Forum.Over.Net

Odgovori: Bi obdržale psihično/fizično prizadetega otroka?

Pregled teme
Tamara
Ful sem vesela, da ste se oglasile tudi tiste, ki imate neposredne izkušnje z otroci, ki imajo DS. Občudujem vas.
Citiraj
derseto
Ajsa, nobeden ne sprašuje kaj pa če bi... postal normalen otrok narkoman...... Sprašuje se predvsem o tem, če bi ali ne bi naredila splava. Ko so enkrat takšni otroci že na svetu in ga otipaš, stisneš k sebi, ga poljubiš, ga vonjaš... seveda ne razmišljaš več o splavu. Razmišljaš samo o tem kako mu boš čimbolj pomagal na poti skozi življenje. In te je strah.

Otroci gredo iz gnezda. Otroci z DS pa ostanejo s tabo celo življenje (dopuščam bivalne skupnosti, kar se mi zdi zelo dobra ideja za njih). Je obveznost za celo živaljnje. Lahko starši od njih sploh umremo?

Ne išči primerjave otroka z DS z narkomani, pretepači.... Iz mojih izkušenj je to samo prazna tolažba - potuha iz ust drugih ljudi. Verjemi, da je tvojim staršem zelo hudo. In tudi meni/nama je in bo.
Citiraj
AJSA
Vse je odvisno od posameznika. Jaz imam mlajšo sestro z DS, katero imam zelo rada in je ne bi zamenjala za nič na svetu. Mami je rekla, če bi vedela, da bi naredila splav, jaz sem pa vesela, da ga ni, ker sicer bi verjetno ostala edinka. Zaradi sestre sem bogatejša za marsikatero izkušnjo in ravno od takih se največ naučimo. Je pa res življenje s takim otrokom, predvsem za starše, zelo težko. Ne glede na vse bi se verjetno tudi jaz odločila za splav, ampak potem pa pomislim- lahko pa rodim zdravega otroka, ki bo postal narkoman, me izsiljeval denar, grozil, pretepal... A taki "zdravi" otroci so pa v redu? Ljudje z DS pa so sončki, ki te ne bodo nikoli prizadeli.Potrebno je le več napora, volje, a na koncu se vse dvojno poplača.
Sprejmite človeka,takšnega kot je! Včasih je treba gledati s srcem in tedaj ni drugačnosti!
Citiraj
derseto
NE bi ga obdržala niti pod razno. Je pa ironija, da sama imam otroka z DS. Pa nisem vedela, da pod srcem nosim prizadetega otroka. Midva s partnerjem sva se o tem pogovarjala že na začetku veze in oba sva sklenila, da grem tako splavit, če bi se na testih pšokazalo, da je kaj narobe z njim. In sem zanosila. Nepričakovano. Naj povem, da sem rodila z 24 leti. Mlada, ne? Pa kljub temu sem iz svoje lastne previdnosti šla na merjenje nuhalne svetline, ki pa na žalost ni bila izmerjena "pravilno" oz. je najbrž bilo veliko zamolčenega (o tem kdaj drugič). In midva v veselem pričakovanju, da je vse ok s tamalim... Rodil se je z DS. Šok. In takrat se res vprašaš zakaj ravno meni?

Danes je sinko star leti. Hodi v vrtec. Je cukrček kot so vsi otroci z DS. Ampak če bi imela možnost, bi splavila. Zdaj je tu in ga imamo radi. Je pa zeeeeelo naporno živaljenje s takšnim otrokom (pa mislim, da prizadetost sploh ni huda).

Svetujem splav.
Citiraj
misic
"Takih kurb debilov in majmunov je žal preveč."
hm...
Sem gledal nanizanko, v kateri je en tip začel preklinjati in zmerjati: "******, tepec, budala, ipd..." in v gručici opazovalcev je eden pogledal druge in rekel: "Se mi zdi, da ne govori o nas, ampak o sebi!"
Citiraj
fafi
Virus in Ena sta predstavnika osebkov ki niso vredni da se z njimi sploh pogovarjaš.
Tipični pritlehni zanikrni predstavniki, ki vsae kar poveš obrnejo stokrat naokoli in se gredo potem lažno moralo.
Takih kurb debilov in majmunov je žal preveč .
Tako da **** off.za idiote je še to milijonkrat predobro.

+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
Madona si bogi v glavi, da pišeš take budalaštine.
Le glej, zarečenega kruha se največ poje, da novjo tvoji spermiči fuč in boš srečni očka bolnega froca.
Največji ****** si pa itak ti izpadu tlele...

Blagor ubogim na duhu...
Citiraj
IBIZA
Pred 35-timi leti je naša soseda rodila duševno prizadetega sina. Dve leti kasneje normalno deklico, potem pa je rodila še tretjič, spet prizadetega fantka. Med tem se je ločila, starejši sin je umrl pri 9-tih letih, hči in mlajši sin pa še vedno živita z materjo.

Kako živi mati, ni važno, saj se je sama odločila, sin pač živi v svojem "večno srečnem" svetu, kako pa živi hči, bi moral marsikdo videti. Danes 33-letna ženska je zagrenjena, brez svojega življenja. Od ranega otroštva je bila obdana s prizadetima bratoma in večna pomočnica svoji materi, katera sama bremena ni mogla, in kasneje tudi ni hotela, nositi. Namesto, da bi si ustvarila svojo družino, je še vedno doma in vsa zamorjena vozi svojega brata zjutraj v službo, kasneje pa iz službe ter skrbi zanj in za svojo izčrpano mater.

No, moralisti, vprašajte se, kdo je v tej družini revež.
Citiraj
Lana
Ne bi razsojala o tem, katera odločitev je tista prava. Dejstvo pa je, da sleherna odločitev o tem težka.

Naj pa vam nekaj povem; naravnost šokirana sem bila nad primitivnim in celo prostaškim razmišljanjem nekaterih. No, pa vendarle tudi taki živite v naši družbi- sicer zdravi in delovno sposobni, a vendarle v duhu silno siromašni. Verjamem, da vam življenje ni lepo.
Citiraj
metka
vse sorte sem doživela v zadnjih šestih letih.porode, splave spontane, smrt otročka v zadnjem trimesečju.ne bom hodila več na preiskave in otroka bom donosila v vsakem primeru. Človek je najvišja vrednota.ne morem ga ubiti, saj s tem ubijem tudi sebe.
Citiraj
mijap
"Virus in Ena sta predstavnika osebkov ki niso vredni da se z njimi sploh pogovarjaš.
Tipični pritlehni zanikrni predstavniki, ki vsae kar poveš obrnejo stokrat naokoli in se gredo potem lažno moralo.
Takih kurb debilov in majmunov je žal preveč .
Tako da **** off.za idiote je še to milijonkrat predobro."
Mogoče ni vredno, da se z njima pogovarjaš samo zato, ker nista istega mnenja, kot si TI?
Tvoj odgovor dosti pove o tvojem značaju, morali in "srcu".
Kar se pa tiče teme pa naj dodam samo to, da nam odkrivanje raznih nepravilnosti omogoča sodobna tehnologija. Kaj če teh možnosti ne bi bilo? In kaj ko se ta tehnologija lahko tudi zmoti (dokazano!)? In kako daleč bomo šli v vsem tem? Bomo tudi spol lahko "izbirali"? Če ne bo punčka - bo pa splav? Teoretično se pri 12t vidi na nuhalni svetlini že jasno vidi spol otroka. Ali pa če bomo želeli svetlolasega otroka, naš pa bo temnolas? Torej?
Splav otroka iz KAKRŠNEGA KOLI razloga naj bo stvar posameznika, ne pa zaradi odločitev staršev, da "ti" živijo in dihajo vaš "čist" zrak, teh staršev tudi obsojati.
Da ne bo pomote, vem kakšno je življenje s "takšnim" otrokom. Bližnja sorodnica, malo starejša od mene je prizadeta (DS). Njena mati je bila istočasno noseča, kot moja in verjamem, da se večkrat, ko vidi mene, želi, da bi bila tudi njena hči "zdrava". Njihovo življenje zagotovo ni enostavno, a vendar ne boste verjeli dekle (zdaj že ženska) razveseljuje svoje bližnje, rada ima glasbo, veliko govori, ima dober spomin (mojega sina je videla le nekajkrat, a nikoli ne pozabi vprašati kje, koliko je zrastel,...), pozna skoraj vse slovenske igralce in pevce in najbolj jo razveseliš, če ji prineseš kakšno staro Lady ali Jano, potem pa ti razloži vse kar ve o naši "estradi".
Radi jo imamo, kakršna je.
Ne želim vam "takšnega" otroka, želim vam samo malo več pameti in srca pri odgovarjanju na takšne teme. Ker res nikoli ne veš kdaj boš v takšni situaciji in kako se boš takrat odločil.
Citiraj
gobica
Pred časom je bil v Oni daljši članek o otrocih z DS - vedeti morate, da je pri njih stopnja prizadetosti zelo različna, da so nekateri povprečno inteligentni (torej kot ljudje, ki nimajo DS), imajo pa morda specifične zdravstvene težave. Veliko med njimi jih je vsaj deloma sposobno skrbeti zase, ko so starejši, imajo možnost živeti v stanovanjski skupnosti (torej skrb, kaj bo po smrti staršev, odpade).
Razvitost družbe se kaže v tem, kako poskrbi za svoj najšibkejše člene - se pravi starejše, bolne, invalide in ljudi s posebnimi potrebami. Fino je, da obstaja možnost izvedeti vnaprej, kako bo z otrokom in se potem odločiti. A veliko je tudi okvar, ki jih ni opaziti niti na UZ niti na ostalih rednih pregledih med nosečnostjo. V tem primeru starši kaj dosti izbire nimajo oziroma je odločitev bistveno težja. Zelo primitivno pa je stališče, da družba potrebuje zdrave, delovne ljudi, zato bi bilo treba bolne in invalide.... Ne vem, kaj tisti, ki tako gledate na stvari, pričakujete - vse samo lepo in z rožicami postlano? Boste naredili samomor, če se vam bo zgodilo kaj nepredvidenega, da ne boste družbi v breme?
Zavedajte se tudi, da je naša prihodnost odvisna od tistih, ki prihajajo na svet, tudi od tistih, ki imajo po deset bratov in sester in za to zdaj po vašem starši dobivajo mastne otroške dodatke in ne vem kaj še vse... Absolutna zg. meja za otr. dodatek je zdaj nekaj nad 20.000, potem si pa izračunajte, koliko dobi s tega naslova družina z 10 otroki... Povprečno plačo. Upam, da si ne delate utvar, da je s tem mogoče pokriti stroške zanje.
Toliko primitivnih mnenj pa že dolgo ne.
Citiraj
kuštra
Jaz bi splavila, ker dnevno vidim, sem v stikih z mati-takšnega otroka in vso njegovo družino.In vem, da bi tudi ta mati, ki sedaj živi tako življenje, če bi imela tedaj možnost splaviti, splavila, zavoljo otroka je dejala.Para se ji srce ob vsem kar so doživeli, kar še bodo, najhuje pa je gledati otroka starega 3-5 let ujetega v odraslem telesu in tako bo za vedno, do nekje njegovih 25 let, kajti baje ima ta njegova bolezen tako kratko dobo življenja.Se sploh zavedate vse tiste, ki tu obsojate nas, ki pravimo, da bi splavile, kakšno življenje je to???
Ko nekaj veš-poznaš, ti ni težko pravilno ukrepati, zavoljo otroka, ne zaradi nas!
Citiraj
Tamara
Zakaj se je šla ženska v nadaljevanki testirat ne vem, ampak mislim, da na te teste pošljejo skor vse nosečnice, sploh pa tiste pri katerih ocenijo, da je povečano tveganje. In res ne vem zakaj bi ženske tako množično hodile, če je tako velika verjetnost splava. Ne vem pa ne.

In prav neumno se mi zdi, da nas obsojate, ker pač mislimo drugače in ker odločamo o svojem življenju na svoj način. Kdo pa pravi, da je vaše razmišljanje pravilno?

In sama ne obsojam otrok s posebnimi potrebami, ker so pravzaprav zelo iskreni in simpatični otroci - za eno uro na dan. Verjamem pa, da je z njimi tako ali tako težko, da je težko njim in staršem od katerih je ta otrok odvisen. Imam izbiro. Če bi mi v nosečnosti rekli, da bo z mojim otrokom karkoli narobe, bi splavila. Imam pravico, da sama odločam o svojem življenju.
Citiraj
dvom
Ko je bila moja svakinja prvič noseča, so ji povedali, da bo njeno dete imelo Downov sindrom. Nihče ne ve, koliko je pretrpela ona in njen mož. Še enkrat so jo testirali in spet je bil rezultat enak. Težki so bili boji, kaj storiti. Odločila sta se za življenje, ne glede na to kakšen bo otrok. ..

Danes imata zdravo punčko, ki je izredno bistra (skoraj bi rekla, da nadpovprečno).

Sprašujem se, koliko takih otrok ni nikoli zagledalo belega dne samo zato, ker so staršem povedali, da bodo prizadeti... Namreč, poznam tudi mamico, ki so ji vsi ultrazvoki kazali, da otrok nima nogice. No, tudi ona se je z možem odločila zanj in - dete se je rodilo z obema nogicama. Odveč je govoriti, kakšne stiske sta tudi onadva preživljala.

Pa morda še en resničen primer: moji krščenki je pregled pokazal, da bo hudo prizadeta umsko in telesno in so mamici svetovali splav. Tudi ta par se je ob hudih bojih odločil, da bosta dete obdržala. Danes je ta deklica zdrava, neverjetno spretna (skače kot zajček, da jo samo gledaš), bistra in dobesedno pravi sonček - ljubezniva in prikupna, da bi se kar "zaljubil" vanjo.
Citiraj
mt
Sama sem se znašla ne v podobni, mogoče pa primerljivi dilemi. Pred 3 meseci sem rodila težko pričakovaneja in načrtovanega otročka...bil je popoln, ljubljen še pred spočetjem... Pri starosti 2 mesecev smo začeli opažati krče...Sledila je diagnostika...verjetna ja možganska nepravilnost - ne ve se še, kako huda.
Prav lahko bi mi to povedali že med nosečnostjo. Vprašanje je le, kako bi odreagirala - ali bi tvegala in rodila prav to dete, ki ga zdaj kljub težavam nepopisno ljubim in vem, da bom zanj naredila vse in še več?!
Jaz ne poznam odgovora in samo vesela sem, da tega nisem vedela prej!
Citiraj
Dragica
Vidite, koliko ljudi je na svetu, toliko je različnih mnenj, stališč...
Hvala bogu, večina hipotetičnih. Tisti, ki lahko kaj rečemo konkretno...pa ima spet vsak svoje mnenje.

Zato, ker vsak sprejema in doživlja na svoj način.

Spoštujem vsako mnenje, četudi se z njim ne strinjam. Posebno še, če lahko prepoznam argumente. Ne spoštujem pa ljudi, ki ne spoštujejo drugih ljudi. In prizadeti otroci so ljudje! Ne pozabiti!

Vsak odprt človek se lahko veliko nauči od njih. Tisti samozadostni pa o sebi. A teh nič ne izuči.

Resnica je, da dokler se ti nekaj ne zgodi, dejansko ne veš, kako boš odreagiral. Četudi v mislih preigraš veliko možnosti, na koncu ni nujno, da narediš po poznanem ali načrtovanem vzorcu.

Vsak nosi svoj križ, pravijo. Naloženo je človeku toliko, kolikor zmore! Včasih več, kot zmore, ampak mora!

Priznam, nisem podrobno brala vsega, posebno tistih postov, ki ponižujejo prizadete ljudi. In jih imajo za zajedalce družbe. Niso smiselni in ne resnični.
Žal mi je le, ko vidim, kako se razpravlja o rečeh, o katerih ljudje nimajo dovolj znanja, vedenja...Za to niso krivi sami, krivi smo mi vsi!

p.s. Maya...jaz sem tista mama...
pozdravček
Citiraj
patriša
Delam s takimi otroci in vam povem ni lahko za starše.Nekatere mame mi same povejo da bi naredile splav če bi vedele kako bo trpel njihov otrok,druge pravijo,da nikoli ne bi tega storile.Mnenja so različna.Jaz ti povem po pravici ko sem bila noseča sem bila obsedena z mislijo da bo moj otrok prizadet.Če bi mi rekli na amnio.da je kej narobe bi naredila splav.Rodila sem dva zdrava otroka.ČE bosta kdaj utrpela kako nesrečo in bila pri tem hudo poškodovana na žalost ne morem vedet in preprečit.Kar pa sem lahko naredila v nosečnosti zanj in se odločala je bil namen ta da se rodita zdrava.Če pa bi se rodila prizadeta in da se tega v nosečnosti ni vidlo bi otroka obdržala.Saj je moj!
Citiraj
eta
Dragi svetilnik, bodi potolažen, moji otroci so vzrejeni brez tolarja, pardon dinarja, državnega ali socialnega denarja, in že pridno polnijo državno - socialno blagajno. In tako oni, kot tudi vnuki so normalni, natanko takšni, kakršne si predstavljaš in želiš ti. Le brv med normalnin in drugačnim poznam in je hudičevo spolzka. In prosim, ne mešaj otrok z posebnimi potrebami z bolanimi. Bolni se zdravijo in pozdravijo, otroci s posebnimi potrebami pa potrebujejo prilagojeno živlnjenje, do smrti in takšno življenje jim družba onemogoča.Ni več daleč dan, ko bodo vse matere, ki bodo v vožičku peljale tako ali drugaće zaznamovanega otroka opljuvane in obsojene, pa četudi jim bo AC ali kaka druga preiskava pokazala, da je njihovo dete čisto normalno.
Torej se nikakor ne moremo prištevati med humano, dobro in človeško družbo.
Citiraj
Maksi
Leta neplodnosti, več poskusov umetne oploditve... to je moja zgodba.

Verjemite, življenje bolj ceniš takrat, ko veš kako je, če ga ni.
Citiraj
ena
Kaj če bi pa vaš zdrav otročiček postal invalid in odvisen od vas pri 5, 10, ali celo 20 letih? A bi ga takrat tudi ubile?????

V kratkem bo eno leto odkar je moj dober prijatelj (24 let) doživel prometno nesrečo. Dolgo je bil v komi; sicer je prišel k sebi, vendar bo celo življenje odvisen od nekoga! :......... seveda MAME IN OČETA (dokler bosta živa) - a mislita, da je njima zdaj dobro???; zelo trpita, vendar sta srečna, da je njun sin ostal živ, se prebudil iz kome,..... in da ju vsak dan nagradi z nasmehom!!!!

Žal nikoli ne vemo kaj nas čaka!!!!


Odločiš se pa lahko samo takrat, ko si resnično v taki situaciji.


pa lep dan
Citiraj
 
Opozorilo: Ta tema je že več kot dva meseca neaktivna. Ste prepričani, da želite nadaljevati razpravo?

Da bi preprečili avtomatsko oddajo sporočila/registracijo, prosimo dokažite, da niste robot z uporabo Google reCAPTCHA storitve.