Bi samo dodal en stavek:
Šola ne da pameti.
Bi samo dodal en stavek:
Šola ne da pameti. :)
zgrožena
yohnyboy je napisal/a:Jaz imam sina v prvem razredu osnovne šole in sva z ženo že sedaj prepričana, da je fax in ostalo traparija, poklicna šola in delat po možnosti privat, že sedaj ga vzamem s seboj kadar ima prosto in vem da mi bo lahko pomagal s seboj, če drugega ne, mi prinese in odnese orodje, vedro, krpo, takšne stvari, kot so primerne šestletniku, seštevat in odštevat pa procente se bo pa v 12 letih menda že naučil, če ne bo pa pač malo manj zaslužil. Vodovodarja, električarja pa velikokrat rabite, kar berite post tu nekje blizu, kaj hočeš lepšega, greš in zamenjaš pokasiraš in konec, tistih s faxom je malo, ki bi znali zamenjati žarnico, da ne omenim koliko jih zna montirati in spraviti v delovanje javljalnik gibanja
Groza kakšni starši!
[quote="yohnyboy"][b]Jaz imam sina v prvem razredu osnovne šole in sva z ženo že sedaj prepričana, da je fax in ostalo traparija, poklicna šola in delat[/b] po možnosti privat, že sedaj ga vzamem s seboj kadar ima prosto in vem da mi bo lahko pomagal s seboj, če drugega ne, mi prinese in odnese orodje, vedro, krpo, takšne stvari, kot so primerne šestletniku, seštevat in odštevat pa procente se bo pa v 12 letih menda že naučil, če ne bo pa pač malo manj zaslužil. Vodovodarja, električarja pa velikokrat rabite, kar berite post tu nekje blizu, kaj hočeš lepšega, greš in zamenjaš pokasiraš in konec, tistih s faxom je malo, ki bi znali zamenjati žarnico, da ne omenim koliko jih zna montirati in spraviti v delovanje javljalnik gibanja[/quote]
Groza kakšni starši!
OFF-doživljenjsko
Moj otrok želi postati doktor znanosti iz fizike in kemije ter se ukvarjati z znanstvenim delom in raziskovanjem
OFF
brez debate
Citiraj
Moj otrok želi postati doktor znanosti iz fizike in kemije ter se ukvarjati z znanstvenim delom in raziskovanjem
OFF
brez debate
primitivno
yohnyboy je napisal/a:
primitivno je napisal/a:
yohnyboy je napisal/a:
a jih z majhnimi sanjami in majhnimi stopničkami ne pripeljemo lahko tudi do željenih rezultatov, kaj čmo se sedaj zaganjat, če sploh ne vem kaj bo čez dvajset let, jaz moram misliti na danes in jutri, ker bo pojutrišnjem vaš doktor že narkoman.
Po meni je tako razmišljanje, ki vsakega, ki ima visoke cilje ali izstopa iz povprečja, označi za bodočega narkoma, samo odraz primitivizma in zavisti.
Otroci morajo imeti sanje in starši jih pri tem moramo podpirati. To, da jih na cilju do uresničitve sanj usmerjamo po korakih, je že prav, da se naučijo, kako priti do cilja. Ampak cilji pa naj bodo sanjski.
jaz imam sanje in nobenih zavisti, le otroka ne morem in nočem prepustiti cesti, ker vem, kaj se lahko zgodi, če pa hodi z menoj ali ženo in ga imava več ali manj na očeh in ga učiva primernih stvari nikjer ni napisano, da bo doktoriral ali da bo postal narkoman. Starši skušamo otrokom dati najboljše, vsak po svojih zmožnostih. In ne ti meni o primitivizmu, primitivizem je pustiti otroka, da ga vzgaja ulica pa zame je tudi primitivizem, da starši ne pustijo otroka brcati žogo, ko naredi domačo nalogo, ali okopavati krompir ampak šestletnika, s katerim se morajo truditi že pri domači nalogi, da bo nekoč nekaj postal doktor recimo, veš to se je velikokrat katastrofalno končalo.
Tipično slovensko primitivno razmišljanje: če nekdo ne dela po moje, je avtomatično druga skrajnost!
Daj si dopovej, da so nekateri pač drugačni in da s tem ni nič narobe!
[quote="yohnyboy"][quote="primitivno"][quote="yohnyboy"]
a jih z majhnimi sanjami in majhnimi stopničkami ne pripeljemo lahko tudi do željenih rezultatov, kaj čmo se sedaj zaganjat, če sploh ne vem kaj bo čez dvajset let, jaz moram misliti na danes in jutri, ker bo pojutrišnjem vaš doktor že narkoman.[/quote]
Po meni je tako razmišljanje, ki vsakega, ki ima visoke cilje ali izstopa iz povprečja, označi za bodočega narkoma, samo odraz primitivizma in zavisti.
Otroci morajo imeti sanje in starši jih pri tem moramo podpirati. To, da jih na cilju do uresničitve sanj usmerjamo po korakih, je že prav, da se naučijo, kako priti do cilja. Ampak cilji pa naj bodo sanjski.[/quote]
jaz imam sanje in nobenih zavisti, le otroka ne morem in nočem prepustiti cesti, ker vem, kaj se lahko zgodi, če pa hodi z menoj ali ženo in ga imava več ali manj na očeh in ga učiva primernih stvari nikjer ni napisano, da bo doktoriral ali da bo postal narkoman. Starši skušamo otrokom dati najboljše, vsak po svojih zmožnostih. In ne ti meni o primitivizmu, primitivizem je pustiti otroka, da ga vzgaja ulica pa zame je tudi primitivizem, da starši ne pustijo otroka brcati žogo, ko naredi domačo nalogo, ali okopavati krompir ampak šestletnika, s katerim se morajo truditi že pri domači nalogi, da bo nekoč nekaj postal doktor recimo, veš to se je velikokrat katastrofalno končalo.[/quote]
Tipično slovensko primitivno razmišljanje: če nekdo ne dela po moje, je avtomatično druga skrajnost!
Daj si dopovej, da so nekateri pač drugačni in da s tem ni nič narobe!
primitivno je napisal/a:
yohnyboy je napisal/a:
tudi tvoj je napisal/a:
Tudi tvoj je lahko Messi ali Ronaldo. Zakaj ne? Če si želi in če ima nekaj talenta in veliko volje, je lahko komot en najboljših slovenskih žogobrcov! Mogoče celo svetovnih!
Če si želi biti naj svetovni nogometaš in doseže nivo zelo dobrega slovenskega nogometaša (pazi, ni treba da je najboljši slo nogometaš vseh časov), lahko štješ njegovo željo kot realizirano!
Moj mogoče ne bo doktoriral na dveh področjih, ampak če bo imel eno diplomo iz željenega področja in bo delal v raziskovalni dejavnosti, lahko štejemo, da je bil uspešen!
Samo za to gre, da majo naši otroci velke cilje, da jim dovolimo sanje in želje ter da jih pri tem podpiramo! Če ob velikih sanjah dosežejo samo polovico, jih imamo že lahko za uspešne.
Če nimaš velikih sanj, koliko sploh potem lahko dosežeš v življenju? Koliko sploh dosežeš, če sanj sploh nimaš?
a jih z majhnimi sanjami in majhnimi stopničkami ne pripeljemo lahko tudi do željenih rezultatov, kaj čmo se sedaj zaganjat, če sploh ne vem kaj bo čez dvajset let, jaz moram misliti na danes in jutri, ker bo pojutrišnjem vaš doktor že narkoman.
Po meni je tako razmišljanje, ki vsakega, ki ima visoke cilje ali izstopa iz povprečja, označi za bodočega narkoma, samo odraz primitivizma in zavisti.
Otroci morajo imeti sanje in starši jih pri tem moramo podpirati. To, da jih na cilju do uresničitve sanj usmerjamo po korakih, je že prav, da se naučijo, kako priti do cilja. Ampak cilji pa naj bodo sanjski.
jaz imam sanje in nobenih zavisti, le otroka ne morem in nočem prepustiti cesti, ker vem, kaj se lahko zgodi, če pa hodi z menoj ali ženo in ga imava več ali manj na očeh in ga učiva primernih stvari nikjer ni napisano, da bo doktoriral ali da bo postal narkoman. Starši skušamo otrokom dati najboljše, vsak po svojih zmožnostih. In ne ti meni o primitivizmu, primitivizem je pustiti otroka, da ga vzgaja ulica pa zame je tudi primitivizem, da starši ne pustijo otroka brcati žogo, ko naredi domačo nalogo, ali okopavati krompir ampak šestletnika, s katerim se morajo truditi že pri domači nalogi, da bo nekoč nekaj postal doktor recimo, veš to se je velikokrat katastrofalno končalo.
[quote="primitivno"][quote="yohnyboy"][quote="tudi tvoj"]
Tudi tvoj je lahko Messi ali Ronaldo. Zakaj ne? Če si želi in če ima nekaj talenta in veliko volje, je lahko komot en najboljših slovenskih žogobrcov! Mogoče celo svetovnih!
Če si želi biti naj svetovni nogometaš in doseže nivo zelo dobrega slovenskega nogometaša (pazi, ni treba da je najboljši slo nogometaš vseh časov), lahko štješ njegovo željo kot realizirano!
Moj mogoče ne bo doktoriral na dveh področjih, ampak če bo imel eno diplomo iz željenega področja in bo delal v raziskovalni dejavnosti, lahko štejemo, da je bil uspešen!
Samo za to gre, da majo naši otroci velke cilje, da jim dovolimo sanje in želje ter da jih pri tem podpiramo! Če ob velikih sanjah dosežejo samo polovico, jih imamo že lahko za uspešne.
Če nimaš velikih sanj, koliko sploh potem lahko dosežeš v življenju? Koliko sploh dosežeš, če sanj sploh nimaš?[/quote]
a jih z majhnimi sanjami in majhnimi stopničkami ne pripeljemo lahko tudi do željenih rezultatov, kaj čmo se sedaj zaganjat, če sploh ne vem kaj bo čez dvajset let, jaz moram misliti na danes in jutri, ker bo pojutrišnjem vaš doktor že narkoman.[/quote]
Po meni je tako razmišljanje, ki vsakega, ki ima visoke cilje ali izstopa iz povprečja, označi za bodočega narkoma, samo odraz primitivizma in zavisti.
Otroci morajo imeti sanje in starši jih pri tem moramo podpirati. To, da jih na cilju do uresničitve sanj usmerjamo po korakih, je že prav, da se naučijo, kako priti do cilja. Ampak cilji pa naj bodo sanjski.[/quote]
jaz imam sanje in nobenih zavisti, le otroka ne morem in nočem prepustiti cesti, ker vem, kaj se lahko zgodi, če pa hodi z menoj ali ženo in ga imava več ali manj na očeh in ga učiva primernih stvari nikjer ni napisano, da bo doktoriral ali da bo postal narkoman. Starši skušamo otrokom dati najboljše, vsak po svojih zmožnostih. In ne ti meni o primitivizmu, primitivizem je pustiti otroka, da ga vzgaja ulica pa zame je tudi primitivizem, da starši ne pustijo otroka brcati žogo, ko naredi domačo nalogo, ali okopavati krompir ampak šestletnika, s katerim se morajo truditi že pri domači nalogi, da bo nekoč nekaj postal doktor recimo, veš to se je velikokrat katastrofalno končalo.
primitivno
yohnyboy je napisal/a:
tudi tvoj je napisal/a:
11511 je napisal/a:
Tvoj otrok želi postati doktor znanosti - moj pa Lionel Messi.
Saj naš zna brcati žogo in mu omogočimo vse kar je v mejah normalnega - pa bo šel čez par let na stadion samo kot gledalec
Pa tvoj "bodoči doktor znanosti" bo lahko to res dosegel - z znanjem in ne samo željo pri 10 ali 20 letih.
Tudi tvoj je lahko Messi ali Ronaldo. Zakaj ne? Če si želi in če ima nekaj talenta in veliko volje, je lahko komot en najboljših slovenskih žogobrcov! Mogoče celo svetovnih!
Če si želi biti naj svetovni nogometaš in doseže nivo zelo dobrega slovenskega nogometaša (pazi, ni treba da je najboljši slo nogometaš vseh časov), lahko štješ njegovo željo kot realizirano!
Moj mogoče ne bo doktoriral na dveh področjih, ampak če bo imel eno diplomo iz željenega področja in bo delal v raziskovalni dejavnosti, lahko štejemo, da je bil uspešen!
Samo za to gre, da majo naši otroci velke cilje, da jim dovolimo sanje in želje ter da jih pri tem podpiramo! Če ob velikih sanjah dosežejo samo polovico, jih imamo že lahko za uspešne.
Če nimaš velikih sanj, koliko sploh potem lahko dosežeš v življenju? Koliko sploh dosežeš, če sanj sploh nimaš?
a jih z majhnimi sanjami in majhnimi stopničkami ne pripeljemo lahko tudi do željenih rezultatov, kaj čmo se sedaj zaganjat, če sploh ne vem kaj bo čez dvajset let, jaz moram misliti na danes in jutri, ker bo pojutrišnjem vaš doktor že narkoman.
Po meni je tako razmišljanje, ki vsakega, ki ima visoke cilje ali izstopa iz povprečja, označi za bodočega narkoma, samo odraz primitivizma in zavisti.
Otroci morajo imeti sanje in starši jih pri tem moramo podpirati. To, da jih na cilju do uresničitve sanj usmerjamo po korakih, je že prav, da se naučijo, kako priti do cilja. Ampak cilji pa naj bodo sanjski.
[quote="yohnyboy"][quote="tudi tvoj"][quote="11511"]
Tvoj otrok želi postati doktor znanosti - moj pa Lionel Messi.
Saj naš zna brcati žogo in mu omogočimo vse kar je v mejah normalnega - pa bo šel čez par let na stadion samo kot gledalec
Pa tvoj "bodoči doktor znanosti" bo lahko to res dosegel - z znanjem in ne samo željo pri 10 ali 20 letih.[/quote]
Tudi tvoj je lahko Messi ali Ronaldo. Zakaj ne? Če si želi in če ima nekaj talenta in veliko volje, je lahko komot en najboljših slovenskih žogobrcov! Mogoče celo svetovnih!
Če si želi biti naj svetovni nogometaš in doseže nivo zelo dobrega slovenskega nogometaša (pazi, ni treba da je najboljši slo nogometaš vseh časov), lahko štješ njegovo željo kot realizirano!
Moj mogoče ne bo doktoriral na dveh področjih, ampak če bo imel eno diplomo iz željenega področja in bo delal v raziskovalni dejavnosti, lahko štejemo, da je bil uspešen!
Samo za to gre, da majo naši otroci velke cilje, da jim dovolimo sanje in želje ter da jih pri tem podpiramo! Če ob velikih sanjah dosežejo samo polovico, jih imamo že lahko za uspešne.
Če nimaš velikih sanj, koliko sploh potem lahko dosežeš v življenju? Koliko sploh dosežeš, če sanj sploh nimaš?[/quote]
a jih z majhnimi sanjami in majhnimi stopničkami ne pripeljemo lahko tudi do željenih rezultatov, kaj čmo se sedaj zaganjat, če sploh ne vem kaj bo čez dvajset let, jaz moram misliti na danes in jutri, ker bo pojutrišnjem vaš doktor že narkoman.[/quote]
Po meni je tako razmišljanje, ki vsakega, ki ima visoke cilje ali izstopa iz povprečja, označi za bodočega narkoma, samo odraz primitivizma in zavisti.
Otroci morajo imeti sanje in starši jih pri tem moramo podpirati. To, da jih na cilju do uresničitve sanj usmerjamo po korakih, je že prav, da se naučijo, kako priti do cilja. Ampak cilji pa naj bodo sanjski.
tudi tvoj je napisal/a:
11511 je napisal/a:
kaj pa če? je napisal/a:
Zakaj vse mečeš v isti koš? Kaj pa, če si otrok nekaj zelo želi in je to nekaj vezano na zahteven faks in podiplomski študij?
Priznam, sem si želela za svojega otroka visoko izobrazbo, smer karkoli. Moj otrok želi postati doktor znanosti iz fizike in kemije ter se ukvarjati z znanstvenim delom in raziskovanjem.
Naj ga štopam? Kako, ko si pa to želi še od predšolske dobe?
Naj svakinja štopa svojega sina, ki si želi biti športnik in trenira dvojne treninge vsak dan (svoje in prostovoljno še skupino starejših)?
So otroci, ki vedo, kaj hočejo početi v življenju. Naj bi jih zavirali, da ne bomo kmetje?
Tvoj otrok želi postati doktor znanosti - moj pa Lionel Messi.
Saj naš zna brcati žogo in mu omogočimo vse kar je v mejah normalnega - pa bo šel čez par let na stadion samo kot gledalec
Pa tvoj "bodoči doktor znanosti" bo lahko to res dosegel - z znanjem in ne samo željo pri 10 ali 20 letih.
Tudi tvoj je lahko Messi ali Ronaldo. Zakaj ne? Če si želi in če ima nekaj talenta in veliko volje, je lahko komot en najboljših slovenskih žogobrcov! Mogoče celo svetovnih!
Če si želi biti naj svetovni nogometaš in doseže nivo zelo dobrega slovenskega nogometaša (pazi, ni treba da je najboljši slo nogometaš vseh časov), lahko štješ njegovo željo kot realizirano!
Moj mogoče ne bo doktoriral na dveh področjih, ampak če bo imel eno diplomo iz željenega področja in bo delal v raziskovalni dejavnosti, lahko štejemo, da je bil uspešen!
Samo za to gre, da majo naši otroci velke cilje, da jim dovolimo sanje in želje ter da jih pri tem podpiramo! Če ob velikih sanjah dosežejo samo polovico, jih imamo že lahko za uspešne.
Če nimaš velikih sanj, koliko sploh potem lahko dosežeš v življenju? Koliko sploh dosežeš, če sanj sploh nimaš?
a jih z majhnimi sanjami in majhnimi stopničkami ne pripeljemo lahko tudi do željenih rezultatov, kaj čmo se sedaj zaganjat, če sploh ne vem kaj bo čez dvajset let, jaz moram misliti na danes in jutri, ker bo pojutrišnjem vaš doktor že narkoman.
[quote="tudi tvoj"][quote="11511"][quote="kaj pa če?"]
Zakaj vse mečeš v isti koš? Kaj pa, če si otrok nekaj zelo želi in je to nekaj vezano na zahteven faks in podiplomski študij?
Priznam, sem si želela za svojega otroka visoko izobrazbo, smer karkoli. Moj otrok želi postati doktor znanosti iz fizike in kemije ter se ukvarjati z znanstvenim delom in raziskovanjem.
Naj ga štopam? Kako, ko si pa to želi še od predšolske dobe?
Naj svakinja štopa svojega sina, ki si želi biti športnik in trenira dvojne treninge vsak dan (svoje in prostovoljno še skupino starejših)?
So otroci, ki vedo, kaj hočejo početi v življenju. Naj bi jih zavirali, da ne bomo kmetje?[/quote]
Tvoj otrok želi postati doktor znanosti - moj pa Lionel Messi.
Saj naš zna brcati žogo in mu omogočimo vse kar je v mejah normalnega - pa bo šel čez par let na stadion samo kot gledalec
Pa tvoj "bodoči doktor znanosti" bo lahko to res dosegel - z znanjem in ne samo željo pri 10 ali 20 letih.[/quote]
Tudi tvoj je lahko Messi ali Ronaldo. Zakaj ne? Če si želi in če ima nekaj talenta in veliko volje, je lahko komot en najboljših slovenskih žogobrcov! Mogoče celo svetovnih!
Če si želi biti naj svetovni nogometaš in doseže nivo zelo dobrega slovenskega nogometaša (pazi, ni treba da je najboljši slo nogometaš vseh časov), lahko štješ njegovo željo kot realizirano!
Moj mogoče ne bo doktoriral na dveh področjih, ampak če bo imel eno diplomo iz željenega področja in bo delal v raziskovalni dejavnosti, lahko štejemo, da je bil uspešen!
Samo za to gre, da majo naši otroci velke cilje, da jim dovolimo sanje in želje ter da jih pri tem podpiramo! Če ob velikih sanjah dosežejo samo polovico, jih imamo že lahko za uspešne.
Če nimaš velikih sanj, koliko sploh potem lahko dosežeš v življenju? Koliko sploh dosežeš, če sanj sploh nimaš?[/quote]
a jih z majhnimi sanjami in majhnimi stopničkami ne pripeljemo lahko tudi do željenih rezultatov, kaj čmo se sedaj zaganjat, če sploh ne vem kaj bo čez dvajset let, jaz moram misliti na danes in jutri, ker bo pojutrišnjem vaš doktor že narkoman.
ja ja ja
Spodbujanje pri izobraževanju in talentih - da
vtikanje v izobraževanje - ne
Citiraj
Spodbujanje pri izobraževanju in talentih - da
vtikanje v izobraževanje - ne
željaa
vmesno mnenje je napisal/a:Hm, smo si različni in hvala bogu, da je temu tako.
Svojo hčerko podpiram, mogoče malo preveč, tudi pritiskam nanjo, a vse v želji, da bo dala od sebe vse, da bo naredila resnično, najbolje kot zna in zmore. To so lastnosti, ki so v vsakem pogledu vseh dejavnosti v življenju zaželene. Kaj niso? Torej, če vem, da zmore biti z lahkoto odlična, jo bom tudi vzpodbujala k temu. Zakaj bi bila srečna in zadovoljna s povprečjem, ali minimumom, če VEM da zna in zmore bolje?
Obenem da jo vzpodbujam k uspehu in da je res na najbolj prestižni gimnaziji, ji pa tudi vseskozi govorim, da to ni neka VIP loža in da to v življenju ne pomeni nič, saj te kasneje nihče ne sprašuje ali si končal neko noname srednjo ali prestižno gimnazijo, gre le za dejstvo, da veš, da tvoj otrok zmore in zna doseči nekaj boljšega. Pri čemer ne razumem primerjave s psihiatrijo? zakaj misliš, da bi nekdo ki joka zaradi štirke pristal na psihiatriji, ali ni čisto enaka možnost, da pristane na psihiatriji tvoj fantek s trojkami, ki zna z busom po Ljubljani sam in si napumpa kolo sam, ker ga nisi dovolj spodbujala k uspehu in bo pri 30 ugotovil, da si je vse življenje želel uspeti v medicini, pravu, kar pa s srednjo strokovno ne more?
Bodite res malo bolj čustveno inteligentni, kot pa povprečno zadovoljni..........
V tem, da otrok gre sam po Ljubljani z busom, in da si zna napumpat kolo, in da se sproščeno pogovarja z odraslimi pa res ne vidim nobene dodane vrednosti? Vse to in še marsikaj več, sem prepričana da zna velika večina otrok, predvsem glede znajdljivosti.
Moja hči, še vedno odlična dijakinja najbolj ''prestižne gimnazije'', si sama prišije gumb, skuha kosilo, naroči zobozdravnika, zamenja žarnico, odmaši lijak, opere perilo, posesa, je zato nek posebnež?
Ne je le moja hči in ker živiva sami, se pač znajdeva sami, za življenje, in ne za druge........
Tudi to ne ravno drži. Poznam punco, ki je zaključila srednjo zdravstveno, ker so starši želel, da se čimprej zaposli, a ni odnehala. Naredila je maturo in sedaj pridno študira medicino. Če je želja dovolj velika, se najde tudi pot... (seveda je pogoj tudi sposobnost posameznika)
[quote="vmesno mnenje"]Hm, smo si različni in hvala bogu, da je temu tako.
Svojo hčerko podpiram, mogoče malo preveč, tudi pritiskam nanjo, a vse v želji, da bo dala od sebe vse, da bo naredila resnično, najbolje kot zna in zmore. To so lastnosti, ki so v vsakem pogledu vseh dejavnosti v življenju zaželene. Kaj niso? Torej, če vem, da zmore biti z lahkoto odlična, jo bom tudi vzpodbujala k temu. Zakaj bi bila srečna in zadovoljna s povprečjem, ali minimumom, če VEM da zna in zmore bolje?
Obenem da jo vzpodbujam k uspehu in da je res na najbolj prestižni gimnaziji, ji pa tudi vseskozi govorim, da to ni neka VIP loža in da to v življenju ne pomeni nič, saj te kasneje nihče ne sprašuje ali si končal neko noname srednjo ali prestižno gimnazijo, gre le za dejstvo, da veš, da tvoj otrok zmore in zna doseči nekaj boljšega. Pri čemer ne razumem primerjave s psihiatrijo? zakaj misliš, da bi nekdo ki joka zaradi štirke pristal na psihiatriji, ali ni čisto enaka možnost, [b]da pristane na psihiatriji[/b] tvoj fantek s trojkami, ki zna z busom po Ljubljani sam in si napumpa kolo sam, [b]ker ga nisi dovolj spodbujala k uspehu in bo pri 30 ugotovil, da si je vse življenje želel uspeti v medicini, pravu, kar pa s srednjo strokovno ne more?[/b]
Bodite res malo bolj čustveno inteligentni, kot pa povprečno zadovoljni..........
V tem, da otrok gre sam po Ljubljani z busom, in da si zna napumpat kolo, in da se sproščeno pogovarja z odraslimi pa res ne vidim nobene dodane vrednosti? Vse to in še marsikaj več, sem prepričana da zna velika večina otrok, predvsem glede znajdljivosti.
Moja hči, še vedno odlična dijakinja najbolj ''prestižne gimnazije'', si sama prišije gumb, skuha kosilo, naroči zobozdravnika, zamenja žarnico, odmaši lijak, opere perilo, posesa, je zato nek posebnež?
Ne je le moja hči in ker živiva sami, se pač znajdeva sami, za življenje, in ne za druge........[/quote]
Tudi to ne ravno drži. Poznam punco, ki je zaključila srednjo zdravstveno, ker so starši želel, da se čimprej zaposli, a ni odnehala. Naredila je maturo in sedaj pridno študira medicino. Če je želja dovolj velika, se najde tudi pot... (seveda je pogoj tudi sposobnost posameznika)
moj mož
yohnyboy je napisal/a:
kaj pa če? je napisal/a:
11511 je napisal/a:Tukaj sta pa kar dve resnice.
1. Starši ste potomci povojne generacije, ki je bila deležna brezplačne in relativno dobre izobrazbe z zagotovljeno službo. Torej ste bili vi deležni ravno take vzgoje in miselnosti - če ne greš na faks si kmet in nimaš prikolice na Hrvaški obali...........to zdaj projecirate na svoje otroke. Petke in faks - pa magari smer primerjava primerjalne bibliografije
2. Starši iz kmečkih in delavskih družin so - razen redkih izjem ( in z ogromnim odrekanjem z tem da eden od otrok lahko študira, drugi pa ne več) se šolali v poklicnih šolah in seveda morali pomagati doma. To ne pomeni pomanjkanje "zdravega razuma in čustvene intekigence" pač pa strah da boš kot starš označen kot neizobražen primitivec in kot je že Cankar pisal - da te lastni otroci zatajijo. In to zdaj se zopet ponavlja. Oče je pa ja najboljši...........
Kaj naj rečem jaz, ki sem iz drugega vzorca vendar pa sem končala faks. Moj mlajši otrok pa kljub relativno dobremu uspehu želi v poklicno šolo?
Zakaj vse mečeš v isti koš? Kaj pa, če si otrok nekaj zelo želi in je to nekaj vezano na zahteven faks in podiplomski študij?
Priznam, sem si želela za svojega otroka visoko izobrazbo, smer karkoli. Moj otrok želi postati doktor znanosti iz fizike in kemije ter se ukvarjati z znanstvenim delom in raziskovanjem.
Naj ga štopam? Kako, ko si pa to želi še od predšolske dobe?
Naj svakinja štopa svojega sina, ki si želi biti športnik in trenira dvojne treninge vsak dan (svoje in prostovoljno še skupino starejših)?
So otroci, ki vedo, kaj hočejo početi v življenju. Naj bi jih zavirali, da ne bomo kmetje?
PRI šestih letih si pa točno želi in ve katero smer doktorat znanosti, ma ne nakladajte bedarij no.
Moj mož si je poklic izbral pri sedmih letih in so se mu celo osnovno šolo vsi smejali. Danes že 20 let opravlja ta poklic. Poklic je vezan na študij in ozko usmerjen.
[quote="yohnyboy"][quote="kaj pa če?"][quote="11511"]Tukaj sta pa kar dve resnice.
1. Starši ste potomci povojne generacije, ki je bila deležna brezplačne in relativno dobre izobrazbe z zagotovljeno službo. Torej ste bili vi deležni ravno take vzgoje in miselnosti - če ne greš na faks si kmet in nimaš prikolice na Hrvaški obali...........to zdaj projecirate na svoje otroke. Petke in faks - pa magari smer primerjava primerjalne bibliografije
2. Starši iz kmečkih in delavskih družin so - razen redkih izjem ( in z ogromnim odrekanjem z tem da eden od otrok lahko študira, drugi pa ne več) se šolali v poklicnih šolah in seveda morali pomagati doma. To ne pomeni pomanjkanje "zdravega razuma in čustvene intekigence" pač pa strah da boš kot starš označen kot neizobražen primitivec in kot je že Cankar pisal - da te lastni otroci zatajijo. In to zdaj se zopet ponavlja. Oče je pa ja najboljši...........
Kaj naj rečem jaz, ki sem iz drugega vzorca vendar pa sem končala faks. Moj mlajši otrok pa kljub relativno dobremu uspehu želi v poklicno šolo?[/quote]
Zakaj vse mečeš v isti koš? Kaj pa, če si otrok nekaj zelo želi in je to nekaj vezano na zahteven faks in podiplomski študij?
Priznam, sem si želela za svojega otroka visoko izobrazbo, smer karkoli. Moj otrok želi postati doktor znanosti iz fizike in kemije ter se ukvarjati z znanstvenim delom in raziskovanjem.
Naj ga štopam? Kako, ko si pa to želi še od predšolske dobe?
Naj svakinja štopa svojega sina, ki si želi biti športnik in trenira dvojne treninge vsak dan (svoje in prostovoljno še skupino starejših)?
So otroci, ki vedo, kaj hočejo početi v življenju. Naj bi jih zavirali, da ne bomo kmetje?[/quote]
PRI šestih letih si pa točno želi in ve katero smer doktorat znanosti, ma ne nakladajte bedarij no.[/quote]
Moj mož si je poklic izbral pri sedmih letih in so se mu celo osnovno šolo vsi smejali. Danes že 20 let opravlja ta poklic. Poklic je vezan na študij in ozko usmerjen.
kaj pa če?
yohnyboy je napisal/a:
kaj pa če? je napisal/a:
11511 je napisal/a:Tukaj sta pa kar dve resnice.
1. Starši ste potomci povojne generacije, ki je bila deležna brezplačne in relativno dobre izobrazbe z zagotovljeno službo. Torej ste bili vi deležni ravno take vzgoje in miselnosti - če ne greš na faks si kmet in nimaš prikolice na Hrvaški obali...........to zdaj projecirate na svoje otroke. Petke in faks - pa magari smer primerjava primerjalne bibliografije
2. Starši iz kmečkih in delavskih družin so - razen redkih izjem ( in z ogromnim odrekanjem z tem da eden od otrok lahko študira, drugi pa ne več) se šolali v poklicnih šolah in seveda morali pomagati doma. To ne pomeni pomanjkanje "zdravega razuma in čustvene intekigence" pač pa strah da boš kot starš označen kot neizobražen primitivec in kot je že Cankar pisal - da te lastni otroci zatajijo. In to zdaj se zopet ponavlja. Oče je pa ja najboljši...........
Kaj naj rečem jaz, ki sem iz drugega vzorca vendar pa sem končala faks. Moj mlajši otrok pa kljub relativno dobremu uspehu želi v poklicno šolo?
Zakaj vse mečeš v isti koš? Kaj pa, če si otrok nekaj zelo želi in je to nekaj vezano na zahteven faks in podiplomski študij?
Priznam, sem si želela za svojega otroka visoko izobrazbo, smer karkoli. Moj otrok želi postati doktor znanosti iz fizike in kemije ter se ukvarjati z znanstvenim delom in raziskovanjem.
Naj ga štopam? Kako, ko si pa to želi še od predšolske dobe?
Naj svakinja štopa svojega sina, ki si želi biti športnik in trenira dvojne treninge vsak dan (svoje in prostovoljno še skupino starejših)?
So otroci, ki vedo, kaj hočejo početi v življenju. Naj bi jih zavirali, da ne bomo kmetje?
PRI šestih letih si pa točno želi in ve katero smer doktorat znanosti, ma ne nakladajte bedarij no.
Ne pri 6, ampak pri 4!
Najprej je bil aktualen Baltazar in pri 4 mu je res vse skupaj delovalo kot poklic čarovnika, ki meša kemikalije. Sanjal je, da bo naredil vse čaobne stvari. Potem mu je počasi postalo jasno, da delo znanstvenika ni čarovništvo, ampak izumljanje in raziskovanje. Področje ni imel še definirano, ga je pa vedno zanimala elektrika, poleg tega tudi kemija, sestava kamnin, meteorov, vesolja, vse živo. Medtem ko so drugi otroci brcali žogo, je bral enciklopedije o kamninah, vesolju, elektriki, kemiji in matematiki. Ker sama poznam nekaj znanstvenikov, je imel priložnost videti, kako njihovo delo izgleda in kaj pravzaprav znanstveniki sploh delajo. No, tu se je potem srečal z realnostjo, v šoli je dobil še fiziko in kemijo in se odločil. Kaj bo študiral po sredni šoli, ne vem, lahko da se bo v teh letih še spremenil, lahko pa da bo potrdil svoj trenutni izbor. Je pa zelo dober v fiziki, matematiki, kemiji in tudi na jezikovnem področju, tako da se zanj ne bojim in se bom prepustila presenečenju, takšnem ali drugačnem.
[quote="yohnyboy"][quote="kaj pa če?"][quote="11511"]Tukaj sta pa kar dve resnice.
1. Starši ste potomci povojne generacije, ki je bila deležna brezplačne in relativno dobre izobrazbe z zagotovljeno službo. Torej ste bili vi deležni ravno take vzgoje in miselnosti - če ne greš na faks si kmet in nimaš prikolice na Hrvaški obali...........to zdaj projecirate na svoje otroke. Petke in faks - pa magari smer primerjava primerjalne bibliografije
2. Starši iz kmečkih in delavskih družin so - razen redkih izjem ( in z ogromnim odrekanjem z tem da eden od otrok lahko študira, drugi pa ne več) se šolali v poklicnih šolah in seveda morali pomagati doma. To ne pomeni pomanjkanje "zdravega razuma in čustvene intekigence" pač pa strah da boš kot starš označen kot neizobražen primitivec in kot je že Cankar pisal - da te lastni otroci zatajijo. In to zdaj se zopet ponavlja. Oče je pa ja najboljši...........
Kaj naj rečem jaz, ki sem iz drugega vzorca vendar pa sem končala faks. Moj mlajši otrok pa kljub relativno dobremu uspehu želi v poklicno šolo?[/quote]
Zakaj vse mečeš v isti koš? Kaj pa, če si otrok nekaj zelo želi in je to nekaj vezano na zahteven faks in podiplomski študij?
Priznam, sem si želela za svojega otroka visoko izobrazbo, smer karkoli. Moj otrok želi postati doktor znanosti iz fizike in kemije ter se ukvarjati z znanstvenim delom in raziskovanjem.
Naj ga štopam? Kako, ko si pa to želi še od predšolske dobe?
Naj svakinja štopa svojega sina, ki si želi biti športnik in trenira dvojne treninge vsak dan (svoje in prostovoljno še skupino starejših)?
So otroci, ki vedo, kaj hočejo početi v življenju. Naj bi jih zavirali, da ne bomo kmetje?[/quote]
PRI šestih letih si pa točno želi in ve katero smer doktorat znanosti, ma ne nakladajte bedarij no.[/quote]
Ne pri 6, ampak pri 4!
Najprej je bil aktualen Baltazar in pri 4 mu je res vse skupaj delovalo kot poklic čarovnika, ki meša kemikalije. Sanjal je, da bo naredil vse čaobne stvari. Potem mu je počasi postalo jasno, da delo znanstvenika ni čarovništvo, ampak izumljanje in raziskovanje. Področje ni imel še definirano, ga je pa vedno zanimala elektrika, poleg tega tudi kemija, sestava kamnin, meteorov, vesolja, vse živo. Medtem ko so drugi otroci brcali žogo, je bral enciklopedije o kamninah, vesolju, elektriki, kemiji in matematiki. Ker sama poznam nekaj znanstvenikov, je imel priložnost videti, kako njihovo delo izgleda in kaj pravzaprav znanstveniki sploh delajo. No, tu se je potem srečal z realnostjo, v šoli je dobil še fiziko in kemijo in se odločil. Kaj bo študiral po sredni šoli, ne vem, lahko da se bo v teh letih še spremenil, lahko pa da bo potrdil svoj trenutni izbor. Je pa zelo dober v fiziki, matematiki, kemiji in tudi na jezikovnem področju, tako da se zanj ne bojim in se bom prepustila presenečenju, takšnem ali drugačnem.
tudi tvoj
11511 je napisal/a:
kaj pa če? je napisal/a:
11511 je napisal/a:Tukaj sta pa kar dve resnice.
1. Starši ste potomci povojne generacije, ki je bila deležna brezplačne in relativno dobre izobrazbe z zagotovljeno službo. Torej ste bili vi deležni ravno take vzgoje in miselnosti - če ne greš na faks si kmet in nimaš prikolice na Hrvaški obali...........to zdaj projecirate na svoje otroke. Petke in faks - pa magari smer primerjava primerjalne bibliografije
2. Starši iz kmečkih in delavskih družin so - razen redkih izjem ( in z ogromnim odrekanjem z tem da eden od otrok lahko študira, drugi pa ne več) se šolali v poklicnih šolah in seveda morali pomagati doma. To ne pomeni pomanjkanje "zdravega razuma in čustvene intekigence" pač pa strah da boš kot starš označen kot neizobražen primitivec in kot je že Cankar pisal - da te lastni otroci zatajijo. In to zdaj se zopet ponavlja. Oče je pa ja najboljši...........
Kaj naj rečem jaz, ki sem iz drugega vzorca vendar pa sem končala faks. Moj mlajši otrok pa kljub relativno dobremu uspehu želi v poklicno šolo?
Zakaj vse mečeš v isti koš? Kaj pa, če si otrok nekaj zelo želi in je to nekaj vezano na zahteven faks in podiplomski študij?
Priznam, sem si želela za svojega otroka visoko izobrazbo, smer karkoli. Moj otrok želi postati doktor znanosti iz fizike in kemije ter se ukvarjati z znanstvenim delom in raziskovanjem.
Naj ga štopam? Kako, ko si pa to želi še od predšolske dobe?
Naj svakinja štopa svojega sina, ki si želi biti športnik in trenira dvojne treninge vsak dan (svoje in prostovoljno še skupino starejših)?
So otroci, ki vedo, kaj hočejo početi v življenju. Naj bi jih zavirali, da ne bomo kmetje?
Tvoj otrok želi postati doktor znanosti - moj pa Lionel Messi.
Saj naš zna brcati žogo in mu omogočimo vse kar je v mejah normalnega - pa bo šel čez par let na stadion samo kot gledalec
Pa tvoj "bodoči doktor znanosti" bo lahko to res dosegel - z znanjem in ne samo željo pri 10 ali 20 letih.
Tudi tvoj je lahko Messi ali Ronaldo. Zakaj ne? Če si želi in če ima nekaj talenta in veliko volje, je lahko komot en najboljših slovenskih žogobrcov! Mogoče celo svetovnih!
Če si želi biti naj svetovni nogometaš in doseže nivo zelo dobrega slovenskega nogometaša (pazi, ni treba da je najboljši slo nogometaš vseh časov), lahko štješ njegovo željo kot realizirano!
Moj mogoče ne bo doktoriral na dveh področjih, ampak če bo imel eno diplomo iz željenega področja in bo delal v raziskovalni dejavnosti, lahko štejemo, da je bil uspešen!
Samo za to gre, da majo naši otroci velke cilje, da jim dovolimo sanje in želje ter da jih pri tem podpiramo! Če ob velikih sanjah dosežejo samo polovico, jih imamo že lahko za uspešne.
Če nimaš velikih sanj, koliko sploh potem lahko dosežeš v življenju? Koliko sploh dosežeš, če sanj sploh nimaš?
[quote="11511"][quote="kaj pa če?"][quote="11511"]Tukaj sta pa kar dve resnice.
1. Starši ste potomci povojne generacije, ki je bila deležna brezplačne in relativno dobre izobrazbe z zagotovljeno službo. Torej ste bili vi deležni ravno take vzgoje in miselnosti - če ne greš na faks si kmet in nimaš prikolice na Hrvaški obali...........to zdaj projecirate na svoje otroke. Petke in faks - pa magari smer primerjava primerjalne bibliografije
2. Starši iz kmečkih in delavskih družin so - razen redkih izjem ( in z ogromnim odrekanjem z tem da eden od otrok lahko študira, drugi pa ne več) se šolali v poklicnih šolah in seveda morali pomagati doma. To ne pomeni pomanjkanje "zdravega razuma in čustvene intekigence" pač pa strah da boš kot starš označen kot neizobražen primitivec in kot je že Cankar pisal - da te lastni otroci zatajijo. In to zdaj se zopet ponavlja. Oče je pa ja najboljši...........
Kaj naj rečem jaz, ki sem iz drugega vzorca vendar pa sem končala faks. Moj mlajši otrok pa kljub relativno dobremu uspehu želi v poklicno šolo?[/quote]
Zakaj vse mečeš v isti koš? Kaj pa, če si otrok nekaj zelo želi in je to nekaj vezano na zahteven faks in podiplomski študij?
Priznam, sem si želela za svojega otroka visoko izobrazbo, smer karkoli. Moj otrok želi postati doktor znanosti iz fizike in kemije ter se ukvarjati z znanstvenim delom in raziskovanjem.
Naj ga štopam? Kako, ko si pa to želi še od predšolske dobe?
Naj svakinja štopa svojega sina, ki si želi biti športnik in trenira dvojne treninge vsak dan (svoje in prostovoljno še skupino starejših)?
So otroci, ki vedo, kaj hočejo početi v življenju. Naj bi jih zavirali, da ne bomo kmetje?[/quote]
Tvoj otrok želi postati doktor znanosti - moj pa Lionel Messi.
Saj naš zna brcati žogo in mu omogočimo vse kar je v mejah normalnega - pa bo šel čez par let na stadion samo kot gledalec
Pa tvoj "bodoči doktor znanosti" bo lahko to res dosegel - z znanjem in ne samo željo pri 10 ali 20 letih.[/quote]
Tudi tvoj je lahko Messi ali Ronaldo. Zakaj ne? Če si želi in če ima nekaj talenta in veliko volje, je lahko komot en najboljših slovenskih žogobrcov! Mogoče celo svetovnih!
Če si želi biti naj svetovni nogometaš in doseže nivo zelo dobrega slovenskega nogometaša (pazi, ni treba da je najboljši slo nogometaš vseh časov), lahko štješ njegovo željo kot realizirano!
Moj mogoče ne bo doktoriral na dveh področjih, ampak če bo imel eno diplomo iz željenega področja in bo delal v raziskovalni dejavnosti, lahko štejemo, da je bil uspešen!
Samo za to gre, da majo naši otroci velke cilje, da jim dovolimo sanje in želje ter da jih pri tem podpiramo! Če ob velikih sanjah dosežejo samo polovico, jih imamo že lahko za uspešne.
Če nimaš velikih sanj, koliko sploh potem lahko dosežeš v življenju? Koliko sploh dosežeš, če sanj sploh nimaš?
kaj pa če? je napisal/a:
11511 je napisal/a:Tukaj sta pa kar dve resnice.
1. Starši ste potomci povojne generacije, ki je bila deležna brezplačne in relativno dobre izobrazbe z zagotovljeno službo. Torej ste bili vi deležni ravno take vzgoje in miselnosti - če ne greš na faks si kmet in nimaš prikolice na Hrvaški obali...........to zdaj projecirate na svoje otroke. Petke in faks - pa magari smer primerjava primerjalne bibliografije
2. Starši iz kmečkih in delavskih družin so - razen redkih izjem ( in z ogromnim odrekanjem z tem da eden od otrok lahko študira, drugi pa ne več) se šolali v poklicnih šolah in seveda morali pomagati doma. To ne pomeni pomanjkanje "zdravega razuma in čustvene intekigence" pač pa strah da boš kot starš označen kot neizobražen primitivec in kot je že Cankar pisal - da te lastni otroci zatajijo. In to zdaj se zopet ponavlja. Oče je pa ja najboljši...........
Kaj naj rečem jaz, ki sem iz drugega vzorca vendar pa sem končala faks. Moj mlajši otrok pa kljub relativno dobremu uspehu želi v poklicno šolo?
Zakaj vse mečeš v isti koš? Kaj pa, če si otrok nekaj zelo želi in je to nekaj vezano na zahteven faks in podiplomski študij?
Priznam, sem si želela za svojega otroka visoko izobrazbo, smer karkoli. Moj otrok želi postati doktor znanosti iz fizike in kemije ter se ukvarjati z znanstvenim delom in raziskovanjem.
Naj ga štopam? Kako, ko si pa to želi še od predšolske dobe?
Naj svakinja štopa svojega sina, ki si želi biti športnik in trenira dvojne treninge vsak dan (svoje in prostovoljno še skupino starejših)?
So otroci, ki vedo, kaj hočejo početi v življenju. Naj bi jih zavirali, da ne bomo kmetje?
PRI šestih letih si pa točno želi in ve katero smer doktorat znanosti, ma ne nakladajte bedarij no.
[quote="kaj pa če?"][quote="11511"]Tukaj sta pa kar dve resnice.
1. Starši ste potomci povojne generacije, ki je bila deležna brezplačne in relativno dobre izobrazbe z zagotovljeno službo. Torej ste bili vi deležni ravno take vzgoje in miselnosti - če ne greš na faks si kmet in nimaš prikolice na Hrvaški obali...........to zdaj projecirate na svoje otroke. Petke in faks - pa magari smer primerjava primerjalne bibliografije
2. Starši iz kmečkih in delavskih družin so - razen redkih izjem ( in z ogromnim odrekanjem z tem da eden od otrok lahko študira, drugi pa ne več) se šolali v poklicnih šolah in seveda morali pomagati doma. To ne pomeni pomanjkanje "zdravega razuma in čustvene intekigence" pač pa strah da boš kot starš označen kot neizobražen primitivec in kot je že Cankar pisal - da te lastni otroci zatajijo. In to zdaj se zopet ponavlja. Oče je pa ja najboljši...........
Kaj naj rečem jaz, ki sem iz drugega vzorca vendar pa sem končala faks. Moj mlajši otrok pa kljub relativno dobremu uspehu želi v poklicno šolo?[/quote]
Zakaj vse mečeš v isti koš? Kaj pa, če si otrok nekaj zelo želi in je to nekaj vezano na zahteven faks in podiplomski študij?
Priznam, sem si želela za svojega otroka visoko izobrazbo, smer karkoli. Moj otrok želi postati doktor znanosti iz fizike in kemije ter se ukvarjati z znanstvenim delom in raziskovanjem.
Naj ga štopam? Kako, ko si pa to želi še od predšolske dobe?
Naj svakinja štopa svojega sina, ki si želi biti športnik in trenira dvojne treninge vsak dan (svoje in prostovoljno še skupino starejših)?
So otroci, ki vedo, kaj hočejo početi v življenju. Naj bi jih zavirali, da ne bomo kmetje?[/quote]
PRI šestih letih si pa točno želi in ve katero smer doktorat znanosti, ma ne nakladajte bedarij no.
vmesno mnenje
11511 je napisal/a:Tukaj sta pa kar dve resnice.
1. Starši ste potomci povojne generacije, ki je bila deležna brezplačne in relativno dobre izobrazbe z zagotovljeno službo. Torej ste bili vi deležni ravno take vzgoje in miselnosti - če ne greš na faks si kmet in nimaš prikolice na Hrvaški obali...........to zdaj projecirate na svoje otroke. Petke in faks - pa magari smer primerjava primerjalne bibliografije
2. Starši iz kmečkih in delavskih družin so - razen redkih izjem ( in z ogromnim odrekanjem z tem da eden od otrok lahko študira, drugi pa ne več) se šolali v poklicnih šolah in seveda morali pomagati doma. To ne pomeni pomanjkanje "zdravega razuma in čustvene intekigence" pač pa strah da boš kot starš označen kot neizobražen primitivec in kot je že Cankar pisal - da te lastni otroci zatajijo. In to zdaj se zopet ponavlja. Oče je pa ja najboljši...........
Kaj naj rečem jaz, ki sem iz drugega vzorca vendar pa sem končala faks. Moj mlajši otrok pa kljub relativno dobremu uspehu želi v poklicno šolo?
Malo smešno si tole podelila, kaj med kmeti in delavci ni moglo biti kakih staršev deležnih brezplačnih visokih šol? Oprosti, govoriš vendar bedarije!!!
VSAKEMU je na voljo fakulteta, več ali manj brezplačna, prej, tedaj, sedaj edino v bodoče ne vemo kako bo, kaže pa bolj tko tko. Vsak se je lahko iz intelektualne, povojne, bogate, revne, kmečke, zabite, zapite družine lahko prebil in končal študij. Vsak. Če otroka vzpodbujaš, da doseže več, ga prepričuješ da zmore vse kar si želi, da je povsem potrebno povsod, dati vse od sebe.
Sem po tvoji definiciji iz točke 2. iz delavske, totalno neizobražene družine. Otrok staršev, ki so me preganjali da zmorem in znam vse, znala sem peči domač kruh, delati domače testenine, peči štrudle, krofe, vampe, golaže, vlagat kumare, zakurit peč, preštihat vrt, barvat ograje, sadit čebulo, obirat oljke, sadje, že pri 15 letih - vse komplet. Vzgajana sem bila s trdo roko, a sm staršem zato hvaležna, saj danes zmorem sama vse. Vmes sem naredila magisterij, hči pa obiskuje 'prestižno gimnazijo', na kar sem ponosna, pa ne zato ker gre za prestižno gimnazijo, ampak zato ker je to hči zmogla in zmore, ravno tako kot jaz. Če si bo kasneje želela poiskati službo kot natakarica ali frizerka, naj. Vsaj prepričana sem, da sem ji 'omogočila' in jo vzpodbudila k maksimumu. Kam je bo pa njena pot peljala bo pa itak (oz. že) odločala sama.
IN zato ne, se ne strinjam, da je samo izbranim omogočen študij. Poznam eno kmečko družino s kmetijo v bližini Slovenj Gradca, ki ima 8 otrok, od katerih je 'najmanj' izobraženi tisti, ki ima trenutno 'le' višjo šolo, vseh 7 ostalih je končalo fakulteto, od teh 7 jih ima 3 še dodatno magisterij in doktorat. Skoraj vsi so že poročeni in tudi sami z več otroci. Krasna, topla družina, v kateri se starši dobesedno 'topijo' od ponosa in jim je figo mar, če kmetija ne bo šla dalje in bo z njimi vred 'ugasnila'....
[quote="11511"]Tukaj sta pa kar dve resnice.
1. Starši ste potomci povojne generacije, ki je bila deležna brezplačne in relativno dobre izobrazbe z zagotovljeno službo. Torej ste bili vi deležni ravno take vzgoje in miselnosti - če ne greš na faks si kmet in nimaš prikolice na Hrvaški obali...........to zdaj projecirate na svoje otroke. Petke in faks - pa magari smer primerjava primerjalne bibliografije
2. Starši iz kmečkih in delavskih družin so - razen redkih izjem ( in z ogromnim odrekanjem z tem da eden od otrok lahko študira, drugi pa ne več) se šolali v poklicnih šolah in seveda morali pomagati doma. To ne pomeni pomanjkanje "zdravega razuma in čustvene intekigence" pač pa strah da boš kot starš označen kot neizobražen primitivec in kot je že Cankar pisal - da te lastni otroci zatajijo. In to zdaj se zopet ponavlja. Oče je pa ja najboljši...........
Kaj naj rečem jaz, ki sem iz drugega vzorca vendar pa sem končala faks. Moj mlajši otrok pa kljub relativno dobremu uspehu želi v poklicno šolo?[/quote]
Malo smešno si tole podelila, kaj med kmeti in delavci ni moglo biti kakih staršev deležnih brezplačnih visokih šol? Oprosti, govoriš vendar bedarije!!!
VSAKEMU je na voljo fakulteta, več ali manj brezplačna, prej, tedaj, sedaj edino v bodoče ne vemo kako bo, kaže pa bolj tko tko. Vsak se je lahko iz intelektualne, povojne, bogate, revne, kmečke, zabite, zapite družine lahko prebil in končal študij. Vsak. Če otroka vzpodbujaš, da doseže več, ga prepričuješ da zmore vse kar si želi, da je povsem potrebno povsod, dati vse od sebe.
Sem po tvoji definiciji iz točke 2. iz delavske, totalno neizobražene družine. Otrok staršev, ki so me preganjali da zmorem in znam vse, znala sem peči domač kruh, delati domače testenine, peči štrudle, krofe, vampe, golaže, vlagat kumare, zakurit peč, preštihat vrt, barvat ograje, sadit čebulo, obirat oljke, sadje, že pri 15 letih - vse komplet. Vzgajana sem bila s trdo roko, a sm staršem zato hvaležna, saj danes zmorem sama vse. Vmes sem naredila magisterij, hči pa obiskuje 'prestižno gimnazijo', na kar sem ponosna, pa ne zato ker gre za prestižno gimnazijo, ampak zato ker je to hči zmogla in zmore, ravno tako kot jaz. Če si bo kasneje želela poiskati službo kot natakarica ali frizerka, naj. Vsaj prepričana sem, da sem ji 'omogočila' in jo vzpodbudila k maksimumu. Kam je bo pa njena pot peljala bo pa itak (oz. že) odločala sama.
IN zato ne, se ne strinjam, da je samo izbranim omogočen študij. Poznam eno kmečko družino s kmetijo v bližini Slovenj Gradca, ki ima 8 otrok, od katerih je 'najmanj' izobraženi tisti, ki ima trenutno 'le' višjo šolo, vseh 7 ostalih je končalo fakulteto, od teh 7 jih ima 3 še dodatno magisterij in doktorat. Skoraj vsi so že poročeni in tudi sami z več otroci. Krasna, topla družina, v kateri se starši dobesedno 'topijo' od ponosa in jim je figo mar, če kmetija ne bo šla dalje in bo z njimi vred 'ugasnila'....
11511
kaj pa če? je napisal/a:
11511 je napisal/a:Tukaj sta pa kar dve resnice.
1. Starši ste potomci povojne generacije, ki je bila deležna brezplačne in relativno dobre izobrazbe z zagotovljeno službo. Torej ste bili vi deležni ravno take vzgoje in miselnosti - če ne greš na faks si kmet in nimaš prikolice na Hrvaški obali...........to zdaj projecirate na svoje otroke. Petke in faks - pa magari smer primerjava primerjalne bibliografije
2. Starši iz kmečkih in delavskih družin so - razen redkih izjem ( in z ogromnim odrekanjem z tem da eden od otrok lahko študira, drugi pa ne več) se šolali v poklicnih šolah in seveda morali pomagati doma. To ne pomeni pomanjkanje "zdravega razuma in čustvene intekigence" pač pa strah da boš kot starš označen kot neizobražen primitivec in kot je že Cankar pisal - da te lastni otroci zatajijo. In to zdaj se zopet ponavlja. Oče je pa ja najboljši...........
Kaj naj rečem jaz, ki sem iz drugega vzorca vendar pa sem končala faks. Moj mlajši otrok pa kljub relativno dobremu uspehu želi v poklicno šolo?
Zakaj vse mečeš v isti koš? Kaj pa, če si otrok nekaj zelo želi in je to nekaj vezano na zahteven faks in podiplomski študij?
Priznam, sem si želela za svojega otroka visoko izobrazbo, smer karkoli. Moj otrok želi postati doktor znanosti iz fizike in kemije ter se ukvarjati z znanstvenim delom in raziskovanjem.
Naj ga štopam? Kako, ko si pa to želi še od predšolske dobe?
Naj svakinja štopa svojega sina, ki si želi biti športnik in trenira dvojne treninge vsak dan (svoje in prostovoljno še skupino starejših)?
So otroci, ki vedo, kaj hočejo početi v življenju. Naj bi jih zavirali, da ne bomo kmetje?
Tvoj otrok želi postati doktor znanosti - moj pa Lionel Messi.
Saj naš zna brcati žogo in mu omogočimo vse kar je v mejah normalnega - pa bo šel čez par let na stadion samo kot gledalec
Pa tvoj "bodoči doktor znanosti" bo lahko to res dosegel - z znanjem in ne samo željo pri 10 ali 20 letih.
[quote="kaj pa če?"][quote="11511"]Tukaj sta pa kar dve resnice.
1. Starši ste potomci povojne generacije, ki je bila deležna brezplačne in relativno dobre izobrazbe z zagotovljeno službo. Torej ste bili vi deležni ravno take vzgoje in miselnosti - če ne greš na faks si kmet in nimaš prikolice na Hrvaški obali...........to zdaj projecirate na svoje otroke. Petke in faks - pa magari smer primerjava primerjalne bibliografije
2. Starši iz kmečkih in delavskih družin so - razen redkih izjem ( in z ogromnim odrekanjem z tem da eden od otrok lahko študira, drugi pa ne več) se šolali v poklicnih šolah in seveda morali pomagati doma. To ne pomeni pomanjkanje "zdravega razuma in čustvene intekigence" pač pa strah da boš kot starš označen kot neizobražen primitivec in kot je že Cankar pisal - da te lastni otroci zatajijo. In to zdaj se zopet ponavlja. Oče je pa ja najboljši...........
Kaj naj rečem jaz, ki sem iz drugega vzorca vendar pa sem končala faks. Moj mlajši otrok pa kljub relativno dobremu uspehu želi v poklicno šolo?[/quote]
Zakaj vse mečeš v isti koš? Kaj pa, če si otrok nekaj zelo želi in je to nekaj vezano na zahteven faks in podiplomski študij?
Priznam, sem si želela za svojega otroka visoko izobrazbo, smer karkoli. Moj otrok želi postati doktor znanosti iz fizike in kemije ter se ukvarjati z znanstvenim delom in raziskovanjem.
Naj ga štopam? Kako, ko si pa to želi še od predšolske dobe?
Naj svakinja štopa svojega sina, ki si želi biti športnik in trenira dvojne treninge vsak dan (svoje in prostovoljno še skupino starejših)?
So otroci, ki vedo, kaj hočejo početi v življenju. Naj bi jih zavirali, da ne bomo kmetje?[/quote]
Tvoj otrok želi postati doktor znanosti - moj pa Lionel Messi.
Saj naš zna brcati žogo in mu omogočimo vse kar je v mejah normalnega - pa bo šel čez par let na stadion samo kot gledalec
Pa tvoj "bodoči doktor znanosti" bo lahko to res dosegel - z znanjem in ne samo željo pri 10 ali 20 letih.
kaj pa če?
11511 je napisal/a:Tukaj sta pa kar dve resnice.
1. Starši ste potomci povojne generacije, ki je bila deležna brezplačne in relativno dobre izobrazbe z zagotovljeno službo. Torej ste bili vi deležni ravno take vzgoje in miselnosti - če ne greš na faks si kmet in nimaš prikolice na Hrvaški obali...........to zdaj projecirate na svoje otroke. Petke in faks - pa magari smer primerjava primerjalne bibliografije
2. Starši iz kmečkih in delavskih družin so - razen redkih izjem ( in z ogromnim odrekanjem z tem da eden od otrok lahko študira, drugi pa ne več) se šolali v poklicnih šolah in seveda morali pomagati doma. To ne pomeni pomanjkanje "zdravega razuma in čustvene intekigence" pač pa strah da boš kot starš označen kot neizobražen primitivec in kot je že Cankar pisal - da te lastni otroci zatajijo. In to zdaj se zopet ponavlja. Oče je pa ja najboljši...........
Kaj naj rečem jaz, ki sem iz drugega vzorca vendar pa sem končala faks. Moj mlajši otrok pa kljub relativno dobremu uspehu želi v poklicno šolo?
Zakaj vse mečeš v isti koš? Kaj pa, če si otrok nekaj zelo želi in je to nekaj vezano na zahteven faks in podiplomski študij?
Priznam, sem si želela za svojega otroka visoko izobrazbo, smer karkoli. Moj otrok želi postati doktor znanosti iz fizike in kemije ter se ukvarjati z znanstvenim delom in raziskovanjem.
Naj ga štopam? Kako, ko si pa to želi še od predšolske dobe?
Naj svakinja štopa svojega sina, ki si želi biti športnik in trenira dvojne treninge vsak dan (svoje in prostovoljno še skupino starejših)?
So otroci, ki vedo, kaj hočejo početi v življenju. Naj bi jih zavirali, da ne bomo kmetje?
[quote="11511"]Tukaj sta pa kar dve resnice.
1. Starši ste potomci povojne generacije, ki je bila deležna brezplačne in relativno dobre izobrazbe z zagotovljeno službo. Torej ste bili vi deležni ravno take vzgoje in miselnosti - če ne greš na faks si kmet in nimaš prikolice na Hrvaški obali...........to zdaj projecirate na svoje otroke. Petke in faks - pa magari smer primerjava primerjalne bibliografije
2. Starši iz kmečkih in delavskih družin so - razen redkih izjem ( in z ogromnim odrekanjem z tem da eden od otrok lahko študira, drugi pa ne več) se šolali v poklicnih šolah in seveda morali pomagati doma. To ne pomeni pomanjkanje "zdravega razuma in čustvene intekigence" pač pa strah da boš kot starš označen kot neizobražen primitivec in kot je že Cankar pisal - da te lastni otroci zatajijo. In to zdaj se zopet ponavlja. Oče je pa ja najboljši...........
Kaj naj rečem jaz, ki sem iz drugega vzorca vendar pa sem končala faks. Moj mlajši otrok pa kljub relativno dobremu uspehu želi v poklicno šolo?[/quote]
Zakaj vse mečeš v isti koš? Kaj pa, če si otrok nekaj zelo želi in je to nekaj vezano na zahteven faks in podiplomski študij?
Priznam, sem si želela za svojega otroka visoko izobrazbo, smer karkoli. Moj otrok želi postati doktor znanosti iz fizike in kemije ter se ukvarjati z znanstvenim delom in raziskovanjem.
Naj ga štopam? Kako, ko si pa to želi še od predšolske dobe?
Naj svakinja štopa svojega sina, ki si želi biti športnik in trenira dvojne treninge vsak dan (svoje in prostovoljno še skupino starejših)?
So otroci, ki vedo, kaj hočejo početi v življenju. Naj bi jih zavirali, da ne bomo kmetje?
jaz še ne vem kako bo, ker je še preveč časa do tam, ampak a naj ga pustim na ulici med neznanci, ljudmi in najstniki, ki imajo kartoteko, ali naj ga peljem malo popoldan naokrog s seboj, če pomaga prav, se kaj nauči, če ne ima pa rolerje ali knjigo s seboj, seveda, če je domače naloge opravil, drugače ni risank, računalnika, kolesa rolerjev, popotovanj z menoj ali družino, če bo hotel pa na fax mu pa tole moje delo in pomoč pri mojem delu ne bo čisto nič škodovalo.
Citiraj
jaz še ne vem kako bo, ker je še preveč časa do tam, ampak a naj ga pustim na ulici med neznanci, ljudmi in najstniki, ki imajo kartoteko, ali naj ga peljem malo popoldan naokrog s seboj, če pomaga prav, se kaj nauči, če ne ima pa rolerje ali knjigo s seboj, seveda, če je domače naloge opravil, drugače ni risank, računalnika, kolesa rolerjev, popotovanj z menoj ali družino, če bo hotel pa na fax mu pa tole moje delo in pomoč pri mojem delu ne bo čisto nič škodovalo.
11511
Tukaj sta pa kar dve resnice.
1. Starši ste potomci povojne generacije, ki je bila deležna brezplačne in relativno dobre izobrazbe z zagotovljeno službo. Torej ste bili vi deležni ravno take vzgoje in miselnosti - če ne greš na faks si kmet in nimaš prikolice na Hrvaški obali...........to zdaj projecirate na svoje otroke. Petke in faks - pa magari smer primerjava primerjalne bibliografije
2. Starši iz kmečkih in delavskih družin so - razen redkih izjem ( in z ogromnim odrekanjem z tem da eden od otrok lahko študira, drugi pa ne več) se šolali v poklicnih šolah in seveda morali pomagati doma. To ne pomeni pomanjkanje "zdravega razuma in čustvene intekigence" pač pa strah da boš kot starš označen kot neizobražen primitivec in kot je že Cankar pisal - da te lastni otroci zatajijo. In to zdaj se zopet ponavlja. Oče je pa ja najboljši...........
Kaj naj rečem jaz, ki sem iz drugega vzorca vendar pa sem končala faks. Moj mlajši otrok pa kljub relativno dobremu uspehu želi v poklicno šolo?
Citiraj
Tukaj sta pa kar dve resnice.
1. Starši ste potomci povojne generacije, ki je bila deležna brezplačne in relativno dobre izobrazbe z zagotovljeno službo. Torej ste bili vi deležni ravno take vzgoje in miselnosti - če ne greš na faks si kmet in nimaš prikolice na Hrvaški obali...........to zdaj projecirate na svoje otroke. Petke in faks - pa magari smer primerjava primerjalne bibliografije
2. Starši iz kmečkih in delavskih družin so - razen redkih izjem ( in z ogromnim odrekanjem z tem da eden od otrok lahko študira, drugi pa ne več) se šolali v poklicnih šolah in seveda morali pomagati doma. To ne pomeni pomanjkanje "zdravega razuma in čustvene intekigence" pač pa strah da boš kot starš označen kot neizobražen primitivec in kot je že Cankar pisal - da te lastni otroci zatajijo. In to zdaj se zopet ponavlja. Oče je pa ja najboljši...........
Kaj naj rečem jaz, ki sem iz drugega vzorca vendar pa sem končala faks. Moj mlajši otrok pa kljub relativno dobremu uspehu želi v poklicno šolo?
Borat
Sem mnenja, da naj bi starši omogočili otroku, da najde in razvije svoje talente, se preizkusi na čim več področjih, širi obzorja in doseže največ, kar mu je dano. Mobilnost navzdol je mnogo lažja kot navzdol. Če imaš diplomo in ugotoviš, da bi rajši malal npr., se v treh mesecih priučiš, če pa malar ugotovi, da bi rajši računal statiko, rabi kar lepo število let in truda. Enako je s potrebami pri delu. Z višjo stopnjo lahko kandidiraš za nižje mesto, obratno ne gre, pa če si še tako priden, delaven, sposoben. Treba je gledat tudi desetletje in več naprej, zasledovati trend, kakšni kadri bodo iskani glede na razvoj tehnologije in družbe nasploh. In ne le ozko znotraj Slo meja, ampak tudi v globalnem smislu.
Kar nekaj med. sester pri 50. je, ki garajo (tudi nočne, turnusi) za malo denarja. V mladosti so želele postati zdravnice, a jih starši niso podprli. Da bodo le čim prej pri kruhu ipd. Če bi jim starši pomagali uresničevati želje, bi bile danes v čisto drugi situaciji.
Kar pa se tiče ročnih spretnosti, praktičnosti in diplome - pa se to ne izključuje. In normalno mora bit, da znaš vsaj nekaj malega narest doma.
Citiraj
Sem mnenja, da naj bi starši omogočili otroku, da najde in razvije svoje talente, se preizkusi na čim več področjih, širi obzorja in doseže največ, kar mu je dano. Mobilnost navzdol je mnogo lažja kot navzdol. Če imaš diplomo in ugotoviš, da bi rajši malal npr., se v treh mesecih priučiš, če pa malar ugotovi, da bi rajši računal statiko, rabi kar lepo število let in truda. Enako je s potrebami pri delu. Z višjo stopnjo lahko kandidiraš za nižje mesto, obratno ne gre, pa če si še tako priden, delaven, sposoben. Treba je gledat tudi desetletje in več naprej, zasledovati trend, kakšni kadri bodo iskani glede na razvoj tehnologije in družbe nasploh. In ne le ozko znotraj Slo meja, ampak tudi v globalnem smislu.
Kar nekaj med. sester pri 50. je, ki garajo (tudi nočne, turnusi) za malo denarja. V mladosti so želele postati zdravnice, a jih starši niso podprli. Da bodo le čim prej pri kruhu ipd. Če bi jim starši pomagali uresničevati želje, bi bile danes v čisto drugi situaciji.
Kar pa se tiče ročnih spretnosti, praktičnosti in diplome - pa se to ne izključuje. In normalno mora bit, da znaš vsaj nekaj malega narest doma.
ne strinjam se! je napisal/a:
yohnyboy je napisal/a:
ne strinjam se! je napisal/a:
Zakaj že v štartu omejuješ otroka?!
Se zavedaš, da tvoja vzgoja ni nič drugačna od tistih, ki zahtevajo, da bo njihov otrok športnik, glasbenik, znanstvenik?!
Jaz bi take starše zaprla!
ja pa beri poste gor, o čem pa pišem, lahko gre tudi na fax zaradi mene ga popolnoma podpiram
Pusti sinu, da bo tisto, kar sam hoče!
In to, da zna ploščice polagat, ga sigurno ne bo oviralo pri šolanju in faksu! Veš koliko jih poznam, ki so cel lajf pomagali staršu obrtniku in končali fakse! Pa še vedno so imeli denar in nikoli niso imeli problema s študentskim delom!
a naj ga v stranišče zaprem ali pred računalnik, ko grem centralno popravljat, če pa hoče z menoj, kaj čem mu, če je naredil vse domače naloge in vse kar mora, bolje kot da gre k ciganom po marihuano.
Pelji ga s sabo, nauči ga delati, kar pač sam delaš, dovoli pa mu, da te preraste in se izšola! Če bo keramičar, mu diploma ne bo škodila!
Moj bratranec je tudi obrtnik, njgov sin dela magisterij pri 25-ih, pa je vedno delal z njim in še danes ob službi in fasku še kdaj fuša z očetom! Diploma je smao prednost pri znanju obrti in znanje obrti je samo prednost ob diplomi!
[quote="ne strinjam se!"][quote="yohnyboy"][quote="ne strinjam se!"]
Zakaj že v štartu omejuješ otroka?!
Se zavedaš, da tvoja vzgoja ni nič drugačna od tistih, ki zahtevajo, da bo njihov otrok športnik, glasbenik, znanstvenik?!
Jaz bi take starše zaprla!
ja pa beri poste gor, o čem pa pišem, lahko gre tudi na fax zaradi mene ga popolnoma podpiram
[b]Pusti sinu, da bo tisto, kar sam hoče![/b]
In to, da zna ploščice polagat, ga sigurno ne bo oviralo pri šolanju in faksu! Veš koliko jih poznam, ki so cel lajf pomagali staršu obrtniku in končali fakse! Pa še vedno so imeli denar in nikoli niso imeli problema s študentskim delom![/quote]
a naj ga v stranišče zaprem ali pred računalnik, ko grem centralno popravljat, če pa hoče z menoj, kaj čem mu, če je naredil vse domače naloge in vse kar mora, bolje kot da gre k ciganom po marihuano.[/quote]
Pelji ga s sabo, nauči ga delati, kar pač sam delaš, dovoli pa mu, da te preraste in se izšola! Če bo keramičar, mu diploma ne bo škodila!
Moj bratranec je tudi obrtnik, njgov sin dela magisterij pri 25-ih, pa je vedno delal z njim in še danes ob službi in fasku še kdaj fuša z očetom! Diploma je smao prednost pri znanju obrti in znanje obrti je samo prednost ob diplomi![/quote]
