Zapravljeno zivljenje

Odgovori

 
Opozorilo: Ta tema je že več kot dva meseca neaktivna. Ste prepričani, da želite nadaljevati razpravo?

Da bi preprečili avtomatsko oddajo sporočila/registracijo, prosimo dokažite, da niste robot z uporabo Google reCAPTCHA storitve.
Možnosti

Pregled teme: Zapravljeno zivljenje (Razširi pogled)

Avtor: cebelamaja » 19 Feb 2016 20:21

Kopalniplašč pozdravljena,

Tvoja zgodba me je spodbudila, da ti odgovorim. Namreč, zelo je podobna moji, bolj nebi mogla bit, le da sem nekako prebrodila to s partnerjem in sicer tako, da sem ti poiskala pomoč terapevta in kasneje še enkrat, le v obliki svetovanj, da sem imela nekaj časa podporo. Sicer še imam tesnobne občutke občasno, vendar se da obvladat in še vedno se lahko obrnem na svetovalca, če bi to potrebovala. To svetujem tudi tebi. Glede napačnega študija pa se je meni zgodilo enako, vendar me je življenje ali kako bi temu rekla pripeljalo nazaj na željeno pot, le na malo več "vrat" sem morala potrkati in se mi je odprlo. Poskušala sem na več koncih in na koncu se mi je odprlo ravno tam kjer ni na to niti malo kazalo in ker sem s srcem delala so me opazili in mi ponudili ravno področje dela, ki me je tako veselilo in sem si ga želela. Tako da tudi zate ni še vse izgubljeno, samo ne obupaj, depresije se pa le loti in si poišči pomoč.
Citiraj

Avtor: Mika76 » 16 Feb 2016 00:43

Hej, kopalniplašč,

zakaj ne vpišeš študija, o katerem sanjaš? Gotovo ga lahko vpišeš kot izredna študentka. Kot sem razbrala, hodiš v službo, dobivaš torej denar, in v nekem doglednem času bi lahko privarčevala za vpisnino. Zagotovo bi se morala kar pomatrati ob popoldnevih in vikendih – ampak daj, poskusi, da vidiš, kaj je s tem, ali te res zanima. Vsaj poskusiš lahko. Če ne bo šlo, pa pač ne bo. Če pa bo šlo – in tu ne smeš biti preveč stroga s sabo, saj je zelo naporno, hoditi v službo in še študirati – pa si na konju, čez čas si poiščeš delo na tem področju. Jaz mislim, da se da. Moraš biti zelo brihtna, da si izdelala matematiko na maturi s štirico brez učenja.

Te kar razumem. Jaz sem sicer šla študirat, kar sem si želela, potem pa sem po lastni neumnosti in šibkosti (popustila sem slabemu vplivu takratne prijateljice) zamenjala podiplomski študij in naredila doktorat iz nečesa drugega, tako da zdaj nisem ne tič ne miš. Zdaj se trudim spet najti svojo prejšnjo identiteto, pa tudi službo. Delo, poklic je pomembna stvar, ki nas lahko osrečuje, nam daje notranjo trdnost, je nekaj, kar res ostane s tabo, tudi če se odnosi rušijo.

Res poskusi s študijem!

In ko na novo zastaviš življenje, se tudi druge stvari začnejo odpirati zate.
Citiraj

Avtor: Ilonina » 4 Feb 2016 13:38

Pozdravljena.

Rešitev nikoli ni ena sama, izolirana od drugih (npr. kariera v znanosti, kot jo vidiš kot "rešilno bilko" zdaj). Življenje je celota neštetih delov, in take so tudi trajne in uspešne "rešitve" težav. Pomisli na znane primere iz sveta slavnih. Mnogi teh ljudi so mislili, da potrebujejo samo to (slavo in/ali denar), pa bodo srečni. Pa je marsikdo končal pozabljen, zasvojen s težkimi drogami ali celo mrtev! Zakaj? Ker težav, ki so jih nosili v sebi, ena sama rešitev (npr. denar), pa naj se zdi tako učinkovita, pač ni mogla in ne more odpraviti. Nasprotno - tak način "iskanja rešitev" lahko težave še poglobi, stopnjuje, zaplete itd.

Pišeš, da si "popolna zguba". To ni res. To ti tako občutiš in zato je to "tvoja" resnica, v katero na žalost (še) verjameš. Ampak veš, kaj je čarobno v življenju? Vedno je prostor za spremembo! In človeški možgani so najbolj neverjeten "računalnik" na svetu! Mogoče jih je "na novo naložiti", "reprogramirati" ... Seveda pa ne čez noč. V tem, kar pišeš o svojih občutjih, depresiji, sem se prepoznala. In dobro vem, kako prekleto trdno je takšno prepričanje (npr. da si zguba) ukoreninjeno v človeku in kako težko ga je izkoreniniti. Vendar se da! Tudi ko si že več let na tej poti, bo izza kakega vogala še skočila kakšna "prikazen" in te skušala prepričati, da kar pusti vse skupaj, ker ne bo uspelo, ker tebi že ne more uspeti itd. - o, dobro poznam to. Vse to so egove pasti! Človeški ego (= razum) je sposoben briljantnih stvari - žal tudi hudih (samo)slepil, pasti idr. mehanizmov, ki nam škodujejo. A kot rečeno, jih je mogoče "sformatirati" z našega "trdega diska" in jih nadomestiti z zdravimi, koristnimi, s "programi", ki so v sozvočju z življenjem samim in našim mestom v njem. (Tole zadnje ti morda zveni kar pretirano "duhovno", ampak če boš stopila na pot iskanja, boš tudi sama prišla do točke, ko boš to začutila: da je to, da si, obstajaš, tu in zdaj, dar, ostalo pa je tvoja izbira.)

Obžalovanje - ena klasičnih pasti ega - ki je že samo po sebi "virus" v tvojem "programju", te vodi v nadaljnje napačno razmišljanje, kako bi bilo vse boljše, če ... Na take misli ("Če bi le ..., Ko bi vsaj ..., Če le ne bi ...") glej kot na "trojanskega konja", ki ti ga javi računalniški antivirusni program. Saj je njihov namen v resnici tak: razsuti te od znotraj! In kaj stori antivirusni program? Najprej jih da v karanteno, nato jih uniči. Dokler pa tega ne narediš, sledijo "virusne posledice": rešitev vidiš npr. v karieri. Idealnega partnerja vidiš v izgubljenem oz. nedosegljivem človeku. Skratka - stvari, ki bi te - tako misliš - "rešile", so nedosegljive. Tak način razmišljanja je sam po sebi kot virus.

Kaj storiti? Poiskati pomoč. Možnosti je veliko. Obstajajo raznovrstne terapije (psihoterapija, imago terapija, EMDR, hipnoterapija idr.), obstaja veliko dobre literature (npr. Sanja Rozman: Zaljubljeni v sanje - tole bi bilo verjetno zelo primerno zate, pa Scott Peck: Ljubezen in duhovna rast, Alex Loyd: Princip ljubezni), sama pa moraš poiskati tudi tiste svoje osebne "balzame", ob katerih začutiš samo sebe, svojo dušo. Omenjaš naravo, živali itd. Naj ti ne služijo le kot "razvedrilo", nekaj, s čimer se raztreseš. Poišči in si dopusti občutiti to, kar te resnično gane - čeprav ti npr. vzbudi solze. Solze so rezultat cele palete čustev, ne le žalosti in ganotja.

Trajna rešitev ni ena od zgoraj naštetih reči, ampak kombinacija vsega tega in še česa, kar boš odkrila čisto sama zase. In tudi ne deluje tako, da se podvržeš terapiji, potem si pa vse življenje "zdrav". Ne, to je trajen proces, ki pa po določenem času (npr. po letu dni) postane občutno lažji, nato pa vse lažji, dokler ne postane samodejen način življenja. Če si spet pomagam z "računalniško primerjavo", je to tako, kot če bi naložila na računalnik nov, dober program. Dokler so na njem še stari programi in še kje skače kak virus ali hrošč, bo računalnik delal bolj počasi, bo ropotal, se zaganjal, včasih se bo kak program sesul ... Več starih programov boš odstranila, bolje in hitreje bo vse delovalo, dokler ne bo zares "zalaufalo".

Glede na to, kar si zapisala, je moje osebno mnenje, da imaš zelo šibko samopodobo, nizek občutek lastne vrednosti in verjetno tudi "strah pred življenjem", predvsem strah pred napakami. Navsezadnje si se iz golega strahu, da bi ti spodletelo, vpisala na čisto "levi" faks! Ampak tega ne jemlji kot zablodo, temveč kot nadvse dragoceno izkušnjo. Ki pa bo dragocena, ko boš iz nje potegnila tisto, kar ti na vse pretege ponuja: spoznanje, da je strah pred napakami stokrat hujši kot napaka sama!!

Nekje si se očitno naučila, da je bolje narediti karkoli, tudi povoziti samega sebe, kot pa tvegati, da ti spodleti. Vidiš, to je en tak virusni program v tebi. Resnica je zelo drugačna. Brez napak se namreč ne moremo učiti, ne moremo rasti, zoreti, se spreminjati. Vsaka napaka je dragocen nauk. Razen! tistih, ki jih ves čas ponavljaš. Tisto pa niso več napake, temveč način življenja, in tedaj se napake šele zares spremenijo v zablode.

Pa še glede partnerstva. "Pravi" partner ne obstaja sam po sebi za nikogar na svetu. "Pravi" je tisti, za katerega se odločiš na podlagi tega, da sprejemaš tudi vse njegove napake, minuse, pomanjkljivosti. Vsak človek jih namreč ima. Če imaš ob sebi človeka, ki je pripravljen zoreti, rasti, skratka ne nekoga, ki že "vse ve" in s katerim "ni nič narobe", temveč nekoga, ki se zaveda, da je celotno življenje eno samo (čudovito) učenje in spreminjanje, ki je pripravljen sprejeti tebe in tvoje napake, ti pa njegove, ki te ne zlorablja na noben način (pazi - načinov zlorabe je ogromno), in ti njega tudi ne, če te fizično, telesno ne odbija ... potem daj zvezi priložnost tako, da sama pri sebi vse to razčistiš in tudi daš na tehtnico.

Srečno!
Citiraj

Avtor: JernejaDimecBratina » 29 Jan 2016 21:59

Pozdravljeni, kopalniplašč!

Naj vam najprej napišem, da ste pogumni, da ste nam opisali svoje počutje in občutke nezadovoljstva nad svojim življenjem. Obenem vam čestitam in se mi zdite izjemno sposobni, da ste dosegli take lepe ocene na maturi in celo magisterij iz področja, ki vam sploh ne leži. Predstavljam si kako težko vam mora biti čutiti toliko grenkobe, brezupa in obžalovanja in kako zelo sami in nerazumljeni se počutite.

Nadaljnje, kar mi zelo izstopa, so misli o smrti in samomoru kot rešitvi iz stiske. Zadnji del stavka prebuja strah in skrb, pa tudi jezo. Zmorete poskrbeti zase in si poiskati pomoč? Najprej je potrebno, da ne trepetamo za vaše življenje, pač pa da vi sprejmete odgovornost zase, šele nato se lahko pogovarjamo naprej. Zato vas prosim, da si v primeru, da imate težave z nadzorom nad svojimi mislimi oz. impulzi glede samomora, da si najprej poiščete zdravniško pomoč, si pomagate morda z zdravili in/ali psihiatrom, priporočam pa vam predvsem individualnega psihoterapevta/ko. Tam boste lahko več spregovorili tudi o mislih na smrt, kdaj se vam pojavijo, ali imate izdelane že kake načrte itd.,predvsem pa kaj lahko storite v trenutkih, ko vam je najtežje? Lahko komu zaupate, koga pokličete – prijateljico, partnerja, starše, SOS telefon, reševalce…?

Šele ko imate odgovornost za vaše življenje (spet) v vaših rokah in se odločite poskrbeti zase, pa lahko začnemo iskati tudi kaj vse je pod tem. Kaj vas pripelje tako na rob in kakšno globoko stisko in občutke nemoči in nevrednosti doživljate, da bi najraje kar pobegnili pred vsem tem?

Težka in neprijetna čustva vas kar preplavljajo in pod težo pritiska vseh teh morečih doživljanj je čutiti kot da vam odteka življenjska energija in se počutite vedno bolj prazni, otopeli, kot bi bili nemočni in brez možnosti vplivanja na svoje življenje. Tu se začne začarani krog depresije, krivde, občutkov nemoči in obupa, iz katerega zdaj verjetno še ne vidite izhoda, toda to še ne pomeni, da ga ni. Kje je vaša jeza, odločnost? Kje ste jo izgubili in kako bi jo bilo začeti iskati (predlagam, da s pomočjo psihoteravta/ke) in jo tudi najti? Ta stik z odločnostjo v svojem telesu vam bo dal moč za preobrat. Zaenkrat je jeza (=odločnost) verjetno še globoko potlačena in prekrita z drugimi čustvi in kar še ne morete priti do nje. Tudi motivacija je kot pokopana. Kaj je tisto, kar bi vam prebudilo kanček upanja, svetlobe, veselja, nove poglede…?

Opisali ste, da vas zelo bremenijo in si (v jezi) nenehno očitate in obžalujete odločitve v preteklosti, predvsem izbiro študija in partnerjev. Kako pa bi to takrat lahko vedeli? Verjamem, da je res boleče gledati nazaj in z občutki krivde premišljevati o sebi kako ste mogli biti takšni(??), toda tu je čutiti tudi jezo in žalost ob otroškem/mladostniškem pomanjkanju odrasle, starševske opore in razumevanja ter usmerjanja. In posledično so tu nastali določeni primanjkljaji v psihični strukturi. Marsikaj glede vplivov na dograjevanje te strukture in oblikovanje samopodobe se da z intenzivnim delom na sebi in v odnosih še storiti. Naši možgani imajo čudovite sposobnosti spreminjanja čez celo življenje in ta situacija, v kateri ste, je lahko odskočna deska in nova priložnost za priti tja, kamor si želite in ste sposobni.

Vaš dosedanji pogled gre vedno v isti (verjetno otroški, pesimistični) smeri - kako pa bi bilo spremeniti vidik pogleda in iskati kaj kljub vsemu lahko storite sedaj? Kaj vam preprečuje, da bi vseeno naredili kake korake v vašo želeno smer – če že ne s študijem ( dvomim, da se ne bi dalo najti kake možnosti, sploh ko obstaja študij na daljavo, internet, možnost obiska tujine itd.), pa morda preko prostovoljstva, učne pomoči otrokom, hobijev… ?

Verjamem, da je težko, vendar samo vi ste tisti, ki lahko začnete premikati misli, občutja in dejanja v želeno smer, kar vas bo navdalo z novim upanjem in veseljem do življenja.

Želim vam, da vam bo uspelo narediti še nadaljnje korake. Srečno!
Citiraj

Avtor: kopalniplasc » 23 Jan 2016 23:44

Pozdravljeni,

stara sem malo cez 30 let in zdi se mi, da se ze celo zivljenje bojujem sama s sabo. Ze v otrostvu, ki je bilo zame zelo osamljeno, sem se pogosto pocutila zelo zalostno, ob prihodu v srednjo solo se je razvila prva depresija, ki s presledki spremlja vse od tedaj.

Kot otrok sem bila izredno sramezljiva, nesamozavestna in plaha. Nikoli nisem imela zaupanja vase in tako nikoli nisem verjela, da bi lahko uspela v cemerkoli. V soli mi je kljub temu slo kar dobro, ampak izbrala sem napacen studij. Moja zivljenjska zelja je bila povezana z naravoslovjem, a takrat sem sama sebe prepricala, da je to zame pretezko, da sem preneumna (imela sem tezave z razumevnjem kemije), da bi tak studij dokoncala in tako sla studirati druzboslovje. V gimnaziji sem bila npr. prepricana, da sem neumna za matematiko, da se je sploh nikoli nisem ucila, saj sem menila da tako nic ne bo ostalo v glavi, pa sem na maturi vseeno dobila stirico. Kakorkoli, dokoncala sem torej drug studij na magistrski stopnji, sedaj pa je tezava v tem, da na tem podorcju sploh ne iscem sluzbe, saj sem prepricana, da je ne bom dobila. Po drugi strani mi je popolnoma vseeno ce bi do konca zivljenja delala v strezbi, saj so moje sanje odplule dalec stran in so mi nedosegljive. To me mori ze vec let do te mere, da se mi zdi moje zivljenje sedaj povsem nesmiselno. V zadnjem letu sem veliko razmisljala o tem in zame ni hujsega, da vem kaj bi v zivljenju delala s strastjo in pozrtvovalnostjo, a je sedaj to povsem nemogoce, zaradi napacne odlocitve pri 18 letih. Vem, da obzalovanje ne bo nic spremenilo, ampak s tem razmisljanjem ki ga imam sedaj, bi sla na faks, se maksimalno trudila, sla kaksen semester studirat v tujino, si razvila mrezo stikov v glavnem, pograbila bi vsako priloznost, da bi mi uspelo. S poklicem, ki bi ga opravljala, bi prispevala tudi k boljsi prihodnosti sveta (no ja vsaj tak obcutek bi imela), tako pa sedim v pisarni in delam za ljudi, ki imajo ze tako vsega prevec, meni pa dajejo drobtinice.

Seveda imam tezave tudi na partnerskem podrocju. Prvega fanta sem imela sele pri 22 letih, zveza je trajala nekaj let in sem jo prekinila jaz. Bila sem namrec zelo nesrecna, nekaj let te zveze se po pravici povedano sploh ne spomnim, saj sem bila v hudi depresiji. Po razpadu zveze sem prezivela nekaj cudovitih samskih let med katerimi sem se malo bolj "spravila k sebi", torej sem postala bolj samozavestna, postala sem bolj druzabna, se posvecala svojim hobijem itd. Obcutno prevec sem pila alkohol, ampak to sem cez cas skoraj povsem opustila. Kaksno leto sem bila povsem srecna, koncno sem si postala vsec, postala samozavestna in predvsem zadovoljna s samskim stanom. Potem sem spoznala novega partnerja. Je cudovit clovek s svojimi napakami, za katerega sem od zacetka cutila, da ni pravi zame, a se je toliko casa trudil okoli mene, da sem se naposled zaljubila vanj. In potem se tisto, kar se vsepovsod bere, da mora zenska dati priloznost tudi kaksnemu fantu, ki morda ni ravno tisto, kar si ona zeli, ampak da je treba gledati drugace itd. Sedaj sva skupaj skoraj leto dni in tudi ziviva skupaj. Mene pa ta zveza tako dusi, obupno sem osamljena, zelim si oditi, ampak situacija je trenutno zelo zapletena. Zadnjih nekaj mesecev sem zelo depresivna, veckrat sem spet pomislila na samomor (te misli se mi obcasno podijo v glavi ze od otrostva), namrec sem popolna zguba po domace povedano, kariera zgresena, partnerstvo tudi. Saj najdem veselje v drobnih stvareh, zelo rada imam naravo, zivali, rada kaj dobrega skuham in se s prijateljicami nasmejim neumnostim iz mladih dni, ampak prihodnost vidim kot zivotarjenje. V zadnjih dneh se mi v misli prikrada fant, ki sem ga spoznala pri 19ih, je 6 let starejsi od mene, bila sva si vsec in bil je edini, ki me je res razumel, bila sva si zelo podobna. A kaj ko sem bila takrat se popolnoma nezrela za zvezo, on je potem kmalu nasel punco in si ustvaril druzino.

Torej, treutno sem polna obzalovanja. Najvecje je seveda to o izgubljenih sanjah o poklicu. Ce bi imela to, sploh ne bi potrebovala partnerja, saj bi celo zivljenje posvetila znanosti. Sedaj pa nimam nicesar. Ne zelim si druzine, zelim si samo umreti.
Citiraj

Vrh

Na vrh