Forum.Over.Net

Odgovori: Iz depresije brez kemije

Pregled teme
gost žblj
234567890' je napisal/a:
Preberi še knjigo MOŠKI MOŽGANI iste avtorice. Zanimivo kot hudič!
Citiraj
S kemijo je takole
moje mnenje je napisal/a:
S kemijo pa v samomor,več prisluhov,prividov,večja bolezen,mogoče še koga ubiješ.
Citiraj
Šport meditacija joga prehrana
Šport,meditacija,joga,prehrana,metamorfna tehnika,tehnika dihanja.
Citiraj
Da ft
Vse se,da.
Citiraj
mama 4-5
O depresiji kot diagnozi -potem pomagajo zdravila
Tisti, ki so sami postavili diagnozo ter pravijo,da so se sami spravili ven, imam pomisleke
Citiraj
Izkušen
Depresije oziroma psihosomatskih motenj se ne rešiš nikoli popolnoma ko jih enkrat fašeš. Cel lajf ses tem ukvarjaš. So nihanja. Probaš tablete, probaš vadbo, probaš meditacije, probaš bioenergijo, razne čarobnike, probaš urejene ritme spanja, probaš pogovore, vse probaš, vendar težave pač ostajajo, včasih manjše, včasih večje. Vse skupaj je velika borba. In srečen si tiste kratke trenutke ko si ok.
Citiraj
borim se
15let je napisal/a:

Tebi dam pa kapo dol! Vse čestitke in upam, da se ti nikdar ne povrne! Imam se za zelo močno osebo, ampak mislim, da bi me takšna dolga depresija popolnoma zadušila. Jaz se samo 7 mesecev nisem smejala, pa sem mislila, da se mi je zdelo, da sem mrtva!
Citiraj
Res je težko
Sem bila res na dnu, otrok se mi je zraven jokal kaj mi je in naj se z njim igram, pa nisem mogla vstati iz postelje, tako hudo mi je bilo. Takrat se mi je zdelo, da nisem v življenju v ničemer uspela, da samo vlačim svojo družino navzdol in da bi bilo boljše za vse, da me ne bi bilo več. Celo predlagala sem svojemu fantu čisto resno, naj si najde kakšno uspešno žensko, da jim bo boljše brez mene. Prvi premik se mi je zgodil, ko mi je fant zagotovil, da me ima kljub vsemu vsemu temu še vedno rad in da me nikoli ne bo zapustil. Nekaj mi je kliknilo in začela sem se boriti. Analizirala sem svoje probleme, kateri so rešljivi in katere naj odložim. Začela sem teči po eni knjigi, spoznala sem nove prijateljice, trudila sem se dokončati svojo izobrazbo. Delo na vrtu mi je tudi zelo pomagalo. Začela sem pridobivati alternativna znanja in preizkušala z različnimi novimi hobiji. Kakršnokoli ustvarjanje in pridobivanje novih uporabnih znanj je meni zelo koristilo( pletenje, vrtnarjenje, peka, zeliščarstvo).Še vedno pa pridejo težko dnevi, ampak nekako ker prepoznam to stanje in vem kam vse skupaj pelje, se znova prisilim v bolj aktivno življenje, neham brati novice, grem na ženski čvek ki res pomaga. Se pa to ni zgodilo na horuk, je trajalo nekaj časa, da sem znova s pozitivnostjo začela gledati na življenje in se veseliti trenutkov.
Citiraj
nekoč depresivna
V najstniških letih in zgodnjih 20 sem tudi sama fasala depresijo.
Začelo se je nedolžno - z najstniškim sekiranjem za vsako malenkost itd. Končalo pa tako, da niti mimo balkona nisem smela iti, ker sem vedno pomislila, kako je skočiti z njega.

Na srečo sem imela tako družbo, da so me potegnili ven iz sobe, da sem ostala vsaj malo aktivna (6 dni na teden sem še vedno preždela v sobi in ali jokala, ali ležala na postelji in se utapljala v črnih mislih).
S pomočjo prijateljice sem se izvlekla iz najhujšega (pogovori, pogovori in še enkrat pogovori), a me je še vseeno depra spremljala vse do 21 leta. Ko mi je pa počil film. Res ... en dan sem se zlomila. Enostavno nisem mogla več tako živeti in sem začela spreminjati samo sebe - najprej s pozitivnimi afirmacijami, kasneje še na druge načine (šport itd).

In sem bila 15 let čist ok. Po dveh spontanih splavih zapovrstjo pa sem spet ugotovila, da se dogaja nekaj čudnega. Sem že imela napotnico za psihoterapevta, pa sem si premislila in se spet lotila sama. Najprej šport (da greš ven), potem druženja, postavila sem si cilje itd.

Ne pravim, da to deluje pri vseh. Pravim samo, da je delovalo pri meni.

Ne bom pa preveč pametna, ker so to hude stvari.
Citiraj
15let
15 let težke depresije, do tega 7 s hudo suicidnostjo. Potem se je zgodil nek moment, ko sem uspela narediti prvi korak. In sem vztrajala, aktivno, z naporom. V ene dveh letih sem se počutila 80% bolje, nadaljnjih 5 let sem še imela občasne epizode depresije, zdaj 5 let nobenih več.
Citiraj
borim se
Katra 1 je napisal/a:

Sem večkrat pisala o tem, lahko uporabiš iskalnik. Ampak ti seveda veš bolje, a ne? Ne, nisem želela zdravi, pa ne zato, da bi me bilo sram,ampak ker sem morala sama sebi dokazat, da jaz lahko. Danes ne vem, kako bi, vem pa, da delm vse, kar lahko, da se mi depresij ne ponovi.
Kar zadeva jogo, pozitivne misli, naravo in podobno, seveda pomaga, ko si na meji. Ko si pa v globoki črni luknji, narave splo ne vidiš, ne razmišljaš nič, praznina, kaj šele, da bi uspel sproducirat kakšno pozitivno misel.
Citiraj
Ella's
Katra 1 je napisal/a:
Lahko da so jo imeli, samo vzrokov za depresijo je več. Nekateri imajo v življeju vse, pa so depresivni, verjetn takim narava ne pomaga. Meni je tudi to, ampak brez odprave vzrokov ne bi šlo. Delat je treba ful na sebi...
Citiraj
Ella's
candysweet je napisal/a:
Če ti misliš, da je depresija lenoba, se motiš. Res te pa lenoba tudi lahko spravi v to, ker si lahko kar naenkrat v brezizhodnem položaju. Meni se je to zgodilo, priznam, pa niti nihče ni vedel. Najhuje je to, ko res nihče ne ve, vidi se pa, da nekaj ni v redu s teboj, postaneš tak mal hm... kot da ti ne uspeva več ciljev uresničevat in drugi mislijo mogoče, da si luzer. Tako se je meni zdelo, čeprav mene so vedno vsi nekaj hvalili, kako sem pridna, pa ne vem kaj še vse... pa mi tist trenutek ni pasalo, slaba vest, ker vem da tist trenutek ni držalo. Pač bili so določeni zunanji vzroki, da se mi je to zgodilo, ene stvari ki jih za nazaj nisem rešila (odnosi s starši, razhod s partnerjem, napačna izbira novega, nisem vedela kaj se bo zgodilo, kot da ne vidiš izhoda). Spala sem nekatere dneve cel dan, pa sem ful aktiven človek. Tesnoba za vseko stvar vsako jutro, pa še veš ne zakaj.

Jaz sem se rešila brez zdravil. Vedela sem da nekaj moram naredit, da je od mene odvisno in da ni nikogar ki bi pomagal in da itak tudi če bi bil, se moraš tud take situacije naučit reševat sam. In sem se. Zdaj je OK. Iz cone udobja je treba in dejansko ko se prisiliš, se ful dobro počutiš, ko ti nekaj uspe. BTW mogla sem si listke pisat, da si moram umit zobe. Pa pol ko sem se rešila, sem ene ljudi črtala iz življenja popolnoma. Naučila sem se, da postavljam meje. Kdor me je pa pustil na cedilu tisto obdobje, sem ga pa popolnoma odrezala.

Pa mimogrede, ene stvari so bolj resne, če razmišljaš o samomoru, rabiš zdravila, če mene vprašaš. Jaz sem vedela, da so vzroki od zunaj in da je rešljivo.
Citiraj
Katra 1
pinko palinko je napisal/a:

To je najboljši odgovor, vse ostalo je nakladanje, dajte se že enkrat sprijaznit, da je depresija bolezen, kot vsaka druga in če vzamemo zdravilo za vsako drugo bolezen, jo seveda terja tudi depresija. Tisti, ki ste z naravo in ostalim "pozdravili" depresijo, je pač niste imeli. Pika. Konec.
Citiraj
tipi75
informacije iz prakse je napisal/a:
Sama sem se iz depresije, ni bila huda oblika, spravila z aktivnostmi (brezplačnimi tečaji tujih jezikov, tekom, jogo, z delom na sebi) nekako spravila k sebi brez kemije, torej antidepresivov. Bila sem pri psihiatru in pri dveh alternativnih terapevtih, sploh po očetovem samomoru, ko sem res imela najhujše obdobje, pa še večina prijateljev/ic me je zapustila, ko sem bila res na dnu. Zavedala sem se, da mi izolacja od ljudi ne bo prinesla nič dobrega, pa čeprav se mi je veliko ljudi zamerilo s svojim obnašanjem. Seveda imam še kak dan, ko sem depresivna, vendar mi najbolj pomaga če grem na kak sprehod ob kakšni reki ali potoku. Ne vem, mene osebno voda najbolj pomirja. ;)
Citiraj
čivčiv
Jaz sem uspela. Brez tablet. Samo Bachove kapljice za spanje - 2 tedna.
Uspelo mi je s pomočjo psihoterapij in RESNIČNE želje po spremembi. Je pa tako, da če letiš iz novega ritma, si hitro nazaj. Jaz se vedno še zadnji čas ujamem in se postavim nazaj na prave tire. Če mi bo spodletelo, še vedno lahko grem na terapijo, dve.

Večkrat berem in berem.... " ne pomaga nič, ne tableti, ne terapija..... " Jaz pravim tako. Lahko ti obiskuješ 10 psihiatrov in 15 psihoterapevtov. Če nimaš SAM SEBE POLN K***C, ne bo nič pomagalo. Pomagaš si sam, na terapiji te naučijo sam sebi pomagati. Sam sebe gnat, gor držat in spreminjat svoje mišljenje in ritem ter aktivnosti v življenju.
Torej, ko se boš imel/a resnično poln k***c, ko ti bo edina želja spremenit svoje življenje na pozitivo... takrat ti bo uspelo. Rabiš pa nekoga, ki te bo naučil, kako nazaj do pozitive. Kako preživet prvi padec. Kako mimo prve ovire.
In rabiš človeka (terapevta), ki mu boš zaupal/a, s katerim se boš počutil/a popolnoma sproščeno. Jaz sem imela srečo, prva terapevtka je bila prava. Na uro ni gledala, cena je bila pol manjša. Se je resnično zavzela zame in mi pomagala v manj kot pol leta ( psihično na dnu sem bila pred tem 7 let ).

Kakorkoli, srečno vožnjo skozi težka obdobja življenja. Na koncu je vse dobro. Če ni, še ni konec.
Citiraj
borila sem se
informacije iz prakse je napisal/a:

Zakaj bi bila sramota jemati antidepresive, če jih jemlje 3/4 ljudi? Za boj brez zdravil sem se odločila, ker sem jaz potrebovala zmago brez tuje pomoči. Sem tak karakter, borec do konca. Zame je bila to dobra odločitev. Verjamem pa, da za marsikoga drugega ni. Ampak toliko mora že vsak sam sebe poznat, da ve, kaj je zanj dobro in kaj ne.
Citiraj
qiqqe
Ne bo šlo brez tablet
Citiraj
wr
seenataka je napisal/a:
Cestitam za pogum in vztrajnost!
Citiraj
KTpovzočijo depresijo
Včasih sem bila med tistimi, ki mislijo, da se depresivneži ne trudijo dovolj in da bi res rabili samo brco v rit. Potem sem začela jemati kontracepcijske tablete. In fasala depresijo. Na srečo samo blago. Ampak na začetku sploh nisem pogruntala za kaj gre. Bila sem na najboljšem mestu svojega življenja, ravno sem podedovala dovolj za celo življenje, našla dobrega fanta, imela sem službo... Skratka, res mi ni nič manjkalo. Počutje pa obup. Nobene volje za nič, vse se mi je zdelo popolnoma brez smisla, pa sem si racionalno dopovedovala, kako mi gre dobro, a ni zaleglo. Šele čez nekaj časa sem ponovno prebrala navodila za KT in stranske učinke (depresija). Potem sem vedela, kaj mi fali. Trajalo je pa 4 mesece, da se je moje telo navadilo na hormone in je depresija minila.
Citiraj
 
Opozorilo: Ta tema je že več kot dva meseca neaktivna. Ste prepričani, da želite nadaljevati razpravo?

Da bi preprečili avtomatsko oddajo sporočila/registracijo, prosimo dokažite, da niste robot z uporabo Google reCAPTCHA storitve.