Med.Over.Net

Odgovori: Borderline personality disorder

Pregled teme
condemned for life
Pozdravljeni


Hvala za vaš čas in odgovor se strinjam z vami, da je vsak odgovoren za svoje življenje, ter lastno srečo.

Mislim, da je moj največji problem v moji identiteti, ki se ni nikoli razvila, sodeč po branju knjig verjetno od mojih staršev saj praktično ni bilo nobene vzgoje ( zrcaljenje otroka v starših ).
Tako, da v bistvu sploh nevem kje naj začnem, kaj naj delam v življenju včasih se mi zdi kot, da sploh ne obstajam kot bi bil v nekih sanjah, imam tudi socialno anksioznost enostavno se ne počutim dobro med ljudmi, verjetno zaradi mojega občutka inferiornosti vedno sem imel občutek manj vrednosti in samosovraštva.

Vem, da je vse v moji glavi, ampak bojim se, da sem zabredel pregloboko ustvaril sem si svoj lasten labirint iz pekla iz katerega ne najdem izhoda.

Živim v majhnem mestu, kjer vsak pozna vsakogar, ljudje govorijo takšne in drugačne zgodbice o meni nekatere so verjetno resnične, saj tekom prejšnih let nisem bil ravno čustveno prijazen do ljudi in sedaj plačujem ceno za to.

Tako, da se trenutno, kjer živim težko razvijam že dolgo časa premišljujem na selitev drugam a vem, da če ne razčistim svoje zmede v glavi nebom nikoli srečen.


Lp
Citiraj
Barbara Novak
Spoštovani condemned for life,

življenje je namenjeno učenju, je naš učitelj, vsi tukaj se učimo, razvijamo, seveda vsak v svojem tempu, na svoj način. Z motnjo ali brez. Ni nujno, da je nekdo brez motnje srečnejši kot vi. Lahko živi težje kot vi. Vse pa je odvisno od tega, kaj želite, koliko ste pripravljeni v svoje zadane cilje vložiti. Vse je odvisno od VAS. Ste se pripravljeni preseči v svojem razmišljanju? Ste pripravljeni izstopiti iz množice? Ali vam je udobneje ostati v ustaljenih tirnicah? Odločitev je na vas.

Vsak je odgovoren za svoje življenje in sanje. Zakaj vam to govorim? Vidim, da je ena od večjih ovir v vašem življenju vaš občutek žrtve, vdanosti v usodo, brezciljnosti, brezvoljnosti, obupanosti, izgube smisla; češ, da tako ali tako ni možno nič več doseči, spremeniti ali izboljšati. Vem, da so vse to lahko simptomi depresivne m., a hkrati tudi vaša trenutna resnica. Morda se pa da. To je vaše sedanje prepričanje, ki ga živite: da niste dovolj dobri, da vas nihče ne mara, da niste vredni nikogar, da niste sposobni, da vas vsi obsojajo, da se tako ali tako ne izplača.... Spremenite prepričanja in spremenili boste svoje življenje. Razni strokovnjaki so vam lahko na začetku v oporo, da vas usmerjajo, vodijo, poslušajo (to je moje mnenje), večina dela, ki ga boste opravili, je odvisna od vas, od vaše volje, moči, vztrajnosti. Delala sem s klienti z MOM, ni jim bilo lahko, imeli so hude izkušnje za sabo, največja težava tekom terapij je bila njihova vztrajnost, vera v to, da se da, da bodo zmogli, da bo potrebno zdržati, se potruditi. Zaradi teže stisk so želeli takojšnje učinke, spremembe, ki jih žal noben strokovnjak ne more pričarati, tudi če bi želel. To je kompleksna tema, ki zajema vrsto različnih dejavnikov, ki se vsi medsebojno prepletajo in proces še otežujejo. A vsak se odloča sam, vsak trenutek je po svobodni volji na terapiji ali pa odide, ko želi. Morda vam bi knjiga Martina Kojca Učbenik življenja za začetek podala osnove našega življenja in razmišljanja. Brala sem tudi o dr. Dernovškovi, psihiatrinji, ki naj bi se že leta ukvarjala z ljudmi z MOM, pri čemer gre za kombinacijo zdravljenja z zdravili in psihoterapijo, morda vas nagovori, boste videli. Ali pa boste iskali druge možnosti. Sami lahko začnete takoj. Eno je branje knjig, to že počnete, da dobite nekaj osnove. Priporočam, da kolikor imate še energije in moči, jo začnite vnašati v vsakdanje življenje z mislimi, da vam bo uspelo (ne glede na vaše dosedanje izkušnje), ustvarjajte si vizijo, sanje, slike, na dnevni ravni, namesto negativnih misli zavestno oblikujte pozitivne, kolikor lahko. Prevzemite odgovornosti za svoje življenje, bodite aktivni, vsak trenutek se odločamo, vedno imate izbire, lahko se odločite, da boste še naprej žrtev, ki jo vsi obsojajo, lahko pa s svojim življenjem nekaj naredite, zavrtite kolo v drugo smer, iščete dalje. Prav tako začnite spuščati preteklost, predvsem zamere, ki predstavljajo največji strup. Torej, odpuščati, odpuščati za nazaj. Poiščite način, ki vam bo ustrezal.

Raziskujte, berite še naprej, prave knjige vam bodo prišle naproti, iščite razne možnosti za napredek v svojem življenju. Naj bo en mali korak naprej in tisti gotov. Srečno na vaši poti.
Citiraj
condemned for life
Pozdravljeni

Moram reči, da so me pritegnili vaši komentarji glede kaj naj zdaj z neko osebo, ki ima MOM, in se popolnoma strinjam z vsemi, ki pravite čim dalje od njih, ker so samo za zgago.

Ampak vsaka stran ima dve zgodbi, vi dejansko pravite, da te osebe niso vredne ljubezni, podpore, prijatelstva niti življenja samega. Seveda ne, le kako naj si zaslužijo ljubezni, če odajajo samo sovraštvo in , le kako naj imajo prijatelje če jih samo izkoriščajo, le kako naj obdržijo stalno službo če so čustveno nestabilni in jih vsaka stvar vrže iz tira. In kam zdaj z takšnim bitjem iz drugega planeta, naj jih preselimo na mars, mislim da to še ni izvedljivo, kaj pa genocid, ja mislim, da bi bila to, kar dobra rešitev, dajmo vse te ¨ČUDAKE¨ , kar odstranit pa bo svet veliko bolj lepši.

Veste vsi smo ljudje takšni in drugačni vsi trpimo, nekateri malo bolj, nekateri malo manj, nekateri tega ne pokažejo, nekateri tega ne zmorejo skrivat. Vsi vaši komentarji so enostranski, sebični in to je vredu, saj je vsak odgovoren za svoje življene in lastno srečo, ampak izivam vas, da samo za trenutek pomislite, kaj te ¨ČUDAKI¨ preživljajo vsak dan.
Pomislite na nek dogodek v svojem življenju, ki je bil tako grozen, da se ga verjetno sploh ne spomnite oz. se ga nočete, ker je bil enostavno preboleč, sedaj pa to BOLEČINO to vaše notranje trplenje, ki je tako močno, da ga čutite na fizični ravni pomnožite z 10 in dobili boste en majhen utrinek, kaj te osebe preživljajo čisto vsak dan.
Teh notranjih bolečin se ne da opisati z besedami, in prisotne so vedno kjerkoli, kadarkoli socialna interakcija jih samo spodbudi, kot bi ti negdo dajal sol na rane, ampak to ni vaš problem to je njihov problem, to je MOJ problem ja tako je moj problem.
Tudi jaz sem eden izmed teh ¨ČUDAKOV¨ in povem vam, če bi le vedeli pomen BOLEČINA, trplenje, neskončna praznina, življenje brez smisla..... bi dvakrat pomislili preden nekoga obsojate.

Vse življenje se bojujem s svetom oz. s svojim notranjim, in vem, da je drugačen od zunanjega sprejel, sem dejstvo, da ne bom nikoli okusil vaš svet brezbrižne sreče in zadovolstva, ki ga imaste za samoumnevnega, nekaj kar je na vaši dlani.

Mojo BOLEČINO sem omamljal v alkoholu, samo tako sem lahko dokaj normalno funkconiral, dolgo sem se tudi spogledoval s smrtjo, in jo tudi našel, a me ni vzela.

Zdaj sem star skoraj trideset let, in noben dan mi ni bil naklonjen brez BOLEČINE, prej sem jo poskušal omiliti z alkoholom sedaj sem to zamenjal za knjige, in tako tudi našel svojo dijagnozo Mejna osebnostna motnja.

Ampak to ne pomeni, da nismo zmožni ljubezni prav nasprotno, zmožni smo jo toliko kot nihče drug, problem nastane samo ,ker jo ne znamo uravnavat pri nas je VSE ALI NIČ.

Zato naslednijč, ko se zazrete v oči odraslega jeznega človeka, pomnite, da zadaj se skriva nepopisna otroška bolečina.


Lp

condemned for life
Citiraj
condemned for life
Pozdravljeni

Od kar vem sem bil vedno drugačen od ostalih, občutek psihične nepopisne bolečine , ki je tako velika, da jo čutiš na fizični ravni, takorekoč, ti ohromi celo telo. Mislim, da jo zato opisujejo nekateri, kot bi imel opekline 3 stopnje po celem telesu, ja nekaj takšnega je.

Zevajoča praznina brez dna, ki jo polniš z vsem, kar ti pride pod roko, a globoko v sebi veš, da ne bo nikoli zapolnjena, ker enostavno ( tako kot pravite ni nikoli dovolj) prave ljubezni, pravih prijateljev, prave službe, pravega življenja.

Vedno sem bil tudi ižet izmučen, brez energije veselja, zadne čase je pa še posebno hudo sploh v službi, kjer enostavno nemorem več funkconirati zdi se mi ,da sploh ne obstajam več kot bi bil v nekih sanjah mogoče kot kakšna disociacija. Premikam se kot zombi sploh nezmorem več živeti.


Nihče ne more nadomestiti pomankanja ljubezni in prave nege v otroštvu, saj takšen otrok bo ostal prestrašen in vedno lačen, do konca svojih dni.

Po skoraj 30 letih notranjih bojev je sedaj ostal samo še utrujen "Starec" sam osamljen in vedoč, da mu nebo uspelo v življenju.

Zato vas naprošam, če lahko z mano delite kakršnokoli izkušnjo, vaše bolečine travme, se je gdo od vas, že zdravil je kakšen izhod iz tega brezna.

Mogoče gdo pozna kakšnega dobrega TERAPEVTA kako te stvari potekajo, je mogoče dobiti napotnico, ali je samo samoplačniško.

Hvala vsem za odgovore

Lp

condemned for life
Citiraj
Barbara Novak
Spoštovana,

načeloma se z vašimi navedbami strinjam. Odstotek ljudi z motnjo je morda res višji in se strinjam, da ne zajema vse populacije, ki bi jo lahko sem uvrstili, sploh tistih, ki ne iščejo strokovne pomoči oz. si ne priznajo, da imajo kakrše koli težave, saj so ljudje z osebnostnimi motnjami lahko precej funkcionalni v življenju.

Na razvoj motnje pri ljudeh res vpliva več različnih dejavnikov, med drugim tudi dedni, ki ste ga omenili, pri tem pa sama verjamem, da bolj kot dednost na razvoj motnje pri ljudeh vpliva ogromna količina stresa, ki jo je posameznik doživel v okolju, v katerem je odraščal. Simptomi motnje namreč odražajo visoko stopnjo (pretirane količine) stresa, ki ga posameznik ni zmogel predelati oz. se s stresom kako drugače soočiti (ker je bilo pretežko, preveč, nedojemljivo, nesprejemljivo), zato se je le-ta v njem naselil v obliki motnje. Razlogi, ki povzročijo veliko količino stresa, so lahko različni, sem pa štejemo različne oblike zlorab, nasilja, travm in zanemarjenosti. Tukaj ni nujno, da se je moglo pri nekom dogajati kakšno fizično ali spolno nasilje, lahko je šlo le za neko trajno čustveno zanemarjenost s strani skrbnikov ali nenehne zavrnitve, ki so v posamezniku pustile hude sledi, skratka nekaj nesprejemljivega za človeka. V to, da posameznik razvije motnjo tudi v povsem zdravi družini, ne verjamem, saj so sprožilci vedno vezani na negativen stres in težko doživljanje, ki pri posamezniku povzročijo takšno reakcijo nanje, torej razvoj motnje.

Če imate kakšne zanimive, novejše podatke o tej motnji, jih mirno lahko objavite, saj bodo morda še komu zanimivi. Srečno!
Citiraj
GittaAna
Barbara Kutnar je napisal/a:
Spoštovana,

diagnostične kriterije za motnjo izpolnjuje približno 2% prebivalstva, pogostejša je med ženskami. Raziskovalci ugotavljajo, da so psihosocialni vzroki za nastanek motnje vezani na travmo v otroštvu, predvsem fizično in spolno zlorabo, zanemarjenostjo in zapuščenostjo. Glede na pogostost spolne zlorabe nad deklicam, bi le-to lahko povezali z večjim deležem motnje pri ženskah.

Lepo vas pozdravljam.
Pozdravljena gospa Kuntar!

Res sem vesela, da se o mejni osebnostni motnji končno zančenja govoriti, saj je tako tistim, ki jo imajo in pogosto še bolj svojcem zelo težko živeti s to motnjo in še težje, če je ne prepoznajo.

Malo me sicer moti samo to,da se objavljajo podatki, ki niso realni. O pogostosti te motnje je sicer mnogo različnih teorij in študij, vendar je skoraj zagotovo bolj pogosta kot zgolj 2 odstotka, pri tem pa je potrebno upoštevati, da so sem všteti bolj ali manj zgolj tisti, ki so prišli do strokovnjakov, kar velja bolj za nizko funkcionalne mejne osebe , medtem ko visoko funkcionalne osebe skoraj nikoli ne poiščejo pomoč ( zato pa dosti bolj pogosto svojci).

Teorije, da je mejna osebnostna motnja povzročena z travamami in zlorabami v otroštvu so ovrgli že dolgo nazaj, kljub temu pa takšno prepričanje še vedno nekako vztraja. Kar lahko povrzoči svojcem, še posebej staršem mejnih otrok velike travme in težave, saj jih v trenutku ko pridejo po pomoč strokovnjaki začnejo gledati križem, češ da so oni krivi za stanje otroka. In ker ti otroci pogosto tudi poadjajo lažne navedbe o starših je stvar še bolj zapletena.

Nekdo, ki ima mejno osebnostno motnjo je lahko rojen v povsem običajni, zdravi družini, saj je pri tej motnji pomemben tudi dedni dejavnvik. Nekdo, ki je nagjen k MOM bo verjetno sicer prej razvil to motnjo, če bo rojen v disfunkcionalni družini ali imel v žviljenju kakšen dramatičen dogodek, vendar to ne pomeni, da je MOM povrzočen zgolj s tem.

Tudi prepričanje, da je MOM bolj pogost pri ženskah so strokovnjaki že nekaj časa nazaj ovrgli. Res je, da so bolj intenzivne raziskave o osebnostnih motnjah (vsaj v primerjavi z drugimi raziskavami) še razmeroma mlade ( 20 + let) vendar bi bilo vseeno dobro, da bi se se tudi pri nas pojavljaje update informacije.

Lep dan!
GittaAna
Citiraj
Nekdokive...
Pozdravljeni vsi skupaj,

Slučajno sem naletel na to temo v tem forumu in sem se odločil da vam napišem par vrstic okrog tega in ker vem, da je podatkov okrog tega zelo malo vam podajam par informacij. Sam sem pred cca. 2 letoma doživel osebno izkušnja kaj se pravi biti zaljubljen v osebo, ki ima borderline, česar seveda takrat nisem vedel in sem do te ugotovitve prišel šele veliko kasneje in sicer preko tega med.over.net v temi:

Mejna osebnostna motnja - svojci

saj si kot "žrtev" nezavedno izpostavljen manipulacijam ki ti zameglijo pogled na realnost. To so preproto povedano superegoisti, ki nimajo realnega pogleda na svet. Na tej povezavi najdete veliko Zadeva je zelo kompleksna in lahko človeka spravi ob pamet, še predvsem če ne veš kaj se dogaja in poiščeš pomoč pri družinskem terapevtu, ki nima izkušenj z to motnjo. Na taki terapiji so preprečljive laži in kriva obtoževanja na dnevnem redu... Skratka ne iščite skupne pomoči pri strokovnjakih, ki nimajo s tem izkušenj ker bo zadeva še slabša za vas. Ne zanašajte se na sodišča in CSD-je (vem iz svojih lastnih izkušnjah) ker so tako prepričljivi igralci da z vašimi človeškimi občutki nimate prav nobene šanse, saj se na sodiščih in CSD-jih ne sanja kaj to pomeni za svojce in boste vi tisti ki takemu človeku želite slabo - so prepričljivi patološki lažnivci.
Pomembno je da se čim bolj informirate o tej motnji in opazujte simptome pri svojem partnerju, staršu, sestri, sodelavcu, sosedu, šefu ali komur koli drugemu ki ga sumite da nekaj pri njem ne štima... čeprav se vam mogoče tudi smisli, ampak tudi to je ena od strategij ljudi z MOM (Mejna Osebnostna Motnja), da se radi prikazujejo kot žrtve. Takega človeka ne glejte s čustvi in mu ne verjemite na besedo... Veliko bolj bodite pozorni na to kaj počne ne na to kaj vam govori!!!
V Sloveniji obstajata trenutno samo dve knjigi na to temo:

1. "Ne stopajte več po prstih" - ki je namenjena izključno svojcem
2. "Mejna osebnostna motnja za telebane" - opisuje predvsem to motnjo

Sam sem naredil spletno stran o tej narcistični osebnostni motnji, ki spada pod MOM, kjer sem zbral kar nekaj informacij na to temo iz različnih virov in opisal tudi nekatere lastne ugotovitve, za katere sem opazil, da jih drugje ne opisujejo tako podrobno:

Narcistična osebnostna motnja

Ustanovljen je bil tudi inštitut KARAKTER, ki se ukvarja z to motnjo:

http://www.karakter.si/

Tukaj je tudi en članek iz Jane od dr. Dernovškove, ki ima veliko izkušenj z MOM in tudi s svojci:

Ta motnja dobesedno žre vpletene!

in tako naprej....

Pomembno se je zavedati dejstva da taki ljudje ne vidijo svojih napak in so pri njih za vse krivi drugi - oni nikoli - in ne smete podcenjevati dejstva, da vas taki ljudje lahko in vas tudi bodo zelo prizadeli, tudi če zgledajo nedolžno kot "srnica, ki se pase na jasi"!

Evo toliko na hitro od mene... lep dan vsem skupaj
Citiraj
Barbara Novak
Spoštovana Neugodna,

prav ste navedli, da sta mejna os. motnja in narcistična os. motnja dve različni motnji, vsaka s svojimi simptomi, ki sodita v skupino osebnostnih motenj. Skupno jima je to, da je v globini posameznika en velik strah pred zavrnitvami in zavrženostjo ter da ima človek zgodovino številnih zavrnitev ali drugih negativnih izkušenj iz otroštva, navzven pa motnji delujta vsaka na svoj način z raznimi obrambnimi mehanizmi.

Lep pozdrav,
Citiraj
neugodna
Menda nekateri MOM in narcisitično motnjo povezujejo v eno diagnozo, čeprav se meni zdita zelo različni. Pri MOM človek dejansko trpi, ne razume, kaj se dogaja z njim, zelo pogosti so poskusi samomora, samopoškodovanje, depresija ...
Tako da menim, DooDoo, da gre pri tvojem partnerju za narcisizem. Mogoče so posledice zate podobne, zanj pa sigurno ne.
Če si želiš izvedeti, kako razmišlja narcis, na youtube poišči posnetke Sama Vaknina (Sam Vaknin). Ima tudi profil na facebooku in kot narcisist seveda potrjuje vse prošnje za prijateljstvo in je vesel komentarjev. Res zanimivo govori, izberi nekaj posnetkov, pa boš ugotovila, za kaj gre pri tvojem partnerju.
Si ne predstavljam, kako je možna zveza s hudim narcisom, verjetno mora temeljiti na takšni ali drugačni patologiji (da je eden izrazit narcis, drugi pa nagnjen k bolestni navezanosti ali kaj podobnega).
Citiraj
Barbara Novak
Spoštovana DooDoo,

bojim se, da vam odgovora, ki ga iščete in ki bi vas pomiril, ne bom mogla ali znala dati, vsekakor pa bom navedla, kako razmišljam v zvezi s temo. Morda bi kakšno bolj konkretno usmeritev lahko našli pri strokovnjakih, ki se s takšnimi motnjami intenzivno ukvarjajo. Zelo dobro ste že sami opisali, ocenili stanje oziroma vajin odnos s partnerjem. Skozi svoje številne in različne izkušnje z ljudmi, ki so se znašli v kakršni koli stiski v življenju, ostajam pri mnenju, da dokler se posameznik sam ne odloči, da želi nekaj narediti s svojim življenjem, kaj spremeniti, urediti odnos, da sam sebi ne prizna, da ima neke težave, ki jih želi rešiti, do tedaj je kakršna koli pomoč temu posamezniku (svetovanje, delo na sebi, delo skupaj s strokovnjakom) neučinkovito (kar pa mislim, da že veste). Torej, dokler vaš partner sam ne bo začutil, spoznal ali sprevidel nekaj od tega, kar ste vi zaznali in opazili, da se bo odločil, da želi raziskati izvore, da želi nekaj spremeniti, da ga nekaj moti, da mu nekaj ne da miru..., se ne bo odločil za nikakršno spremembo v življenju. Nekaj ga bo moralo v to spodbuditi (kakšna negativna izkušnja, kak globok komentar, spomin iz otroštva, kakšni stavki...).

Omenili ste narcistično os. motnjo, za katero so značilne težnje po veliko potrditvah, veliko je samohvale, občutka posebnosti idr., vsekakor pa zelo globoka ranjenost in bolečina, ki jo s takšnimi, za mnoge nerazumljivimi psihičnimi obrambami vaš fant prekriva. To pomeni, da ima bolečino zelo potlačeno in si je ustvaril veliko obramb, s katerimi zdaj relativno funkcionira, bi pa potreboval dolgotrajno obravnavo, da bi počasi te obrambe začel razreševati in prišel do bistva. Ker ne čuti stiske, tudi ne čuti, da bi potreboval pomoč. Seveda čuti in se zaveda, kako se včasih odzove, kaj mu sporočajo ljudje, da bi ponekod lahko kaj spremenil, ne čuti pa, da mu njegovo vedenje povzroča tako stisko, da bi rabil kakršno koli pomoč.

Razumem vaše razmišljanje v to smer, saj sta si zastavila skupno življenje, je vaš intimni partner in nedvomno bi želeli poskrbeti za varen odnos v bodoče, tudi za lastno varnost in brezskrbnost. Lahko ste mu v oporo (še naprej), da mu ob različnih prilikah omenite, kako se počutite, kaj doživljate ob njem (neobsojajoče), kaj bi si želeli, česa ne, kaj vas moti. Dokler govorite o tem, kako se VI počutite ob njem, ni toliko ogrožajoče zanj, kot če bi mu govorili neposredno. Lahko rečete, da bi vam veliko pomenilo, če nekaj prebere (članek...), kako se bo odločil, je pa njegova stvar. Ali da nekaj pregledata skupaj. Vsekakor osebnostne motnje narekuje težko otroštvo, negativne izkušnje iz preteklosti, različne travme, zlorabe, negativni odnosi s starši. Morda bi pomagala vključitev v kakšno skupino s podobnimi življenjskimi izkušnjami, v katero bi se skupaj vključila in o tem pogovarjala, ali da bi delili izkušnje z ljudmi s podobnimi izkušnjami, ki se prav tako srečujejo s tem. Menim, da je pomembno, da sledite temu, kar čutite, da v različnih trenutkih, ko se vam začne porajati dvom, obup, prisluhnete svojemu srcu in se nato odločite, kaj in kako boste naredili. Šesti čut vam bo vedno služil in vas nekam vodil.

Upam, da vam bo tole pisanje kakor koli v pomoč, sicer pa v življenju nasploh zaupajte vase in v sebi iščite moč za naprej. Želim vama, da vama uspe. Srečno.
Citiraj
DooDoo
anyeon je napisal/a:
Pozdrav!

Obema se zahvaljujem za odgovor. Meni je ta tema ogromno pripomogla...dejansko, kot bi dobil razlago celotenga življenja - za stvari, ki mi niso bile jasne. Večkrat sem se vprašal...pa zakaj se tako odzovem na te neke stvari, dočim nekateri drugi, to dojemajo drugače... Pa sem se recimo pomoril in si rekel, da res nisem normalen...ampak...spet je prišel kak tak dan in sem si našel razlago, da je pa pri drugih situacija drugačna, da je pa npr moja partnerka drugačna, da je njena družba problematična, itditd.. Dejansko ta nihanja -> iz ene skrajnosti (neizmerna ljubezen do te osebe), pa v drugo (ne bom rekel sovraštvo, ampak dejansko neka jeza, zamera, tesnoba...).

Ga Novak: Definitivno bom naredil nekaj v tej smeri, da poiščem še kako pomoč. Sicer pa dvomim, da bom kdaj v življenju materi, sploh pa očetu, povedal o svojih občutkih v mladosti.. No...mogoče, ko se nekega dne spremenim, do takrat pa res težko. Sem pa odkril še par zadev v zvezi s tem.. Imam občutek, da ima tudi oče to motnjo, ker je bilo njegovo obnašanje zelo podobno mojemu..AMPAK z ogromno razliko, in sicer to, da se je moja mama podredila in prilagodila tem njegovim izbruhom oz načinom življenja, dočim je moja partnerka precej bolj "samostojna" in se je - ne bom rekel ravno uprla - ampak mi je vseeno potem recimo rekla, da to kar delam ni normalno in da neham kvariti razpoloženje, itditditd.. Pač dejansko se je vedno "upirala". Včasih je bilo po moje, včasih po njeno. Dočim je pri moji mami in očetu, vedno bilo potem tako, kot je želel oče. No...da pa to še ni dovolj, sem s "preučevanjem" prišel do zaključka, da ima tudi očetova sestra ali borderline motnjo, ali pa narcisoidno motnjo. Mislim da je nekje pol pol. Kar je paradoksalno je to, da ona celo zdravi ljudi z raznimi motnjami.... Pa ko pomislim..oba - tako oče, kot njegova sestra - sta izjemno inteligentna (in v svojem poklicu uspešna) človeka in dejansko ne premoreta toliko razuma, da bi dojela kakšna sta.. No..kar je še huje, se mi zdi, da je tudi moj pradedek imel neke izbruhe te vrste, ampak tja ne bi zahajal, ker je le nekih par zgodbic, kjer je vedno zaključek, da je bil izjemno "zafrknjen" človek.

Aja..pa še to...moja starša imata izjemno visoko raven zahtevane etičnosti, poštenja itd... (moraš pomagati temu in temu, nikoli ne smeš pozabiti, kaj je nekdo naredil zate, pa četudi je to prapra dedek od nekoga...). Dosti krat se zgodi, da sem kako zadevo komentiral, pa sta me (sploh mama) povozila, da nemoreš to tako, to ni pravilno, itditd.. Pa se spomnim tudi moje žene oz takrat punce, ko ju je šele spoznala in po parih mesecih ko sva hodila in obiskovala moje, enkrat v hecu rekla: "zelo sta mi všeč, ampak včasih imam občutek, kot bi bila na izpitu" (torej ali bo rekla pravo stvar, ali ne).

No..še nekaj..kar se tiče odhoda na svoje... Dejansko niti do tega ne vem če bi prišlo, če bi bilo vse na meni..verjetno bi zadevo vlekel v nedogled in bi trajalo in trajalo in bi bila pri mojih, dokler ni imel oče enkrat enega izbruha, češ kako se s partnerko nisva mogla javit, da ju je skrbelo itd itd.., midva pa sva bila na eni zabavi, ki je bila v kleti.. Ne morem jaz hoditi ven in iskati signal..ampak pač tako je bilo. Po tem sem enkrat govoril z mamo, ki mi je po ovinkih rekla, da bi bilo bolje za mene, ženo in pa bodočega otroka, da bi bili na svojem, ker bodo po vsej verjetnosti še kdaj taki izbruhi. Ker sem bil takrat že malo drugačen, sem sklenil...nič, greva na svoje -> čeprav sva s partnerko že začela razmišljati o opremljanju nadstropja pri mojih. In res.....življenje je precej bolje in lažje.. Vsakič ko pridem k mojim domov sem pod neko napetostjo -> tisti "standby", ko pa prideva z ženo domov...ma kot bi mi se odvalil kamen s srca...pač vse je šlo ok. Pa tudi vedno ko sem prihajal iz šole domov npr, se spomnim, da sem praktično vsak dan previdno bral obrazno mimiko in obnašanje, da vidim, ali je vzdušje ok, ali se "potuhnem" (pa čeprav nisem bil jaz nič kriv). Pa tudi sedaj je tako..

Evo....ogromno tega imam še za povedati, ampak vem da ne bo šlo.

Neugodna: Ja...se strinjam..moja sreča je, da nikoli nisem bil nagnjen k samopoškodovanju, niti nisem razmišljal nikoli o samomoru. Verjetno se imam preveč rad.. Mislim, res si ne želim umreti kmalu, kaj šele, da bi si kaj naredil, da bi do tega prišlo. Neglede na težave. Pa tudi kakega alkohola oz drog se nisem posluževal.. So pa bile tu druge odvisnosti -> sem pisal zgoraj.

Sicer pa tudi jaz mislim, da sem iz najhujšega.. Dejansko sem se sedaj zmožen brzdat, oz sam sebi dati v miselno klofuto in se strezniti - pač v 70% primerov sem prepoznal (v lanskem letu), kdaj je začela delovati ta motnja. Sedaj, ko sem te zadeve o motnji prebral, pa bi rekel, da kar 90 ali 95%. Sem pa tisti dan pregledal kar nekaj posnetkov na youtobu, prebral kar nekaj pričevanj (obeh strani) in bil vesel/zgrožen, kako podobne izkušnje imamo..

Še najbolj pa sem vesel, da sem zadevo prepoznal dovolj zgodaj, da s tem svojim obnašanjem ne bi zaznamoval svojega otroka, ki je sedaj star 9 mesecev. Sedaj dejansko živim precej bolj sproščeno in sem bolj zadovoljen. Mislim...zadnji teden je sploh super, ker sem zadevo diagnosticiral.

Je pa tu še kar nekaj težav, ki izvirajo iz te motnje in ki bi se jih rad rešil, da bi nekoč v življenju, dejansko živel v polnem pomenu besede - tako jaz, kot ljudje okrog mene.

Še enkrat hvala in lep dan!
A.N.
Hvala ti za te obširne poste!

Ko tole berem je, kot ta bi opisal moj odnos z mojim fantom. Tudi pri njem, spoznavam, zadeve izvirajo od doma.
Njegova mama se tudi nikoli ni uprla, bila je celo prevarana s strani očeta itd.
Jaz pa sem taka, kot praviš za svojo punco - se upiram, ga opozarjam, da dela narobe itd, AMPAK mojemu še ni prišlo 'iz riti v glavo'. :(

Lahko si zelo ponosen nase, tvoja žena pa tudi!

Moj dragi noče niti slišati, ko se skušam z njim pogovoriti o teh stvareh.
Sicer mislim, da ne pati za Borderline Personality, temveč za narcistično osebnostno motnjo - simptomi in posledice so si podobni.

Kako naj se približam fantu, kako naj mu predočim vse tole - sigurna sem da ima eno od teh motenj, ker je njegovo obnašanje identično temu, ki ga opisujete komentatorji in tistim, ki so opisani v strokovni literaturi.

Želela bi, da vidi, da ga ne obsojam (kot vedno misli), ampak da zgolj hočem dobro sebi in njemu.
Malo sem razočarana, saj je moj fant po poklicu v psiho/pedagoških vodah, pa nima niti malo posluha za tole stvar. Češ, 'a verjameš vsemu, kar najdeš na internetu?'.

Sam pa non stop (tako kot vsi danes) išče podatke na internetu za vse, kar ga zanima..
Ko pa mu jaz želim pokazati kak članek na to temo, pa se dobesedno posmehuje, kao 'to je larifari'... Jasno, zatiska si oči pred relanostjo.
Kako na eleganten način doseči, da se zave te svoje težave?
Predvsem da ne dobi občutka, da je slab, da dela narobe ipd - ker to je najin največji problem - da on ni sposoben prevzeti odgovornosti za nobeno svoje (napačno) ravnanje ravno zato, ker to dojema kot osebni polom....
Citiraj
neugodna
A. N., mislim, da ti gre zelo dobro, stoprocenten pa itak ni nihče. Super je, da se zavedaš, v čem je problem, in da si ga pripravljen krotiti. Lahko si predstavljaš, kako blagodejno bo to šele za otroka.

Daj tudi ženi pogledat kak posnetek z youtuba, da bo tudi ona laže razumela. Meni je to res pomagalo odpreti oči in mi je bilo življenje takoj bistveno lažje.

Glede razčiščevanja s starši je tako kot pri vseh "otrocih". Če meniš, da boš lahko kaj dosegel ali če boš ti doživel olajšanje, ker jima boš povedal, kako ti je bilo in kaj si doživljal, potem to vsekakor naredi. Jaz si konkretno za svoje starše ne predstavljam, da bi lahko debatirali o takšnih zadevah. Mislim, da bi bilo to zanje čisto prehudo, sta pač res čisto drugačna generacija pa še zelo stara povrhu.
Citiraj
anyeon
Pozdrav!

Obema se zahvaljujem za odgovor. Meni je ta tema ogromno pripomogla...dejansko, kot bi dobil razlago celotenga življenja - za stvari, ki mi niso bile jasne. Večkrat sem se vprašal...pa zakaj se tako odzovem na te neke stvari, dočim nekateri drugi, to dojemajo drugače... Pa sem se recimo pomoril in si rekel, da res nisem normalen...ampak...spet je prišel kak tak dan in sem si našel razlago, da je pa pri drugih situacija drugačna, da je pa npr moja partnerka drugačna, da je njena družba problematična, itditd.. Dejansko ta nihanja -> iz ene skrajnosti (neizmerna ljubezen do te osebe), pa v drugo (ne bom rekel sovraštvo, ampak dejansko neka jeza, zamera, tesnoba...).

Ga Novak: Definitivno bom naredil nekaj v tej smeri, da poiščem še kako pomoč. Sicer pa dvomim, da bom kdaj v življenju materi, sploh pa očetu, povedal o svojih občutkih v mladosti.. No...mogoče, ko se nekega dne spremenim, do takrat pa res težko. Sem pa odkril še par zadev v zvezi s tem.. Imam občutek, da ima tudi oče to motnjo, ker je bilo njegovo obnašanje zelo podobno mojemu..AMPAK z ogromno razliko, in sicer to, da se je moja mama podredila in prilagodila tem njegovim izbruhom oz načinom življenja, dočim je moja partnerka precej bolj "samostojna" in se je - ne bom rekel ravno uprla - ampak mi je vseeno potem recimo rekla, da to kar delam ni normalno in da neham kvariti razpoloženje, itditditd.. Pač dejansko se je vedno "upirala". Včasih je bilo po moje, včasih po njeno. Dočim je pri moji mami in očetu, vedno bilo potem tako, kot je želel oče. No...da pa to še ni dovolj, sem s "preučevanjem" prišel do zaključka, da ima tudi očetova sestra ali borderline motnjo, ali pa narcisoidno motnjo. Mislim da je nekje pol pol. Kar je paradoksalno je to, da ona celo zdravi ljudi z raznimi motnjami.... Pa ko pomislim..oba - tako oče, kot njegova sestra - sta izjemno inteligentna (in v svojem poklicu uspešna) človeka in dejansko ne premoreta toliko razuma, da bi dojela kakšna sta.. No..kar je še huje, se mi zdi, da je tudi moj pradedek imel neke izbruhe te vrste, ampak tja ne bi zahajal, ker je le nekih par zgodbic, kjer je vedno zaključek, da je bil izjemno "zafrknjen" človek.

Aja..pa še to...moja starša imata izjemno visoko raven zahtevane etičnosti, poštenja itd... (moraš pomagati temu in temu, nikoli ne smeš pozabiti, kaj je nekdo naredil zate, pa četudi je to prapra dedek od nekoga...). Dosti krat se zgodi, da sem kako zadevo komentiral, pa sta me (sploh mama) povozila, da nemoreš to tako, to ni pravilno, itditd.. Pa se spomnim tudi moje žene oz takrat punce, ko ju je šele spoznala in po parih mesecih ko sva hodila in obiskovala moje, enkrat v hecu rekla: "zelo sta mi všeč, ampak včasih imam občutek, kot bi bila na izpitu" (torej ali bo rekla pravo stvar, ali ne).

No..še nekaj..kar se tiče odhoda na svoje... Dejansko niti do tega ne vem če bi prišlo, če bi bilo vse na meni..verjetno bi zadevo vlekel v nedogled in bi trajalo in trajalo in bi bila pri mojih, dokler ni imel oče enkrat enega izbruha, češ kako se s partnerko nisva mogla javit, da ju je skrbelo itd itd.., midva pa sva bila na eni zabavi, ki je bila v kleti.. Ne morem jaz hoditi ven in iskati signal..ampak pač tako je bilo. Po tem sem enkrat govoril z mamo, ki mi je po ovinkih rekla, da bi bilo bolje za mene, ženo in pa bodočega otroka, da bi bili na svojem, ker bodo po vsej verjetnosti še kdaj taki izbruhi. Ker sem bil takrat že malo drugačen, sem sklenil...nič, greva na svoje -> čeprav sva s partnerko že začela razmišljati o opremljanju nadstropja pri mojih. In res.....življenje je precej bolje in lažje.. Vsakič ko pridem k mojim domov sem pod neko napetostjo -> tisti "standby", ko pa prideva z ženo domov...ma kot bi mi se odvalil kamen s srca...pač vse je šlo ok. Pa tudi vedno ko sem prihajal iz šole domov npr, se spomnim, da sem praktično vsak dan previdno bral obrazno mimiko in obnašanje, da vidim, ali je vzdušje ok, ali se "potuhnem" (pa čeprav nisem bil jaz nič kriv). Pa tudi sedaj je tako..

Evo....ogromno tega imam še za povedati, ampak vem da ne bo šlo.

Neugodna: Ja...se strinjam..moja sreča je, da nikoli nisem bil nagnjen k samopoškodovanju, niti nisem razmišljal nikoli o samomoru. Verjetno se imam preveč rad.. Mislim, res si ne želim umreti kmalu, kaj šele, da bi si kaj naredil, da bi do tega prišlo. Neglede na težave. Pa tudi kakega alkohola oz drog se nisem posluževal.. So pa bile tu druge odvisnosti -> sem pisal zgoraj.

Sicer pa tudi jaz mislim, da sem iz najhujšega.. Dejansko sem se sedaj zmožen brzdat, oz sam sebi dati v miselno klofuto in se strezniti - pač v 70% primerov sem prepoznal (v lanskem letu), kdaj je začela delovati ta motnja. Sedaj, ko sem te zadeve o motnji prebral, pa bi rekel, da kar 90 ali 95%. Sem pa tisti dan pregledal kar nekaj posnetkov na youtobu, prebral kar nekaj pričevanj (obeh strani) in bil vesel/zgrožen, kako podobne izkušnje imamo..

Še najbolj pa sem vesel, da sem zadevo prepoznal dovolj zgodaj, da s tem svojim obnašanjem ne bi zaznamoval svojega otroka, ki je sedaj star 9 mesecev. Sedaj dejansko živim precej bolj sproščeno in sem bolj zadovoljen. Mislim...zadnji teden je sploh super, ker sem zadevo diagnosticiral.

Je pa tu še kar nekaj težav, ki izvirajo iz te motnje in ki bi se jih rad rešil, da bi nekoč v življenju, dejansko živel v polnem pomenu besede - tako jaz, kot ljudje okrog mene.

Še enkrat hvala in lep dan!
A.N.
Citiraj
neugodna
Anyeon, poišči na tem portalu forum Mejna osebnostna motnja.
Meni se zdiš tipičen predstavnik, edino samopoškodbe ti manjkajo. Moj partner ima to motnjo.
Imaš veliko srečo, da imaš razumevajočo partnerko. Pogovarjaj se z njo o tej motnji, poišči na youtube filme, predavanja o tem, pričevanja ljudi, poglejta si skupaj te posnetke, da bosta oba laže razumela, kaj se dogaja s tabo. Meni je bilo na začetku zveze za znoret, ker enostavno nisem mogla dojet, kako se lahko odrasel človek obnaša tako neuravnovešeno in da se mu vrtijo taki filmi po glavi. No, zdaj o tem motnji vem malo več in laže razumem situacije.
Na forumu boš izvedel tudi imena slovenskih strokovnjakov, ki se spoznajo na to motnjo, pa tudi kakšno preprosto finto, kako ublažiti napade besa in blackoute v glavi. Na srečo je s to motnjo tako, da se z leti ublaži. Ti si verjetno ven iz najhujšega, saj je ravno v puberteti in zgodnji mladosti najbolj grozno.
Citiraj
Barbara Novak
Spoštovani,

kot kaže, je tole čakalo mene. Naj najprej omenim, da ste zelo dobro "zadeli" bistvo sebe in povezali pretekle izkušnje z vašim sedanjim življenjem. Zelo dobro. Ne vem, če vam bom lahko dala lahko tako dober odgovor, kot ste sami analizirali svoje življenje. Zelo dobro ste teme današnjega življenja povezali z negativnimi izkušnjami iz otroštva, kar dejansko drži. Vaše težko otroštvo vas je zaznamovalo do te mere, da danes razmišljate, čutite in se vedete podobno kot nekoč oziroma v skladu s čustvenim vzdušjem, ki ste ga doma srkali s strani obeh staršev - tako z zgledi kot predvsem čustveno. Vse ste občutili, vsega ste se preveč naužili in danes še vedno to živite - čeprav ravno tega nočete. Vaše negativne in kar precej travmatične izkušnje iz otroštva ob vaših starših so vas zares zelo zaznamovale. To se upam trditi, ker ste tudi sami našli smiselne vzporednice, ki se ujemajo.

Za katero motnjo dejansko zares gre, si ne bi upala zagotovo trditi, imate pa precej simptomov različnih osebnostnih motenj, morda največ mejne (borderline), nekaj narcicistične, antisocialne, depresivne simptome. Verjetno bi točno diagnozo bolj izluščil kak psihiater, ki so boljši strokovnjaki na tem področju. Izvor teh simptomov ste že sami ugotovili. Kot otrok ste bili nemočni in odvisni od staršev in niste imeli izbire, da bi se drugače zaščitili, kot ste se. Ko otrok svojega mnenja, občutkov, jeze... ne more izraziti, ker je prenevarno in ker staršem niste zaupali, le-to vse ostane v njem (ker je tako bolj varno), vendar se počasi izrazi na zelo destruktiven način. Vse to pa ste opisali. Vse, česar niste mogli izraziti in potožiti staršem, da bi vas slišali, vam prisluhnili, vas zaščitili, se je začelo po malem izražati preko tesnobe, neustreznega vedenja, nekontroliranih izbruhov jeze, slabe samopodobe (veliko krivde ste prevzeli nase) in predvsem veliko strahov in nezaupanja. V vaši globini je nedvomno en ogromen STRAH PRED ZAVRŽENOSTJO. Le ta pa izhaja iz travmatičnih izkušenj ob vašem očetu, ki je bil skrajno nepredvidljiv in ne-varen, saj nikoli niste vedeli, kaj lahko pričakujete, pa tudi s strani vaše matere, ki vas ni zaščitila, ko bi vas lahko, temveč sta na koncu celo oba nastopila proti vam. Niste imeli druge izbire, saj ste bili otrok!, le navidezno prilagoditev skrajno uničujočemu čustvenemu vzdušju vaše primarne družine. Posledice pa so se pri vas začele izražati na različne načine.

Všeč mi je, da ste se tako dobro bili sposobni poglobiti vase in se samo-analizirati ter si hkrati priznati, da imate težave in da rabite pomoč v stiski. To je namreč zelo težko spoznanje, pa hkrati odrešujoče. Vaše trenutno razmišljanje tudi kaže, da hočete izstopiti iz tega kroga ponavljajočih se vzorcev, ki se vlečejo že kakih 20 let, in zaživeti drugače, kot ste nekoč živeli s starši. Bravo. Vi ves čas čutite, da tega nočete in je tudi krivično, da ugotovite, da po tolikih letih dejansko še vedno živite tako, kot nekoč, čeprav ravno tega nočete. Danes še vedno nevede poustvarjate situacije (in občutke), ki vam omogočijo, da se počutite tako, kot ste se ob starših, kar vam je poznano in varno. Svetla točka pri vašem bodočem delu je vaša žena, ki vam je v oporo in se vas trudi razumeti. Cilj zdravljenja je zagotovo doseči, da bi vašim staršem dokončno preko pogovorov lahko vrnili vse, kar čutite, kar ste čutili, vse zamere, vso jezo in vse breme, ki sta ga nevede prenesla na vas. Potrebno bo iti zelo v globino in preteklost ter veliko govoriti o tem, kako ste se počutili, kar je zelo težko. Pri terapiji bi se morali vrniti čisto nazaj in začeti snovati temelje za vaše drugačne odzive, reakcije, vedenje, nastopanje, saj bi vam šele te začele tlakovati drugačen način življenja. Da torej spoznate drugačni svet, takšnega, ki bo bolj varen, gotov in trden za vas. Bolj predvidljivega.

Priporočila bi vključitev v katerokoli obliko terapevtske pomoči, kjer bi intenzivno delali na sebi in preko pogovorov in konkretnih dejanj počasi začeli spreminjati te destruktivne vzorce in jih menjati z za vas bolj varnimi. Gre za proces in stvari se bodo spreminjale počasi, zato je potrebno vztrajanje in potrpežljivost. Terapijo bi lahko obiskovali sami, po želji z ženo, kasneje pa bi bil dosežek, če bi se vam pridružili starši. Vaš odnos s starši je tisti, ki vas je zaznamoval, in vaše življenje v bodoče bi se precej spremenilo, če bi vas nekoč zares slišala v vsem, kar ste kot otrok doživljali. Sami boste najbolj vedeli, kaj želite, kako čutite in kam bi se vključili. Na internetu danes lahko najdete različne možne oblike dela z ljudmi, ki so se znašli v osebni stiski.

Začnite se ceniti, ker si to zaslužite, začnite zaupati temu, kar čutite in občutkom slediti. Začnite si bolj zaupati, po malo in po malo, začnite počasi uveljavljati svoje mnenje, odločitve in opazujte, kaj se takrat dogaja z vami. Boste videli, da boste preživeli in da bo vse v redu tudi, če boste kdaj bolj odločni, takrat ko vas bo najbolj strah. Začnite se preverjati in preizkušati na nov način. Te večkrat reakcije vam bodo vlivale več poguma in zaupanja. Tveganjem se ne boste mogli izogniti, ker so del terapevtskega zdravljenja, ravno s tveganji se nekaj doseže. MIslim, da težje, kot vam je, vam ne bo moglo biti. Doživeli ste že ogromno težkega, je pa ta razlika, da je tu upanje na nekaj boljšega.

Naredite to najprej zase in nato za ljudi, ki jih imate radi. Odločite se, kakor čutite, to bo edino prav. Pri vaših bodočih odločitvah vam želim vse dobro in veliko poguma. Pa srečno!
Citiraj
anyeon
Pozdravljeni,

Ne morem verjeti...slučajno sem, ob vpisovanju določenih zadev v iskalnik, naletel na to motnjo in bolj ko sem jo bral, bolj zgrožen oz vesel sem bil. Zgrožen zato, ker sem se našel v skoraj vseh točkah, vesel pa zato, ker sem vsaj našel vzrok oz razlago, zakaj sem tak (oz sem bil tak - ampak več o tem v nadaljevanju), kot sem. Aja..pa še par podatkov..star sem 29 let, sem poročen, imam otroka.

Bi pa rad, da bi mi nekdo, ki ima s tem več izkušenj, probal potrditi ali gre za to...

Kot prvo, da na hitro naštejem svoje značilnosti (nekatere sem že odpravil, druge ne):

- intenzivna čustva
- nesamozavest
- neizoblikovana samopodoba
- žellja biti všeč in ugajati drugim
- "kuhanje mule"
- spreminjanje razpoloženja
- izbruhi jeze, tudi agresije (nikoli proti ženi/otroku/staršem.. in nikoli proti ženskam) in tovrstna početja
- težave pri nadziranju čustev in vedenja
- strah pred samoto oz zapustitvijo
- želja po nadzorovanju v odnosih
- želja po skrbi za druge
- želja po tem, da drugi skrbijo zame
- ljubosumnost
- pretiravanje v določenih konstrukcijah glede nekih dogodkov (iz muhe ne le 1 slona, ampak 2)
- občutki tesnobe..
- občutek zapuščenosti / osamljenosti
- odvisnost (od odnosov, spolnosti, pornografije)
- rahla oblika depresije
- nezaupanje v ljudi
- ogromno časa analiziram (tudi psihološko) ljudi, občutje, odzive, iščem razlage..
- rahla obsesivno kompulzivnost (preverjanje če sem zaklenil vrata sigurno kake 4x preden grem, preverjanje če imam denarnico - tudi zelo pogosto, določene zadeve morajo biti nujno na določenem mestu, če ne me to izjemno moti.....)

Naj prvo omenim, da sem prejšnji dan izpolnil tuj vprašalnik in je bilo točkovanje "pod 20", med 20-25" in "nad 25". Nad 25 točk naj bi bila velika verjetnost, da imam to "disorder". No..dosegel sem 32 točk.

Prvo, da začnem v mladosti... Sicer sem bil vedno mnenja, da sem imel lepo mladost...starša se mi sicer nista veliko posvečala (čas), sta mi pa dosti krat privoščila razne materialne dobrine. One dva sta namreč - lahko bi rekel - deloholika. Sicer je bil vedno razlog pač finančna varnost - v primeru zdravljenj, izgub službe,... Ok..sem pač to sprejel, ni problem. Sem pa bil popolnoma pozabil na določene dogodke iz mladosti, ki sem jih čez čas ponovno podoživel, ko sem se začel obnašati tako tudi sam... Spomnim se namreč, da ko sta se včasih starša skregala (to je bilo v starosti 6-10 let) -> žal je bilo to dosti krat med vožnjo, je imel oče navado sunkovito nekam zaviti, ustaviti avtomobil (pred tem voziti dokaj nevarno) groziti z odhodom, se dreti, gre ven iz avta in začne hoditi stran, mama gre za njim, ga pomirja, ga prosi da neha - sploh pred mano, itd itd itd... To potem tako traja kakih 10 min (včasih so znali ljudje kar gledati kaj se dogaja), potem pride nazaj v avto in če je vse po sreči, je bil potem celo pot domov in cel dan doma tiho in je pač "kuhal mulo". To se je dogajalo v povprečju 1x tedensko, kasneje 1x na 2 tedna, potem 1x na mesec.. No...potem je v določeni točki celo nehal. Pozneje sem itak že jaz naredil izpit in nisem več toliko hodil z njima. Kakorkoli že...ko se sedaj spomnim na te dogodke....to so bile res travmatične izkušnje... Dosti krat sem bil celo jezen na mamo, ker pač ni hotela ponavaljti določenih zadev, ki jih je govoril oče oz je imela svoje mišljenje.. Pa sem si mislil: "pa dej bodi tiho in ponavaljaj oz govori, kar hoče".. Pač..kot otrok ne razumeš. Tudi doma je znal imeti pogosto izbruhe jeze, čeprav ni niti 1x v življenju položil roke niti name, niti na mamo. Je pa znal rabiti kak telefon, daljinc, vrata.. No....potem pa še druga skrajnost očeta.... Včasih je znal biti tako ljubeč, tako dober, tako pozoren, skrben, da se kar topiš... Mami se spomni prinesti rože, kavo v posteljo, zajtrk, meni je kupil dosti krat kar sem si želel,..... Ampak kaj ko po 5ih dneh takega lepega življenja, spet pride 2-3 dni pekla.. Pač, čim nekaj ni bilo po njegovem, se spremeni. Vedno pa je "jamral", da bo odšel, da ga bo infakrt od skrbi, kar mu delamo, da ga stiska v pljučih, da mu drveni roka, da se trese in da bo omedlel, ipd....

Vedno je tudi izvajal "pritisk" nad nami v smislu "vojaške discipline". Pač..ustajanje najkasneje ob 8h tudi ko ni šole (počitnice), itd itd itd.. Pač njemu se je poležavanje do 9h 10h zdelo kot lenoba in vedno, ko si ustal, takoj oblačit in nekaj delati. Pač delo delo. Pa potem si hotel nekaj, pa pride on in reče, da ni uredu, da se mora drugače, pa še to se je moralo narediti drugače TAKOJ. Seveda....človek se na to navadi in potem vedno čakaš na navodila, ker nikoli nisi siguren, ali boš naredil nekaj OK.

No...da zaključim z njim... Trenutno jaz z njim itak nimam nobenega ekstra odnosa.. Pač normalno se pogovarjava, čeprav še to zelo zelo malo... Dejansko ne, da bi se ga bal, samo nekako želim čim prej "opraviti" druženje in iti stran. Žal pa se bolj razumem s tastom, od katerega sem se precej zadev naučil in sem na splošno spremenil (na bolje) vzorec razmišljanja. Dejansko sem od našega 1. skupnega 10-dnevnega dopusta (takrat moja punca, sedaj žena, njena mama oz sedaj moja tašča in njen oče oz sedaj moj tast), videl, da v življenju zadeve niso nujno take, kot sem jih jaz prej videl.

Kakorkoli že...v sedaji zvezi je bilo na začetku kar precej težav.. Dejansko sem s sedanjo ženo oz prej punco, v zvezi že 10 let. Pred tem sva bila kolega, precej sva si povedala, bila sva nasmejana, srečna itd... Potem se je začela zveza in vedno sem bil izjemno pozoren, naklonjen, kupoval sem darila, skrbel za njo, itd itd itd... Dejansko je bila ona navdušena, srečna, jaz tudi, itd...

No....potem je prišlo do težav..ona je šla študirat 200km stran.. Kmalu po odhodu sem se začel počutiti zapuščeno, prevarano.. Vsakič sem imel pred očmi sliko, kako se zabava s sošolci, kako je nekoga spoznala, itd... Klical sem jo zelo pogosto, čim mi ni odgovorila, sem ji pošiljal nevem koliko SMS-ov, najprej blaga, potem bolj "groba" in "grozilna" (pač moj odhod, moje bolečine...). Dokler se ni potem javila, da je imela predavanja in da naj pač pogledam njen urnik bolje (ker sem seveda imel urnik, da sem lahko videl od kdaj do kdaj jo lahko kličem) in res... Potem sem se opravičeval, bil sladek, se pogovarjal z njo ure in ure.. Dejansko je bilo spet uredu, dokler ni šla recimo potem ven - na kak žur ali kaj takega s prijateljicami/prijatelji.. Ma že pred tem sem bil slabe volje, metal sem ji pod nos, da bo sedaj sigurno spoznala kakega tipa, da me bo prevarala, da naj se mi javlja, da naj bo do takrat in takrat nazaj..... No...med tem ko je bila ona zunaj, sem ji pisal sms-e, jo klical, počutil sem se spet nekako izdano, prevarano, slabo..... Ko se mi je javila, sem ji jamral kako me to izčrpava in kako me ona dejansko muči..: Kako čutim, da psihična bolečina prerašča v telesno, da se mi zdi da imam težave tudi s pritiskom, srcem, itd itd itd... Da nevem zakaj je taka do mene in ali ne more pač biti doma, ali mora hoditi ven, kaj ni šla štdirati z namenom, da se uči in ne da žura,.... Pač dejansko sem jo hotel nekako prizadeti, da bi mi se potem opravičevala, mi razlagala itd... Do neke točke tudi je, potem pa je bilo tudi njej vse težje in mi je povedala, da to tako ne bo šlo naprej, da jo dušim, da me ima izjemno rada, ampak da jo dušim in da vsakič joka, po mojih številnih sms-ih in klicih s tako vsebino... Potem sem zadeve nekako zgladil, do naslednjega takega dogodka... Vedno pa sem se bal, da me bo zapustila, zato sem imel ogromno željo jo nadzorovati in ji govoriti kaj lahko in kaj ne. Kasneje je prišla nazaj in so se zadeve ublažile, ker sva bila pač vsak dan skupaj.. Ampak, čim je šla na kako večerjo s sodelavci ali kako žurko - prednovoletna/ipd..., sem že po kaki uri začel znotraj sebe razpadati oz se je jeza, žalost, ljubosumje,..., nabiralo do točke, ko eksplodira in ko zadeve ponovim podovno...

Kasneje me je bilo izjemno sram, sploh če sem bil tak pred njenimi kolegi/sodelavci/..., ampak v tisti točki pač nikakor nisem razmišljal trezno in si nikakor nisem mogel pomagati.. Pač vedno sem ji uničil večer, ker sem želel, da bi bil jaz njen center sveta in da se končno posveti meni, ne pa da se tam zabava s sodelavci in kaj jaz vem vse, jaz pa tako zapuščen, bogi in sam.. Poleg tega sem se pa vedno bal, da ji bo nekdo nekaj naredil, jo bo napadel, posilil... Zato sem ji vedno govoril po kateri poti naj gre, kakšen prevoz, katera družba...

Seveda...marsikdo bo sedaj rekel da sem nesramnež, da sem neumen, itd... Ampak...jaz sem te zadeve dejansko tako doživljal... Jaz sem bil žrtev. Če sem se kam recimo vozil, med temi dogodki, sem vozil nevarno, agresivno, bil sem poln jeze, bolečine, itd.. Povzročal sem incidente, fizične konflikte,... Podobno, kot je počel moj oče. Pač iskal sem način, da se mi, tako kot se je moja mama očetu, podredi, da se mi opraviči in pusti, da jo nadziram 24/7.

No...bilo je tega kar nekaj, ampak k sreči, zaradi (očitno) velike doze ljubezni, sem vedno bolj začel zaupati punci in ji vedno manj težil. Sigurno je veliko pripomoglo tudi to, da se je javljala sama od sebe, dosti krat me je klicala, da grem z njo nekam, pa čeprav s sodelavci, če mi je težko, da sem jaz ta čas doma, itd itd... Dejansko sem videl, da je bilo vedno tako, kot je rekla.. Seveda..še vedno, tudi sedaj ko sva poročena, se mi začnejo rahlo porajati razne misli, ampak je intenziteta samo 15% prejšnjim. Tudi nasekiram je ne več, ko recimo pride domov. Sicer redko kdaj kam gre, ampak ko že gre, se potrudim gledati na njena čustva in poskušam svoja čustva nadzorovati oz secirati in ugotovim, da pretiravam po nepotrebnem..

Pač...kot bi me motilo, da se ima lepo, da se zabava...ker pač mene ni zraven in me je dejansko zapustila, ker se "sme" zabavati oz imeti lepo le z menoj. Ne znam opisati..

No...da ne dolgovezim preveč, ker bi rad opisal še nekatere od simptomov.. Nesamozavest in neoblikvanje lastne podobe.. Kaj pa vem..evo banalen primer: ko me je kdo vprašal kakšna glasba mi je všeč, nisem upal povedati, ampak sem rekel "vse" in čakal, da ta drugi reče, kakšna glasba je všeč njemu/njen in potem pritrdil, da je to tudi meni všeč. Čeprav to kar poslušam ni nič posebnega..ponavadi je bilo tako ali tako enako.. Ampak sem se bal, da nekomu, zato ker poslušam določen tip glasbe, ne bom všeč.. In tako v debatah, dosti krat ne povem svojega mnenja, ampak potrjujem mnenja drugih.. Tudi to se mi zdi, da izhaja iz moje mladosti, ker je bilo moje mnenje dosti krat "prezrto" oz pospremljeno s komentarjem: "da sem pač še majhen in da zadev ne razumem" oz tudi če sem imel kako mnenje, čim ni bilo v skladu z mnenjem staršem, je bilo "povoženo" in pač na koncu razloženo, da imata onedva več izkušenj, več vesta, itd... In to je bilo tako za pffff stvari.. Tudi ko smo mi šli kupovati recimo kolo pri 10-ih letih... Čakal in gledal sem njun odziv, katera kolesa bi bila "sprejemljiva" (čeprav finančno recimo ni bil problem) in tega sem potem izbral. Če bi rekle, da mi je všeč recimo zelen, bi onedva rekla, da se bo hitro umazal, opraskal, itd... in naj vzamem rjavega.. Pa sem se potem nekako strinjal: "ja, sej to je res.." in "ma sej rjavi je tudi zelo lep". In potem sem pač moral biti zadovoljen. In dejansko 8/10 mojih odločitev je bilo sprejetih s strani mojih staršev ali pa so bili prej vedno kakih namigi iz katerih sem razbral njuno voljo. Tista 1 od 10-ih je bila recimo celo pravilna, tista (moja) druga od 10-ih pa je bila recimo napačna... In to napačno odločitev sta mi starša potem nabijal na nos še 5 let po njej. In potem sem dejansko videl, da je bolje, če odločitve prepustim njima oz preden se nekaj odločim, vedno vprašam njiju in čakam odobritev. Če pa se kdaj za nekaj odločim, pa jima ali prikrijem ali se spet bojim kako bosta to sprejela.

Dejansko je to privedlo do tega, da se zelo težko odločim za nekaj, ko pa se za to odločim, čakam za potrditev, da je ok. Če pa mi recimo starša namigneta, da to nikakor ni okej, hitro spremenim odločitev.. Čeprav sta mi vedno poudarjala, da moram odločitve in posledice nosit sam, mi tega nikoli nista omogočala.. Ponavadi sta potem sama od sebe pri posledicah vskočila sama in jih rešila, potem pa mi spet to metala pod nos še par let. Nekako se bojim sprejeti odločitev. Kar je po eni strani hecno, ker drugače zelo pogosto ravnam v določenih situacijah (podzavestno) dokaj pogumno -> v pretepu sem se nastavil, da sem jih fasal jaz, namesto ženske, skočil sem med pse, da rešim malega psa, ko je bila enkrat dokaj nevarna situacija (v tujini spuščeni in "divji" psi), sem se kot ščit nastavil jaz in naredil prostor ženi in otroku, da gresta mimo in potem v avto, jaz pa bi jih, v primeru, da se jim "strga", zadržal....

Mislim...po eni strani sem pri odločanju strahopeten in čakam navodila/potrditev, spet po drugi strani se brez težav in brez oklevanja in paničarjenja (ko ni časa za razmislek), "žrtvujem" in tvegam svoje življenje.

Aja..pa še tista agresija.. Včasih recimo, ko mi nekdo stopi na prste ali imam občutek, da se iz mene norčuje in mi vsiljuje svoja prepričanja, jih jaz ne sprejmem in se ne umaknem, kot bi se mogoče pričakovalo od take osebe, ampak zelo intenzivno izbruhnem. Dejansko nisem sposoben konstruktivnega kreganja, ampak je pri meni vedno na vse ali nič. Pa tudi to, kar to zadevo "sproži", je dosti krat majhna zadeva - recimo mi pride na vrata prodajati kake izdelke, pa se kulturno zahvalim in rečem, da ne bi, pa mi potem ponovi, kaj vse imajo, pa se spet zahvalim in odklonim, pa mi potem še tretjič pove, da če bi se usedel, da bi se sigurno odločil in takrat...kot bi se neko stikalo v meni preklopilo, naraste mi adrenalin, občutek imam kot da se rahlo tresem, okrog mene se vse upočasni, iz okolice več skoraj nič ne slišim, osredotočim se na to osebo, priletim ven skozi vrata, jo najprej naderem in potem čakam odziv z željo, da se začne dreti name, da potem s to osebo tudi fizično obračunam. Ponavadi se konča tako, da se obrnejo in gredo. Čez kakih 5-10 min, ko raven adrenalina pade in se umirim, me je ponavadi zelo sram. Sploh, če recimo kaj tudi naredim. Ampak...takrat si res ne morem pomagati. Je pa zanimivo (sreča) to, da se nikoli ama res nikoli ne spravim na ženske/otroka...

Pffff....pismo...tistih alinej je kar precej, rad bi jih obdelal vse, ampak vidim, da to ne bo mogoče.. Pri vsaki bi lahko napisal vsaj toliko, kot sem napisal do sedaj.. Aha..še to... Napisal sem na začetku, da se je stanje izboljšalo... Ja....z ženo sva se odselila "na svoje" - v podnajemniško stanovanje. Prej sva živela pri mojih nekaj časa. Dejansko sem videl, da manj ko imam stika z njima, bolj in bolj se "oblikujem". Na srečo ampak tudi ob enem (ko zadeve analiziraš) na žalost, imam z njima še vedno precej stika (4-5x tedensko, v povprečju 2 uri), ker jima pomagam pri vzdrževanju hiše, obveznosti, obnavljanju...., ampak onedva pomagata tudi nama... Hah..pa sej to je to.. Eni pomagamo drugim in v kolikor bi eni odklonili (sploh mi2 z ženo) pomoč, bi se midva počutila krivo in nesramno, ker nama moji pomagajo, midva pa njim ne. Pa smo spet v začaranem krogu, ane?

Aja...pa glede na to, da je pri teh motnjah potreben tudi nek časovni okvir, bi jaz rekel, da te mnoge težave trajajo že od mojega 10-ega ali še raje 12 leta, pa sedaj do cca 30-ega. Torej že 18-20 let. Nekatere so se sproti "dodajale", druge pa so sproti "oslabele".

Pfffff :)
Citiraj
Barbara Novak
Spoštovana oksana,

zelo spodbudno je kdaj prebrati tudi tako obetavno zgodbo, kot je vaša. Da kljub docela negativnim in težkim izkušnjam iz preteklosti razmišljate z upanjem na boljši jutri. Zelo dobro. Sem vesela za vas.

Kot kaže, ste v svojem mladem življenju izkusili najrazličnejše oblike zlorab in zanemarjenosti, torej tisto najhujše, kar človek v življenju sploh lahko doživi. Zavrženost s strani staršev in kasneje številne zavrnitve in obupani razhodi od tistih, ki so vam bili dokaj blizu. Vaša motnja je samo odraz vašega težkega otroštva. V sebi nosi vsa pomembna sporočila. Kako človek ne bo imel kasneje v življenju težave v odnosih, če pa so bili vsi dosedanji tako grenki in negativni? Verjetno podzavestno vsakič znova pričakujete, da vas bo najbližji znova zapustil iz ne vem katerega razloga in se trudite narediti vse, da vas ne bi, pa se kljub temu vedno približate podobnemu zaključku. Razumljivo je, da imate v sebi tono besa in sovraštva na starše, saj ste bili zaradi njih nezaščiteni, zaradi njih so vas selili iz družine v družino, zaradi njih ste morali tako mladi doživeti tako velike spremembe in to brez prave čustvene opore. Nikoli pa ni bilo možnosti, da bi staršem ta bes vrnili nazaj in da bi se do onemoglosti zjokali in razjezili na vse krivice, ki ste jih doživeli, a jih ne bi smeli. Verjetno ste se večkrat vprašali, zakaj ste morali vse to doživeti ravno vi ali s čim ste si to zaslužili. Z ničimer. Očitno pa ste tako močna in vztrajna oseba, da vas kljub vsemu različne življenjske situacije ne ustavijo kar tako in se trudite iti v življenju naprej, kar je tudi prav. Vsekakor bi vam priporočila sogovornika (terapevta, psihoterapevta, psihologa...), nekoga, ki mu boste zaupali in ob katerem se boste počutili varno, da boste v živem odnosu lahko predelali in znova odprli pretekle izkušnje ter o njih večkrat spregovorili. Šele ko te pretekle izkušnje lahko začutite in razumete ter globlje sprejmete, lahko zaživite na drugačen način. Vaša jeza ni v vas kar tako, ampak za njo tičijo številni razlogi. Zagotovo ste zaradi dosedanjih izkušenj občutljivi že na čisto drobne zavrnitve ali znake, ki spominjajo na zavrnitev, zato burno odreagirate, ne da bi se tega zavedali. V procesu terapije vas lahko kdaj spremlja tudi fant ter se pogovarjate o vajinem odnosu. Tudi doma se lahko pogovarjata o stvareh, ki ste jih zapisali v tem pismu: da ne zmorete ali ne znate odreagirati drugače, čeprav si želite. Če vaš fant čuti vaše stiske in vaš trud, da želite nekatere stvari spremeniti, ne bo kar odšel. Šteje namreč vaša celotna osebnost, vaša dobrosrčnost, kdo vi ste, kako razmišljate in čustvujete, ne le napačne poteze.

Želim vam vse dobro na vaši poti, čimveč stvari dajte iz sebe in jih ne zadržujte v sebi - seveda osebi, ki ji zaupate in ki je iskrena do vas. Naj bo vaša pot, po kateri boste šli, odslej posuta z lepimi in dobronamernimi stvarmi ter mirom in varnostjo. Enako želim tudi vaši sestri, s katero sta verjetno povezani, saj sta doživeli podobne izkušnje. Zaupajte vase in svojim odločitvam. Nekaterim boste morda lahko odpustili, nekaterim pa morda nikoli, prav je, da naredite, kakor čutite. Srečno vam želim!
Citiraj
oksana
Pozdravljeni.

Mogoče bo malo zmedeno napisano, se vnaprej opravičujem.
Rada bi se pozanimala malo glede mejne osebnosti borderline, saj sem pred kratkim ugotovila, da jo imam kot diagnozo. In če si lahko sama pomagam, ker sem veliko prebrala o tej motnji in se bojim da ne bom nikoli nehala biti taka.(še kar nekaj časa ne bom šla na psihoterapijo, ker se še menim, jemljem pa zoloft, lexaurin in floanksol ter quelex, ampak ni vse samo na tabletah) Sedaj imam več kot leto dni fanta in odnos sem začela slabšati. Velikokrat začnem prepir brez razloga, že samo če se me kdaj dotakne v sebi pa ćutim zelo močno jezo brez razloga, (je sicer brez razloga, zavedam pa se, da izhaja iz preteklosti, saj sem imela starša alkoholika, s sestro sva bili zanemarjeni in ne vem, mogoče zlorabljeni) Hkrati vidim, da ga prizadane v sebi pa čutim, kako me jeza pomiri. Vedno mi je žal in mu dopovedujem, da ni on kriv in da jeza ne leti nanj osebno. Ne vem, bojim se, da bo postal čustveno izmučen, saj sem zahtevna, on pa je vedno zelo potrpežljiv a tako ne more iti večno. v bistvu pišem, saj se želim v času pomagati, sedaj, ko sem spoznala da sem jaz tista, ki razdira odnose - zamenjala sem več rejnic, posvojitelji so se me odrekli( najbrž niso bili dovolj močni za to), sicer na mojo željo, bila sem v polju, na KOMZ - u... in vedno ko se preveč navežem na osebo, začne iz mene prihajati vedno več jeze. Upam, da bom enkrat v odnosih normalno funkcionirala. Sedaj sem zelo napredovala, tudi psihiater je tako napisal saj se že več kot leto ne režem, začela sem ceniti življenje, postala bolj samozavestna in optimistična in s tem sem mogoče končno dobila nekaj empatije do ostalih.to so opazili tudi ostali. verjamem, da s tem ko se trudim in opazujem sebe, svoje izbruhe in obdobja tesnobe itd., da bom to motnjo s tem ko se bom opozarjala in iskala načine da sem boljša oseba v odnosu do drugih premagala. Vendar se zelo bojim, da bom pristala kot večina z to motnjo in kar piše v knjigi in ne vem kaj naj. stara sem komaj 19 in živim sama, fant pa pride na dva tedna za vikend.

Hvala za vaš čas! Lp.
Citiraj
Barbara Novak
Spoštovana,

iz enega takšnega pisma je težko oceniti, ali imate BPD ali ne. Če bi to zares radi izvedeli, bo najbolje, če se obrnete na najbližjo psihiatrično ustanovo, kjer vam bodo dali nadaljnje napotke. Sicer pa ni dvoma, da vam je bilo že od otroštva izredno težko, saj ste odraščali brez staršev. In rekla bi, da je vaš strah, da ne bi izgubili partnerja ali ljubljene osebe, povezan ravno s tem. Ker ste kot deklica morali izpustiti svoje ljubljene starše, pa tega niste hoteli, vas je zdaj podzavestno pogosto strah, da boste najbližje izgubili (in da ne veste, če boste zmogli iti še enkrat skozi vso tisto grozo). Izguba staršev je morda ostala neizžalovana in vas mogoče še kar spremlja. Razumljivo je tudi, da imate veliko jeze in besa, saj jo že zaradi te krivice lahko čutite veliko, če so se vam pa dogajale še druge, pa sploh. Morda bi vam bilo lažje iti skozi življenje naprej, če bi si našli pomoč v obliki sogovornika-terapevta, ki bi vas poslušal, ure in ure ter bil v oporo.

Srečno vam želim!
Citiraj
Nisem prepricana
Pred casom sem izpolnila nek vprasalnik in razultat naj bi povedal ali imam bdp ali ne.. Vprasalnik je rekel da ne, vendar imam vseeno obcutek, da ja.

Pri nekaterih partnerjih imam velik strah pred izgubo pri nekaterih ne.

V otrostvu sem prezivela izgubo obeh starsev in mislim, da ja, da jemljem zivljenje iz vidika borca.

Imam izbruhe jeze pa ne vedno. Pri nekaterih stvareh sem iztrazito tolerantna. Niti malo pa nisem tolerantna npr. fantova bivsa z nami na dopustu. V druzbi sem velikokrat tista nevtralna.

Razvila sem velik detektor za pocutje drugih, verjetno zato, ker sem bila odvisna od tujcev v rani mladosti.

Sedaj ob koncu partnerstva se pocutim prizadeto in jezno.

Imam obdobja, ko imam obcutek da je jeza stalno prisotna. Spomnim se sebe, ko je nekdo namenoma neprestano praskal moj avto. Nisem mogla ugotoviti kdaj, zakaj in kdo. Pocutila sem se nenavadno ranljivo (strah) in jezno. Ves tisti cas (pol leta) me je to zelo motilo.
Citiraj
 
Opozorilo: Ta tema je že več kot dva meseca neaktivna. Ste prepričani, da želite nadaljevati razpravo?

Da bi preprečili avtomatsko oddajo sporočila/registracijo, prosimo dokažite, da niste robot z uporabo Google reCAPTCHA storitve.
cron