Med.Over.Net

Odgovori: Kako naprej?

Pregled teme
Mateja D.
Čestitke,da ste vsak dan bolj močni! Čestitke, da ste že toliko naredili na sebi in imate že načrte kako naprej. Super!!! Bravo!!! Vsak, ki začne delati na sebi; vsak, ki začne aktivno reševati težave v svojem življenju, ugotovi, da ga čaka težko delo; delo, ki terja napor in pogum. Zato še enkrat čestitke.
Glede na vaše vprašanje, komu zaupati težave: DNK; zdravnici ali terapevtki, mogoče vsem trem, pa potem presodite kateri odgovor oz. pot rešitve vam bo najbližja oz. lahko delate tudi na večih ravneh. Tudi mene boli, če razočaram svoja dva otroka, zato vas razumem. Pa vendar v življenju srečam vse preveč ljudi, ki so tako otrpnili, da ne čutijo bolečine svojih otrok, jo ne zaznajo. Tako da si rečem, res je, večkrat ga kaj "userjem", pa vednar saj sem samo človek, ni mi pa vseeno za druge in iščem načine, da bo drugič drugače, trudim se, da sem senzibilna tudi do potreb drugih.
Življenje skoraj nikoli ni v vseh pogledih tako kot bi si ga želeli, mogoče nikoli, ali samo takrat, ko smo zaljubljeni :-). Drugače pa imamo več ali manj stvari v svojem življenju, ki nam ne ustrezajo,se jih bojimo, so nam zoprne....Te zadeve imajo namen, da bomo ob njih zrastli. To so naši izzivi. Kakor vidim, imate kar nekaj novih izzivov na svoji življenski poti že na vidiku. Ob sebi imate podporo, v sebi čutite moč, imate voljo, tako da verjamem, da boste našli odgovore/rešitve za vsa vprašanja/skrbi, ki se porajajo v vas. Potem pa, saj veste, ko bodo ti problemi odšli, bodo prišli novi, s tem, da boste vi še bolj močni in še bolj opremljeni za kreiranje življenja po svojih željah.
Srečno gospa in hvala za vaše "pismo":
Citiraj
nemocna_mamica
Pozdravljeni,
ponovno se vam oglašam, da vam zaupam svoje občutke. Najprej vam zaupam, da sva s partnerjem še vedno skupaj. Prvotno se oblika terapije leta 2011 na relaciji: jaz:partner:družinska terapevtka na CSD-ju ni obnesla, skupaj bila sva pri njej najbrž samo enkrat, jaz večkrat, a sem zadeve sama prekinila; kot jaz razumem to situacijo, ko jo gledam za nazaj je bil stil metanje pink-ponk žogic na obeh straneh, skratka ni se obneslo.Partner ima za sabo trenutno samo obvezen cikel predavanj na DNK.ju, v osebno obravnavo se še ni vključil( to sem mu predlagala). Jaz imam trenutno za sabo eno obliko skupine za samopomoč(2012-2013) in nekaj pogovorov s terapevtko. Pred skupino za samopomoč sem bila lahko rečem na tleh, sesuta, skoraj na koncu z živci, želela sem spokati kufre sama z otroci, a me je nekaj potegnilo nazaj (mogoče strah pred tem, da bi me spet vrgli iz stanovanja v lasti staršev?-naj obrazložim-pred vezo s tem partnerjem sem živela v očimovem stanovanju, mama in očim sta me dobesedno vrgla ven, ker sta potrebovala denar in tako sem zaživela s sedanjim partnerjem)-ta rešitev to stanovanje, ki je bilo prazno pa je v lasti moje mačehe in mojega pravega očeta. Nekaj me je ustavilo, da se nisem mogla vseliti vanj(starejša stavba,veliko stopnic,podstešno stanovanje) Mogoče dejstvo, da bi bila spet na cesti, me je zaustavila pretekla izkušnja?Sicer bi meni in otrokoma nudilo vse najnujnejše, a nekaj me je zmotilo. Partnerju sem pokazala kje bi lahko bivala in vrnila sem ključe lastnikoma, skratka dala sem mu vedeti da sem z odhodom mislila resno. Menim, da ga je malo prizemljilo. Skupina za samopomoč mi je veliko dala, ogromno sem spoznala o sebi, sicer še ne vsega. Sama sem se obrnila tudi na DNK in kar nekaj stvari, ki jih nisem vedela do sedaj, sem izvedela, še vedno pa raziskujem o temi nasilja, veliko berem.
Začele so se odvijati druge stvari: partner je že imel obravnavo pri sodnici (sam) in mene je najbrž malo zdelala psiha, saj na dan njegove obravnave-imel jo je sam, nisem zdržala v službi, me je nekaj čisto zdelalo. In tudi vikend pred tem sem se borila najverjetneje s psihičnimi težavami-želela sem da gremo na en daljši družinski izlet in v avtu sem doživljala najbrž neke vrste nesproščenost-"udari! mi na prebavne motnje.Hudo mi je ko se mi to dogaja, ko razočaram sebe(da se nimamo lepo),otroke in partnerja. Seveda smo se obrnili in končnega cilja nismo dosegli. Podobno se mi je že nekajkrat zgodilo, ko sva kam peljala otroka na kakšno dejavnosti.....Je to neke vrste strah??? Kam naj se obrnem za rešitev tovrstne težave? Na osebno zdravnico ali na terapevtko, na DNK?
Rada sem sproščena, rada se ukvarjam z otroci.....najbolj me boli ko otročke razočaram.
Boli me, ker partner ne govori o preteklem vedenju....menim da te poti še nisva predelala, razrešila.
Odkrito priznam: strah me je kakšna kazen ga bo doletela, strah me je posledic moje prijave.
Moti me ker nimam informacij kaj se bo naprej odvijalo s strani sodišča, tožilstva; po pripovedi partnerja bom tudi jaz klicana in moje priče. Naj vam povem: jaz NE ŽELIM več podoživeti preteklih dogodkov, prijave...SAMO želim da ostane tako kot je: da sem ustavila nasilje in da se to nikoli več ne ponovi.Ja pa želim da partner ne ostane samo pri besedah sodnici, da se bo vključil naprej v terapijo, žal pa ni tako odprt do mene da bi mi povedal kako se počuti in kaj doživlja....
Naj vam zaupam da me s CSD-ja sami od sebe potem ko sva s partnerjem zaživela nazaj po prijavi niso nič poklicali kaj se dogaja v naši družini, samo v vabilu partnerja na obravnavo sem zasledila postavko da so zadeve preverili kaj se dogaja v naši družini tudi pri njih (aja pa še ta pomemben podatek:strasti s strani groženj tašče,tasta leta 2011 so se pomirile, ker je partner nekako ustvaril red in se je v enem ključnih momentov v 2012 postavil na mojo stran in stran otrok, z obema s taščo in tastom imam sedaj sicer odnos na distanci-a brez prepirov,grdih besed, obtoževanj...).
Tako toliko zaenkrat. Na svoji poti sem ugotovila da nisem kriva, da ne smem nikoli več in nikjer več biti tepena ali kakorkoli zlorabljena.....Z vsakim dnem sem bolj močna in objamem lahko sama sebe, v sebi premorem ogromno moči.
Moja osebna zgodba je bila v pomoč tudi ženski, ki je prijavila nasilje in ženske uprimo se nasilju!

Vsak dan močnejša mamica :-)
Citiraj
MilenaŠ
Spoštovana "nemočna"
Zelo sem vesela, da ste se ponovno oglasila, še bolj sem se razveselila sporočila, ki ste mi ga poslala.
Odločila sta se, da bosta delala na spremembah.
Spremembe ne pridejo čez noč. Kot sem že napisala, to je "garanje". Treba se je učiti, vztrajati, ponavljati,...Pa včasih ne bo šlo in bodo stari vzorci še vedno "prevladovali". A nič hudega. Pomembno je, da sta vztrajna in drug drugega podpirata, si pomagata, se pogovarjata,spoštujeta predvsem pa, da "slišita drug drugega". Težko bo za vas in težko bo za partnerja. Mogoče si izberita skupne prostočasne dejavnosti n.pr.tek ali kar koli drugega kar vaju oba veseli in napolnjuje s pozitivno energijo. In če vidita napredek se nagradita. Pojdita v gledališče, v kino, na večerjo… Sama brez otrok. Če so starši veseli, zadovoljni, so otroci tudi.
A ob vsem tem POSLUŠAJTE SEBE, NE NEGIRAJTE SVOJIH OBČUTKOV. Če začutite, da se stvari ne odvijajo tako kot bi bilo treba, o tem spregovorite. Ne zatiskajte si oči in ne zagovarjajte partnerja oz. njegovih dejanj, ki si jih ne želite! Povejte takoj, ne odlašajte!
Upam in želim vam, da boste iz "nemočne" postala "močna in zadovoljna«.
Srečno
Citiraj
nemocna_mamica
Ga. Milena,
najlepša hvala za vaš odgovor.
Danes je že 14.september in smo še pod isto streho, ker na srečo ni prišlo do nadaljnih groženj s strani tasta/tašče.
Dosegla sem veliko: začela z malimi koraki: partner se je vključil v skupino za samopomoč proti nasilju v družini, naslednji korak je družinska terapija - pogovor med mano, partnerjem in izkušeno družinsko terapevtko. Partner je na ta pogovor pristal in vesela sem, da se to dogaja. Da se problemi rešujejo.
Zaključujem z mislijo, da bo čas pokazal svoje in močno si želim, da partner spozna kje in kdo je njegova družina in kako mora spoštovati partnerico, otroke,....

Ja življenje je moje. Vem, sama sem odgovorna zase, za ravnanja in močno upam, da je moja zgodba drugačna in da s partnerjem rešiva preteklost in spoznava vzorce preteklosti, zapuščino mojih in njegovih staršev.

Vse dobro tudi vam.
Citiraj
MilenaŠ
Lepo pozdravljena
Na vas se kar zgrinjajo težave in res je od vas same odvisno kako se bodo razpletle. Sprašujete se ali se bo zgodba ponavljala in zapletala. Iz vsega kar ste napisala, se to že dogaja. Partnerja ste prijavili zaradi nasilja iz razloga, da se nasilje preneha. Po tej izjavi sklepam, da se nasilje PONAVLJA in da se vrtite v tipičnem krogu nasilja.
In potem nastopijo še partnerjevi starši, ki zadevo ZAPLETEJO in vas zaradi prijave nasilja zoper njihovega sina, mečejo iz stanovanja. Situacijo bi lahko »rešili« tako, bi se vi staršem opravičili?!
Ne vem kako naj temu rečem, morda nasilje »na kvadrat«?
Za NASILJE NI OPRAVIČILA! Živite v nasilju s partnerjem in njegovimi starši. Partner bi moral biti človek, ki bi z vami delil vajine težave in skupno iskal rešitve. Pri vas pa tega ni opaziti, ne zna »udariti po mizi«, kot ste že sama zapisala. »Udariti« boste morala sama.
Zmogli ste, da ste naredili prijavo, na CSD ste dogovorjeni za pogovore pri svetovalki,… To so mogoče začetki vašega »udarca«. Ali bodo dovolj močni, pa bo pokazal čas. Sama v to malo dvomim. Slišala sem že preveč podobnih zgodb žensk, ki so mi jih pripovedovale, ko so od nasilneža odšle. Trudile so se, poskušale vse mogoče, pa ni šlo. Človeka ne moremo spremeniti, spreminjamo lahko le sebe in če na tem delamo je to delo eno veliko garanje. Garanja pa se običajno izogibamo in bojimo.
Zberite pogum in odločnost in na prvo mesto postavite sebe in mogoče bo to začetek vašega »garanja«.
Poiščite ljudi, ki so vam blizu (prijatelje, sodelavce, sorodnike) jim povejte, da vam je hudo, da ste v stiski, ne skrivajte svojih težav, da ne boste čisto sama in nemočna. Včasih nas presenetijo, ko nam nepričakovano pomagajo, nam svetujejo, ali pa samo poslušajo in potem vam bo lažje. In čim vam bo lažje, boste imela boljši uvid v vašo situacijo, kakšna je in kako se iz nje izmotati. Ne bojte se potrkati na katera koli vrata strokovnjakov (kot so odvetnik, terapevt, svetovalec) Vsak namig, nasvet, pravna in druga pomoč…bo krepila vašo moč. Lahko pokličite tudi mene na naš tel. 051-200-083.
Želim vam vse dobro. Življenje je vaše.
Milena
Strokovna delavka v VHG
Citiraj
nemočna_mamica
Spoštovani.
Ne dolgo nazaj sem prijavila partnerja zaradi nasilja v družini. Iz razloga, da se nasilje preneha.
Vrnil se je(imel je prepoved približevanja do mene in otrok), sva se pogovorila pred socialno delavko (vidiva skupno pot, mogoče se slepim, ker se "bojim" ostati sama, zavore zaradi razmer v otroštvu; doma sva se pogovorila,...načrt je: on se je vključil v skupino za samopomoč(ni se še začela), pa tudi sama moram pri sebi določene stvari spremeniti.
Sedaj sem v nemočnem položaju, saj me njegova starša mečeta iz hiše (ustno sta me napadla; živiva v isti hiši v svojem stanovanju). Me lahko izselita-nepremičnina ni ne moja, ne od partnerja.
Kaj sploh lahko naredim? Imava dva otroka, živiva v hiši partnerjevih staršev, stroške plačujeva, oba hodiva v službo,....
Edina rešitev, da zaživim sama s puncama ???, če bo partner v tem roku, ki ga imam-do začetka septembra na njihovi strani oz. neodločen, da midva lahko popraviva situacijo.

Sem res obsojanja vredna- s strani njegovih staršev???, ker sem prijavila nasilje, ker želim, da se preneha???
Naj še njiju prijavim na CSD zaradi psihičnega nasilja, ki ga izvajata nad mano(omenila definitivno bom na csd-ju)??? Naj omenim, da sva se s partnerjem velikokrat sporekla zaradi njiju......
me obtožujeta raznih stvari,...jaz sem obema tiho-tako tastu kot tašči in tudi partnerju - boli me, ker se ne postavi zame, ker "ne udari po mizi" mi pravi, da naj sama rešim situacijo, kar pomeni da se moram opravičiti staršem, se ponižati,.....

Partner se sedaj normalno pogovarja z mano, skupaj imava tudi obravnavo na csd-ju pri svetovalki.....
se nasilnež lahko spremeni ali se bo zgodba ponavljala, zapletala,....???
saj vem, vse je odvisno od mene


lp,
nemočna
Citiraj
 
Opozorilo: Ta tema je že več kot dva meseca neaktivna. Ste prepričani, da želite nadaljevati razpravo?

Da bi preprečili avtomatsko oddajo sporočila/registracijo, prosimo dokažite, da niste robot z uporabo Google reCAPTCHA storitve.
cron