustveni (neskončni) dimenziji. Sama to doživljam kot trenutke (časovno omejeni), ko sem eno, ko sem ljubezen (neomejena dimenzija).

Všeč mi je primerjava z radijskimi valovi. Blizu mi je tudi ideja, da se (tako kot vse drugo v življenju) tudi ljubezen (oz. njeno razumevanje) razvija in raste. Vendar se mi postavlja vprašanje: če je brezpogojna (čista) ljubezen cilj, kaj potem, ko jo dosežemo? Kaj je večje od brezpogojne ljubezni, torej naslednji cilj? Zato jaz absolutno ljubezen razumem kot nekaj največjega, neskončnega, vseobsegajočega. Ne kot cilj, ampak kot pot. In to ne pot po premici (ima začetek in konec), ampak v krogu (neskončna pot-brez začetka in brez konca).
Citiraj
Jonson
onyx64 je napisal/a:
Vidim zdaj, da se spotikate ob izjavi, ko sem napisal, da se starševska ljubezen približa brezpogojni ljubezni.

Preberite še enkrat kaj sem napisal:

"Še najbolj se ji PRIBLIŽA starševska ljubezen."

To ni to, ampak se ji približa... potem sem navedel primer za lažjo predstavo.


Tudi otroci tam do 14 leta (približno) so blizu tem idealu (ki je sam po sebi konkreten). Zato so ljupki.
Citiraj
Jonson
ajrad7 je napisal/a:
Kdo pa pravi, da si želiš ljubezni. Tako rečemo, ampak v resnici ne gre za želeti, gre za živeti iz sebe.

Kaj pa, če si ti bitje ljubezni, ki je pahnjeno v ta svet, kjer se ljubezen ne pozna z namenom, da pri dejanju "iskanja" samega sebe ali ljubezni ta svet postopoma spreminjaš v svet ljubezni?
ajrad7 je napisal/a:
S tem, ko vzpostavljaš pravilne odnose (izražaš ljubezen) se razvija odgovornost. Odgovornost je izraz ljubezni. Ljubezen je sama po sebi odgovorna.
Citiraj
Jonson
ajrad7 je napisal/a:
Bom poskusil razložiti kaj mislim z brezpogojno ljubeznijo (ali čista ljubezen).

Predstavljajmo si nekoga, ki v radijskem studiu oddaja lepo glasbo (recimo klasiko od Bacha). V surround sistemu za 7 zvočnikov od razpona (si izmišljujem) 12 pa do 120 Hz z glasnostjo 30db.

Radijski valovi potujejo po vesolju, ampak ali kdo lovi to frekvenco, kdo posluša to glasbo?

Ja, tam na zemlji so ljudje, ki so začeli razmišljati in odkrivati radijske valove.

Ustvarili so prvi primitivni sprejemnik, ki nekaj lovi. Vse skupaj hrešči, ampak nekaj se sliši. Znanstveniki trdijo, da je to to in da ni mogoče sprejeti nič boljše. Da boljše ne obstaja, ampak to, kar je trenutno mogoče.

Posamezniki se s tem ne strinjajo in trdijo, da je problem v radijskem sprejemniku in ne v tem, da je zvok tak, kot je.

Zato se trudijo in trudijo in razvijejo nov radijski aparat z boljšim sprejemom. Sliši se zvok, sliši se ritem, ampak še vedno hrešči, zvok je mono in lovi samo od 50-60Hz.

Zdaj se že precej sliši in ljudje so zadovoljni in živijo ob taki glasbi. Mislijo: uau, kaj smo dosegli, poslušamo glasbo, več ni mogoče...

Ampak posamezniki so pomotoma postavili dva zvočnika in nekaj zvezali in ugotovili, da vsak zvočnik oddaja drugačno glasbo. Niso bili pozorni in ne vedo kako so zvezali. Trdijo, da je možno radijski sprejemnik še bolj razviti in da ta glasba ni takšna, kot je v resnici.

Ljudje seveda nasprotujejo in debatirajo, da kaj takega ne obstaja in da je to utopija. Nek ideal, ki si nekateri želijo in da so to neki sanjači.

Ampak ti posamezniki delajo in delasjo in so razvili radijski sprejemnik, ki predvaja glasbo v stereo izvedbi. Glasba je veliko boljša. Ljudje bolj uživajo v glasbi.

Zdaj pa nekateri trdijo, da naši radijski sprejemniki niso sposobno loviti višje in nižje frekvence. Ampak množica ljudi spet pravi, da je to samo pobožna želja in da obstaja samo to, kar trenutno slišijo.

Itd...

Ljubezen je kot radijski valovi. Ljudje s svojim telesom, čustvi in mislimi pa kot radijski sprejemniki. Toliko, kolikor so naša telesa (telo in psiha) čisti, toliko bolj čisto ljubezen sprejemamo in oddajamo.

Ljubezen je sama po sebi brezpogojna (kar pomeni neodvisna od naših predstav, želja, čustev, misli). Ljubezen obstaja v svoji čisti obliki in to so posamezniki dokazali in živeli, ker so se "duhovno razvijali" ali očiščevali zaznave, da so lahko zaznavali in oddajali ljubezen v bolj čisti obliki.

To je dostopno vsem, če so le malo "podjetni", "raziskovalci", "sanjači", "aktivni".

To je tudi naša usoda.

Vse kar se dogaja, se dogaja edino zaradi ljubezni, ampak za zdaj še popačene ljubezni. Zaradi ljubezni umiramo, ubijamo, koga ranimo, se maščujemo, se jezimo, smo žalostni, smo ljubosumni, se tepemo, se zapiramo pred drugimi, se delamo vesele, da nas sprejmejo, delamo neumnosti itd...

Problem je samo v tem, ker imamo sence v sebi in smo na različni razvojni stopnji, ampak nekoč bo bolje, bolj čisto, bolj harmonično.
Citiraj
ena filozofska
ne-dam-se je napisal/a:
No saj, to je v bistvu moj point. Na dolgi rok nesebičnost zmaga, ker le tako imamo vsi korist. Poudarjam na dolgi rok!
Nesebičnost je zato vrednota, ker nam pomaga preživeti, če ne, bi že verjetno zdavnaj izumrli...
Citiraj
ne-dam-se
ena filozofska je napisal/a:
O tem, da altruizma (nesebična ljubezen in pomoč) ni, ker da se da v ozadju vedno najti ego, je bila še pred desetletjem ali dvema strašno popularna teza med raznoraznimi strokovnjaki.

Prepričanje, da je človeško vedenje sebično, da vsak gleda samo nase je znanost takoj vzela za svojo podstat. Freud je npr. trdil, da je ljudem nagnjenost k agresivnosti prirojena in nagonska. Da smo ljudje pač takšni po naravi.

Šele zadnja desetletja pa na stotine znanstvenih raziskav kaže, da agresivnost ni prirojena, ampak da je nasilno vedenje zmnožek različnih faktorjev (biologija, družba kot celota, neposredno okolje, posebnosti v razvoju posameznika), počasi zavračajo pa tudi tezo o prirojeni sebičnosti. Glede zadnje mnogi zdaj celo izhajajo iz teze, da nam je nesebičnost prirojena (oz. je pridobljena tekom evolucije, kot preživetvena prednost).

Največ dokazov za to pa črpajo iz proučevanj obnašanj ljudi v naravnih nesrečah. Ugotovili naj bi, da so bili ljudje, ki jih je nesreča prizadela, veliko bolj nesebični. Ta nesebičnost naj bi jim celo pomagala pri kasnejšem psihičnem okrevanju od travme teh nesreč. V sami osnovi je torej nesebičnost dobra za nas (je tu spet iskati sled egoizma?).

Kakorkoli že: če kaj, zagotovo vemo, da nas nesebičnost, altruizem in ljubezen delajo bolj srečne in bolj zdrave. Ali je to zato, ker je globoko v nas to prava narava, ali pa zato, ker smo v našem samoljubju prav zvito našli svojevrstno nišo evolucijskih pridobitev, naj tuhta in dotuhta znanost, kar se mene tiče, se strinjam z nekom tam zgoraj, ki pravi, da je egoizem vs. altruizem nekakšen jin - jang (brez črnega ni belega in v vsakem črnem je nekaj belega in v vsakem belem nekaj črnega).
Citiraj
japkica
ena filozofska je napisal/a:
vsak izhaja iz sebe. jaz se pač z zgornjim stavkom ne strinjam. in ja, imam svojega otroka.
Citiraj
onyx64
Edina brezpogojna ljubezen je ljubezen majhnih otrok in živali.

Če bi starševska ljubezen bila brezpogojna otroci in drugi mladički ne bi imeli potrebe biti ljupki.
Citiraj
ena filozofska
ajrad7 je napisal/a:
TO! BRAVO!
Citiraj
ajrad7
Popolnoma brezpogojna ljubezen in popolnoma pogojna ljubezen (kot njeno nasprotje) lahko obstajata le v teoriji. Tako kot npr. prometna varnost (100% varnost - nobene nesreče, 100% ne-varnost - samo nesreče). Ali npr. črno-bel pogled na življenje - nobeno življenje ni samo črno, niti samo belo. Večinoma so različni odtenki sive, še lepše pa je, če dodaš malo barv :)

Iskanje brezpogojne ljubezni je že samo po sebi pogoj: želim si ljubezni, vendar samo brezpogojne. Na ta način oseba samo sebe pripelje v paradoksalno stanje in sama sebi onemogoči ljubiti in biti ljubljena.

Brezpogojno ljubiti pomeni prostovoljno se odpovedati pravici in dolžnosti za odgovornost za svoje življenje.
Citiraj
ena filozofska
japkica je napisal/a:
lahko, a ponavadi pod POGOJEM, da ne moreš imeti lastnih
Citiraj
japkica
otroka lahko ljubiš tudi če ni tvoja kri. ampak res je, da nekateri niso sposobni ljubiti niti svojih krvnih otrok.
Citiraj
ena filozofska
Veliko vas omenja brezpogojno ljubezen do otroka. Nisem vsega brala, a bi rada pripomnila samo to, da je tudi ta ljubezen "pogojna", pogojena je s tem, da ljubiš nekoga, KER je TVOJ otrok, TVOJA kri itp. Tako tudi s tega vidika ta ljubezen ni "brezpogojna". S tega vidika lahko govorimo samo o brezpogojni ljubezni do sebe, temu se pa reče egoizm :)
Citiraj
Rok-1
Tale pojem »brezpogojne ljubezni« se že globoko meša s filozofijo in osebnim pogledom na svet.

S tem ni nič narobe, le zelo težko ga bomo poenotili zaradi individualnih vplivov razumevanja in osebne zgodovine, ki nam vsem obarva poglede.

Pomembno se mi zdi izpostaviti le še eno, kar je sicer napisal že Jonson s katerim se zelo strinjam;
Brezpogojna ljubezen – razumljena na vsaj malo filozofskem nivoju – ljubezen do enosti – torej vseh in tudi sebe – sploh ne pomeni nekritičnega izpolnjevanja želja niti ne preprečuje, da bi nekoga ki ga sicer ljubimo, pošteno sunili v rit (kadar si zasluži).

Ne mešati ljubezni s popuščanjem ali siljenjem v karkoli. V dejanja ali čustva.
Gre za razumevanje.
Citiraj
jazzzzz
ironiija je napisal/a:

Vidim, da je že Jonson povzel razlike v razumevanju pojma "žrtvovanje".
K pisanju ironijae bi dodala še to, da ljubezen pomeni tudi to, da drugemu pustiš oditi. Čeprav težko, a ko vidiš, da bi njegov nadaljnji boj pomenil zanj samo trpljenje, mu pustiš, da gre.
In takšen odnos ni omejen le na starše in otroke.
Citiraj
Jonson
Miran Vučko ... zelo dobro...... :)
Citiraj
A65
ironiija je napisal/a:
Vtisnil se mi je v spomin dogodek, ko je mož ob bolniški postelji počasi, skrbno in pazljivo razkoščičil in olupil jabolko, da ga je po malih krhljih dajal svoji ženi. Malih zato, ker hitreje ni mogla jesti - a je vedel, da ne bi hotela, da bi se ji to pokazalo. To sta počela brez besed - a besede sploh niso bile potrebne.
Citiraj
 
Opozorilo: Ta tema je že več kot dva meseca neaktivna. Ste prepričani, da želite nadaljevati razpravo?

Potrditev, da niste robot:

Da bi preprečili avtomatsko oddajo sporočila/registracijo, prosimo dokažite, da niste robot z uporabo CAPTCHA uganke.