Ne verjamem v življenje po smrti.

Ne verjamem v življenje po smrti.

Oj, no, nisem videla gasilca, pač njegov grob z svežimi rožami, venci in to. Hehe, videti pokojnega pa se mi že zdi preveč.

Oj, no, nisem videla gasilca, pač njegov grob z svežimi rožami, venci in to. Hehe, videti pokojnega pa se mi že zdi preveč.

Oj, moj brat je vrgel mamin telefon v smeti, kar tako, češ da je zanič, glih malo preden je umrla. Jaz sem se razkurila, saj meni denar ne pada z neba, telefon pa le nekaj velja, treba je zamenjat ne vem kaj, aja punilec nek star, ki ga imam doma. Izvlekla sem ga iz smeti, pošpricala robček z tistim za dezinficirat roke in prebrisala ga in čez nekaj časa uporabim njen telefon za poklicat nekoga, npr. očeta, thja saj bi ga kap da vidi njeno ime na svojemu mobitelu, hehe še posebej pa nekdo od tistih prijateljic, ki verjame v zbujanje duš, obiskovanje in razne znake.

Je pa res da sem imela en strašen občutek na pokopališču, kje sem se sprehajala (ni mi nikoli bilo grozno pokopališče do takrat). Imela sem občutek da od enega mesta hočem zbežat, da je nekdo okoli mene, da nisem sama, in ko sem se obrnila, sem videla kakšen dan pred tem pokopanega domačina, gasilca. Hotela sem iti čimprej stran, ampak kot da bi mi rekel da ga ne puščam samega, da gre z mano, grozen občutek. Nekak smo se zmenili če obstajajo varuhi, da me lahko obišče kjerkoli hehe, ampak da res nebi ostala in sem prvič v življenju zbežala z pokopališča. Bala sem se približati temu mestu na en meter, čeprav nikoli, niti za družino z tem nisem imela težav. To pa je bilo nekaj neverjetnega.

Oj, moj brat je vrgel mamin telefon v smeti, kar tako, češ da je zanič, glih malo preden je umrla. Jaz sem se razkurila, saj meni denar ne pada z neba, telefon pa le nekaj velja, treba je zamenjat ne vem kaj, aja punilec nek star, ki ga imam doma. Izvlekla sem ga iz smeti, pošpricala robček z tistim za dezinficirat roke in prebrisala ga in čez nekaj časa uporabim njen telefon za poklicat nekoga, npr. očeta, thja saj bi ga kap da vidi njeno ime na svojemu mobitelu, hehe še posebej pa nekdo od tistih prijateljic, ki verjame v zbujanje duš, obiskovanje in razne znake.

Je pa res da sem imela en strašen občutek na pokopališču, kje sem se sprehajala (ni mi nikoli bilo grozno pokopališče do takrat). Imela sem občutek da od enega mesta hočem zbežat, da je nekdo okoli mene, da nisem sama, in ko sem se obrnila, sem videla kakšen dan pred tem pokopanega domačina, gasilca. Hotela sem iti čimprej stran, ampak kot da bi mi rekel da ga ne puščam samega, da gre z mano, grozen občutek. Nekak smo se zmenili če obstajajo varuhi, da me lahko obišče kjerkoli hehe, ampak da res nebi ostala in sem prvič v življenju zbežala z pokopališča. Bala sem se približati temu mestu na en meter, čeprav nikoli, niti za družino z tem nisem imela težav. To pa je bilo nekaj neverjetnega.

Moja mamica mi je pravkar rekla, da verjame, da bo v prihodnjem življenju prišla v večno kurbišče kjer bo deležna orgazmov na vekov veke.

Moja mamica mi je pravkar rekla, da verjame, da bo v prihodnjem življenju prišla v večno kurbišče kjer bo deležna orgazmov na vekov veke.

Pozdravljeni zanima me kaj pomenijo sanje da sem bila pri sestri gledala televizijo in naenkrat začela na tv dobivati sporočila nevem kaj vse to sem si zapomnila da je pisalo v soboto čez dva dnu boš umrla zanima me pomen teh sanj hvala za odgovor.

Pozdravljeni zanima me kaj pomenijo sanje da sem bila pri sestri gledala televizijo in naenkrat začela na tv dobivati sporočila nevem kaj vse to sem si zapomnila da je pisalo v soboto čez dva dnu boš umrla zanima me pomen teh sanj hvala za odgovor.

Verjeti ali ne verjeti. Potrebno je izkusiti. Jaz verjamem. Pred dvema letoma se je tudi pri nas dogajalo nenavadno.
Moja punčka je bila mrtvorojena. malo pred novim letom. Sedaj vem, da se mi je oglasila na njen 18. rojstni dan. Najprej je pri sinu izginila iz namizne lučke žarnica. Ko mi je to rekel, sem odgovorila , da kar tako ne more izginiti.
Potem je izginil glavnik. Po treh dneh se je pojavil. Lučka je še kar naprej imela težave. Kabel je ves čas ( dva dni) lezel iz vtičnice. Potem pa sin rekel, da je zamenjal podaljšek in da bo mir. Pa je bil. Krona vsega pa je bilo na njen rojstni dan. Bil je petek. Mož je bil doma. Skupaj sva šla v trgovino. Ko sva prišla domov, odloživa nakup in tudi poročne prstane. Da ne moti pri delu. Popoldne pa sv hotela ven na sprehod. Prstana nikjer. Je že padel nižje na poličko v veži. Pa ga ni bilo. Ga bom poiskala naslednji dan.
Naslednji dan naša veža še ni bila tako čista. Prstana pa nikjer. Mož bo šel kar novega delat. Počakajmo še malo.Potem je šel od doma, brez prstana, pač.
Ko pa se je vrnil, se je sezuval in naslanjal na podboj vrat. Zraven je stala moja mama s svečo za betlehemski ogenj, jaz pa sem stala pri štedilniku.To je bilo v velikosti 1m2. Iznenda za mojim hrbtom nekaj zazveni. Obrnem se in iz nič je padel na tla možev prstan. Takrat sem v sebi začutila tako srečo. Moja mama pa je rekla, da kaj takega še ni doživela.
Kasneje sem govorila s kolegico, ki mi je potrdila, da me je obiskala moja punčka in si malo privoščila sina in nas. Sporočila je, da nas ima rada.
Ta izkušnja je bila tako lepa. Mož še vedno ne verjame v dušice, čeprav je bil zraven.

Verjeti ali ne verjeti. Potrebno je izkusiti. Jaz verjamem. Pred dvema letoma se je tudi pri nas dogajalo nenavadno.
Moja punčka je bila mrtvorojena. malo pred novim letom. Sedaj vem, da se mi je oglasila na njen 18. rojstni dan. Najprej je pri sinu izginila iz namizne lučke žarnica. Ko mi je to rekel, sem odgovorila , da kar tako ne more izginiti.
Potem je izginil glavnik. Po treh dneh se je pojavil. Lučka je še kar naprej imela težave. Kabel je ves čas ( dva dni) lezel iz vtičnice. Potem pa sin rekel, da je zamenjal podaljšek in da bo mir. Pa je bil. Krona vsega pa je bilo na njen rojstni dan. Bil je petek. Mož je bil doma. Skupaj sva šla v trgovino. Ko sva prišla domov, odloživa nakup in tudi poročne prstane. Da ne moti pri delu. Popoldne pa sv hotela ven na sprehod. Prstana nikjer. Je že padel nižje na poličko v veži. Pa ga ni bilo. Ga bom poiskala naslednji dan.
Naslednji dan naša veža še ni bila tako čista. Prstana pa nikjer. Mož bo šel kar novega delat. Počakajmo še malo.Potem je šel od doma, brez prstana, pač.
Ko pa se je vrnil, se je sezuval in naslanjal na podboj vrat. Zraven je stala moja mama s svečo za betlehemski ogenj, jaz pa sem stala pri štedilniku.To je bilo v velikosti 1m2. Iznenda za mojim hrbtom nekaj zazveni. Obrnem se in iz nič je padel na tla možev prstan. Takrat sem v sebi začutila tako srečo. Moja mama pa je rekla, da kaj takega še ni doživela.
Kasneje sem govorila s kolegico, ki mi je potrdila, da me je obiskala moja punčka in si malo privoščila sina in nas. Sporočila je, da nas ima rada.
Ta izkušnja je bila tako lepa. Mož še vedno ne verjame v dušice, čeprav je bil zraven.

Tunel je prehod iz fizičnega v nefizično življenje.

Življenje je večno. Oblika (telo) ni večna, je le začasna preobleka duše za bivanje v fizičnem svetu. Semkaj pridemo skozi tunel, in tudi odidemo skozi tunel, a ta je zgrajen iz finejše materije, ki ga fizična čutila ne zaznajo.
Tudi vsi, ki imajo za sabo klinično smrt, ne doživljajo prehoda na popolnoma enak način, podobno kot je porod lahko ob vseh skupnih značilnostih, za posameznike kar specifičen dogodek.

Ko je umrla mama, se mi je še v istem dnevu telepatsko javila. Naj povem, da je bila prej popolna ateistka, z vero v posmrtni nič. Opisala je prehod skozi tunel in sprejem njene primarne družine. Potem je šla v nekakšno čistilno komoro (vice), kjer se predelajo čustveni vzorci iz pravkar zaključene utelesitve. Po 'očiščenju' je šla naprej, v mentalni nivo (t.im. nebesa), kjer je za predelat umske vzorce pretekle inkarnacije. To predeluje v svoji skupini duš in poteka podobno kot učenje v razredu. Poudarila je, kako važno je imeti vse zamere predelane že tukaj (za časa življenja), da ne nosimo s seboj nepotrebne čustveno-miselne prtljage. Kajti nerazumljeno 'učno' snov se pridemo ponovno učit, seveda v novi obliki, to je v novem telesu.

Splača se prebrat knjige kot so Usoda duš in Potovanje duš.

Tunel je prehod iz fizičnega v nefizično življenje.

Življenje je večno. Oblika (telo) ni večna, je le začasna preobleka duše za bivanje v fizičnem svetu. Semkaj pridemo skozi tunel, in tudi odidemo skozi tunel, a ta je zgrajen iz finejše materije, ki ga fizična čutila ne zaznajo.
Tudi vsi, ki imajo za sabo klinično smrt, ne doživljajo prehoda na popolnoma enak način, podobno kot je porod lahko ob vseh skupnih značilnostih, za posameznike kar specifičen dogodek.

Ko je umrla mama, se mi je še v istem dnevu telepatsko javila. Naj povem, da je bila prej popolna ateistka, z vero v posmrtni nič. Opisala je prehod skozi tunel in sprejem njene primarne družine. Potem je šla v nekakšno čistilno komoro (vice), kjer se predelajo čustveni vzorci iz pravkar zaključene utelesitve. Po 'očiščenju' je šla naprej, v mentalni nivo (t.im. nebesa), kjer je za predelat umske vzorce pretekle inkarnacije. To predeluje v svoji skupini duš in poteka podobno kot učenje v razredu. Poudarila je, kako važno je imeti vse zamere predelane že tukaj (za časa življenja), da ne nosimo s seboj nepotrebne čustveno-miselne prtljage. Kajti nerazumljeno 'učno' snov se pridemo ponovno učit, seveda v novi obliki, to je v novem telesu.

Splača se prebrat knjige kot so Usoda duš in Potovanje duš.

Tudi jaz bi rada to vedela

Tudi jaz bi rada to vedela

Dober Dan,
Ali vi vrjamete v živlenje po smrti?
Jaz vrjama saj sem že dosti krat zagledala temno senco ki je hitro švignila mimo mene.
Neko noč sem nekaj sanjala in naenkrat sem slišala kričanje,vstala sem se in naenkrat zagledala maškega ki je bil cel porezan in naenkrat je izginil.Ponovno sem se vstala in spet je bil tam.Zaslišala sem glasove.
In rada bi izvedela kako je s tem tunelom?

Lep pozdrav.

Dober Dan,
Ali vi vrjamete v živlenje po smrti?
Jaz vrjama saj sem že dosti krat zagledala temno senco ki je hitro švignila mimo mene.
Neko noč sem nekaj sanjala in naenkrat sem slišala kričanje,vstala sem se in naenkrat zagledala maškega ki je bil cel porezan in naenkrat je izginil.Ponovno sem se vstala in spet je bil tam.Zaslišala sem glasove.
In rada bi izvedela kako je s tem tunelom?

Lep pozdrav.

lep pozdrav,
mene zanima če je to vse res kaj so govorice ,da je tunel,...
Če kdo ve naj mi prosim odgovori.

lep pozdrav,
mene zanima če je to vse res kaj so govorice ,da je tunel,...
Če kdo ve naj mi prosim odgovori.

Želim si, da bi se kmalu srečala z mojimi, ki so odšli. Sanje niso dovolj.

Želim si, da bi se kmalu srečala z mojimi, ki so odšli. Sanje niso dovolj.

- Povzeto po nedavnem dogodku -

Na ljubljanskem pokopališču sem šla mimo pogrebcev, ki so se ravno poslavjali od umrlega svojca, znanca, prijatelja... Ravno razhajali so se, ko sem zaslišala pogovor parih že odhajajočih pogrebcev. Kar zmrazilo me je, ko je nekdo vprašal:

Ne vem, ali se mi je samo zazdelo, toda skoraj bi lahko prisegel, da sem videl (pokojnega) prijatelja, kako zmedeno gleda okoli sebe, kot da bi se čudil za kaj, da je tu in iskal svoj grob.

Spogledali so se in rekli, da je bila res prisotna neka čudna energija.

Ne verjamem, da je bilo to neko skupinsko psihotično stanje, saj z malo tenkočutnosti tudi sami lahko občutimo posebno energijo oz. prisotnost, ki se je ne da opisati oz. si jo ne znamo razumsko razložiti ob obisku na grobovih naših preminulih. Če le nismo tam zgolj zato, da na hitro prižgemo svečo, položimo cvetje in odvihramo, ker nas preganjajo vsakodnevne obveznosti.
Kajti tam se čas ustavi.

- Povzeto po nedavnem dogodku -

Na ljubljanskem pokopališču sem šla mimo pogrebcev, ki so se ravno poslavjali od umrlega svojca, znanca, prijatelja... Ravno razhajali so se, ko sem zaslišala pogovor parih že odhajajočih pogrebcev. Kar zmrazilo me je, ko je nekdo vprašal:

[b]Ne vem, ali se mi je samo zazdelo, toda skoraj bi lahko prisegel, da sem videl (pokojnega) prijatelja, kako zmedeno gleda okoli sebe, kot da bi se čudil za kaj, da je tu in iskal svoj grob.[/b]

Spogledali so se in rekli, da je bila res prisotna neka čudna energija.

Ne verjamem, da je bilo to neko skupinsko psihotično stanje, saj z malo tenkočutnosti tudi sami lahko občutimo posebno energijo oz. prisotnost, ki se je ne da opisati oz. si jo ne znamo razumsko razložiti ob obisku na grobovih naših preminulih. Če le nismo tam zgolj zato, da na hitro prižgemo svečo, položimo cvetje in odvihramo, ker nas preganjajo vsakodnevne obveznosti.
Kajti tam se čas ustavi.

Opisanih dogodkov res ne moremo tolmačiti na poenostavljen način. Z vprašanjem življenja po življenju se ukvarjajo laiki, izobraženci, duhovni ljudje , vse bolj kvantna fizika ...po celem svetu. Na podlagi izkušenj ljudi. Da popravim - tistih, ki premorejo visoko stopnjo intuicije. Vsem ni dana oz. je ne prepoznajo.
Se pa strinjam z navedbo, da pravi (resnični) mediji, ki jim je dana sposobnost komunikacije z umrlimi , svojih uslug ne zaračunavajo. To je dar, ki se ga ne prodaja . O plačljivij medijih (domačih in tujih) imam svoje mnenje in na kraj pameti mi ne pade, da bi jim plačevala.

To življenje je misterij, ne da se kratkomalo postaviti tezo : Narejeni smo na ON-OFF.

[code]
JANKO IN METKA
Re: Verjamete v življenje po smrti? new

31.10.13 13:39
Lepo napisano za pravljico za lahko noč.

To se lepo bere in človek se ob tem sprosti in včasih kaj zamisli, kar je dobro in pozitivno, a to je vse.
Vse kar se nekaterim NE - dogaja, je plod delovanja naših možganov in vse je razložljivo, prav vse, to je popolnoma jasno, dokazano in utemeljeno, ter argumentirano, kar nazorno kaže zgodovina.
Nič ni narobe s takimi komentarji, samo včasih gredo nekateri malce predaleč.

lepo je verovati v nekaj dobrega da ne bo pomote, vendar da posameznice,posamezniki na ta račun služijo je pa zelo, zelo perverzno, nagnusno in nima nobene veze z duhovnostjo. Me zanima koliko časa bi taki mazači se prodajali meglo, če jim nihče ne bi nič plačal, verjemite, da po deset dneh jih ni več na sceni, to je potrebno obsoditi in je skrajna manipulacija in najnagnusnejši kriminal, podlost, da na račun žalosti, nesreče nekateri služijo, kaj mogoče duše potrebujejo denar !! KI JE ZELO PREPROSTO SVETA VLADAR !!!!

LEP DAN - NE PUSTITE SE ZAVAJATI IN ZA TO ŠE PLAČEVATI !!
[/code]

Opisanih dogodkov res ne moremo tolmačiti na poenostavljen način. Z vprašanjem življenja po življenju se ukvarjajo laiki, izobraženci, duhovni ljudje , vse bolj kvantna fizika ...po celem svetu. Na podlagi izkušenj ljudi. Da popravim - tistih, ki premorejo visoko stopnjo intuicije. Vsem ni dana oz. je ne prepoznajo.
Se pa strinjam z navedbo, da pravi (resnični) mediji, ki jim je dana sposobnost komunikacije z umrlimi , svojih uslug ne zaračunavajo. To je dar, ki se ga ne prodaja . O plačljivij medijih (domačih in tujih) imam svoje mnenje in na kraj pameti mi ne pade, da bi jim plačevala.

To življenje je misterij, ne da se kratkomalo postaviti tezo : Narejeni smo na ON-OFF.

Lepo napisano za pravljico za lahko noč.

To se lepo bere in človek se ob tem sprosti in včasih kaj zamisli, kar je dobro in pozitivno, a to je vse.
Vse kar se nekaterim NE - dogaja, je plod delovanja naših možganov in vse je razložljivo, prav vse, to je popolnoma jasno, dokazano in utemeljeno, ter argumentirano, kar nazorno kaže zgodovina.
Nič ni narobe s takimi komentarji, samo včasih gredo nekateri malce predaleč.

lepo je verovati v nekaj dobrega da ne bo pomote, vendar da posameznice,posamezniki na ta račun služijo je pa zelo, zelo perverzno, nagnusno in nima nobene veze z duhovnostjo. Me zanima koliko časa bi taki mazači se prodajali meglo, če jim nihče ne bi nič plačal, verjemite, da po deset dneh jih ni več na sceni, to je potrebno obsoditi in je skrajna manipulacija in najnagnusnejši kriminal, podlost, da na račun žalosti, nesreče nekateri služijo, kaj mogoče duše potrebujejo denar !! KI JE ZELO PREPROSTO SVETA VLADAR !!!!

LEP DAN - NE PUSTITE SE ZAVAJATI IN ZA TO ŠE PLAČEVATI !!

Lepo napisano za pravljico za lahko noč.

To se lepo bere in človek se ob tem sprosti in včasih kaj zamisli, kar je dobro in pozitivno, a to je vse.
Vse kar se nekaterim NE - dogaja, je plod delovanja naših možganov in vse je razložljivo, prav vse, to je popolnoma jasno, dokazano in utemeljeno, ter argumentirano, kar nazorno kaže zgodovina.
Nič ni narobe s takimi komentarji, samo včasih gredo nekateri malce predaleč.

lepo je verovati v nekaj dobrega da ne bo pomote, vendar da posameznice,posamezniki na ta račun služijo je pa zelo, zelo perverzno, nagnusno in nima nobene veze z duhovnostjo. Me zanima koliko časa bi taki mazači se prodajali meglo, če jim nihče ne bi nič plačal, verjemite, da po deset dneh jih ni več na sceni, to je potrebno obsoditi in je skrajna manipulacija in najnagnusnejši kriminal, podlost, da na račun žalosti, nesreče nekateri služijo, kaj mogoče duše potrebujejo denar !! KI JE ZELO PREPROSTO SVETA VLADAR !!!!

LEP DAN - NE PUSTITE SE ZAVAJATI IN ZA TO ŠE PLAČEVATI !!

Bilo je nekega sončnega popoldneva, bila je moja delovna nedelja.... v lokal kjer sem delala je prišel gost in v angleščini naročil belo kavo . odnesem mu jo in čez kakih pet minut pride za mano do šanka , možakar okrog 45 let star ..češ da bi mi nekaj povedal. sem mislila kak izgubljeni turist išče bogvekaj.
On pa pravi v angleščini seveda...sem medij , spiritualni medij. ali veste kaj je to ? imam sporočilo za vas.
mislim da sem v tistem trenutku padla na "tla" . moj oče je umrl 4 leta pred tem dogodkom in iskala sem po vsej slo nekoga ki se zna povezati z mrtvimi.
povedala sem mu da vem kaj je in kakšno je sporočilo. in začne govoriti ; 15 let se že ukvarjam z medijstvom v londonu, ampak vez ki jo imaš s svojim očetom je neverjetno močna. to vidim zelo malokrat (je sploh potrebno omeniti da mu nisem povedala da je umrl oče). pravkar stoji za tvojo levo ramo in mi predaja sporočilo. nehaj iskati, našla si kar si iskala.s tem fantom boš imela družino in veliko se bosta morala naučiti oba. vendar to boš dojela šele čez čas. vedno ko se voziš s svojim malim modrim avtom sem ob tebi in te čuvam. in tudi ko me prosiš za pomoč ti vedno pomagam,samo spomni se neverjetnih razpletov tvojih težav. in za konec... skwo (tako me je klical oči) , rad te imam.
......kaj naj rečem? bila sem presunjena! človek,anglež...brez kakršnega koli motiva ali protiplačila, mi pove vse to??
vedno sem verjela da je oče vedno ob meni...od takrat dalje pa sploh ne dvomim v energije po smrti.
lp,romana

Bilo je nekega sončnega popoldneva, bila je moja delovna nedelja.... v lokal kjer sem delala je prišel gost in v angleščini naročil belo kavo . odnesem mu jo in čez kakih pet minut pride za mano do šanka , možakar okrog 45 let star ..češ da bi mi nekaj povedal. sem mislila kak izgubljeni turist išče bogvekaj.
On pa pravi v angleščini seveda...sem medij , spiritualni medij. ali veste kaj je to ? imam sporočilo za vas.
mislim da sem v tistem trenutku padla na "tla" . moj oče je umrl 4 leta pred tem dogodkom in iskala sem po vsej slo nekoga ki se zna povezati z mrtvimi.
povedala sem mu da vem kaj je in kakšno je sporočilo. in začne govoriti ; 15 let se že ukvarjam z medijstvom v londonu, ampak vez ki jo imaš s svojim očetom je neverjetno močna. to vidim zelo malokrat (je sploh potrebno omeniti da mu nisem povedala da je umrl oče). pravkar stoji za tvojo levo ramo in mi predaja sporočilo. nehaj iskati, našla si kar si iskala.s tem fantom boš imela družino in veliko se bosta morala naučiti oba. vendar to boš dojela šele čez čas. vedno ko se voziš s svojim malim modrim avtom sem ob tebi in te čuvam. in tudi ko me prosiš za pomoč ti vedno pomagam,samo spomni se neverjetnih razpletov tvojih težav. in za konec... skwo (tako me je klical oči) , rad te imam.
......kaj naj rečem? bila sem presunjena! človek,anglež...brez kakršnega koli motiva ali protiplačila, mi pove vse to??
vedno sem verjela da je oče vedno ob meni...od takrat dalje pa sploh ne dvomim v energije po smrti.
lp,romana

Vedno mi je bilo zanimivo poslušati zgodbe o duhovih, znamenjih, dušah, duhovnih stvareh... itd.,čeprav sem jih jemala z rezervo. Nekako nisem najbolj verjela v te zadeve... Vse do dneva, ko se mi je v noči/jutru 1.novembra, ravno na dan mrtvih, v grozni prometni nesreči ubila prijateljica... živa, ujeta utonila v avtu... Tisto noč me je ob uri njene smrti iz sanj "zbudil" pred kratkim umrli sosed z besedami "ej ti" in me sunil z roko... Sicer so bile le sanje, ampak tako doživete, da me je bilo še nekaj časa strah... kar se mi še nikdar ni zgodilo... Kot bil bil dejansko poleg mene... Tako resnično je bilo. V bistvu je šlo za sekundo, preblisk, ki me je zbudil iz sanj. Bila me je groza in sem potrebovala še kakšno uro, da sem se umirila in zaspala nazaj... Naslednje jutro pa sem izvedela novico.. Sprva zaradi šoka itak nisem razmišljala o teh stvareh.. Čez nekaj dni pa sem malo razmišljala in sem se spomnila na te sanje... ter ugotovila, da se uri, ko sem se zbudila in ko je ona umrla popolnoma skladata. Kaj naj rečem... Pač preprosto, nekaj mora biti na tem. Nisem nek duhovni fanatik, ampak določene izkušnje preprosto ne morejo biti naključne.

Vedno mi je bilo zanimivo poslušati zgodbe o duhovih, znamenjih, dušah, duhovnih stvareh... itd.,čeprav sem jih jemala z rezervo. Nekako nisem najbolj verjela v te zadeve... Vse do dneva, ko se mi je v noči/jutru 1.novembra, ravno na dan mrtvih, v grozni prometni nesreči ubila prijateljica... živa, ujeta utonila v avtu... Tisto noč me je ob uri njene smrti iz sanj "zbudil" pred kratkim umrli sosed z besedami "ej ti" in me sunil z roko... Sicer so bile le sanje, ampak tako doživete, da me je bilo še nekaj časa strah... kar se mi še nikdar ni zgodilo... Kot bil bil dejansko poleg mene... Tako resnično je bilo. V bistvu je šlo za sekundo, preblisk, ki me je zbudil iz sanj. Bila me je groza in sem potrebovala še kakšno uro, da sem se umirila in zaspala nazaj... Naslednje jutro pa sem izvedela novico.. Sprva zaradi šoka itak nisem razmišljala o teh stvareh.. Čez nekaj dni pa sem malo razmišljala in sem se spomnila na te sanje... ter ugotovila, da se uri, ko sem se zbudila in ko je ona umrla popolnoma skladata. Kaj naj rečem... Pač preprosto, nekaj mora biti na tem. Nisem nek duhovni fanatik, ampak določene izkušnje preprosto ne morejo biti naključne.

tunel je napisal/a:

Sin je v starosti 4 let doživel zastoj srca. Ob intenzivni reanimaciji je srce začelo utripati po 10 minutah. Ko je okreval ( iz umetne kome so ga prebudili po 2 dneh) je natančno opisal tunel, lebdenje, lepo sonce (tam ga je čakala pokojna babica) in hudo jezo, ker so ga zdravniki vlekli stran od nje.

Smrti se ne boji. To je problematično predvsem zaradi njegovega odnosa do nevarnosti za lastno življenje.Zanj je življenje le nekak prehod v nek drug čas.

Precej naporno življenje zame! Stalno me skrbi, kdaj bo s kakim adrenalinskim športom prestopil mejo in odšel skozi tunel...

Bojans, kako se ti soočaš sam s samo ?!

Saj je res tako.

[quote="tunel"]Sin je v starosti 4 let doživel zastoj srca. Ob intenzivni reanimaciji je srce začelo utripati po 10 minutah. Ko je okreval ( iz umetne kome so ga prebudili po 2 dneh) je natančno opisal tunel, lebdenje, lepo sonce (tam ga je čakala pokojna babica) in hudo jezo, ker so ga zdravniki vlekli stran od nje.

[i][b][u]Smrti se ne boji.[/u][/b][/i] To je problematično predvsem zaradi njegovega odnosa do nevarnosti za lastno življenje.Zanj [u][i][b]je življenje le nekak prehod v nek drug čas.[/b][/i][/u]

Precej naporno življenje zame! Stalno me skrbi, kdaj bo s kakim adrenalinskim športom prestopil mejo in odšel skozi tunel...

Bojans, kako se ti soočaš sam s samo ?![/quote]

Saj je res tako.

Citirano; ...v glavnem dogajajo se nerazložljive stvari, jaz pa upam da je to moja mami ki nam želi povedati, da je še vedno z nami...

Ima kdo podobne izkušnje? Verjamete, da so naši bližnji še vedno z nami?

V zvezi s tem lahko povem naslednje, stari ljudje so temu rekli
znamenje ali po domače, cahn. Ko človek umrje, se sprosti silna
energija in včasih se ta dotakne ljudi, ki so bili umrli osebi zelo
blizu in bili tesno povezani z njo. Vem za nekaj primerov znamenj, ki sem
jih ali sam doživel ali pa mi je zanje povedal človek, ki se ni zlagal
ali si dogodka izmislil...

Zgodilo se je pri nas doma. Iz bližnje vasi je včasih pri nas počakala
na svojo edino hčerko starejša ženska, njena hči je hodila v večerno
šolo in do doma si ni upala iti sama, ker je pot dolga, vodi skozi
gozd in ker je prihajala domov iz mesta z avtobusom šele pozno zvečer.
Pozimi je bil kratek dan, sneg in globoki zameti so bili, burja je
brila in bilo je mrzlo. Ta ženska je tako vsak dan prihajala hčerki
naproti, da bi jo pospremila domov, ta hči je bila vse, kar je imela.
Moja mati je imela rada družbo, pri njej je bil vsakdo vedno
dobrodošel in pri nas je v topli kuhinji počakala na gorkem vsak večer
na zadnji avtobus in na svojo hčer. Ko je čakala, je pila čaj, se
grela ob štedilniku in kramljala z mojo materjo, pripovedovala je
zgodbe, veliko zgodb in jaz sem jo poslušal, vedno sem rad poslušal
starejše ljudi in njihove zgodbe, to mi je bilo od nekdaj neznansko
všeč. Pripovedovala je o vojni, o italijanski okupaciji in o tem, kako
so jo Italijani kot majhno pučko, ki ji je bilo ime Danica, klicali
Pikola Dani. Tako ji tudi moj oče in mati nista nikoli drugače rekla
kot - Pikola Dani, ko sta se kaj pogovarjala o njej. Več let je njena
hči hodila v večerno šolo in enako dolgo je Pikola Dani pri nas vsak
večer med tednom čakala zadnji avtobus. Vsakič, ko je priša, je trdo
zaprla vežna vrata z sabo, obesila torbo, svoj plašč in dva dežnika,
zase in za hčerko, na kljuko obešalnika v veži in se prišla pogret v
kuhinjo, kjer je običajno bila moja mati in je pripravljala večerjo.
Tako je bilo večer za večerom, dokler se enkrat ni nekaj spremenilo...
Nekega večera je ni bilo. Oče in mati sta jo čakala, nato še malo
počakala in ker je ni bilo do desetih, sta odšla spat v hišo, to je, v
veliko sobo poleg veže. Kmalu po tistem so se zaklenjena vežna vrata
trdo odprla, se nato nazaj trdo zaprla, tako je bilo razločno slišati, slišala sta
ta zvok razločno oba starša in tudi jaz, ki sem spal v hiši, nakar je
zašumel plašč na klinu in zaprla so se kuhinjska vrata... Oče je hitro vstal, odprl vrata v vežo, ker
je mislil, da je pozabil zakleniti vežna vrata in da je je prišla
končno Pikola Dani z zamudo in - tam ni bilo nikogar. Oče je šel
pogledat v kuhinjo, tema in nikogar. Pogledat je šel vežna vrata,
pokljukal, bila so zaklenjena. Ni bilo nikogar, le tisti razločni in
povsem prepoznavni zvok je odmeval vsem v ušesih, zato starša nato
nista mogla zaspati in spraševala sta se, kaj bi lahko to bilo in mene
je bilo - groza. Potem Pikole Dani ni bilo nikoli več k nam. Oče je
rekel čez par dni, da bi bilo dobro iti pogledat, če je zbolela, da nekaj
je gotovo narobe... in preden je to storil, morda po enem tednu je prišla
novica, da je njena hčerka odšla od doma pred enim tednom, odšla je k
svojemu fantu in ostala v mestu. Mati, Pikola Dani je bila zato gotovo zelo
žalostna, ker je ostala povsem sama v majhni hiški in našli so jo
sosedje po enem tednu mrtvo na postelji. Tisto je bilo znamenje.
Prišla nam je povedat, da umira, ker sta bila moja starša njena edina
družba vse večere dolga tri ali štiri leta in ker sta ji včasih dala
jesti za večerjo in vročega čaja in se je pri nas pogrela, ko je bila
zunaj zima in mraz... Bilo je to prvo znamenje, katerega sem doživel
že kot otrok.

Do pred nedavnim sem skrbel več let zapored za skoraj 90 let starega
starčka, strica, ki je bil zadnji mesec večinoma v bolnišnici zaradi
kapi, ki so se ponavljale. Na tem svetu sem bil edini človek, ki mu je
bil blizu, njegov edini bližnji sorodnik in skrbel sem za njega 4 leta
tako, kot sem mu obljubil pred skoraj 30 leti, ko sem ga šel obiskat
čez lužo, kjer je živel sam, a vrnit se takrat še ni hotel, vedno je
bilo še kaj za urediti tam... No, štiri leta pred smrtjo se je nekaj
premaknilo v njemu in želel si je vrnitve v domači kraj, poslal sem ponj in ga pripeljal v njegovo rojstno
hišo, kjer sem skrbel za njega.

Sedel sem tako lani, sredi avgusta, neko nedeljo popoldne, okrog
sedmih zvečer, v novem skednju, ki ga zapirajo Hormanova dvižna vrata,
dolga 6 metrov in visoka 3.5 metra, težka skoraj eno tono,
protivlomna, z elektromotorjem preko polžastega prenosa gnana in z
dodatno električno protivlomno zavoro. Še tri taka so vg rajena v objekt v sosednjem prostoru in vseskozi delujejo brez težav. Sedel sem v prostoru na klopci,
s hrbtom obrnjen proti tem dvižnim vratom in gledal neko zadevo,
premišljeval in čakal nekoga, da se oglasi tam, da pogledava skupaj tisto reč in
da dorečeva neko zadevo. Sedel sem meter od teh vrat, ki so bila za
mojim hrbtom. Skozi štiri okna je svetilo večerno sonce pod nizkim
kotom meni v obraz in me grelo, bilo je sredi avgusta, še danes se
spomnim tistega trenutka povsem živo in toplote sonca, ki me je
grela... Naenkrat se mi je zazdelo, začutil sem, kot bi šel za mano nekdo prav
potiho in precej hitro, začutil sem ga kot topel piš, ki me je objel in vrata za mano so se
pričela s hrupom dvigovati, se dvignila do vrha in se potem ustavila povsem odprta. Ne da
bi se ozrl, sem čez ramo rekel; Sin, ne dviguj vrat, naj ostanejo
zaprta...! Ko pa sem se ozrl čez ramo nazaj proti komandni plošči ob
vratih na podboju, ni bilo tam - nikogar. Mislil sem namreč, da je
prišel sin, odprl vrata in potem odšel nekam ven ali pa v sosednji
prostor. Pogledam v sosednji prostor, ni bilo nikogar. Pogledam po
dvorišču, nikogar, za stavbo tudi nikogar. Na vrtu, popolnoma ograjenem z meter in pol visoko ograjo - nikogar. Zunaj se je sprehajal moj
pes, hud kraški ovčar, bil je miren in je pomigal z repom, ko me je
videl, torej, nihče ni prišel od tujih ljudi v bližino. Nihče ni mogel
priti od zunaj preko ograje ali skozi vrtna vrata. Pustil sem torej
dvižna vrata skednja odprta in odšel iz skednja domov, sto metrov
daleč, da bi vprašal sina, če je on odprl vrata. Sin je spal v nedeljo
pozno popoldne v svoji sobi in se je le stežka prebudil, bil je
utrujen. Ni imel pojma o čem govorim. Šel sem nazaj in premišljeval,
kaj bi to lahko bilo in kaj to pomeni. Poklical sem serviserja in monterja Hormanovih vrat po mobitelu. Javil se je in povedal, da se vrata odpro izključno s pritiskom na gumb za
dvig na komandni plošči, ki je bil za mojim hrbtom, na notranji strani
vrat, v prostoru, da ni nobene druge možnosti, da se vrata dvignejo, saj imajo certifikat, vse teste in so deklarirana kot protivlomna in 100% zanesljiva,
ker so vrata elektromotorno gnana in jih v mirujočem položaju dodatno
zaklepa samozaporni polžev reduktor in še dodatna elektromagnetna
sklopka. Tudi z večmeterskim vzvodom jih ni mogoče na noben način
dvigniti niti za nekaj centimetrov. To sva skupaj preverila s sodelavcem, ki je magister strojništva, bnaknadno še enkrat, po stričevem pogrebu. Ni variante, da večkrat varovana vrata, varovana tako mehansko s samozapornim polževim reduktorjem in električno, z elektromagnetno dodatno zavoro, odpre karkoli drugega, kot pritisk na stikalo za dvig. Nekdo je moral pritisniti na
dvižni gumb, ni nobene druge variante, je dejal, a vedel sem, da ni
bilo tam nikogar, ki bi to lahko storil... Razen, če ni bil tisti topli
piš za mojim hrbtom tisto, na kar sem takrat za hip pomislil in je to pritisnilo na gumb za dvig vrat...? Ko sem pomislil na to, so se mi naježile vse dlake po telesu.

Naslednje jutro me je namreč na poti v službo poklical zdravnik iz
bolnišnice, kjer se je zdravil stric in sporočil, da je prejšnji večer
okrog sedmih moj stric umrl. Vedel sem sedaj, kaj je bilo tisto
znamenje od včeraj; stric se je prišel poslovit in je naredil eno in
edino stvar, ki sem jo potem, ko sem izvedel za to novico, povsem
razumel in ni me bilo več groza. Bil sem spet povsem miren in sem vedel nekaj več.

Povedal bom, zakaj se je to zgodilo natanko tako in kaj je pomenilo.
Ko je bil stric včasih že slab in ko so se mu včasih možgani izgubili
v njegovih spominih, ko je želel nekam oditi, pa ni vedel natanko,
kam, v svobodo, kot je rekel, želel je nazaj v Montano, želel je nekam
v svobodo. Včasih je tudi dejansko odšel od doma, z avtobusom v
najbližje manjše mestece in šel sem za njim z avtom, ko so mi
povedali, kje so ga videli in sem ga pripeljal nazaj. Včasih sem zato
takrat, ko so se mu možgani spet izgubili v ameriškem Skalnem gorovju,
ki ga je vsake toliko časa hudo pogrešal, saj je tam preživel večino
svojega življenja, ko je hotel oditi nazaj v Montano čez Bloke in čez
Boncar, zaklenil vežna vrata, da bi se spet ne izgubil in da ga ne bi
zbil kak avto na cesti. Takrat je bil zelo hud in je rekel; Rad bi šel
na svobodo, nekam na svobodo... Ni razumel, kako ga noge več ne
nesejo, kot takrat, ko je imel petdeset let in da ni več siguren v
koraku in da pozabi, kje je doma, da je sedaj v rojstnem kraju in da
je med Skalnim gorovjem in njegovim domačim, rojstnim krajem, cel
ocean razdalje. Včasih je gledal nato na globus in v Atlas in potem
čez čas spet razumel, kje je sedaj. No, ko se je pritožil in se potem
spet zavedel razdalje, sem mu nato potem odprl vežna vrata, jih pustil
na stežaj odprta, stopil vstran in mu rekel; Stric, saj ste svobodni,
ves svet je vaš, lahko greste kamorkoli, ampak, saj veste, da ste sem
prišli z avionom, tu ste doma in veste, da peš ne pridete dlje, kot 50 metrov do glavne ceste, kjer
vas lahko sesuje prvi avto, ki bo prišel mimo. Takrat je rekel;
razumem, kar zaprite vrata, nikamor ne bom šel...

Večkrat sem mu tako odprl vrata na stežaj, se odmaknil in mu s tem povedal, da je
svoboden, da jih zaklenem samo včasih zaradi njegove varnosti in ne zaradi
česa drugega, da je svoboden, to sem mu pokazal in povedal večkrat, ne
le enkrat. Morda je bilo to trikrat, morda petkrat v zadnjih dveh
letih. Nisem želel, da se čuti zaprtega, ampak svobodnega. To
sem mu povedal vsakič, ko se mu je um spet zbistril in je to dejanje
razumel.

Ko je umrl tisto nedeljo sredi avgusta, okrog sedmih zvečer, sem
čutil, kot bi šel nekdo za mano, začutil sem ga kot rahel piš, ki
nastane, če ti gre nekdo meter za hrbtom in vrata, ki se ne morejo
odpreti sama od sebe, nova, tono težka, najmodernejša vrata, so se
odprla do vrha sama od sebe! Pravzaprav, sama od sebe se ne morejo
odpreti pod nobenim pogojem, je zatrdil potem tudi proizvajalec... Odprl
jih je moj stric, tisti trenutek in medtem, ko je v bolnici umiral in ko je umrl in mi
prišel povedat tole;

Sedaj sem končno popolnoma - svoboden!

Vse to je bilo res. Povedal sem za ta dogodek starejšemu župniku, ki
je bil stričev prijatelj in ki je strica pokopaval. Njegova sestra, ki
skrbi za tega duhovnika, je takoj rekla; ja, to je bil res cahen, tudi
midva veva za podoben dogodek. Potem je povedala takole...

Po vojni, ko so pobijali zmagovalci vse, ki jim niso bili povšeči
barve, krive in vmes tudi povsem nedožne, vse povprek in brez sodbe,
je bil zajet tudi njun mladoletni brat in odpeljan v Rog. Bil je star
17 let. Mnogo let nazaj pred dogodkom, ki ga je ta gospa opisala, ko je
bil njun bratec star šele 12 let, pred vojno, je nekoč ta bratec vzel
v roke novo budilko, tako na dve veliki kladivci in jo - povsem razstavil, da
bi videl, kako deluje. Sestaviti je revež nazaj ni več znal in mati je
pospravila sestavne dele v škatlo, prazno budilko, s kazalci
obrnjenimi proti zemlji, brez vsake vsebine, brez enega zobnička v ohišju, brez vseh
vzmeti, pa postavila na omaro. Enkrat jo bomo dali popraviti, ko bo
denar za to, je dejala. Tam na omari je budilka dočakala vojno in nato
konec vojne in ... Tisto popoldne, neko nedeljo po koncu vojne, ko sta
sedela ta duhovnik, takrat je bil še mlad fant, njegova sestra in
njuna mati v izbi, je naenkrat začela tista prazna budilka na ves glas
tiktakati, začela je zvoniti in vsem trem se je naježila koža in
postavili vsi lasje pokonci. Njuna mati je naenkrat rekla; Ne bojta
se, našega Jožeta so ustrelili. Res so jim drugi dan sporočili, da so
v Rogu ustrelili njihovega brata in sina, tega fanta, ki je pred
mnogimi leti razstavil tisto budilko, pa je ni uspel nikoli več
sestaviti nazaj. Prazna budilka je pet minut tiktakala in zvonila in jima povedala,
da se je čas nekega življenja iztekel... Ko je ženska to meni pripovedoval,
je jokala, in stari dughovnik si je brisal oči, čeprav je od tistega dogodka minilo skoraj 70 let.

Znamenja ali cahni so dogodki, ki jih z človeškim znanjem nismo sposobni razložiti, saj presegajo snovni svet, ki ga vidimo ali čutimo s čutili. Zajemajo svet, ki je izven snovnega sveta in govorijo, da svet ni le to, kar vidimo, otipljemo, poznamo in čutimo... Toliko ve povedati marinec o znamenjih. Včasih sem strica vprašal, če
je bil kaj osamljen, sam, ko je živel desetletja popolnoma sam v tuji
deželi. Rekel je, nikoli nisem bil sam, saj sta bila moj oče in moja
mati vedno z mano, četudi sta že davno tega umrla... Ta znamenja
govorijo o tem, da je človek več, kot le pametna telesna gmota z
možgani. povedo tudi, da človekovo bistvo ni to snovno telo, ki umrje, pač pa duh,
duša, kakor koli že to imenujemo, to je tisto, kar človeka oživlja,
lahko temu rečemo tudi Bit človeka. Snovno telo je plašč človeka, le
oblika, v kateri biva duša človeka, telo je šlašč, ki ga človek odloži, ko nejgovo telo umrje. Njegov duh pa ne umrje nikoli
in človekovo življenje se ne izniči, ampak le spremeni. Duša vsakega
človeka je neuničljivi, neumrljivi delček nečesa zelo velikega,
neskončnega, večnega, nečesa, delček Življenja, kar ne umrje nikoli. Vsi smo delček tega
neskončnega Življenja, zato ostanemo povezani med sabo za vedno,
četudi naše fizično telo premine in razpade v zemlji na atome. Ko bi se ljudje
tega resnično zavedali, da smo v svojem bistvu v tem vsi povsem enaki,
potem bi živeli povsem drugače in na svetu bi ne bilo toliko
sovraštva, egoizma in gorja, ne bi bilo neenakosti, revnih in bogatih,
ubogih in zapuščenih, med ljudmi bi bila sloga, razumevanje in
Ljubezen. Vsi ljudje so v tem povezani med sabo, le zavedajo se tega še
ne.

l.p.
marinec

Citirano; [i][b]...v glavnem dogajajo se nerazložljive stvari, jaz pa upam da je to moja mami ki nam želi povedati, da je še vedno z nami...

Ima kdo podobne izkušnje? Verjamete, da so naši bližnji še vedno z nami?[/b][/i]

V zvezi s tem lahko povem naslednje, stari ljudje so temu rekli
znamenje ali po domače, cahn. Ko človek umrje, se sprosti silna
energija in včasih se ta dotakne ljudi, ki so bili umrli osebi zelo
blizu in bili tesno povezani z njo. Vem za nekaj primerov znamenj, ki sem
jih ali sam doživel ali pa mi je zanje povedal človek, ki se ni zlagal
ali si dogodka izmislil...

Zgodilo se je pri nas doma. Iz bližnje vasi je včasih pri nas počakala
na svojo edino hčerko starejša ženska, njena hči je hodila v večerno
šolo in do doma si ni upala iti sama, ker je pot dolga, vodi skozi
gozd in ker je prihajala domov iz mesta z avtobusom šele pozno zvečer.
Pozimi je bil kratek dan, sneg in globoki zameti so bili, burja je
brila in bilo je mrzlo. Ta ženska je tako vsak dan prihajala hčerki
naproti, da bi jo pospremila domov, ta hči je bila vse, kar je imela.
Moja mati je imela rada družbo, pri njej je bil vsakdo vedno
dobrodošel in pri nas je v topli kuhinji počakala na gorkem vsak večer
na zadnji avtobus in na svojo hčer. Ko je čakala, je pila čaj, se
grela ob štedilniku in kramljala z mojo materjo, pripovedovala je
zgodbe, veliko zgodb in jaz sem jo poslušal, vedno sem rad poslušal
starejše ljudi in njihove zgodbe, to mi je bilo od nekdaj neznansko
všeč. Pripovedovala je o vojni, o italijanski okupaciji in o tem, kako
so jo Italijani kot majhno pučko, ki ji je bilo ime Danica, klicali
Pikola Dani. Tako ji tudi moj oče in mati nista nikoli drugače rekla
kot - Pikola Dani, ko sta se kaj pogovarjala o njej. Več let je njena
hči hodila v večerno šolo in enako dolgo je Pikola Dani pri nas vsak
večer med tednom čakala zadnji avtobus. Vsakič, ko je priša, je trdo
zaprla vežna vrata z sabo, obesila torbo, svoj plašč in dva dežnika,
zase in za hčerko, na kljuko obešalnika v veži in se prišla pogret v
kuhinjo, kjer je običajno bila moja mati in je pripravljala večerjo.
Tako je bilo večer za večerom, dokler se enkrat ni nekaj spremenilo...
Nekega večera je ni bilo. Oče in mati sta jo čakala, nato še malo
počakala in ker je ni bilo do desetih, sta odšla spat v hišo, to je, v
veliko sobo poleg veže. Kmalu po tistem so se zaklenjena vežna vrata
trdo odprla, se nato nazaj trdo zaprla, tako je bilo razločno slišati, slišala sta
ta zvok razločno oba starša in tudi jaz, ki sem spal v hiši, nakar je
zašumel plašč na klinu in zaprla so se kuhinjska vrata... Oče je hitro vstal, odprl vrata v vežo, ker
je mislil, da je pozabil zakleniti vežna vrata in da je je prišla
končno Pikola Dani z zamudo in - tam ni bilo nikogar. Oče je šel
pogledat v kuhinjo, tema in nikogar. Pogledat je šel vežna vrata,
pokljukal, bila so zaklenjena. Ni bilo nikogar, le tisti razločni in
povsem prepoznavni zvok je odmeval vsem v ušesih, zato starša nato
nista mogla zaspati in spraševala sta se, kaj bi lahko to bilo in mene
je bilo - groza. Potem Pikole Dani ni bilo nikoli več k nam. Oče je
rekel čez par dni, da bi bilo dobro iti pogledat, če je zbolela, da nekaj
je gotovo narobe... in preden je to storil, morda po enem tednu je prišla
novica, da je njena hčerka odšla od doma pred enim tednom, odšla je k
svojemu fantu in ostala v mestu. Mati, Pikola Dani je bila zato gotovo zelo
žalostna, ker je ostala povsem sama v majhni hiški in našli so jo
sosedje po enem tednu mrtvo na postelji. Tisto je bilo znamenje.
Prišla nam je povedat, da umira, ker sta bila moja starša njena edina
družba vse večere dolga tri ali štiri leta in ker sta ji včasih dala
jesti za večerjo in vročega čaja in se je pri nas pogrela, ko je bila
zunaj zima in mraz... Bilo je to prvo znamenje, katerega sem doživel
že kot otrok.

Do pred nedavnim sem skrbel več let zapored za skoraj 90 let starega
starčka, strica, ki je bil zadnji mesec večinoma v bolnišnici zaradi
kapi, ki so se ponavljale. Na tem svetu sem bil edini človek, ki mu je
bil blizu, njegov edini bližnji sorodnik in skrbel sem za njega 4 leta
tako, kot sem mu obljubil pred skoraj 30 leti, ko sem ga šel obiskat
čez lužo, kjer je živel sam, a vrnit se takrat še ni hotel, vedno je
bilo še kaj za urediti tam... No, štiri leta pred smrtjo se je nekaj
premaknilo v njemu in želel si je vrnitve v domači kraj, poslal sem ponj in ga pripeljal v njegovo rojstno
hišo, kjer sem skrbel za njega.

Sedel sem tako lani, sredi avgusta, neko nedeljo popoldne, okrog
sedmih zvečer, v novem skednju, ki ga zapirajo Hormanova dvižna vrata,
dolga 6 metrov in visoka 3.5 metra, težka skoraj eno tono,
protivlomna, z elektromotorjem preko polžastega prenosa gnana in z
dodatno električno protivlomno zavoro. Še tri taka so vg rajena v objekt v sosednjem prostoru in vseskozi delujejo brez težav. Sedel sem v prostoru na klopci,
s hrbtom obrnjen proti tem dvižnim vratom in gledal neko zadevo,
premišljeval in čakal nekoga, da se oglasi tam, da pogledava skupaj tisto reč in
da dorečeva neko zadevo. Sedel sem meter od teh vrat, ki so bila za
mojim hrbtom. Skozi štiri okna je svetilo večerno sonce pod nizkim
kotom meni v obraz in me grelo, bilo je sredi avgusta, še danes se
spomnim tistega trenutka povsem živo in toplote sonca, ki me je
grela... Naenkrat se mi je zazdelo, začutil sem, kot bi šel za mano nekdo prav
potiho in precej hitro, začutil sem ga kot topel piš, ki me je objel in vrata za mano so se
pričela s hrupom dvigovati, se dvignila do vrha in se potem ustavila povsem odprta. Ne da
bi se ozrl, sem čez ramo rekel; Sin, ne dviguj vrat, naj ostanejo
zaprta...! Ko pa sem se ozrl čez ramo nazaj proti komandni plošči ob
vratih na podboju, ni bilo tam - nikogar. Mislil sem namreč, da je
prišel sin, odprl vrata in potem odšel nekam ven ali pa v sosednji
prostor. Pogledam v sosednji prostor, ni bilo nikogar. Pogledam po
dvorišču, nikogar, za stavbo tudi nikogar. Na vrtu, popolnoma ograjenem z meter in pol visoko ograjo - nikogar. Zunaj se je sprehajal moj
pes, hud kraški ovčar, bil je miren in je pomigal z repom, ko me je
videl, torej, nihče ni prišel od tujih ljudi v bližino. Nihče ni mogel
priti od zunaj preko ograje ali skozi vrtna vrata. Pustil sem torej
dvižna vrata skednja odprta in odšel iz skednja domov, sto metrov
daleč, da bi vprašal sina, če je on odprl vrata. Sin je spal v nedeljo
pozno popoldne v svoji sobi in se je le stežka prebudil, bil je
utrujen. Ni imel pojma o čem govorim. Šel sem nazaj in premišljeval,
kaj bi to lahko bilo in kaj to pomeni. Poklical sem serviserja in monterja Hormanovih vrat po mobitelu. Javil se je in povedal, da se vrata odpro izključno s pritiskom na gumb za
dvig na komandni plošči, ki je bil za mojim hrbtom, na notranji strani
vrat, v prostoru, da ni nobene druge možnosti, da se vrata dvignejo, saj imajo certifikat, vse teste in so deklarirana kot protivlomna in 100% zanesljiva,
ker so vrata elektromotorno gnana in jih v mirujočem položaju dodatno
zaklepa samozaporni polžev reduktor in še dodatna elektromagnetna
sklopka. Tudi z večmeterskim vzvodom jih ni mogoče na noben način
dvigniti niti za nekaj centimetrov. To sva skupaj preverila s sodelavcem, ki je magister strojništva, bnaknadno še enkrat, po stričevem pogrebu. Ni variante, da večkrat varovana vrata, varovana tako mehansko s samozapornim polževim reduktorjem in električno, z elektromagnetno dodatno zavoro, odpre karkoli drugega, kot pritisk na stikalo za dvig. Nekdo je moral pritisniti na
dvižni gumb, ni nobene druge variante, je dejal, a vedel sem, da ni
bilo tam nikogar, ki bi to lahko storil... Razen, če ni bil tisti topli
piš za mojim hrbtom tisto, na kar sem takrat za hip pomislil in je to pritisnilo na gumb za dvig vrat...? Ko sem pomislil na to, so se mi naježile vse dlake po telesu.

Naslednje jutro me je namreč na poti v službo poklical zdravnik iz
bolnišnice, kjer se je zdravil stric in sporočil, da je prejšnji večer
okrog sedmih moj stric umrl. Vedel sem sedaj, kaj je bilo tisto
znamenje od včeraj; stric se je prišel poslovit in je naredil eno in
edino stvar, ki sem jo potem, ko sem izvedel za to novico, povsem
razumel in ni me bilo več groza. Bil sem spet povsem miren in sem vedel nekaj več.

Povedal bom, zakaj se je to zgodilo natanko tako in kaj je pomenilo.
Ko je bil stric včasih že slab in ko so se mu včasih možgani izgubili
v njegovih spominih, ko je želel nekam oditi, pa ni vedel natanko,
kam, v svobodo, kot je rekel, želel je nazaj v Montano, želel je nekam
v svobodo. Včasih je tudi dejansko odšel od doma, z avtobusom v
najbližje manjše mestece in šel sem za njim z avtom, ko so mi
povedali, kje so ga videli in sem ga pripeljal nazaj. Včasih sem zato
takrat, ko so se mu možgani spet izgubili v ameriškem Skalnem gorovju,
ki ga je vsake toliko časa hudo pogrešal, saj je tam preživel večino
svojega življenja, ko je hotel oditi nazaj v Montano čez Bloke in čez
Boncar, zaklenil vežna vrata, da bi se spet ne izgubil in da ga ne bi
zbil kak avto na cesti. Takrat je bil zelo hud in je rekel; Rad bi šel
na svobodo, nekam na svobodo... Ni razumel, kako ga noge več ne
nesejo, kot takrat, ko je imel petdeset let in da ni več siguren v
koraku in da pozabi, kje je doma, da je sedaj v rojstnem kraju in da
je med Skalnim gorovjem in njegovim domačim, rojstnim krajem, cel
ocean razdalje. Včasih je gledal nato na globus in v Atlas in potem
čez čas spet razumel, kje je sedaj. No, ko se je pritožil in se potem
spet zavedel razdalje, sem mu nato potem odprl vežna vrata, jih pustil
na stežaj odprta, stopil vstran in mu rekel; Stric, saj ste svobodni,
ves svet je vaš, lahko greste kamorkoli, ampak, saj veste, da ste sem
prišli z avionom, tu ste doma in veste, da peš ne pridete dlje, kot 50 metrov do glavne ceste, kjer
vas lahko sesuje prvi avto, ki bo prišel mimo. Takrat je rekel;
razumem, kar zaprite vrata, nikamor ne bom šel...

Večkrat sem mu tako odprl vrata na stežaj, se odmaknil in mu s tem povedal, da je
svoboden, da jih zaklenem samo včasih zaradi njegove varnosti in ne zaradi
česa drugega, da je svoboden, to sem mu pokazal in povedal večkrat, ne
le enkrat. Morda je bilo to trikrat, morda petkrat v zadnjih dveh
letih. Nisem želel, da se čuti zaprtega, ampak svobodnega. To
sem mu povedal vsakič, ko se mu je um spet zbistril in je to dejanje
razumel.

Ko je umrl tisto nedeljo sredi avgusta, okrog sedmih zvečer, sem
čutil, kot bi šel nekdo za mano, začutil sem ga kot rahel piš, ki
nastane, če ti gre nekdo meter za hrbtom in vrata, ki se ne morejo
odpreti sama od sebe, nova, tono težka, najmodernejša vrata, so se
odprla do vrha sama od sebe! Pravzaprav, sama od sebe se ne morejo
odpreti pod nobenim pogojem, je zatrdil potem tudi proizvajalec... Odprl
jih je moj stric, tisti trenutek in medtem, ko je v bolnici umiral in ko je umrl in mi
prišel povedat tole;

[i]Sedaj sem končno popolnoma - svoboden![/i]

Vse to je bilo res. Povedal sem za ta dogodek starejšemu župniku, ki
je bil stričev prijatelj in ki je strica pokopaval. Njegova sestra, ki
skrbi za tega duhovnika, je takoj rekla; ja, to je bil res cahen, tudi
midva veva za podoben dogodek. Potem je povedala takole...

Po vojni, ko so pobijali zmagovalci vse, ki jim niso bili povšeči
barve, krive in vmes tudi povsem nedožne, vse povprek in brez sodbe,
je bil zajet tudi njun mladoletni brat in odpeljan v Rog. Bil je star
17 let. Mnogo let nazaj pred dogodkom, ki ga je ta gospa opisala, ko je
bil njun bratec star šele 12 let, pred vojno, je nekoč ta bratec vzel
v roke novo budilko, tako na dve veliki kladivci in jo - povsem razstavil, da
bi videl, kako deluje. Sestaviti je revež nazaj ni več znal in mati je
pospravila sestavne dele v škatlo, prazno budilko, s kazalci
obrnjenimi proti zemlji, brez vsake vsebine, brez enega zobnička v ohišju, brez vseh
vzmeti, pa postavila na omaro. Enkrat jo bomo dali popraviti, ko bo
denar za to, je dejala. Tam na omari je budilka dočakala vojno in nato
konec vojne in ... Tisto popoldne, neko nedeljo po koncu vojne, ko sta
sedela ta duhovnik, takrat je bil še mlad fant, njegova sestra in
njuna mati v izbi, je naenkrat začela tista prazna budilka na ves glas
tiktakati, začela je zvoniti in vsem trem se je naježila koža in
postavili vsi lasje pokonci. Njuna mati je naenkrat rekla; Ne bojta
se, našega Jožeta so ustrelili. Res so jim drugi dan sporočili, da so
v Rogu ustrelili njihovega brata in sina, tega fanta, ki je pred
mnogimi leti razstavil tisto budilko, pa je ni uspel nikoli več
sestaviti nazaj. Prazna budilka je pet minut tiktakala in zvonila in jima povedala,
da se je čas nekega življenja iztekel... Ko je ženska to meni pripovedoval,
je jokala, in stari dughovnik si je brisal oči, čeprav je od tistega dogodka minilo skoraj 70 let.

Znamenja ali cahni so dogodki, ki jih z človeškim znanjem nismo sposobni razložiti, saj presegajo snovni svet, ki ga vidimo ali čutimo s čutili. Zajemajo svet, ki je izven snovnega sveta in govorijo, da svet ni le to, kar vidimo, otipljemo, poznamo in čutimo... Toliko ve povedati marinec o znamenjih. Včasih sem strica vprašal, če
je bil kaj osamljen, sam, ko je živel desetletja popolnoma sam v tuji
deželi. Rekel je, nikoli nisem bil sam, saj sta bila moj oče in moja
mati vedno z mano, četudi sta že davno tega umrla... Ta znamenja
govorijo o tem, da je človek več, kot le pametna telesna gmota z
možgani. povedo tudi, da človekovo bistvo ni to snovno telo, ki umrje, pač pa duh,
duša, kakor koli že to imenujemo, to je tisto, kar človeka oživlja,
lahko temu rečemo tudi Bit človeka. Snovno telo je plašč človeka, le
oblika, v kateri biva duša človeka, telo je šlašč, ki ga človek odloži, ko nejgovo telo umrje. Njegov duh pa ne umrje nikoli
in človekovo življenje se ne izniči, ampak le spremeni. Duša vsakega
človeka je neuničljivi, neumrljivi delček nečesa zelo velikega,
neskončnega, večnega, nečesa, delček Življenja, kar ne umrje nikoli. Vsi smo delček tega
neskončnega Življenja, zato ostanemo povezani med sabo za vedno,
četudi naše fizično telo premine in razpade v zemlji na atome. Ko bi se ljudje
tega resnično zavedali, da smo v svojem bistvu v tem vsi povsem enaki,
potem bi živeli povsem drugače in na svetu bi ne bilo toliko
sovraštva, egoizma in gorja, ne bi bilo neenakosti, revnih in bogatih,
ubogih in zapuščenih, med ljudmi bi bila sloga, razumevanje in
Ljubezen. Vsi ljudje so v tem povezani med sabo, le zavedajo se tega še
ne.

l.p.
marinec

Po smrti sta le dve destinaciji; nebesa ali pekel. Vmesna postaja pred nebesami so vice. Če imate po smrti vaših bližnjih kakšne slutnje, darujte za maše, saj to dušam v vicah pomaga, če so tudi za časa življenja mašo cenile.
Odsvetujem obiskovanje medijev, ker tisto tam ni od Boga in od tega nimate nič. Zaupajte v božjo pravičnost in delajte na tem, da boste tudi sami v trenutku smrti v božji milosti.
Kar pride po smrti, je bilo razodeto le malokomu, vendar obstajajo pričevanja teh mistikov, oz. od cerkve potrjena videnja, ki naj vam bodo v pomoč.

Po smrti sta le dve destinaciji; nebesa ali pekel. Vmesna postaja pred nebesami so vice. Če imate po smrti vaših bližnjih kakšne slutnje, darujte za maše, saj to dušam v vicah pomaga, če so tudi za časa življenja mašo cenile.
Odsvetujem obiskovanje medijev, ker tisto tam ni od Boga in od tega nimate nič. Zaupajte v božjo pravičnost in delajte na tem, da boste tudi sami v trenutku smrti v božji milosti.
Kar pride po smrti, je bilo razodeto le malokomu, vendar obstajajo pričevanja teh mistikov, oz. od cerkve potrjena videnja, ki naj vam bodo v pomoč.

Na podlagi določenih dogodkov v naši družini, skozi različne generacije 100% verjamem v življenje po smrti.
V resnici je eno življenje le trenutek v velikem načrtu obstoja.


*Brezčasno v vas se zaveda brezčasnosti življenja in ve, da je danes samo spomin na včeraj in da je jutri le sen današnjega dne. In da to kar poje in razmišlja v vas, še zdaj prebiva v povojih prvega trenutka - ko so se zvezde razsule v vesolje.*

(Kahlil Gibran-prerok)

Na podlagi določenih dogodkov v naši družini, skozi različne generacije 100% verjamem v življenje po smrti.
V resnici je eno življenje le trenutek v velikem načrtu obstoja.


*Brezčasno v vas se zaveda brezčasnosti življenja in ve, da je danes samo spomin na včeraj in da je jutri le sen današnjega dne. In da to kar poje in razmišlja v vas, še zdaj prebiva v povojih prvega trenutka - ko so se zvezde razsule v vesolje.*

(Kahlil Gibran-prerok)