Forum.Over.Net

Odgovori: ne zmorem sprejeti...

Pregled teme
strupenjača
ne doumem je napisal/a:
Zakaj sorodnici ne zaupaš, da je izbrala zase najboljšo rešitev? Praviš, da si želiš, da se zdravi zaradi sebe - ona se ravno zaradi SEBE noče zdraviti. Mislim, da smo pri takšnih težkih odločitvah upravičeno lahko skrajno sebični.
Citiraj
quebeck
ne doumem je napisal/a:

Kakšne probleme imaš pa ti? Sploh razumeš, kaj ti je napisala in v čem je težava, da se ne zmoreš sprijazniti z odločitvijo tvoje sorodnice? Ne? Preberi res še nekajkrat, mogoče ti kapne.
Citiraj
vivvil
ne doumem je napisal/a:
tisti, ki ne doume si tukaj res ti.

preberi še enkrat počasi, kaj piše frca, pa še enkrat in še enkrat. Mogoče na koncu doumeš.
Citiraj
ne doumem
frca...a ti sploh zmoreš razumeti prebrano? Dvomim...se mi zdi,da si funkcionalno nepismena,sploh po tvojem zadnjem komentarju.Hvala,zelo si "pomagala"!
Citiraj
Frca.
ne doumem je napisal/a:
Pišeš, da je v zadnjem stadiju bolezni, predvidevam, da ima raka. Če nisi stara ravno 15 let, veš, da je zadnji stadij rakave bolezni končna postaja in da ozdravitve NI. "Zdravljenje" v tem stadiju pomeni lajšanje bolečin (kar najbrž počenja doma), vse ostalo pa je samo podaljševanje neizogibnega morda za teden ali dva, s tem, da je človek namesto v družinskem krogu, v bolnici.
ne doumem je napisal/a:
In ravno to je najbolj pomembno tudi tej tvoji sorodnici, zato pa se je odločila raje za kvaliteto, pa čeprav gre na račun kvantitete. Raje v okviru družine in do smrti prisebnost kot v bolnici pod zdravili, morda pod kemoterapijo, s slabostmi, neprištevnostjo, zaspanostjo itd., ampak dva tedna dlje. Kaj v resnici pomeni teh par tednov? Bolečina za bolnico, za vas pa tudi bolečina, ko jo boste gledali na obiskih vso hirajočo in verjetno bolj ali manj spečo. Ali pa vam gre za to, da konča življenje v bolnici, da je "ni treba gledati, kako hira"? Upam, da ne.
ne doumemRadi se imamo,v oporo smo si,zato je ravno takšna agonija samo opazovati hiranje in se zavedati,da polzi življenje hitrje onkraj,kot bi,če bi se zdravila.[/quote je napisal/a:
V zadnjem stadiju smrtonosne bolezni se ne da narediti nič drugega kot podaljšati življenje za par tednov, ki pa bi bili za umirajočega veliko večje breme kot bi od tega imel koristi. Ali se ti ne zdi sebično, da zato, ker bi sebi rada podaljšala čas za slovo, pričakuješ od umirajočega, da se bo odrekel umiranju v družinskem krogu, da se bo odrekel kolikor toliko dobremu počutju in vse skupaj zamenjal za bolečine, infuzije, bolniško posteljo, blodnjavost med spanjem in budnostjo, slabostjo in bruhanjem - zato, da bi ti imela par tednov več časa za slovo? Družina že mogoče, ampak kaj pa ona? Ali si ona ne zasluži trezne glave v okviru družine? Ali si ne zasluži, da se tudi ona dostojno poslovi od življenja in od vas, da vas v zadnji uri spozna in ve, kdo ste? Konec koncev gre zanjo in za konec njenega življenja, s čimer se hoče in želi sprijazniti, ne pa za vas in vašo bolečino. Vi boste imeli še ves čas na svetu, da prebolite izgubo in da žalujete. Ona ga nima. In o tem moraš razmišljati, samo o tem. O njej. Ne o vas.
Citiraj
jklč
Pokliči na HOSPIC, tam ti bodo znali strokovno svetovati.
Citiraj
ammm
Meni bo lastna smrt prav zanimiv dogodek. Če pa drugi tega ne bojo mogli sprejeti, pa njihov problem.

Sicer je matilda že dvakrat prišla, pa pravi da nisem še za ženit...
Citiraj
bronita
Kot marsikdo drug, sem tudi sama šla čez to, ko sta mi v razmaku šest mesecev umrla oba starša zaradi raka. Bolečine ne morem opisati. Čeprav se zavedamo in vemo, da vsakemu pride zadnja ura in da nihče ne živi večno, je bolečina nepopisna. Ko sem prihajala zadnje dneve domov, me je stiskalo v trebuhu in imela sem občutek, da bom omedlela od bolečine in od groze, da prihaja trenutek, ko ju več ne bo. Sicer ne vem, kdo tebi odhaja, toda jaz sem ob izgubi staršev čutila, da je šel del mene z njima. Življenje se spremeni za vedno.

Srečna bodi, da še imaš družino, ob sebi ljudi, s katerimi deliš bolečino in poskusi drugače pogledat na zadevo. Tako je življenje in tudi to je del življenja. Prej ko slej boš začutila hvaležnost, da ti je bilo dano preživeti del življenja ob tej osebi in pravijo, da tisti, ki imaš rad nikoli ne umrejo, vedno živijo v tvojem srcu.

Objem, v mislih sem s tabo.
Citiraj
ne doumem
kot sem napisala,ne vsiljujemo svoje želje,marveč spoštujemo njeno...Zakaj si midva želiva želiva,da bi se zdravila? zaradi nje,kot tudi nas.Življenje je eno samo,ki nam je dano,cenim ga,vsak trenutek,ker ko ga je enkrat konec,nič ne prinese nazaj tvoje ljube osebe.Pomembna mi je kvaliteta življenja in medsebojnih odnosov.Radi se imamo,v oporo smo si,zato je ravno takšna agonija samo opazovati hiranje in se zavedati,da polzi življenje hitrje onkraj,kot bi,če bi se zdravila.Obupana sem,pravzaprav smo vsi v družini,ne,da ne sprejemamo bolezni in smrti,marveč ne zmorem sprejeti dejstva,da se ni storilo nič,kar bi njej in nam dalo več časa,da bi bili skupaj,kajti slovo bo dokončno in veliko hitrjše...kako hudo ti je ob vsem skupaj,pa nimam besed...vem,da nisem edina,da ne doživljamo prvi in zadni izgube,pa nam zato ni nič manj težko...
Citiraj
ne doumem
Ah,Robi,ko boš enkrat sam doživljal to,skozi kaj gre trenutno moja družina,boš razumel bolečino...Nikomur ne privoščim trpljenja,izgube,smrti,čeprav se ji nihče ne izogne,pa boli...boli duša,boli zavedanje,boli nemoč...Ti praviš,da je kriv ego,želja po moči...po nadziranju,obvladovanju...
Ko izgubljaš nekoga,ki ga ljubiš,potem se težko poistovetiš s tvojim mnenjem.
Citiraj
gajsna neprij.
Robi... je napisal/a:
Res je tako. A lažje je to sprejeti in razumeti, ko nisi prizadet, ko nisi v situaciji v kakršni je " ne doumem..."Ali pa, ko si starejši, ko veš da je smrt del življenja in da tega toka ne moreš spremeniti. Lahko poskušaš obrniti tok dogajanja in si tako na nek način "lajšaš" bolečino...

Vse v življenju gre svojo pot, s tempom in na način, na katerega ne moremo vplivat. Zato se je "lažje" naučit sprejemati usodo, kot pa izgubljati energijo in čas za bitko proti njej.Poskusi se umiriti...meni so v podobni situaciji zelo pomagale misli Martina Kojca iz Učbenika življenja.
Citiraj
strupenjača
Če je oseba pomirjena s to odločitvijo in odhaja pogumno, se je dobro odločila. Ceni še ta čas, ki ga imaš na voljo, da si v njeni družbi, in bodi hvaležna, da se imaš možnost posloviti od nje. Veš koliko ljudi nas zapusti nenadoma, čez noč, v nesreči, hudi bolezni, ki te kar pokosi ... Moja prijateljica bi dala deset let življenja, da bi se bil njen mož še enkrat zbudil iz kome samo za minutko, da bi si lahko rekla adijo in bi ji rekel, da jo ima rad ... pa ni bilo prilike reči nič več, vse se je odvijalo kot na fast forward.

Če smem še vprašati: Zakaj bi ti rada, da poskusi z zdravljenjem? Imaš odgovor na to? Zaradi vas drugih ali zaradi te osebe same? Bi bilo to res najboljše zanjo?
Citiraj
Robi...
Z uporom se hočemo boriti proti neizogibnemu in preprečiti bolečino....V resnici pa ravno z uporom povzročamo bolečino. Zato ujetost in ko smo ujeti, ne zmoremo naprej.
Citiraj
Robi...
ne doumem je napisal/a:
Brez življenja ni smrti in brez smrti ni življenja.

Obup je le izraz nemoči, da bi kaj spremenila in želja po spremembi je izraz ega.
Citiraj
ninica binica
ne doumem je napisal/a:
Hvala,tudi jaz bom zate,da boš našla mir v srcu...
Citiraj
ne doumem
Robi... je napisal/a:
gunnar in Robi,iz vajinih komentarjev razbiram,da ne spoštujem življenja,zato,ker mi je hudo,da bo ljuba oseba v kratkem v mukah umrla?Zato,ker sem na robu obupa od bolečine sem sebična?
vsi spoštujemo njeno željo,smo v oporo,toda ne doumem,da noče niti poskusiti...vem,kaj pomeni teraija...toda vem,kaj omeni smrt,ter izguba...
Citiraj
Robi...
Gunnar je napisal/a:
Res je. Je izraz sebičnosti, ker želimo, da je po naše. In želje so velikokrat vir trpljenja, ker ne spoštujemo življenja.
Citiraj
ne doumem
ninica binica je napisal/a:
tako mi je hudo,da si soočena s tako kruto situacijo...za tvojega otroka bom to noč namenila veliko misli in molitev,da se bo boril in izboril pot do življenja!Objem!
Citiraj
ne doumem
Gunnar je napisal/a:

razumel si me samo na pol...ne vsiljujeva svoje želje po zdravljenju,po podaljševanju življenja,te pravice si ne upam jemati,ampak ne zmorem naprej,preveč boli,zavedamo se vsi,kaj to pomeni,samo tako peklensko boli.....
Citiraj
Ciklamca
To je njena zadnja želja in nedvomno pripadajoča ji pravica in ti jo moraš sprejeti. Spoštuj jo in sprejmi, kot želi. Vse stvari, ki se začno, imajo nekje svoj konec. Žal je tako tudi z življenjem. To je naravni tek stvari. Poskusi sprostiti meje, ki si jih postavila in sprejmi naravno pot. Težko je, a drugače ne gre. Pusti obup in tej osebi polepšaj zadnje trenutke, pokaži ji, da jo imaš rada in da ti je veliko pomenila. Lažje ji bo oditi, ti pa se boš na neki točki s tem tako morala s prijazniti. Pravijo, da lahko s takim obupom in uporom zadržiš dušo, da se nenehno bori in ne zmore najti miru.

Žal mi je zate in za tvojo družino. Želim vam, da najdete v sebi moč in sposobnost, da osebo spustite od sebe. S tem ji boste izkazali zadnje spoštovanje.
Citiraj
 
Opozorilo: Ta tema je že več kot dva meseca neaktivna. Ste prepričani, da želite nadaljevati razpravo?

Da bi preprečili avtomatsko oddajo sporočila/registracijo, prosimo dokažite, da niste robot z uporabo Google reCAPTCHA storitve.