Citirano; ...v glavnem dogajajo se nerazložljive stvari, jaz pa upam da je to moja mami ki nam želi povedati, da je še vedno z nami...
Ima kdo podobne izkušnje? Verjamete, da so naši bližnji še vedno z nami?
V zvezi s tem lahko povem naslednje, stari ljudje so temu rekli
znamenje ali po domače, cahn. Ko človek umrje, se sprosti silna
energija in včasih se ta dotakne ljudi, ki so bili umrli osebi zelo
blizu in bili tesno povezani z njo. Vem za nekaj primerov znamenj, ki sem
jih ali sam doživel ali pa mi je zanje povedal človek, ki se ni zlagal
ali si dogodka izmislil...
Zgodilo se je pri nas doma. Iz bližnje vasi je včasih pri nas počakala
na svojo edino hčerko starejša ženska, njena hči je hodila v večerno
šolo in do doma si ni upala iti sama, ker je pot dolga, vodi skozi
gozd in ker je prihajala domov iz mesta z avtobusom šele pozno zvečer.
Pozimi je bil kratek dan, sneg in globoki zameti so bili, burja je
brila in bilo je mrzlo. Ta ženska je tako vsak dan prihajala hčerki
naproti, da bi jo pospremila domov, ta hči je bila vse, kar je imela.
Moja mati je imela rada družbo, pri njej je bil vsakdo vedno
dobrodošel in pri nas je v topli kuhinji počakala na gorkem vsak večer
na zadnji avtobus in na svojo hčer. Ko je čakala, je pila čaj, se
grela ob štedilniku in kramljala z mojo materjo, pripovedovala je
zgodbe, veliko zgodb in jaz sem jo poslušal, vedno sem rad poslušal
starejše ljudi in njihove zgodbe, to mi je bilo od nekdaj neznansko
všeč. Pripovedovala je o vojni, o italijanski okupaciji in o tem, kako
so jo Italijani kot majhno pučko, ki ji je bilo ime Danica, klicali
Pikola Dani. Tako ji tudi moj oče in mati nista nikoli drugače rekla
kot - Pikola Dani, ko sta se kaj pogovarjala o njej. Več let je njena
hči hodila v večerno šolo in enako dolgo je Pikola Dani pri nas vsak
večer med tednom čakala zadnji avtobus. Vsakič, ko je priša, je trdo
zaprla vežna vrata z sabo, obesila torbo, svoj plašč in dva dežnika,
zase in za hčerko, na kljuko obešalnika v veži in se prišla pogret v
kuhinjo, kjer je običajno bila moja mati in je pripravljala večerjo.
Tako je bilo večer za večerom, dokler se enkrat ni nekaj spremenilo...
Nekega večera je ni bilo. Oče in mati sta jo čakala, nato še malo
počakala in ker je ni bilo do desetih, sta odšla spat v hišo, to je, v
veliko sobo poleg veže. Kmalu po tistem so se zaklenjena vežna vrata
trdo odprla, se nato nazaj trdo zaprla, tako je bilo razločno slišati, slišala sta
ta zvok razločno oba starša in tudi jaz, ki sem spal v hiši, nakar je
zašumel plašč na klinu in zaprla so se kuhinjska vrata... Oče je hitro vstal, odprl vrata v vežo, ker
je mislil, da je pozabil zakleniti vežna vrata in da je je prišla
končno Pikola Dani z zamudo in - tam ni bilo nikogar. Oče je šel
pogledat v kuhinjo, tema in nikogar. Pogledat je šel vežna vrata,
pokljukal, bila so zaklenjena. Ni bilo nikogar, le tisti razločni in
povsem prepoznavni zvok je odmeval vsem v ušesih, zato starša nato
nista mogla zaspati in spraševala sta se, kaj bi lahko to bilo in mene
je bilo - groza. Potem Pikole Dani ni bilo nikoli več k nam. Oče je
rekel čez par dni, da bi bilo dobro iti pogledat, če je zbolela, da nekaj
je gotovo narobe... in preden je to storil, morda po enem tednu je prišla
novica, da je njena hčerka odšla od doma pred enim tednom, odšla je k
svojemu fantu in ostala v mestu. Mati, Pikola Dani je bila zato gotovo zelo
žalostna, ker je ostala povsem sama v majhni hiški in našli so jo
sosedje po enem tednu mrtvo na postelji. Tisto je bilo znamenje.
Prišla nam je povedat, da umira, ker sta bila moja starša njena edina
družba vse večere dolga tri ali štiri leta in ker sta ji včasih dala
jesti za večerjo in vročega čaja in se je pri nas pogrela, ko je bila
zunaj zima in mraz... Bilo je to prvo znamenje, katerega sem doživel
že kot otrok.
Do pred nedavnim sem skrbel več let zapored za skoraj 90 let starega
starčka, strica, ki je bil zadnji mesec večinoma v bolnišnici zaradi
kapi, ki so se ponavljale. Na tem svetu sem bil edini človek, ki mu je
bil blizu, njegov edini bližnji sorodnik in skrbel sem za njega 4 leta
tako, kot sem mu obljubil pred skoraj 30 leti, ko sem ga šel obiskat
čez lužo, kjer je živel sam, a vrnit se takrat še ni hotel, vedno je
bilo še kaj za urediti tam... No, štiri leta pred smrtjo se je nekaj
premaknilo v njemu in želel si je vrnitve v domači kraj, poslal sem ponj in ga pripeljal v njegovo rojstno
hišo, kjer sem skrbel za njega.
Sedel sem tako lani, sredi avgusta, neko nedeljo popoldne, okrog
sedmih zvečer, v novem skednju, ki ga zapirajo Hormanova dvižna vrata,
dolga 6 metrov in visoka 3.5 metra, težka skoraj eno tono,
protivlomna, z elektromotorjem preko polžastega prenosa gnana in z
dodatno električno protivlomno zavoro. Še tri taka so vg rajena v objekt v sosednjem prostoru in vseskozi delujejo brez težav. Sedel sem v prostoru na klopci,
s hrbtom obrnjen proti tem dvižnim vratom in gledal neko zadevo,
premišljeval in čakal nekoga, da se oglasi tam, da pogledava skupaj tisto reč in
da dorečeva neko zadevo. Sedel sem meter od teh vrat, ki so bila za
mojim hrbtom. Skozi štiri okna je svetilo večerno sonce pod nizkim
kotom meni v obraz in me grelo, bilo je sredi avgusta, še danes se
spomnim tistega trenutka povsem živo in toplote sonca, ki me je
grela... Naenkrat se mi je zazdelo, začutil sem, kot bi šel za mano nekdo prav
potiho in precej hitro, začutil sem ga kot topel piš, ki me je objel in vrata za mano so se
pričela s hrupom dvigovati, se dvignila do vrha in se potem ustavila povsem odprta. Ne da
bi se ozrl, sem čez ramo rekel; Sin, ne dviguj vrat, naj ostanejo
zaprta...! Ko pa sem se ozrl čez ramo nazaj proti komandni plošči ob
vratih na podboju, ni bilo tam - nikogar. Mislil sem namreč, da je
prišel sin, odprl vrata in potem odšel nekam ven ali pa v sosednji
prostor. Pogledam v sosednji prostor, ni bilo nikogar. Pogledam po
dvorišču, nikogar, za stavbo tudi nikogar. Na vrtu, popolnoma ograjenem z meter in pol visoko ograjo - nikogar. Zunaj se je sprehajal moj
pes, hud kraški ovčar, bil je miren in je pomigal z repom, ko me je
videl, torej, nihče ni prišel od tujih ljudi v bližino. Nihče ni mogel
priti od zunaj preko ograje ali skozi vrtna vrata. Pustil sem torej
dvižna vrata skednja odprta in odšel iz skednja domov, sto metrov
daleč, da bi vprašal sina, če je on odprl vrata. Sin je spal v nedeljo
pozno popoldne v svoji sobi in se je le stežka prebudil, bil je
utrujen. Ni imel pojma o čem govorim. Šel sem nazaj in premišljeval,
kaj bi to lahko bilo in kaj to pomeni. Poklical sem serviserja in monterja Hormanovih vrat po mobitelu. Javil se je in povedal, da se vrata odpro izključno s pritiskom na gumb za
dvig na komandni plošči, ki je bil za mojim hrbtom, na notranji strani
vrat, v prostoru, da ni nobene druge možnosti, da se vrata dvignejo, saj imajo certifikat, vse teste in so deklarirana kot protivlomna in 100% zanesljiva,
ker so vrata elektromotorno gnana in jih v mirujočem položaju dodatno
zaklepa samozaporni polžev reduktor in še dodatna elektromagnetna
sklopka. Tudi z večmeterskim vzvodom jih ni mogoče na noben način
dvigniti niti za nekaj centimetrov. To sva skupaj preverila s sodelavcem, ki je magister strojništva, bnaknadno še enkrat, po stričevem pogrebu. Ni variante, da večkrat varovana vrata, varovana tako mehansko s samozapornim polževim reduktorjem in električno, z elektromagnetno dodatno zavoro, odpre karkoli drugega, kot pritisk na stikalo za dvig. Nekdo je moral pritisniti na
dvižni gumb, ni nobene druge variante, je dejal, a vedel sem, da ni
bilo tam nikogar, ki bi to lahko storil... Razen, če ni bil tisti topli
piš za mojim hrbtom tisto, na kar sem takrat za hip pomislil in je to pritisnilo na gumb za dvig vrat...? Ko sem pomislil na to, so se mi naježile vse dlake po telesu.
Naslednje jutro me je namreč na poti v službo poklical zdravnik iz
bolnišnice, kjer se je zdravil stric in sporočil, da je prejšnji večer
okrog sedmih moj stric umrl. Vedel sem sedaj, kaj je bilo tisto
znamenje od včeraj; stric se je prišel poslovit in je naredil eno in
edino stvar, ki sem jo potem, ko sem izvedel za to novico, povsem
razumel in ni me bilo več groza. Bil sem spet povsem miren in sem vedel nekaj več.
Povedal bom, zakaj se je to zgodilo natanko tako in kaj je pomenilo.
Ko je bil stric včasih že slab in ko so se mu včasih možgani izgubili
v njegovih spominih, ko je želel nekam oditi, pa ni vedel natanko,
kam, v svobodo, kot je rekel, želel je nazaj v Montano, želel je nekam
v svobodo. Včasih je tudi dejansko odšel od doma, z avtobusom v
najbližje manjše mestece in šel sem za njim z avtom, ko so mi
povedali, kje so ga videli in sem ga pripeljal nazaj. Včasih sem zato
takrat, ko so se mu možgani spet izgubili v ameriškem Skalnem gorovju,
ki ga je vsake toliko časa hudo pogrešal, saj je tam preživel večino
svojega življenja, ko je hotel oditi nazaj v Montano čez Bloke in čez
Boncar, zaklenil vežna vrata, da bi se spet ne izgubil in da ga ne bi
zbil kak avto na cesti. Takrat je bil zelo hud in je rekel; Rad bi šel
na svobodo, nekam na svobodo... Ni razumel, kako ga noge več ne
nesejo, kot takrat, ko je imel petdeset let in da ni več siguren v
koraku in da pozabi, kje je doma, da je sedaj v rojstnem kraju in da
je med Skalnim gorovjem in njegovim domačim, rojstnim krajem, cel
ocean razdalje. Včasih je gledal nato na globus in v Atlas in potem
čez čas spet razumel, kje je sedaj. No, ko se je pritožil in se potem
spet zavedel razdalje, sem mu nato potem odprl vežna vrata, jih pustil
na stežaj odprta, stopil vstran in mu rekel; Stric, saj ste svobodni,
ves svet je vaš, lahko greste kamorkoli, ampak, saj veste, da ste sem
prišli z avionom, tu ste doma in veste, da peš ne pridete dlje, kot 50 metrov do glavne ceste, kjer
vas lahko sesuje prvi avto, ki bo prišel mimo. Takrat je rekel;
razumem, kar zaprite vrata, nikamor ne bom šel...
Večkrat sem mu tako odprl vrata na stežaj, se odmaknil in mu s tem povedal, da je
svoboden, da jih zaklenem samo včasih zaradi njegove varnosti in ne zaradi
česa drugega, da je svoboden, to sem mu pokazal in povedal večkrat, ne
le enkrat. Morda je bilo to trikrat, morda petkrat v zadnjih dveh
letih. Nisem želel, da se čuti zaprtega, ampak svobodnega. To
sem mu povedal vsakič, ko se mu je um spet zbistril in je to dejanje
razumel.
Ko je umrl tisto nedeljo sredi avgusta, okrog sedmih zvečer, sem
čutil, kot bi šel nekdo za mano, začutil sem ga kot rahel piš, ki
nastane, če ti gre nekdo meter za hrbtom in vrata, ki se ne morejo
odpreti sama od sebe, nova, tono težka, najmodernejša vrata, so se
odprla do vrha sama od sebe! Pravzaprav, sama od sebe se ne morejo
odpreti pod nobenim pogojem, je zatrdil potem tudi proizvajalec... Odprl
jih je moj stric, tisti trenutek in medtem, ko je v bolnici umiral in ko je umrl in mi
prišel povedat tole;
Sedaj sem končno popolnoma - svoboden!
Vse to je bilo res. Povedal sem za ta dogodek starejšemu župniku, ki
je bil stričev prijatelj in ki je strica pokopaval. Njegova sestra, ki
skrbi za tega duhovnika, je takoj rekla; ja, to je bil res cahen, tudi
midva veva za podoben dogodek. Potem je povedala takole...
Po vojni, ko so pobijali zmagovalci vse, ki jim niso bili povšeči
barve, krive in vmes tudi povsem nedožne, vse povprek in brez sodbe,
je bil zajet tudi njun mladoletni brat in odpeljan v Rog. Bil je star
17 let. Mnogo let nazaj pred dogodkom, ki ga je ta gospa opisala, ko je
bil njun bratec star šele 12 let, pred vojno, je nekoč ta bratec vzel
v roke novo budilko, tako na dve veliki kladivci in jo - povsem razstavil, da
bi videl, kako deluje. Sestaviti je revež nazaj ni več znal in mati je
pospravila sestavne dele v škatlo, prazno budilko, s kazalci
obrnjenimi proti zemlji, brez vsake vsebine, brez enega zobnička v ohišju, brez vseh
vzmeti, pa postavila na omaro. Enkrat jo bomo dali popraviti, ko bo
denar za to, je dejala. Tam na omari je budilka dočakala vojno in nato
konec vojne in ... Tisto popoldne, neko nedeljo po koncu vojne, ko sta
sedela ta duhovnik, takrat je bil še mlad fant, njegova sestra in
njuna mati v izbi, je naenkrat začela tista prazna budilka na ves glas
tiktakati, začela je zvoniti in vsem trem se je naježila koža in
postavili vsi lasje pokonci. Njuna mati je naenkrat rekla; Ne bojta
se, našega Jožeta so ustrelili. Res so jim drugi dan sporočili, da so
v Rogu ustrelili njihovega brata in sina, tega fanta, ki je pred
mnogimi leti razstavil tisto budilko, pa je ni uspel nikoli več
sestaviti nazaj. Prazna budilka je pet minut tiktakala in zvonila in jima povedala,
da se je čas nekega življenja iztekel... Ko je ženska to meni pripovedoval,
je jokala, in stari dughovnik si je brisal oči, čeprav je od tistega dogodka minilo skoraj 70 let.
Znamenja ali cahni so dogodki, ki jih z človeškim znanjem nismo sposobni razložiti, saj presegajo snovni svet, ki ga vidimo ali čutimo s čutili. Zajemajo svet, ki je izven snovnega sveta in govorijo, da svet ni le to, kar vidimo, otipljemo, poznamo in čutimo... Toliko ve povedati marinec o znamenjih. Včasih sem strica vprašal, če
je bil kaj osamljen, sam, ko je živel desetletja popolnoma sam v tuji
deželi. Rekel je, nikoli nisem bil sam, saj sta bila moj oče in moja
mati vedno z mano, četudi sta že davno tega umrla... Ta znamenja
govorijo o tem, da je človek več, kot le pametna telesna gmota z
možgani. povedo tudi, da človekovo bistvo ni to snovno telo, ki umrje, pač pa duh,
duša, kakor koli že to imenujemo, to je tisto, kar človeka oživlja,
lahko temu rečemo tudi Bit človeka. Snovno telo je plašč človeka, le
oblika, v kateri biva duša človeka, telo je šlašč, ki ga človek odloži, ko nejgovo telo umrje. Njegov duh pa ne umrje nikoli
in človekovo življenje se ne izniči, ampak le spremeni. Duša vsakega
človeka je neuničljivi, neumrljivi delček nečesa zelo velikega,
neskončnega, večnega, nečesa, delček Življenja, kar ne umrje nikoli. Vsi smo delček tega
neskončnega Življenja, zato ostanemo povezani med sabo za vedno,
četudi naše fizično telo premine in razpade v zemlji na atome. Ko bi se ljudje
tega resnično zavedali, da smo v svojem bistvu v tem vsi povsem enaki,
potem bi živeli povsem drugače in na svetu bi ne bilo toliko
sovraštva, egoizma in gorja, ne bi bilo neenakosti, revnih in bogatih,
ubogih in zapuščenih, med ljudmi bi bila sloga, razumevanje in
Ljubezen. Vsi ljudje so v tem povezani med sabo, le zavedajo se tega še
ne.
l.p.
marinec
Citiraj
Citirano; [i][b]...v glavnem dogajajo se nerazložljive stvari, jaz pa upam da je to moja mami ki nam želi povedati, da je še vedno z nami...
Ima kdo podobne izkušnje? Verjamete, da so naši bližnji še vedno z nami?[/b][/i]
V zvezi s tem lahko povem naslednje, stari ljudje so temu rekli
znamenje ali po domače, cahn. Ko človek umrje, se sprosti silna
energija in včasih se ta dotakne ljudi, ki so bili umrli osebi zelo
blizu in bili tesno povezani z njo. Vem za nekaj primerov znamenj, ki sem
jih ali sam doživel ali pa mi je zanje povedal človek, ki se ni zlagal
ali si dogodka izmislil...
Zgodilo se je pri nas doma. Iz bližnje vasi je včasih pri nas počakala
na svojo edino hčerko starejša ženska, njena hči je hodila v večerno
šolo in do doma si ni upala iti sama, ker je pot dolga, vodi skozi
gozd in ker je prihajala domov iz mesta z avtobusom šele pozno zvečer.
Pozimi je bil kratek dan, sneg in globoki zameti so bili, burja je
brila in bilo je mrzlo. Ta ženska je tako vsak dan prihajala hčerki
naproti, da bi jo pospremila domov, ta hči je bila vse, kar je imela.
Moja mati je imela rada družbo, pri njej je bil vsakdo vedno
dobrodošel in pri nas je v topli kuhinji počakala na gorkem vsak večer
na zadnji avtobus in na svojo hčer. Ko je čakala, je pila čaj, se
grela ob štedilniku in kramljala z mojo materjo, pripovedovala je
zgodbe, veliko zgodb in jaz sem jo poslušal, vedno sem rad poslušal
starejše ljudi in njihove zgodbe, to mi je bilo od nekdaj neznansko
všeč. Pripovedovala je o vojni, o italijanski okupaciji in o tem, kako
so jo Italijani kot majhno pučko, ki ji je bilo ime Danica, klicali
Pikola Dani. Tako ji tudi moj oče in mati nista nikoli drugače rekla
kot - Pikola Dani, ko sta se kaj pogovarjala o njej. Več let je njena
hči hodila v večerno šolo in enako dolgo je Pikola Dani pri nas vsak
večer med tednom čakala zadnji avtobus. Vsakič, ko je priša, je trdo
zaprla vežna vrata z sabo, obesila torbo, svoj plašč in dva dežnika,
zase in za hčerko, na kljuko obešalnika v veži in se prišla pogret v
kuhinjo, kjer je običajno bila moja mati in je pripravljala večerjo.
Tako je bilo večer za večerom, dokler se enkrat ni nekaj spremenilo...
Nekega večera je ni bilo. Oče in mati sta jo čakala, nato še malo
počakala in ker je ni bilo do desetih, sta odšla spat v hišo, to je, v
veliko sobo poleg veže. Kmalu po tistem so se zaklenjena vežna vrata
trdo odprla, se nato nazaj trdo zaprla, tako je bilo razločno slišati, slišala sta
ta zvok razločno oba starša in tudi jaz, ki sem spal v hiši, nakar je
zašumel plašč na klinu in zaprla so se kuhinjska vrata... Oče je hitro vstal, odprl vrata v vežo, ker
je mislil, da je pozabil zakleniti vežna vrata in da je je prišla
končno Pikola Dani z zamudo in - tam ni bilo nikogar. Oče je šel
pogledat v kuhinjo, tema in nikogar. Pogledat je šel vežna vrata,
pokljukal, bila so zaklenjena. Ni bilo nikogar, le tisti razločni in
povsem prepoznavni zvok je odmeval vsem v ušesih, zato starša nato
nista mogla zaspati in spraševala sta se, kaj bi lahko to bilo in mene
je bilo - groza. Potem Pikole Dani ni bilo nikoli več k nam. Oče je
rekel čez par dni, da bi bilo dobro iti pogledat, če je zbolela, da nekaj
je gotovo narobe... in preden je to storil, morda po enem tednu je prišla
novica, da je njena hčerka odšla od doma pred enim tednom, odšla je k
svojemu fantu in ostala v mestu. Mati, Pikola Dani je bila zato gotovo zelo
žalostna, ker je ostala povsem sama v majhni hiški in našli so jo
sosedje po enem tednu mrtvo na postelji. Tisto je bilo znamenje.
Prišla nam je povedat, da umira, ker sta bila moja starša njena edina
družba vse večere dolga tri ali štiri leta in ker sta ji včasih dala
jesti za večerjo in vročega čaja in se je pri nas pogrela, ko je bila
zunaj zima in mraz... Bilo je to prvo znamenje, katerega sem doživel
že kot otrok.
Do pred nedavnim sem skrbel več let zapored za skoraj 90 let starega
starčka, strica, ki je bil zadnji mesec večinoma v bolnišnici zaradi
kapi, ki so se ponavljale. Na tem svetu sem bil edini človek, ki mu je
bil blizu, njegov edini bližnji sorodnik in skrbel sem za njega 4 leta
tako, kot sem mu obljubil pred skoraj 30 leti, ko sem ga šel obiskat
čez lužo, kjer je živel sam, a vrnit se takrat še ni hotel, vedno je
bilo še kaj za urediti tam... No, štiri leta pred smrtjo se je nekaj
premaknilo v njemu in želel si je vrnitve v domači kraj, poslal sem ponj in ga pripeljal v njegovo rojstno
hišo, kjer sem skrbel za njega.
Sedel sem tako lani, sredi avgusta, neko nedeljo popoldne, okrog
sedmih zvečer, v novem skednju, ki ga zapirajo Hormanova dvižna vrata,
dolga 6 metrov in visoka 3.5 metra, težka skoraj eno tono,
protivlomna, z elektromotorjem preko polžastega prenosa gnana in z
dodatno električno protivlomno zavoro. Še tri taka so vg rajena v objekt v sosednjem prostoru in vseskozi delujejo brez težav. Sedel sem v prostoru na klopci,
s hrbtom obrnjen proti tem dvižnim vratom in gledal neko zadevo,
premišljeval in čakal nekoga, da se oglasi tam, da pogledava skupaj tisto reč in
da dorečeva neko zadevo. Sedel sem meter od teh vrat, ki so bila za
mojim hrbtom. Skozi štiri okna je svetilo večerno sonce pod nizkim
kotom meni v obraz in me grelo, bilo je sredi avgusta, še danes se
spomnim tistega trenutka povsem živo in toplote sonca, ki me je
grela... Naenkrat se mi je zazdelo, začutil sem, kot bi šel za mano nekdo prav
potiho in precej hitro, začutil sem ga kot topel piš, ki me je objel in vrata za mano so se
pričela s hrupom dvigovati, se dvignila do vrha in se potem ustavila povsem odprta. Ne da
bi se ozrl, sem čez ramo rekel; Sin, ne dviguj vrat, naj ostanejo
zaprta...! Ko pa sem se ozrl čez ramo nazaj proti komandni plošči ob
vratih na podboju, ni bilo tam - nikogar. Mislil sem namreč, da je
prišel sin, odprl vrata in potem odšel nekam ven ali pa v sosednji
prostor. Pogledam v sosednji prostor, ni bilo nikogar. Pogledam po
dvorišču, nikogar, za stavbo tudi nikogar. Na vrtu, popolnoma ograjenem z meter in pol visoko ograjo - nikogar. Zunaj se je sprehajal moj
pes, hud kraški ovčar, bil je miren in je pomigal z repom, ko me je
videl, torej, nihče ni prišel od tujih ljudi v bližino. Nihče ni mogel
priti od zunaj preko ograje ali skozi vrtna vrata. Pustil sem torej
dvižna vrata skednja odprta in odšel iz skednja domov, sto metrov
daleč, da bi vprašal sina, če je on odprl vrata. Sin je spal v nedeljo
pozno popoldne v svoji sobi in se je le stežka prebudil, bil je
utrujen. Ni imel pojma o čem govorim. Šel sem nazaj in premišljeval,
kaj bi to lahko bilo in kaj to pomeni. Poklical sem serviserja in monterja Hormanovih vrat po mobitelu. Javil se je in povedal, da se vrata odpro izključno s pritiskom na gumb za
dvig na komandni plošči, ki je bil za mojim hrbtom, na notranji strani
vrat, v prostoru, da ni nobene druge možnosti, da se vrata dvignejo, saj imajo certifikat, vse teste in so deklarirana kot protivlomna in 100% zanesljiva,
ker so vrata elektromotorno gnana in jih v mirujočem položaju dodatno
zaklepa samozaporni polžev reduktor in še dodatna elektromagnetna
sklopka. Tudi z večmeterskim vzvodom jih ni mogoče na noben način
dvigniti niti za nekaj centimetrov. To sva skupaj preverila s sodelavcem, ki je magister strojništva, bnaknadno še enkrat, po stričevem pogrebu. Ni variante, da večkrat varovana vrata, varovana tako mehansko s samozapornim polževim reduktorjem in električno, z elektromagnetno dodatno zavoro, odpre karkoli drugega, kot pritisk na stikalo za dvig. Nekdo je moral pritisniti na
dvižni gumb, ni nobene druge variante, je dejal, a vedel sem, da ni
bilo tam nikogar, ki bi to lahko storil... Razen, če ni bil tisti topli
piš za mojim hrbtom tisto, na kar sem takrat za hip pomislil in je to pritisnilo na gumb za dvig vrat...? Ko sem pomislil na to, so se mi naježile vse dlake po telesu.
Naslednje jutro me je namreč na poti v službo poklical zdravnik iz
bolnišnice, kjer se je zdravil stric in sporočil, da je prejšnji večer
okrog sedmih moj stric umrl. Vedel sem sedaj, kaj je bilo tisto
znamenje od včeraj; stric se je prišel poslovit in je naredil eno in
edino stvar, ki sem jo potem, ko sem izvedel za to novico, povsem
razumel in ni me bilo več groza. Bil sem spet povsem miren in sem vedel nekaj več.
Povedal bom, zakaj se je to zgodilo natanko tako in kaj je pomenilo.
Ko je bil stric včasih že slab in ko so se mu včasih možgani izgubili
v njegovih spominih, ko je želel nekam oditi, pa ni vedel natanko,
kam, v svobodo, kot je rekel, želel je nazaj v Montano, želel je nekam
v svobodo. Včasih je tudi dejansko odšel od doma, z avtobusom v
najbližje manjše mestece in šel sem za njim z avtom, ko so mi
povedali, kje so ga videli in sem ga pripeljal nazaj. Včasih sem zato
takrat, ko so se mu možgani spet izgubili v ameriškem Skalnem gorovju,
ki ga je vsake toliko časa hudo pogrešal, saj je tam preživel večino
svojega življenja, ko je hotel oditi nazaj v Montano čez Bloke in čez
Boncar, zaklenil vežna vrata, da bi se spet ne izgubil in da ga ne bi
zbil kak avto na cesti. Takrat je bil zelo hud in je rekel; Rad bi šel
na svobodo, nekam na svobodo... Ni razumel, kako ga noge več ne
nesejo, kot takrat, ko je imel petdeset let in da ni več siguren v
koraku in da pozabi, kje je doma, da je sedaj v rojstnem kraju in da
je med Skalnim gorovjem in njegovim domačim, rojstnim krajem, cel
ocean razdalje. Včasih je gledal nato na globus in v Atlas in potem
čez čas spet razumel, kje je sedaj. No, ko se je pritožil in se potem
spet zavedel razdalje, sem mu nato potem odprl vežna vrata, jih pustil
na stežaj odprta, stopil vstran in mu rekel; Stric, saj ste svobodni,
ves svet je vaš, lahko greste kamorkoli, ampak, saj veste, da ste sem
prišli z avionom, tu ste doma in veste, da peš ne pridete dlje, kot 50 metrov do glavne ceste, kjer
vas lahko sesuje prvi avto, ki bo prišel mimo. Takrat je rekel;
razumem, kar zaprite vrata, nikamor ne bom šel...
Večkrat sem mu tako odprl vrata na stežaj, se odmaknil in mu s tem povedal, da je
svoboden, da jih zaklenem samo včasih zaradi njegove varnosti in ne zaradi
česa drugega, da je svoboden, to sem mu pokazal in povedal večkrat, ne
le enkrat. Morda je bilo to trikrat, morda petkrat v zadnjih dveh
letih. Nisem želel, da se čuti zaprtega, ampak svobodnega. To
sem mu povedal vsakič, ko se mu je um spet zbistril in je to dejanje
razumel.
Ko je umrl tisto nedeljo sredi avgusta, okrog sedmih zvečer, sem
čutil, kot bi šel nekdo za mano, začutil sem ga kot rahel piš, ki
nastane, če ti gre nekdo meter za hrbtom in vrata, ki se ne morejo
odpreti sama od sebe, nova, tono težka, najmodernejša vrata, so se
odprla do vrha sama od sebe! Pravzaprav, sama od sebe se ne morejo
odpreti pod nobenim pogojem, je zatrdil potem tudi proizvajalec... Odprl
jih je moj stric, tisti trenutek in medtem, ko je v bolnici umiral in ko je umrl in mi
prišel povedat tole;
[i]Sedaj sem končno popolnoma - svoboden![/i]
Vse to je bilo res. Povedal sem za ta dogodek starejšemu župniku, ki
je bil stričev prijatelj in ki je strica pokopaval. Njegova sestra, ki
skrbi za tega duhovnika, je takoj rekla; ja, to je bil res cahen, tudi
midva veva za podoben dogodek. Potem je povedala takole...
Po vojni, ko so pobijali zmagovalci vse, ki jim niso bili povšeči
barve, krive in vmes tudi povsem nedožne, vse povprek in brez sodbe,
je bil zajet tudi njun mladoletni brat in odpeljan v Rog. Bil je star
17 let. Mnogo let nazaj pred dogodkom, ki ga je ta gospa opisala, ko je
bil njun bratec star šele 12 let, pred vojno, je nekoč ta bratec vzel
v roke novo budilko, tako na dve veliki kladivci in jo - povsem razstavil, da
bi videl, kako deluje. Sestaviti je revež nazaj ni več znal in mati je
pospravila sestavne dele v škatlo, prazno budilko, s kazalci
obrnjenimi proti zemlji, brez vsake vsebine, brez enega zobnička v ohišju, brez vseh
vzmeti, pa postavila na omaro. Enkrat jo bomo dali popraviti, ko bo
denar za to, je dejala. Tam na omari je budilka dočakala vojno in nato
konec vojne in ... Tisto popoldne, neko nedeljo po koncu vojne, ko sta
sedela ta duhovnik, takrat je bil še mlad fant, njegova sestra in
njuna mati v izbi, je naenkrat začela tista prazna budilka na ves glas
tiktakati, začela je zvoniti in vsem trem se je naježila koža in
postavili vsi lasje pokonci. Njuna mati je naenkrat rekla; Ne bojta
se, našega Jožeta so ustrelili. Res so jim drugi dan sporočili, da so
v Rogu ustrelili njihovega brata in sina, tega fanta, ki je pred
mnogimi leti razstavil tisto budilko, pa je ni uspel nikoli več
sestaviti nazaj. Prazna budilka je pet minut tiktakala in zvonila in jima povedala,
da se je čas nekega življenja iztekel... Ko je ženska to meni pripovedoval,
je jokala, in stari dughovnik si je brisal oči, čeprav je od tistega dogodka minilo skoraj 70 let.
Znamenja ali cahni so dogodki, ki jih z človeškim znanjem nismo sposobni razložiti, saj presegajo snovni svet, ki ga vidimo ali čutimo s čutili. Zajemajo svet, ki je izven snovnega sveta in govorijo, da svet ni le to, kar vidimo, otipljemo, poznamo in čutimo... Toliko ve povedati marinec o znamenjih. Včasih sem strica vprašal, če
je bil kaj osamljen, sam, ko je živel desetletja popolnoma sam v tuji
deželi. Rekel je, nikoli nisem bil sam, saj sta bila moj oče in moja
mati vedno z mano, četudi sta že davno tega umrla... Ta znamenja
govorijo o tem, da je človek več, kot le pametna telesna gmota z
možgani. povedo tudi, da človekovo bistvo ni to snovno telo, ki umrje, pač pa duh,
duša, kakor koli že to imenujemo, to je tisto, kar človeka oživlja,
lahko temu rečemo tudi Bit človeka. Snovno telo je plašč človeka, le
oblika, v kateri biva duša človeka, telo je šlašč, ki ga človek odloži, ko nejgovo telo umrje. Njegov duh pa ne umrje nikoli
in človekovo življenje se ne izniči, ampak le spremeni. Duša vsakega
človeka je neuničljivi, neumrljivi delček nečesa zelo velikega,
neskončnega, večnega, nečesa, delček Življenja, kar ne umrje nikoli. Vsi smo delček tega
neskončnega Življenja, zato ostanemo povezani med sabo za vedno,
četudi naše fizično telo premine in razpade v zemlji na atome. Ko bi se ljudje
tega resnično zavedali, da smo v svojem bistvu v tem vsi povsem enaki,
potem bi živeli povsem drugače in na svetu bi ne bilo toliko
sovraštva, egoizma in gorja, ne bi bilo neenakosti, revnih in bogatih,
ubogih in zapuščenih, med ljudmi bi bila sloga, razumevanje in
Ljubezen. Vsi ljudje so v tem povezani med sabo, le zavedajo se tega še
ne.
l.p.
marinec