Med.Over.Net

Odgovori: Oče alkoholik

Pregled teme
slovenkaaaaa
Kot je svetovala strokovnjakinja - pustiti ga in se ne brigati zanj. Jaz sem se vrsto let kregala s fotrom, skrbela zanj, jokala... Mama je otrok, ker ni šla stran in naju s sestro odpeljala... in sedaj je samo hujše. Sicer je morda manj agresiven, ker je oslabel, a z alkoholom je veliko slabše, odkar je v pokoju. In ga že meče po hiši, pade v nezavest... A naj se sekiram? Ne. Je odrasel in to je njegova stvar. Saj že dobro ve, kako je stanje, koliko dejansko spije, koliko na skrivaj. Sam pri sebi ve, ko pride k sebi. Ampak če bi hotel pomoč, bi rekel zanj... raje je tak, kot je, kot da bi šel na zdravljenje. Ko je bila sestra nedavno noseča, se je bal, da ne bo preživel do rojstva otroka. Naj se kar boji. Sam je odgovoren zase. Lahko bi še zmeraj skrbela zanj in se sekirala in tako zavozila svoje življenje. Pa ga nisem. Imam svojo družino, svojo službo, svoj denar, svoje življenje. In on svoje. Pa mama svoje, ki ji je pač več do videza kot do tega, da bi imela mir. Tako je pa pač stalno v kreganju in poniževanju. Po letih truda in skrbi sem ugotovila, da druge, kot da otroci poskrbimo zase, ni. Saj se kdaj vprašam, kako se bom počutila, ko bo umrl, a bi lahko naredila kaj več, pa upam, da bom ostala pri tem, da ne. Da sem največ naredila s tem, da sem sebe rešila iz tega pekla... in svoje otroke. Da imata normalno otroštvo.
Citiraj
Sunnyday
Pošiljam dopolnjeno vsebino, moderatorko prosim za objavo tega prispevka:

Pozdravljen,

tudi jaz iz svojih izkušenj in iz vsega srca priporočam obisk društva Alanon. Vse potrebne informacije najdeš na spletni strani.
Sama prav tako izhajam iz družine alkoholika, ki je bil zelo nasilen v pijanem stanju, pa problem je bila cela družina potem, ker mama je bila zagrenjena jezna ženska in mi otroci nismo imeli prav veliko od otroštva. V alkoholni družini ni veliko prostora za želje in potrebe ter čutenja otrok, ker ogromno energije gre za pitje, kreganje itd...
Sama sem našla to društvo šele pri 33 letih, ko sem bila že nekaj časa na svojem.
Kar nekaj članov pa je, ki so že v svojih mladih letih prišli in tudi sama se včasih vprašam, kako bi bilo moje življenje lahko bolj kvalitetno že mnogo let prej..če bi prišla že prej. Ampak usoda je hotela, da sem informacijo o srečanjih društva dobila takrat, pa še vedno boljše, kot mnogi drugi..ki so prišli šele v svojih 50 ali še poznejših letih. Vsem nam, ki smo tja začeli hoditi pa je, da so se nam življenja spremenila v pozitivni smeri. Toliko znanja in izkušenj iz prakse kot sem na Alanonu dobila, v 10 letih prej ne po raznih delavnicah, izobraževanjih...
Resnica je ta, da mora vsak poskrbeti zase. Naši starši so odrasli ljudje in imeli bi vse možnosti, da bi živeli drugače. Mnogi pa se odločijo za alkohol in tega ni moč spremeniti, ker drugega enostavno ne moremo prisiliti, da se spremeni. Kolikokrat je moja mama meni rekla, reci očetu naj neha piti, ker tebe ima bolj rad itd...ko sem šla k njemu, je obljubil da ne bo več pil, ampak že naslednji dan je spet!

Moj oče je sicer doživel možgansko kap in po tistem je vedel, da ne sme več piti..med mamo in očetom pa je ostala globoka zamera in odnosi niso tisto, kar bi lahko bili, kljub nepitju. Pa prišle so še druge bolezni.
Kar pa sama lahko naredim pa je, da spremenim svoje odzive. Pomilovati nekoga, pa iskati rešitve namesto njega..enostavno ne pomaga. V naši literaturi celo piše, da alkoholiku najbolj pomagamo, če mu ne pomagamo.
Težko je to sprejeti, ampak s pomočjo izkušenj ostalih članov, ki so čez to že šli-je dosti lažje. Toliko podpore kot sem jo dobila na srečanjih, težko da bi še kje drugje. In najboljše je to, da je to omogočeno prav vsakemu, ki želi nekaj narediti pri sebi. Velikokrat se zgodi, da z spremembo vedenja se tudi razmere v primarni družini začnejo spreminjati.
Tudi jaz sem leta in leta verjela, da bodo prepričevanja, prošnje in kreganje kaj zaleglo..ampak ni in ne more.
Na društvu smo ljudje vseh poklicev, slojev..to sploh ni važno, kaj delamo, kaj smo. Tam smo z istim ciljem, da poskrbimo zase, tako najbolj poskrbimo tudi za svoje bljižnje.
Jaz sem našla rešitve, ki se jih sama doma nikoli ne bi domislila. Do staršev sem spoštljiva, prijazna, spremenila sem svoj način do njih. Sami mi to nikoli ne bi uspelo, marsikaj se je spremenilo na bolje, ampak ne trudim se več spreminjati, kar nisem jaz povzročila in ne morem stvari urediti. Prepustim to tistim, ki to lahko. Skratka, vsak zase je najbolj odgovoren!
Žalostno je to, da otroci alkoholikov na vsak način hočemo pomagati staršem, da bi se spremenili. Ampak to ni naša naloga, naša naloga je poskrbeti za svoje kvalitetno življenje in na tak način biti vzor.
Tukaj to pišem iz enega samega razloga. Ker sem dobila toliko daril na tem društvu, to hočem posredovati še drugim, ker kot rečeno, je to dostopno vsakemu.
Jaz sem zelo srečna, da ko sem informacijo dobila, sem se odzvala in tudi ostala, pa čeprav je priporočeno, da se pride na srečanje vsaj 6x, da vidimo, če je program za nas.
Jaz sem vedela že na prvem srečanju, da je to to. Ker predtem sem vedno živela v eni zaskrbljenosti, kaj bo s starši..tam pa sem se sprostila, neko breme mi je odpadlo iz ramen, da sem lahko začela razmišljati tudi o mojih željah, kaj potrebujem..
Ni lahko sprejeti starše take kot so, še posebej, če zaradi njihovega načina življenja nisem imela brezskrbnega otroštva, niti mladosti. Ampak sedaj mi to kar lepo uspeva in jih imam rada ne glede na vse. Pred kratkim sem bila na odprtem srečanju anonimnih alkoholikov, kjer sem iz prve roke izvedela, ugotovila iz pričevanj prisotnih, kako se je moj oče počutil ob pitju alkohola in sem ga lahko začela bolje razumeti.
To ni delal zato, ker bi rad nam nagajal, ali pa zaradi užitka, niti ni mogel kar odnehati.
Pil je iz nemoči, zaradi problemov, katerim ni bil kos...alkohol mu je dajal uteho, tolažbo in neko navidezno moč..kako naj bi jaz to spremenila? Neštetokrat sem ga prosila jaz, ostali člani družine..ni pomagalo. Neka višja sila je prinesla bolezen, da je nehal. Tako je bilo v tem primeru, v kakšnih drugih primerih pa je drugače.Kot je usojeno.
Pa še to, kot najmlajša sem najtežje šla od doma (predtem sta šla moj brat in sestra), ker sem se neznansko bala, kako bosta starša sama živela, če bo vse ok, ali se bosta zelo kregala, se bosta tepla, bo kaj narobe.
Lahko povem, da ko sem se preselila s takratnim partnerjem v svoje stanovanje nisem spala vse noči zaradi zaskrbljenosti, kaj bo s starši. Ker starša sta se oba vsak po svoje vedla zelo nespametno in tvegano po mojem mnenju. Od takrat je že 20 let in lahko povem, da starša še vedno živita, nič tragičnega se ni zgodilo, pa ne glede na to, koliko sem se glede tega presekirala. S sekiranjem za drugega odraslega človeka (sicer moji starši) pa škodim najbolj sama sebi. Kot rečeno, vsak odrasel človek je odgovoren za svoje življenje, to pomeni, da nosi tudi posledice svojih dejanj. Ko bi jaz to vedela že takrat, bi mi bilo precej lažje. Ampak okrevanje od odnosov v taki družini tudi z obiskovanjem društva traja precej dolgo in gre zelo počasi, ker to so globoke rane, ki jih je treba zaceliti.
Če še nisi, kar pogumno pridi pogledat, stane te nič, sam se odločaš, kolikokrat boš prišel, ter na katera srečanja. Vse je po izbiri, pogovoril pa se boš lahko z izkušenimi ljudmi na tem področju.
Želim ti vse dobro in da bi dobro poskrbel zase.
Citiraj
nekje je treba začeti
Živjo Črn murn..

Bom povedala na kratko svojo zgodbo.
Pred petimi leti sem bila na podobnem razmišljanju. Kako "zbrihtat"fotra, kaj lahko jaz naredim, da mu pomagam, pa da vidi, da tako ne gre več, da mora sam nekje začet.. In tako sem iskala vse možne informacije, v domačem kraju itak nismo govorili o tem, ker je to bila sramota..
Čisto slučajno sem izvedela za eno društvo; Alanon. Njihova spletna stran mi je bila všeč, sem se takoj našla. Gor imajo objavljeno kdaj pa kje imajo srečanja. Gre za samopomočne skupine, kjer imajo vsi ki pridejo na srečanje skupen problem- bodisi pije fotr, mt, kdo od prijateljev, družine; skratka problem prekomernega pitja pri nekom, ki ga poznamo..,
In sem z vso svojo bolećino in zavestjo šla na to njihovo srečanje. Bilo me je pa zelo strah, kako bo, kaj moram rečt, a bodo sploh razumel, da sem tam zaradi fotra..
Ni mi žal da sem odkrila Alanon. Tam sem našla ljudi, ki so razumeli kako je, če človek, ki ga imaš rad pred tvojimi očmi propada zaradi pijančevanja.
Povedala sem toliko kot sem lahko. Povedala sem, kar nisem mogla povedat drugim, tam pa so me razumeli. Na Alanonskih srečanjih sem dobila vse tisto, kar sem potrebovala da sem lahko živela in sobivala z pijancem. Moj oče pijanec. Stavek, ki mi še danes požene vse kocine pokonci.

Če kdo, razume tisti, ki ima podoben problem doma. Moč, upanje, pogum in ljubezen dobiš med ljudmi, ki so na podobnem, ali so iz najhujšega že ven. Skupaj smo močnejši!

Alanon je skupnost, ki je anonimna in pomaga družinam alkoholikom, tako da svojce spodbuja k lastnemu okrevanju.Program je brezplačen, ni potrebne nobene članarine, ali navedbe osebnih podatkov.. Ljudje ki jih boš videl in slišal so sami bili nekoč, ali pa so še- svojci, prijatelji nekoga, ki prekomerno pije. Vsi mi smo prišli z namenom, da pomagamo svojcu ali prijatelju, da skupaj rešimo njegov problem, poiščemo pomoč; in skozi srečanja spoznali kako lahko to naredimo.
Dobrodošel kadarkoli. Srečanja so anonimna, vse kar poveš, ostane zaupno:))
Citiraj
črn_murn
selina,

ne vidim problema v postavljanju ultimatov, a človeka se "zbrihtat" ne da. Sam ali pa s podporo družine (saj se vsi strinjamo, da je problem) ne zaleže praktično nič, niti ultimati. To, da preprečim morebitne tragedije pa konec koncev pade le na to, da mu lahko vzamem ključe. Kar je lažje napisat kot naredit, ker ni vsakič pijan za volanom, niti se za volan ne vsede pijan doma. Njegovo delo pa je od tega odvisno. Tudi o prijavi sem že razmišljal. Če njega, potem vsakega od njegovih pivskih kolegov.
Citiraj
selina
Spoštovani,

pridružujem se mnenjem, napisanim pred mojim. Bi pa izpostavil še 1 vprašanje in sicer, kakšni so vaši občutki (krivde) v zvezi s tem, da vam ljubljena oseba brezbrižno ogroža svojo okolico z vašim tihim privoljenjem. Napisali ste, da sta v danem trenutku oče in avto odsotna in da si upate staviti, v kateri gostilni je. Kaj pa, če nekega dne zaradi alkohola komu dejansko odvzame življenje?
Prav tako ste napisali, da iščete nekoga, ki bi očeta prestrašil, npr. zdravnik?

Priporočam vam, da se znotraj družine resno pogovorite, ali ste pripravljeni očetu pri takem početju "držati štango" in s tem hočeš nočeš moralno soodgovarjati za morebitno tragedijo? Ali pa ste pripravljeni zaščititi vsaj druge pred njim s kako dodatno prijavo policiji o pijanem vozniku? Morda ste pa prav ti tisti, ki bi ga moral "prestrašiti" z sporočilom, da mu ne morete preprečiti, da uničuje sebe, lahko pa mu preprečite, da ogroža druge? In to bi bila hkrati zelo jasno postavljena meja očetu, kajti drži, da je za odločitev za spremembo potrebna šok terapija.
Vem, zelo težko je biti tisti, ki postavi ultimativno mejo nekomu, ki ga ima rad. Ampak razmislite, kaj ima v vašem srcu prednost, kljub zagotovim pretresom v odnosu do vašega očeta.
Citiraj
črn_murn
@aanonimnia

Hvala vam. Sem bral vaše prispevke na forumu. Morda bi pozitiven feedback do tovrstnih skupin oz mnenja bivših alkoholikov kaj vplivala na bodoče odločitve. Vse to bom lepo hranil in postopoma začel z osveščanjem, ker zgrda itak ne gre. Morda zdaj še ni tako hudo, kot pri nekaterih primerih, ki sem jih bral na forumu, nikakor pa ne želim, da do takega primera pride.
Citiraj
aanonimnia
Pozdravček.
Nisem mogel ostati brez odgovora po vsem prebranem.
Prihajam iz družine v kateri je alkohol bil vedno prisoten, Dedek, mamin oče, je pil in mama se je poročila z alkoholikom, mojim očetom. Da bo stvar še hujša je imela tudi sina kroničnega pijanca, to sem bil jaz.
Glede dedka ne vem dosti , a ko mama omeni njegovo pitje ji ni lahko pri srcu.
Tudi oče je že dolgo let mrtev in umrl je mnogo prezgodaj zaradi alkohola. Ona ga je vedno branila , ker pač dela dosti, ker skrbi za 5 otrok, .... itn., zato bolnišnično zdravljenje ni nikoli sprejela, on pa še manj.
Teden dni pred očetovo smrtjo sem imel prometno nesrečo ker sem bil mrtvo pijan, in me niti njegova smrt ni streznila. Pil sem do 23. leta in takrat prenehal za 7 let. ŽIVLJENjSKA NAPAKA- enkrat alkoholik vedno alkoholik. To sem ugotovil šele pri 44 letu ko sem se začel tresti in pozabljati in sem se zavedal da tako ne bo šlo več naprej.
Spominjam se kako mi je mama govorila da pijem preveč, kako so me bratje prepričevali da naj neham, kako je bila sestra žalostna a ni nič pomagalo.
Danes ne pijem že skoraj 3 leta in sem vesel , srečen, svoboden, ker mi se ne tresejo roke in ne pozabljam kaj je bilo včeraj.
to sem spoznal ko sem prestopil prag prostorov skupine Anonimnih Alkoholikov.
Naučili so me da jaz ne morem spreminjat drugih , kar sem hotel celo življenje, ampak moram spreminjati sam sebe en dan na enkrat.
Danes mi je hudo ko vidim v skupini ljudi ki majo leta mojega očeta, saj bi lahko tudi on še živel, če bi našel to skupino..............

Poznam skupino Al-anon saj si delimo včasih izkušnje moč in upanje, zato bi vsakemu svojcu alkoholika priporočal to skupino.
Hvala za razumevanje , pa še en link mam, in sicer je to oddaja , ki je bila pred kratkim na radiu in je govor o alkoholizmu in svojcih alkoholikov, pa si lahko nastavite http://4d.rtvslo.si/arhiv/nocni-obisk/174430773

Srečno


+
Citiraj
črn_murn
D. F. hvala vam za odgovor pa vendar sem v nekih stvareh negotov. Zase bom že poskrbel, težko pa je čakati na tisto stvar, ki naj bi ga zbrihtala. Težave v zakonu že tako so, zdravstvene težave že ima. Je res potrebno čakat na morebitno kap ali pa hujšo nesrečo? Podporo uživa, ki pa se je najbrž ne zaveda. Težko je biti čustveno nevpleten ter strpen, sploh če začenja primanjkovati spoštovanja z ene, postopoma pa tudi z druge strani. Tukaj morda bolj apeliram na ostale forumaše z več izkušnjami. Bi bilo pametno, da ga prepričamo, da gre na zdravniški pregled? Naj ga zdravnik prestraši? Enostavno ga nočem sprejet kot pijanca, zato ker sem bil dovolj star, da se ga spominjam drugačnega. Želim ukrepat zdaj in ne prepozno (če že ni).
Citiraj
Daniela_Fiket
Pozdravljeni,

znašli ste se v situaciji ki je mnogim znana, je pa zelo neprijetna, ker se zavedate kam pelje bolezen vašega očeta, ne morete pa vplivat nanj. V takšnih primerih vedno svetujem isto. Poskrbite zase! Ampak res, to ni samo fraza. Vašega očeta bo nekaj "zbrihtalo", težko rečem, ali bodo težave z zakonom, zdravstvene težave ali nekaj drugega, ampak takrat bo želel in potreboval podporo svoje družine. Vi lahko zdaj poskrbite, da boste takrat mu to zmožni dati.
Svetujev vam skupine za samopomoč družin alkoholikov, tukaj najdete informacije: http://www.al-anon.si/index.php

Lep pozdrav in srečno na vaši poti v samostojnost!
Citiraj
črn_murn
Lepo pozdravljeni,

Pišem v zvezi s problemom, za katerega se bojim, da čedalje bolj prežema naša vsakdanja življenja. Gre za očeta (in njegovo družbo) ter prekomerno pitje alkohola. Pregledal sem precej tovrstnih tem na tem in ostalih forumih, tako da približno vem kakšno pot ubrati. Vseeno pišem ker se moj primer morda le malo razlikuje od ostalih in ne želimo ukrepati prepozno. Nekaj zgodb, ki sem jih bral je res žalostnih in se bojim, da se tudi naša ne bi končala tako.

Glede očeta naj najprej povem, da je priden, sposoben in delaven človek. Sicer je invalid a dovolj sposoben, da kot mizar dela doma. Da je sam svoj šef mu nekako tudi omogoča zlorabo alkohola. Alkohol je bil problem že pri njegovem očetu. Kot otrok je bil žrtev in priča, ko je oče davil mamo, jim grozil ter s puško pijan letal naokoli (bil je lovec). Na stara leta se je sicer umiril, a alkohol je ostal. Težave z mojim očetom so se začele, ko sem bil v poznih najstniških letih. Začel je najprej s pivom ali dveh skupaj s kolegi, občasno. Postopoma je prišlo do večerov, ko je pijan prihajal domov. Bilo je prisotno tudi fizično in psihično nasilje, a bolj nad mamo. Ta je dvakrat že šla od hiše, a se je vedno vrnila (zavoljo otrok) in je bilo potem nekaj časa vredu. Zadnja leta je pod velikim stresom tako zaradi očeta kot tudi nekaterih drugih službenih in družinskih stvari. Fizičnega nasilja zdaj ni, so pa prepiri zaradi česar smo se začeli odtujevati.

Večje težave so vzklile, ko je oče zamenjal družbo in sicer za motoriste. Želel si je motor in si ga kupil, skupaj z bivšimi sošolci in kolegi so ustanovili klub. Sicer delavni ljudje ga non stop pijejo. Enemu so že dvakrat vzeli izpit in vsi, razen parih so že napihali (nekateri tudi večkrat). Kolikor poznam njihove družine, se vsaka od žena sekira za svojega moža. Pijančevanje se je iz nočnih ur v gostilni, občasno preselilo še k nam domov in sicer včasih že v popoldanskih urah, včasih pa že zjutraj - en šnopc za zdravje (ki sta sigurno dva) potem pa kar prinese dan. Marsikdo se ustavi momogrede pri očetu, saj je ta doma. Kakšne pol leta nazaj so mu vzeli izpit, ker je napihal, sicer v čudnih okoliščinah, a po mojem mnenju pravično. Ta trenutek ko pišem njega in avta ni doma (grem stavit v kateri gostilni je), izpita pa še en mesec nima. Alkohol je skratka prisoten vsak dan. Včasih je to 5 pirov in kakšen deci vina, včasih šnops in kasneje pir, včasih liter vina. Skratka vse gre.

Zdaj pa k njegovemu razmišljanju. Doma se prepiramo, ker ga vsak dan pije. On se brani, ker po njegovem mnenju lahko dela kar hoče in mu je vseeno. Z družbo se imajo za velike frajerje. Eden je bolj pameten od drugega, ko so pijani pa še težki povrh. V glavnem se strinjajo, da so policaji zlo. Moje mnenje je, da ga je že najmanj pet let nazaj doletela kriza srednjih. Bojim se, da to kar mu mi (družina) govorimo, dojema kot da hočemo, da je stalno doma in postane copata, zato se na vse pretege upira vsemu kar mu svetujemo in zaradi česar se velikokrat spremo. Ker to pojmuje na ta način, se zaveda, da mu preprečit pitja ne moremo in dela kar mu pač paše. V nekem primeru, ko si hrano pretirano soli, ker ima namreč povišan holesterol in pritisk, on brezbrižno odvrne, da je od nečesa pač treba umret. Odtujili smo se, napetosti pa ostajajo v zraku.

Zanima me kako osebo s takim razmišljanjem po domače zbrihtat, ker se bojim, da bo alkohola skozi čas vse več. Rdeč nos in lica se poznajo že nekaj let. Zdi se mi, da če vsaj alkohola ne bi bilo, bi bilo vse drugače. S sestro sva oba dovolj stara in sam načrtujem it na svoje, bojim pa se zanj in za mamo, ki bo sama ostala z njim.
Citiraj

Potrditev, da niste robot:

Da bi preprečili avtomatsko oddajo sporočila/registracijo, prosimo dokažite, da niste robot z uporabo CAPTCHA uganke.