Med.Over.Net

Odgovori: sem res slaba mama

Pregled teme
methatraxx
Oprostite za sedaj prebrane besede...Pošljite vasega desca v 3 p.m ,naj si gre ljubicine rane lizat pod most, ko se bo pa telefonu zacel spet dreti na vas in vas zaliti,mu pa ce ne drugega zavpijte nazaj naj se j.e.b.e in mu lepo prekinete... Tudi ce ponovno klice,posilja smsje,taksne in drugacne groznje,jih mirno spreglejte. Nagradite se v takem primeru z obiskom kaksnega turi.kraja ali vsaj v gozd in preprosto odmislite desca in za nekaj casa tudi sina. V najslabsem primeru boste pristali na psihiatriji, depresivna....unicevanje naa kvadrat. Naj vam bo enkrat malo mar za druge kot je v vasem primeru malo mar descu za vas...Kot pravi pregovor: FIGHT FIRE WITH FIRE!!!!! Glavo gor...vi ste vazna in na prvem mestu....
Citiraj
Nekomu, ki ni mar
Mama, kako je z vami, s sinom?
Citiraj
Mateja Koroška
Sem si vzela čas in prebrala celotno vašo zgodbo ter odzive drugih.
Ali opažate, da se vaša zgodba ponavlja, da si vedno rečete: Zdaj je pa bolje, in je določen čas mimo, nato pa spet jovo na novo enaka zgodba... VI morate nekaj ukreniti in ne dovolite, da vaš sin z vami manipulira in obljublja nešteto stvari, samo da mu boste ustregli.
On je odrasla oseba in mora biti samostojen, znati poskrbeti zase, kar mu lahko mirno poveste.
Res je, da mu boste vi kot njegova mama, v oporo, v vodilo v življenju, kaj več pa niti ne.

Sama sem mlada mamica in me kar boli, ko prebiram tako žalostne zgodbe. Otrok ni sam kriv za svojo situacijo. s svojimi dejanji le kliče na pomoč, kliče po pozornosti, da je tudi on tam, med vama z bivšim.
Kriv ni nihče pri tej zadevi, zato obtoževanja ne bovo pomagala. V preteklosti so se naredile napake v vaši družini, ki pa imajo sedaj boleče posledice.

Bodite v oporo sinu, mu postavite jasne meje, do kod lahko pri vas gre, kakšna so pravila v hiši, in vztrajajte pri tem!!!! Ne nasedajte mu pri njegovih praznih obljubah. Naj vam dokaže z dejanji, z uspehom v šoli.
Citiraj
zdravljen alkoholik
Spoštovana "obupana mama",

Poznam alkohol in njegov strahovit opoj, sam sem se z njim boril 6 let z uspehi in padci.
Vsak lahko deli nasvete in mnenja, vendar nekdo, ki v tem začaranem krogu ni bil, ne bo nikoli potamkoma razumel kako težko je, kakšne stiske se vrstijo v človeku. Sam sem imel veliko samomorilnih misli, na ta način bi se najlažje "rešil" in ne bi prizadeval ljudi, ki jih imam rad in oni mene. Vedno, ko sem se napil sem pomislil na njih in še sedaj ne vem kaj je v meni prevladalo, da sem bil tako sebičen.
Ko gledam ta čas nazaj, se včasih vprašam, če se ne bi bilo bolje pogovoriti, deliti občutke. Ne, jaz sem raje vse zadrževal v sebi, na vzen sem deloval, kot da je vse v najlepšem redu, dokler ni balon počil...
Verjetno so bili moji padci po zdravljenju predvsem klic na pomoč, po ljubezni. Na srečo takrat še nisem imel otrok, tudi sam sem bil mlad (okoli 30ih) in moji starši niso sodelovali, oče je bil sebičen in me je rekel, da sem odrasel in se bom že znašel. Da ga "boli" ko me opazuje, vendar ni naredil nič, da bi mi pomagal, nobene lepe besede...čisto tako, kot vse moje otroštvo. Vedno se je imel za nekaj več. Oče, ne mama nista bila alkoholika, nikoli nista imela s tem problemov. Tudi okolje ni bilo problematično. Mislim, da me je rešila mama, ona je bila edina, ki mi je stala ob strani, ljudje so govorili, da mi s tem škoduje, vendar sem prepričan, da če mi ne bi takrat stala ob strani, hodila z menoj kdaj k psihiatru, ko sem bil na dnu, me je sprejela k sebi domol, sva se pogovarjala, nikoli me ni pomiljevala, je pa stalno dajala spodbudo, me opogumila.

Sam bi vam rekel samo, da mu stojte ob strani, fant je mlad, išče se, očitno ni srečen z stanjem v kakršnem živi, spodbujajte ga in ga NE pomiljujte. Ne obrnite mu hrbta in ga probajte na lep način spodbuditi, da spravi s sebe tesnobo.

Lep pozdrav,
ZA
Citiraj
ali obstaja prosto ime
pozdravljena


na bivšega pozabite, ker vam ne more pomagati.
znebite se tudi negativnih vzorcev, slabega mnenja o moških, in sinu dajte ljubezen, ne skrb.
delajta skupaj karkoli, samo bodita skupaj in ne odrivajte ga. mislim da rabi ljubezen

lp
Citiraj
brez besed 2
Pozdravljena,


res je da lahko pomaga mama ki sama ima dovolj življenjske energije, zato pa ni vedno dovolj da za otroka poskrbiš, da mu pomagaš ko ima problem...družinski člani so energetsko povezani, zdaj več obstajajo teorije o tem (Lazarev, Serena Alba), v katerih trdijo da starši, če jim zmanjka energije za vsakdanje življenje,ali pa si jo sami sebi jemljejo zaradi negativnih uzorcev, neg.razmišljanja sploh, nezavestno črpajo lastnim otrokom energijo.
tukaj je še problem da z bivšim prav nikakor ne morete sodelovati v reševanju težav- samo še poslabšalo se je odkar je sin začel hoditi k njemu. no, če pa gospod ni del rešitve, potem pa je del problema. pozabite nanj, ne more vam pomagati. če bi lahko, bi najprej sebi pomagal. znebite se negativnega odnosa na sploh do moških - mogoče je to problem. začnite uživati v življenju, začnite skupaj nekaj delati s svojim otrokom, hoditi na izlete ali karkoli, ampak skupaj. on potrebuje ljubezen, ne samo skrb.

pošiljam vam ljubezen in želim da zmagate v tej igri življenja
Citiraj
obupana mama
Pozdravljeni,

hvala za skrb.

Pri nas je trenutno mirneje. Kot je bilo grozno v februarju, je zdaj skoraj pravljica. Takrat so ga iz bolnice sprejeli na psihiatrijo, po njegovi želji seveda, od tam pa je šel spet na zdravljenje. Oče seveda ni hotel sodelovati, spet je bilo vse na meni. Ni mi žal. Zdravljenje je zaključil in prvi vikend po zaključku pristal spet v bolnici zastrupljen z alkoholom. Takrat je šel z nekim prijateljem iz zdravljenja na njegov vikend, se tam napil in pristal v bolnišnici. Seveda mu nisem mogla tega preprečiti, saj je polnoleten. Se je pa v meni takrat nekaj prelomilo, saj sem se čisto zlomila. Psihiatrinja mi je rekla pred njim, zakaj počnem vse to zanj, zakaj se tako trudim, saj ni nič drugače, da ko naju gleda sem jaz videti v večji krizi, da če pristanem jaz na psihiatriji mu nihče več ne bo mogel pomagat,,,, da če želi, pa naj umre, saj je polnoleten. Grozno je bilo vse to slišati, ampak sem slišala. Prvič po vseh podobnih nasvetih, ki so šli mimo mene do takrat, sem slišala in postala dovzetna. Ko je prišel iz bolnice, sem mu postavila kar nekaj pogojev. Povedala sem mu tudi, da sem bila takrat zadnjič v bolnici. Če se to še zgodi, bo sam tam in naj se znajde kakor ve, niti na obisk mu ne bom več prišla, kot to počne oče. Vmes, ko je pa še bil v bolnici, pa sem poiskala pomoč zase. Začela sem hoditi v skupino al anon, prijavila sem se k psihiatrinji, kasneje se je pridružil še on in hodiva na družinske terapije. Tudi sam se je pridružil skupini aa in od takrat je čisto drugačen. Moram priznati, da sem tudi jaz, saj se ne jokam več, sploh ne pred njim. Nenehno mu dajem vedeti, da od zdaj naprej bo ob naslednji naumnosti sam, da jaz bom pomagala najprej sebi in če bo želel pomoč in delal na sebi še njemu. Vzamem si čas zase, ne grem iz službe naravnost domov, grem ven na sprehod. Zgleda, da se je zamislil, zavzel se je za šolo, opravil 3 izpite, ostala sta mu samo še 2 in matura. Dala sem mu pogoj, da si najde službo, da si sam zasluži za telefon in tobak, ter ostale stroške. Res je, da to traja samo šele dober mesec, ampak od zdaj naprej živim za vsak dan sproti.

Lep dan.
Citiraj
Optimist...
Obupana mama, kako je z vami in z vašim sinom?
Citiraj
Minimal22
Precej časa je že minilo od prve objave... upam, da je sedaj
že boljše! Pišem iz vidika dvajsetletnice... Kar dela sin ni prav a mogoče sam ne vidi druge poti. Sama vem, da se je kot najstnik najlažje zaplesti v nek bolan vzorec odnosov, laži in izkoriščanja, da lahko pozabiš na svoje težave. V času odraščanja se vsak človek išče, na izbiro pa ima nešteto poti. Žal mladi delamo napake, ker velikokrat ne ločimo kdaj postane zabava (alkohol, droga) beg iz resničnega sveta. Ko začnemo prekomerno vnašati te stvari v svoje življenje začnemo sovražiti sami sebe in vse kar počnemo, ker se ob "zadetosti, pijanosti" počutimo super kul, jutro za tem pa ne vemo kaj bi sami s sabo in samo čakamo, da spet "pobegnemo". Posledično sovražimo vse okoli nas, mamo, ker jo skrbi, očeta, ker ga ne skrbi... Tam nekje proti koncu pubertete se začenja vse bolj čutiti pritisk, češ, da se moramo odločiti kaj početi s svojim življenjem. In hopa, zavedanje, da bo treba začeti odraščati lahko kmalu postane prevelik pritisk, sploh ob tako razcepljeni družini. Kmalu se začno razhajanja s starši, otrok bi rad bil priklopljen na dudo, imel mama hotel, po drugi strani pa vso svobodo, ki mu jo srce poželi (zato smo enkrat jezni na starše, drugič spet priliznjeni – podzavestna ali zavestna manipulacija). Majhne laži nam omogočajo krmarjenje med pravili. Precej najstnikov to počne v zmernih količinah, takšni, ki niso dovolj samozavestni, da bi se konec koncev postavili za sebe ter začeli živeti svoje življenje pa lahko zabredejo marsikam. Jaz sem mogla priti na takšno dno, da sem skoraj umrla, da sem pomislila na sebe. Ne na starše, ne na prijatelje ampak SEBE! Človek mora dosežti dno, da se lahko dvigne. Dokler sem mislila, da se moram pobrati zaradi staršev ni bilo nič iz mene. Pri takšni vrsti opore, kot jo je prejemal vaš sin, sploh ne opaziš, da si že lep čas na čistem podnu. Vem grdo se sliši ampak prvo mora človek postaviti sebe na prvo mesto, ker bolnik ne more pomagati bolniku. Moja mama je imela s sabo preveč nerazčiščenih zadev, da bi mi lahko rekla razumem te. Zmeraj je bilo, poglej kaj počneš, to nikamor ne pelje, v glavnem samo neodobravanje. Tudi, če tega ni nikoli rekla na glas, sem to čutila. Medtem, ko sem ji hotela zaričati, zakaj me ne razume?? Takrat seveda nisem vedela, da delam narobe. V nekem trenutku sem ji jasno povedala, naj me pusti na miru, saj mi je vsa njena skrb šla na živce. Zakaj? Če bi priznala njej, da je nekaj hudo narobe, bi mogla priznati tudi sebi (tako, kot je pobegnil vaš sin). Ko sem odrinila njo in vse druge od sebe nisem imela v nikomer več psihične podpore in kmalu sem se zlomila. Spoznala sem, da lahko za sebe poskrbim le sama, nihče drug. Dokler nisem imela rada samo sebe nisem znala pustiti drugim, da bi me imeli radi. Zato sinu ne govorite kaj je prav in kaj je narobe (mladi moramo to dojeti sami!), vedno pa mu dajte tiho vedeti, da ima pri vas vedno oporo ter nasvet. Občudujem vas, da ste toliko zdržali! Ne morem si predstavljati kakšno breme je gledati samouničevalnost otroka. Sploh poleg tega, da vas še zmeraj obremenjuje odnos z bivšim možem, ki ima še zmeraj moč vas prizadeti. Grde besede so zelo hudo psihično nasilje. Vse pa je v odnosu do tega nasilja, če se kamen ne more odbiti od stene bo padel v prazno. Ne rabite se braniti pred njim, razumsko in čustveno ste visoko nad njim! Razumem, da ste situacijsko vpleteni ampak on je on, egoist, nedorasel življenju, vi ste pa vi, zgled sinu. Pokažite mu, da je ljubezen pravilna pot. Ne obupajte! Predvsem ne nad sabo, saj svetu primanjkuje tako hrabrih in ljubečih ljudi. Vso srečo! :)
Citiraj
gabriel 9
draga mama

sem na kratko prebrala samo prvi del vaše zgodbe in ... vidim da vas je strah in da ne znate ven ...
težko vam svetujem, saj vas je strah za sinovo življenje in tu so lahko nasveti ... trenutno vas pomirijo, mirna boste pa šele, ko bo sin v redu in zdrav ....

pomagajte prvo sebi, pa poskusite zaupat, da se stvari slej ko prej uredijo .... da bo ok, da trepetanje in strah ne bosta več potrebna .... to srčno čutim.

razumem da v takšnih situacijah razum odpove, vendar nujno je, da poskrbite prvo zase, drugi korak bo lažji.

lep večer vam želim
Citiraj
D.P.
Pozdravljeni spoštovana MAMA!

Ni mi vseeno za vas, ste že poklicali koga po telefonu?

Vredni ste zakorakati z novimi močmi naprej, da se stopi na pot, kamor vodi cilj k zdravju.
Citiraj
KATJA_KA
Draga obupana mama,

vsi ste potrebni zdravljenja, poskrbi vsaj zase in svoja otroka, bivšega - alkoholika, ki je sokriv za nastanek tega povabita poleg, če bo žele, drugače ga odpišita. Informacij je dovolj o tem, kam na pomoč in kako si pomagati. Beri o Alkoholizmu, drogah in bodi močnejša od sina, da ga boš lahko kaj o tem poučila, ker je lažnjivec, kar so vsi zasvojenci s tvojim bivšim na čelu!

Lažnjivec, egoist, propada? ALARM? aMBULANTNO ZDRAVLJENJE NE POMAGA, DEFINITIVNO NE. OTROK JE POŽRL ŽE TOLIKO DROGE IN TI GA ŠE VOZIŠ K ZDRAVNIKU PO DROGE??

Želim vam uspešno zdravljenje!

Katja




"Naj že takoj pribijemo: bistvo alkoholizma ni v pitju alkoholnih pijač, temveč v spremenjenem, asocialnem vedenu: v sebičnosti, površnosti, prepirljivosti, zanemarjanju obveznosti v družini in v službi, zanemarjenosti, stagnaciji ter nazadovanju, ki postopoma preide v popolno odtujenost na vseh področjih človekovega udejstvovanja! Vemo, da alkohol človeka posurovlja in na ta način postane človek brutalen sebičnež" Janez Rugelj, Dolga Pot
Citiraj
menči44
Pozdravljena,

vem kako ti je in sočustvujem s tabo. Tudi jaz sem bila v podobni situaciji, zbolela , nisem vedela ali naj sploh še živim,ali bi bilo bolje , da bi kar umrla. Naši otroci so , zato jim moramo pomagat, samo včasih se ne da, če niso oni pri volji. Ljudje dokler niso imeli podobne situacije tega sploh ne razumejo, me mame smo pa premehke. Mogoče bi v vašem primeru moral stvari vzeti v roke vaš mož, ki je močnejši,pa tudi verjetno se sin pri njemu toliko ne upa kot pri vas. Kje pa dobi denar za pijačo?No saj vem to ni problem danes se znajdejo na različne načine.

Mogoče se kdaj slišiva, če boste pri volji.

Pa veliko sreče vam želim.

l.p. Menči

moj mail [email protected]
Citiraj
obupana mama
Pozdravljeni,

naj vam še napišem razplet. Ker ga nekaj dni ni bilo domov, sem vseeno poklicala policijo, kljub temu, da je oče napsrotoval. Očitno sem mu s tem rešila življenje. Našli so ga dokaj hitro, na enem javnih wc, nezavestnega. Prepeljali so ga na Urgenco, kamor so me poklicali, izprali so mu želodec in grozno je gledati otroka, ki je čisto neodziven, kot mrtev, priklopljen na vse aparature. V krvi je imel po prvih izvidih 5.3 promila alkohola, smrtno dozo, za ostale substance bomo še izvedeli, ni še izvidov, prazniki so in dežurni zdravniki. Več kot očitno je, da dela pred našimi očmi samomor. Zdaj je v bolnici, še vedno spi kot Trnuljčica, vsi zdravniki so mi rekli, da proti njegovi volji ne morejo nič, ko bo zatežil, ga bodo odpustili, saj je polnoleten, niti ga ne morejo dati proti njegovi volji na psihiatrijo. torej, samo molim lahko in čakam. Danes greva z njegovim očetom prvič od ločitve skupaj do njega, da bi se pogovorili, kako naprej. Že zdaj me je strah.

LP
Citiraj
obupana mama
Pozdravljeni,

Spet sem se spomnila na vas. Spet sem v nekem začaranem krogu in ne vidim izhoda. Pa lepo po vrsti.

Kot sem napisala, sin se je zdravil, očitno s figo v žepu. Vpisali smo ga v šolo, dva izpita je res naredil, dva mu še manjkata in matura. Na začetku je bilo vse krasno in spet sem preveč upala, se preveč angažirala, sebe potisnila na stranski tir. Ker sin živi izven Ljubljane pri očetu sem mu nudila pri sebi neko zatočišče. Kot mama sem sama sebi čutila da sem dolžna. Posrkalo me je v njegove zahteve. Vsak dan sem iz službe hitela na železniško postajo ponjga, hitro doma nekaj skuhala ali sem že ponavadi zvečer prejšnji dan, da se je najedel, ker meni je rekel vedno da pri očetu nima za jesti, sem ga odpeljala do šole in ga šla iskat po predavanjih, spet k sebi peljala da je nekaj pojedel in peljala na železniško. Vsak dan. Večkrat sem ga prosila, naj bo vsaj za vikend pri očetu, da se malo spočijem, da naredim kaj zase, pa je vedno prišel, z izgovorom, da se je z očetom kregal, da ga motijo majhni otroci pčetove partnerke, ali je bil zmenjen s prijatelji v Ljubljani. Potem se je začelo dogajati, da so mi ga pijanega pripeljali v jutranjih urah, ali ko sem ga večkrat klicala, se je na njegov mobi oglasila zdravnica iz Urgence, ker so ga našli neodzivnega nekje ležati in sem spet tekla v bolnico, kjer so ga nekako spravili k sebi, zaradi zastrupitve je potem ležal na oddelku za zastrupitve, ko je prišel k sebi je podpisal na lastno odgovornost in šel domov. Enkrat se je na njegov mobi ko sem spet stokrat klicala oglasil nek fant, naj pridem ponjga, prišla sem ponj, vzel je neke kapljice, neko mamilo, od katerega je bil čisto evforičen, skakal je, brez telefona je telefoniral, skratka dogajalo se mu je na polno, jaz pa spati nisem mogla, ker sem se bala da si kaj naredi, saj si je z vžigalnikom kao cigareto prižigal in si prižigal prste. drugi dan je obljubljal kot vedno, da ne bo več, da je bil zavedan, da so ga izzivali da ne upa in je probal. Spet sem verjela.Vedno, kadar se je čez teden napil, sem ga prenočila, ko se je streznil dala zjutraj na vlak in je šel domov. Jaz sem zamujala v službo, sram me je komu povedat, sodelavci opažajo, da sem zaprta, da se z menoj nekaj dogaja in se zgovarjam na bolezen, saj sem v zadnjem mesecu in pol nenehno bolna, sploh se ne morem pozdraviti, najbrž zaradi stresa. Potem sem mu zabičala, da k meni ne sme pijan, pa je enkrat pijan vdrl v sušilnico, par dni ga ni bilo, klicala sem policijo, da so ga iskali, na koncu ga je sosed našel v sušilnici pijanega. Prejšnji teden mi je vdrl v klet in spet sem ga iskala par dni, potem slučajno enkrat grem v klet in leži tam, spet pijan do kome in ko kličem 112 pridejo reševalci ponj, in policija. Odpeljejo ga, in spet vsi sosedi gledajo. Ko so ga odpeljali so mi rekli reševalci, če grem s svojim avtom ali z njimi, pa sem rekla, da sploh ne grem z njim, da imam dovolj vsega in nato me mlada policistka nadere, da je star 20 let, da sem njegova mama in naj mu bom v podporo. Po tem sem se zrušila še jaz. Ko bi vedela kako sem mu v podporo, koliko sem naredila zanj, ne morem pa nehati piti. Doživela sem živčni zlom in odpeljali so še mene. In to se nadaljuje v nedogled. Vsak dan prihaja pijan, zdaj sem opazila, da me s tem izsiljuje, da ostaja pri meni v LJ, ker ve da bom skakala okoli njega, če bo karkoli narobe. Pri očetu nikoli ne dela česa podobnega. Vedno pri meni. Ker on mu je rekel, da bo spal na cesti, če bo pil. Zadnje čase ne zmorem več vsega pritiska. Ko pridem pred blok se včasih jokam v avtu, ne upam pred sosede, ker me je sram. Sram me je da živim. Ne vem kaj naj naredim. Mislim, da bom prej jaz pristala na psihiatriji, kot sin. On noče na nobeno zdravljenje, niti k zdravnikom, za nujne kontrole, kaj šele k psihiatrom. Ne vem kaj ga muči zadnje dneve, da pije vsak dan. In v nedeljo sem mu rekla, da mu ne bom več odpirala vrat, naj ne hodi več sem, ko je pijan in da če ne bo začel z zdravljenjem, bom prekinila stike. Najprej mi je očital, me bombardiral s sporočili kaka slaba mama da sem, če bom to naredila, da sem dolžna mu pomagat, da kje pa bo, če ne bo smel k meni, da se bo zaradi mene še bolj zapijal in klatil. Seveda sem spet podlegla in v ponedeljek sicer nisem šla ponj na železniško, moral je na bus in v šolo, ko je končal, sem ga vseeno počakala pred šolo. Bil je pijan v šoli, ko se je usedel v avto je bil do mene nesramen, da sem jaz kriva da je tak, da ni nič pil, da je trezen,,,,. Imela sem ga dovolj in sem naredila največjo napako. Peljala sem ga na železniško postajo ne k sebi, pričakoval je, da bo spet pri meni spal, potem pa bi zjutraj imel kake obiske ali pohajal po lokalih. Odšel je na peron in takrat sem ga zadnjič videla. Drug dan mi oče napiše da ga ni bilo. Ne vem kje je, telefon je izklopil. Vsak dan pokličem na urgenco, če je bil tam, grozno si očitam, da sem takega poslala na vlak. Ne morem več tako. danes sem morala iz službe, peljali so me na IPP ker mi je srce hitreje bilo, zdaj sem na bolniški, polna pomirjeval. Je slpoh kje kak način, da ga na silo damo na zdravljenje? Je sploh še živ? Bo kdaj nehal? Niti ne vem več, kako naj se obnašam do njega. Ali naj ga ignoriram, naj mu ne odprem, ali naj še naprej pomagam, stojim ob strani, kot mi je očitala policistka.

Se opravičujem za nadlegovanje. Najbolje bi bilo, da bi umrla.
Citiraj
D.P.
Spoštovana dama 39.

Popolnoma prav ste se odločili in tukaj podelili kanček zgodbe, ki je v vašem življenju tukaj in sedaj, je resnična. Tudi, če bi bil zapis zmeden, ste več kot dobro pokazali v globini svojega materinskega življenja materinstvo, ljubezen, razumevanje, ..., odločitev, da stopite v novo življenjsko obdobje, da začnete na novo. TUKAJ VAM NE DAM ZA PRAV. ni vredno začeti na novo!
Joj, kako pa sedaj to mislim, kaj ne?
Začeti na novo zato, da se reši nek problem je cilj, ki ni trden. NPR. - začnem na novo, ker vidim, da moji ženi ni všeč kajenje in mi kar naprej očita smrad. Pričnem se truditi, in res začnem na novo - ne kadim več, žena mi je nehala ugovarjati zaradi smrada. Mine nekaj časa, žena mi prične ugovarjati, da to in ono ni vredu. Zopet vidim, da res ni vredu, da je to res slabo za ženo, in začnem na novo. In tako naprej. Žena mi umre, ni več osebe, ki bi ji vse to in ono bilo v napoto. Začnem na novo- kaditi, in delati vse to kar sem prej zaradi žene nehal.
No preprost, kratek primer, kako je ne trdno, trajno , začeti na novo zaradi kogar koli drugega.
Smiselno je začeti na novo najprej samo zaradi mene samega! To ni sebičnost, to je spoznanje, da je pač takšna naravna zakonitost in jo je vredno upoštevati.
Spoštovani, vsi smo po tej naravni zakonitosti povabljeni, da ljubimo druge, kakor sami sebe. To velja za mene, za mojo ženo, za dinamiko v naši družini, za vas za... VSE.
Ko ljubim sebe, gledam v dobro, iščem dobro, sem iskalec dobrega, pri sebi, v sebi, v okolici. To mi je prioriteta. Na tej poti se opašem s potrebnim zavedanjem, ki mi odpre um, da vidim to kar je telesnim očem nevidno. UM VIDI BISTVO! Kadar spoznamo bistvo, rešujemo problem tam kjer je bistvo. Ko rešimo to kar je bistvo se ostale stvari, kot domina spravijo v red. Ne gre za čira čara magije.
Gre za upoštevanje duhovne dimenzije, ki vendar obstaja in je znanstveno dokazano, da gre ravno na duhovnem področju za najmanj 70 % vzrokov za človekove težave.
Človek je duhovna duša, človek je človek, človek je oseba, ki je enkratna, neponovljiva, neprecenljiva...
To ste torej tudi vi spoštovana d. 39.
Vabim vas, da pokličete v Duhovno društvo CENTER ZA BOLJŠI SVET Rogatec 040-591-260 za duhovno pomoč in, da pokličete Zavod Karitas Pelikan Ljubljana.
Možen je izhod!
Lepo vas pozdravljam in želim, notranji mir, ki ste ga neizmerno vredni.
Citiraj
dama39
Pozdravljeni,

saj ne vem, kako naj začnem. Trenutno sem v takem šoku, da bom najbrž pisala zmedeno. Tako lepo se je začelo, sin je imel lepe načrte in res sem bila ponosna nanj in nase, da sem začela delati na sebi. Dala sem mu ponovno ključe stanovanja, da je preden je šel v šolo imel kje biti, ker se je njegov oče z njim že odselil še dlej iz Lj k ljubici, in ker nima več terapij, je končal z zdravljenjem. V novem okolju pri očetu je menda nesrečen. tam so še 3 majhni otroci, nenehno obiski, pijača v potokih,,,,,, z očetom sta nenehno na bojni nogi, recimo sin potrebuje cigatere in ga prosi zanje, oče mu ne da denarja in pravi naj neha kaditi, pa je potem živčen ko je brez, na drugi strani pa je za ostale otroke vedno dovolj za razne sladkarije in neumnosti. Opazila sem, da je močno shujšal, enkrat sem ga doma celo zalotila, da je spet bruhal, imel je namreč tudi bulimijo. Očeta sem obvestila o temu on je nad njim zganjal teror in takrat se je prvič napil. Seveda sem mu vzela ključe, povedala sem mu, da pri meni ni dobrodošel, da bi pil, ker sem našla tudi jaz nekaj piksen piva pod kavčem. Nato je spet postal tisti pravi, obljubljal, da je bilo zadnjič,,,,,, dala sem mu ključe nazaj, tudi jaz bila srečna, da mu lahko pomagam, da bo morda tokrat pomagalo. V ponedeljek sem ga še peljala k psihiatrinji, pa njegovi zdravnici po zdravila, danes ga ni bilo k meni, ker ni imel šole in sem mu rekla, da kak dan bi rada tudi jaz zase, da naj pride jutri, in ker ima ob sredih in četrtkih predavanja, sem mu rekla, da se nebi rabil voziti z vlakom, lahko prespi pri meni. pripravila sem mu hrano v hladilnik, da si postreže, ko bom jutri v službi, sladoled, ki ga ima rad, danes sva se nekajkrat slišala in deloval mi je zadovoljno. Bil je z očetovo ljubico po trgovinah, nato na nekem obisku, ko sva govorila nazadnje popoldan je bil čisto normalen in dobre volje. Oče je bil danes pri bivši, najbrž se je tak kaj kregal, ker ko je prišel domov, se je nekaj zgodilo. ne vem kaj, ampak jaz sina kličem večkrat in telefon zvoni v prazno, nato se enkrat oglasi bivši in kriči kot nor v telefon, da sem pr.... zmešana, debela,,,, skratka kričal je nad menoj same žaljivke in na koncu da je sin pijan ko krava. seveda je spet bilo najlepše name zvalit krivdo,. čeprav sploh ne razumem česa bi bila jaz kriva. Zdaj sem pa res še bolj na tleh. enostavno ne vidim več naprej. Ne vem kaj naj naredim. Če bo imel ključe bo pil lahko pri meni in se bojim da se zgodba ponovi, če mu jih vzamem, bo oče itak kot vedno kričal name da sem najslabša mama. To se že itak počutim sama. Kje sem zgrešila? Kaj delam narobe? Vse bi naredila namesto njega, če bi lahko. Kupila sem mu cigaret na zalogo, sposodila sem si denar, da sem mu vse to lahko nudila, oče se kopa v denarju. Ne vem, ali jutri pride ali ne. Jutri ima predavanja. bojim se vsega. Res sem v hudi stiski. Že tako me je sram, da sem se izogibala vseh ljudi, za sina živela, nimam prijateljic, lagala sem sama sebi, zdaj ne vem več kaj naj verjamem. 20 let ima. Kaj bo z njim? Življenje z očetom mu ne prinaša nič dobrega, k meni ne more več. Ne zaradi mene, zaradi pravne zadeve. Ker sem v tožbi po ločitvi, stanovanje je službeno od bivšega in ker se je sin stalno prebivališče odjavil, na očetovo pobudo, da bi mene lažje vrgli na cesto, se zdaj ne more preseliti nazaj k meni. Po eni strani je bolje, po drugi me skrbi. zima bo, z vlakom se bo moral voziti iz Krškega na predavanja, lepše mu je bilo, če se je pripeljal zjutraj z očetom in bil tu. Ne vem kaj je najbolje zanj. ko bi vsaj z njegovim očetom lahko normalno komunicirala, zanj je najslabše da se midva kregava. kaj naj naredim? Naj mu vzamem ključe, naj se umaknem iz njegovega življenja, kot hoče oče? Bo to zanj bolje? Sem res jaz tisti moteči faktor zaradi katerega se vedno napije? Naj še povem, da so mu dali psihiatri ob odpustu tablete, da bo lažje prenesel prehod, pa mu jih je oče vzel, da je to sama kemija, da naj neha to jesti, naj čez noč sam neha, prav tako kaditi. Ta gestapovska vzgoja ga bo samo ubila. se opravičujem za zmedeno pisanje, napake.
Citiraj
Gia1
D.P.,tudi jaz se učim iz tvojih postov..hvala za trud in piši še kaj.
Citiraj
obupana mama
Pozdravljeni,

Hvala za lep in vzpodbuden odgovor. Krasni ste. Res mi vaše pisanje veliko pomeni in me kar dvigne. Lepo bi bilo vas spoznati tudi osebno. Trenutno sem res v fazi, ko sem spet začela spoznavat sebe in se zavedat, da sem tudi sama del vsega. Da sem lahko koristna in da sem lahko kdaj tudi ponosna nase. Ravno včeraj mi je sin rekel, da imava tak odnos, kot ga še nisva imela, čeprav menim, da je bil vedno z moje strani tak, le on ga ni bil pripravljen zaznat.

Včeraj je končal drugo fazo zdravljenja, torej mu v bolnišnico ni potrebno več. Sedaj greva v ponedeljek prvič v klub, kjer se bo rehabilitiral še naprej. Vmes ureja stvari za šolo in ko ga opazujem, ima željo. Bog daj, da bi trajalo. Te dni je bil že sam pri meni doma, dokler nisem prišla iz službe, zaenkrat je bilo vse, kot mora biti, kot sva se dogovorila. On si vzame za jesti, za seboj pospravi, kadi lahko le na balkonu, včasih malo poleži, je na računalniku. Presenečena sem, da mu ni do pohajkovanja, res je doma dokler ne pride oče ponj. Ponosna sem nase, da sem tako močna in šla skozi to, ponosna sem nanj, da mu je že toliko uspelo. Zavedam se, da skušnjava hitro lahko pride, ampak do takrat bom živela za vsak lep trenutek sproti.

Še enkrat hvala za vzpodbudo.

Lep vikend.
Mama
Citiraj
D.P.
Joj kako sem se razveselil vašega odziva, BOLJE JE PRI VAS!
Še naprej se zavedajte svoje dragocenosti, enkratnosti, neponovljivosti...
V vas je polno lepega, živite še naprej to in imejte odnos z dobrim.
Glede dožine zapisa... Nič ne de, če je dolg. Ni pa pre dolg.

Upam, da ste ponosni nase, posebej v trenutkih, ko vam dejanja poročajo, da ste tu, tam, tamkaj... uspeli.
Citiraj
 
Opozorilo: Ta tema je že več kot dva meseca neaktivna. Ste prepričani, da želite nadaljevati razpravo?

Da bi preprečili avtomatsko oddajo sporočila/registracijo, prosimo dokažite, da niste robot z uporabo Google reCAPTCHA storitve.
cron