MOŽ

Odgovori

Možnosti

Pregled teme: MOŽ (Razširi pogled)

Avtor: dubk » 16 Okt 2017 21:50

zdravo vsi,

tudi jaz se se vracam sem..po vec kot dveh letih cutim, da mogoce ne bom zmogla sama..potrebujem pogovor, rada bi govorila o tem, kako nisem ok in kako ga se vedno pogresam..bliznjih ne morem obremenjevati (vec) s tem..
cez dan sem ok, zivljenje tece, ampak ob vecerih, ponoci, je nevzdrzno. ko sem ze mislila, da sem dobro, da mi gre dobro, me je spet povozilo, sem brez volje do zivljenja, brez smisla..imam dva soncka, zaradi katerih vztrajam, ja, ampak sem se cisto izgubila..tako ga pogresam, tako boli!:(
kam se lahko obrnem po pomoc, okolica lj?

pozdravcek..
Citiraj

Avtor: Leon-Leona » 17 Avg 2017 21:32

Malo berem forum in moram tudi jaz dati ven iz sebe.

Danes je tako težek dan.
Pred 8 meseci sem izgubila moža zaradi bolezni. Imam boljše in slabše dneve, podoživljam zadnje mesece, tedne in dneve pred njegovo smrtjo, ki so bili peklenski in so me spremenili za vedno.

Toliko bolečine, obupa, tesnobe, strahu...se je nabralo v teh njegovih zadnjih mesecih, da jih še vedno predelujem. In ko mislim, da mi gre malo bolje, pa zopet padem na dno.
Nevem, zakaj se mi zdaj po 8 mesecih pojavlja takšna praznina, občutek zapuščenosti, prav nevzdržno stanje.

Zasledila sem, da so bile delavnice za svojce, ki so izgubili svoje bližnje v Logarski dolini, pa me zanima, ali so ta srečanja organizirajo pogosto in kje lahko kaj več prebereme o tem?

Hvala in lp
Citiraj

Avtor: dana-f » 10 Jul 2017 22:35

Pozdravljam vse, ki občasno pridejo na to stran in kaj preberejo. Tudi jaz, ki sem začela ob smrti moža to pisati se vračam, da kaj preberem. Rada imam življenje in ne živim v preteklosti, ker je sedanjost pomemben del mojega življenja in to je treba živeti imam pa lepe spomine. Naučila sem se živeti brez mojega dragega ni bilo lahko a v mojem srcu je še vedno on.
Lep pozdrav.
Citiraj

Avtor: dana-f » 26 Apr 2017 11:40

Pozdravljeni vsi, ki ste kdaj bili na tej strani in jo še občasno obiskujete. Meni osebno je v tistih hudih časih, ko sem rabila, da se nekomu izpovem pisanje na tej strani zelo veliko pomenilo. Še danes po mnogih letih ta stran obstaja kar pomeni, da je še komu potrebna za tolažbo. Še vedno zelo pogrešam mojega moža a življenje gre dalje in se naučimo tako živeti in čas in potrpljenje sta potrebna za vse. Moj mož je bil in ostal ljubezen mojega življenja. Vsem, ki to prebirajo želim vse dobro.
Lep pozdrav.
Citiraj

Avtor: dana-f » 26 Apr 2017 11:27

Prikaži citatdana-f napisal:
Pred kratkim sem nenadno in nepričakovano izgubila moža. Razlog smrti je srčni infarkt in sicer je bil v službi, ko se je to zgodilo. Ne morem verjeti, da ga ne bom več videla. Nikoli se nisva o smrti pogovarjala, ker je bil star 49 let.Šok je bil zelo hud zame in za moje hčerke. Imam dve prekrasni hčeri, ki mi stojita ob strani in me tolažita jaz pa njih. Boli me v prsih ne morem normalno spati iščem odgovore, ki jih ne najdem. Verjamem v posmrtno življenje in tudi, da se bova srečala, ko pride moj čas. Težko si predstavljam življenje brez njega zato, ker sva se lepo razumela in se imela rada. Tolažba razen najinih otrok so mi knjige, ki sem jih začela brat in me zelo pomirijo, čeprav je bolečina stalno prisotna ostaja ves čas. Tudi pisat sem začela in sicer pišem njemu pisma, ki verjamam da jih bo prebral. On je zdaj moj in od najinih otrok angel varuh .
Citiraj

Avtor: center123 » 16 Okt 2016 22:37

Spoštovane, drage gospe,

saj vam ne morem povedati ničesar, kar bi vsak malo ublažilo bolečino izgube, vsak se mora sam spoprijeti z njo in ni bližnjic, ne obližev, ne besed, ki bi lahko nadomestile bližino ljube osebe.

Zato nočem lagati, da vas razumem, vendar globoko pa sočustvujem z vami. Sama sem izgubila moža, ki je še kako živ, ni pa več živa njegova ljubezen do mene.

Moja izguba je drugačna, ne da se primerjati z vašo. A, če kakorkoli pomaga, drage gospe, vsak dan znova se spomnite, da je bil do zadnjega daha z vami. Tako je bilo, ker je želel biti z vami, ker je čutil z vami, ker vas je ljubil.

Ni odšel po lastni volji, če bi bilo, kot bi želel, bi še vedno delil življenje z vami. Naj vam bo to v uteho, zavedajte se, da je njegova energija še vedno v vaši bližini, vas objema in pazi na vas.

Nič ni narobe, če se vsak dan pogovarjate z njim, nič ni narobe, če še vedno vsa svoja občutja delite z njim. Kako bi bilo ...

Še vedno sta eno. Le da zdaj na drugačen način.

Želim vam obilo moči in poguma ter zavedanja, da sta si dala največ, kar si dva človeka lahko podarita.

Objemam vas, Nika
Citiraj

Avtor: dana-f » 8 Mar 2016 15:13

Kako nam je težko vemo samo tisti, ki smo to doživeli. Opisati se ne da niti bolečino niti praznino. Moj dragi bi imel jutri rojstni dan. Še vedno ga ljubim, on mi je dal toliko ljubezni, da sem premagala težave in se naučila živeti naprej. Upam, da se srečava nekje drugje in da bova spet skupaj.

Zvezde na nebu žare,
ena med njimi si ti.
Na zemlji te več ni,
a v srcu si še vedno z mano ti.

Kogar imaš rad nikoli ne umre,
le daleč, daleč je.
Citiraj

Avtor: ubogi moj » 29 Feb 2016 14:58


Avtor: dana-f » 22 Feb 2016 10:42

Pozdravljeni,
kot sem prebrala nekateri sprašujete kam in kako bi se vključili da lažje premagate bolečino. To je zelo odvisno od posameznika samega. Zase lahko povem, da sem bolečino premagovala sama, ker mi je to največkrat ustrezalo čeprav sem na začetku mislila, da ne bom zmogla. Pomagala sem si tako, da sem veliko brala in verjamem, da sem s tem ko sem misli usmerila drugam počasi a sigurno pridobivala na premagovanju same sebe. Nisem se poskušala nikamor vključit a najbrž, če se nebi sama zmogla bi poiskala pomoč. Prepričevala sem se, da moj dragi nebi želel, da sem nesrečna, žalostna in da jočem to sem si mnogokrat ponavljala. Tak je bil moj način samopomoči.
Lepo vas vse pozdravljam.
Citiraj

Avtor: ubogi moj » 16 Feb 2016 22:44

Berem, Nokia, in jočem... In to je točno to, o čemer govorim, vse to, kar pišeš, čutim tudi sama. Vse, kar opisuješ, sem doživljala tudi sama, to popolno razumevanje tega, kar pišeš ti, to je možno samo med nami, ki smo to isto doživeli. Hvala ti, ker si napisala, kot bi jaz sama, pa marsikdaj ne znam tako opisati. Tudi jaz bi isto skrbela zanj, kot sem, le da bi veliko stvari naredila drugače, boljše, saj kot praviš ti, tudi sama nisem bila dorasla vsemu temu, nihče ti tudi ne pove, kaj se dogaja, sama sem tavala po vseh teh morastih občutjih, zadnje mesece sem kot mesečna delala vse, kar se mi je zdelo, da bi mu lahko olajšalo muke, pa marsikdaj nisem uspela, sem delala narobe... To me muči. Občutki krivde. Čeprav mi vsi govorijo, da sem naredila vse, kar sem mogla, kljub temu se počutim, kot da nisem naredila dovolj.

Potem so še stvari in dogodki, ki jih premlevam, kaj je rekel, kako je rekel, kaj je mislil s tem, potem preberem tu, da so vaši svojci, preden so umrli, rekli: ne joči... To je rekel tudi moj ubogi meni. Ampak kako naj ne jočem?? Kako?? Naj mar mirno, brezčutno gledam, kako se mu končuje življenje, ko pa bi tako rad še živel??

Tega je toliko..

Mirno noč.
Citiraj

Avtor: nokiaMB » 16 Feb 2016 22:23

pozdravljena '' ubogi moj''
ja tudi jaz čutim tako, da je povsem nekaj drugega, če nekdo umre in ga spremljaš v teh zadnjih trenutkih.
Jaz sem se skušala pripraviti na to in se umiriti z njim in vedela sem, da bom zmogla, a ko je bilo vsega konec, se je prava groza v meni šele začela. Kljub temu, da sem odrasla, me je smrt in pogled nanj zbegal in nenadoma sem se počutila tako osamljeno v svoji situaciji, popolnoma nedoraslo vsemu temu.
V bistvu še danes ne moram verjeti, da se je vse to resnično zgodilo in da sem bila jaz vsak trenutek prisotna.
Ena stvar je bila to, da sem morala predelati vse grozne trenutke in celoten proces bolezni, nato zadnjih 10 dni pred koncem, ko sem dejansko res vedela, da odhaja in nato še izgubo samo. Vse to sem doživljala kot nočno moro, ki se je odvijala čez dan. Najhuje je, ko vsako jutro najprej poslušaš če še diha, ker se bojiš tega trenutka, da te doleti čisto nepripravljeno.
Saj ne želim več razmišljati o tem, a pozabiti tudi ne moram. Poleg tega me je to tako spremenilo, da nisem več ista kot prej. In nikogar nimam, ki bi razmel ali vsaj delno doživel kaj podobnega. Ja, moji starši so mi stali ob strani in se za čas moževe bolezni preselili k meni in mi pomagali pri negi moža in pazili na otroke, ko sem bila z njim v bolnici, a tistih zadnjih 10 dni, sem bila sama in tega se ne da opisati, nihče ne ve kako je in kako se to čuti.
Vse kar sem naredila je bilo iz ljubezni, in če bi morala bi še enkrat ravnala popolnoma enako, ampak res mislim, da nisem bila pripravljena na to in ne vem če bi kdaj lahko bila. Sprašujem se, zakaj ti življenje naloži takšno breme, zakaj nekdo misli da bomo vse to zmorali?
In gledati ljubezen svojega življenja, kako peša, kako iz dneva v dan izgublja bitko, kako mu bolezen vzame vse. ...
Citiraj

Avtor: ubogi moj » 16 Feb 2016 14:39

NokiaMB, dana in vsi, ki sočustvujete, hvala za sožalje. Izrekam tudi sama sožalje vsem vam in posebej tebi, Karlo. Nisem ti odgovorila, ker ne spadam med mlade, pa vseeno čutim zelo s tabo in te popolnoma razumem.

Karlo, tudi sama imam slabe izkušnje s Hospicem na obali. Na njihovi uradni spletni strani piše, kaj vse nudijo, vendar za obalo vse to ne velja ... žal.

Sama bi se vključila tudi kam drugam po Sloveniji v skupino žalujočih, če bi vedela, kam. Tako kot praviš ti, Nokia, da ste šli v Logarsko, da ti je pomagalo...verjamem, da bi tudi meni pomagalo.. Rada bi se pogovarjala s tistimi, ki so doživeli podobno izkušnjo kot jaz, ki so negovali ljubljeno osebo, gledali, kako počasi a vztrajno hira, vedeli, da bo umrla, tudi ta oseba je vedela, da bo umrla, naposled zadnja težka borba, in konec v mojem naročju ... vse to je pustilo posledice na meni. Vem, čisto drugače je to, kot pa če ti ljubezen tvojega življenja umre v nesreči, in nepričakovano, naenkrat ostaneš sam...ni pa nič lažje.

Tudi sama opažam, da se ljudje neradi pogovarjajo o tem, zato jim ne težim, se delam, kot da je vse ok, a ni.. Jočem vsak dan, prav kakor ti, Karlo...

Pišite še, prosim ..
Citiraj

Avtor: ena mama še ena » 15 Feb 2016 18:09

Dragi Karlo

Kako znano, za žalujoče je res peklemansko težko. Vsi se te izogibajo, mene so vedno tlačili v skupine ločenih :)), ampak jaz sem umrlega moža še bolj ljubila in to sem predelovala in predelovala, če bi imela doma pištolo me sigurno nebi bilo več med živimi. Pa sem iz Ljubljane, je navidez VSE, pa sem bila zelo zelo sama v svojem iskanju svojega smisla, iskanja bistva bivanja, iskanja sebe,... Pa sem imela ( še imam) dva lušna otroka (danes študenta), ki pa sta mi ((: takole pomagala. Če si vsaj malo veren oziroma vere na zavračaš popolnoma lahko poskusiš pri Jezuitih v Ljubljani imajo 2x na leto vikend za žalujoče. Sem bila meni je zelo pomagalo. Morda pomaga tudi tebi. Tule ne bom naštevala vsega kaj sem poskusila, tek , hribi, plavanje, gledališče, psiholog, Hospic, branje razno razne psihološke literature, več dela, skoraj popolno brezdelje, vsak dan na pokopališče, potem pa pol letna zavestna abstineneca, oboževanje vseh stvari, ki so bile last pokojnega, potem pa brezglavo razdajanje,..... In prav počasi, po 10 letih se zjutraj ne zbudim več z mislijo, Zakaj mi je podarjen še en dan?


Z objemom še ena mama
Citiraj

Avtor: Karlo 24 » 12 Feb 2016 18:23

Hvala za odgovor minilo je dobre štiri mesece opažam da se je treba uciti živeti na novo anpak je zelo težko ljudje hitijo naprej in enako pricakujejo tudi od tebe ampak enostavno ne gre moj tempo je enostavno stokrat počasnejsi od njihovega ampak se trudim jocem vsak dan kaksen manj kaksen bolj zelo jo pogresam na pokopališče hodim skoraj vsak dan po službi čisto sem zgubljen se vedno iscem koga ki bi se bil pripravljen pogovarjati in je dal ali daje to skozi vendar ne najdem nobenega ali panocejo o tem govoriti tu na obali tudi hospic deluje slabo drugih skupin pa ni jaz bi se pa rad nekam ukljucil ce mi kdo lahko pomaga z kaksnimi nasveti bom zelo hvalezen lp
Citiraj

Avtor: dana-f » 4 Feb 2016 15:49

Spoštovani vsi žalujoči,
sočustvujem z vsemi, ki ste preživeli izgubo ljubljene osebe. Nekateri med vami ste opisali svoje izkušnje po izgubi tudi sama sem nekajkrat napisala svoje občutke. Povem vam, ko sem začela pisati na temu forumu sem se sprostila in z vsemi sporočili, ki sem jih prebrala mi je bilo nekoliko lažje, ker sem tudi sama svojo bolečino izpovedala. Ko sem začela pisat si nisem niti predstavljala kaj vse bom preživela in kako bom to bolečino preživela. Sama sem zelo čustvena oseba zato sem mislila, da nebom zmogla a kot vidite je mimo že več kot 12 let in sem tu. Lepo je napisla nokiaMB vedela je zakaj mora biti močna zaradi otrok in zaradi sebe same.
Odgovor za Karlo24 Verjemi vase, vse boš premagal čeprav sedaj misliš da temu ni tako.
Vse vas lepo pozdravljam in želim veliko moči in optimizma.
Citiraj

Avtor: nokiaMB » 4 Feb 2016 09:17

Pozdravljena,
Najprej, moje globo sožalje ob izgubi.
Ja, še spremljamo ta forum in potrudilli se bomo, ti pomagati z odgovori ali pa vsaj da poveš vse kar ti leži na duši.
Tudi jaz sem po 10 mesecih bolezni izgubila moža. Ves čas sem ga negovala, doma ali v bilnicah... tudi zadnje dni sem bila 24 ur ob njem in mu stala ob strain.
Jaz sem si že v času bolezni poiskala pomoč- imam psihologinjo, ki jo obiskujem še sedaj in obrnila sem se na Hišo Hospic. Pomagali so mi glede otrok, kako to komunicirati z njimi in kako jih popeljati skozi te težke čase.
Prav tako sem se vključila v skupino za žalujoče in lani z njimi odšla za 3 dni v Logarsko dolino, kjer smo se dobili žalujoči in pod njihovim nadzozom in vodstvom naredili prve korake k sprejemnaju izgube, bolečine in predelave čustev...
Moram povedati, da je bilo zelo zelo težko in naporno, polno žalosti, joka, ostre bolečine in sočutja med vsemi nami, ki smo bili tam. A domov sem šla spremenjena, drugačna, vedela sem, da hočem živeti in ponovno čutiti. Vedela sem, da moram zmorati zaradi otrok in zaradi sebe. Dalo mi je moč in pogum in predvsem upanje, da bo prišel dan, ko bom lažje dihala in bo bolečina čisto malo malo manjša. Zase lahko rečem, da je bilo njujo potrebno, da sem si poiskala pomoač, saj tega nihče od znancev ali prijateljev ne mora razumeti in dojeti kaj se dogaja v nas.... Ko spoznaš te ljudi, veš, da nisi sam in da nekdo točno ve, kako hudo je, kako zelo boli in že samo to dajestvo, da nekdo ve, mi je ogromno pomagalo. Velikokrat si rečem, če zmora on-a, se bom potrudila tudi jaz in zmogla tudi jaz. Trudim se vsak dan posebej preživeti in delati svari korak za korakom. Ne sprašujem se kje bom čez par mesecev, kako bom zmogla tako življenje.... Vsak dan zase si postavim cilj, da ga bom skušala preživeti, obvladati žalost in bolečino in v njem najti 1 dobro stvar, pa če je to samo dan, ko se nisem rabila veliko ''kregati'' z otroci (4 in 7 let). Mali koraki, a velik uspeh zame :)
In ja še to, cca 8 mesecev po moževi smrti, lahko rečem, da se kdaj zgodi, da me otroka ali kdo drug celo nasmeji, pa tudi če samo za trenutek. Ugotovila sem, da se prej nsem smejala že več kot leto dni... in to je grozno, ko pomislim, da me otroka nista videla nasmejano tako dolgo, to me naredi žalostno in si rečem, zavoljo njiju moram najti razlog za smeh in živeti. Kak dan mi uspe, kak dan pa tudi ne....
Citiraj

Avtor: ubogi moj » 3 Feb 2016 22:11

Pozdravljeni,
tudi mene je doletelo, izgubila sem moža, ki ga ljubim in sva bila skupaj zelo srečna in sva se veselila življenja skupaj in tega, da se bova skupaj postarala... No, tega ne bo :(
Mož je zbolel in umrl. Grozno. Ne morem verjeti, da je vse to res. Še vedno se mi zdi, da se bom zbudila in ugotovila na svoje veliko olajšanje, da je to samo mora. Ker če je vse res, se mi slabo piše. Ne morem živeti brez njega:( To je enostavno nemogoče. Poleg tega sem že med njegovo boleznijo brala in prebrala vse vaše prispevke, od prvega do zadnjega in me je bilo že takrat groza ob vsem vašem trpljenju...in seveda svoejm trpljenju. Brala sem, da je minilo deset in več let od smrti moža, in še vedno žalujete...to je grozno...saj vem, da bom sama na istem in sem na istem. Ne vem, če še spremljate to temo na tem forumu, želela bi si kakšnega odziva, pogovora. Zanima me, če se je katera od vas vključila v kakšno skupino žalujočih.. Zanima me, kako ste tiste, ki ste tako kot jaz, negovale moža do zadnjega, to doživljale, kako se s tem spopadale, kako ste to kasneje podoživljale...

Sem v slabi koži:(
Citiraj

Avtor: Karlo24 » 27 Dec 2015 17:51

Lahko mi pisete tudi na email: [email protected]
Citiraj

Avtor: karlo24 » 27 Dec 2015 17:49

Pozdravljene,
Laola, cebelica maja23 , dubk ter vse ostale zalujoce.
Vidim sicer da na tem forumu pisete samo zenske ampak ne najdem nobenega drugega foruma ki je se nekako aktiven pa ha iscem ze nekaj casa saj cutim mocno potrebo za pogovor z nekom z istimi oz. podobnimi izkusnjami zato upam da vas ne moti ker sem moski saj sem se 7 oktobra zjutraj znasel v vam podobni sotuaciji saj sem zgubil sebi najdrazjo osebo na svetu svojo svojo zeno skupaj sva bila od svojega 17ega leta imela jih je 24 tistega jutra je bilo kot vsako drugo objeta sva se zbudila odpeljala se ju v sluzbo in uvinek ki ga je ze toliko krat prevozila ga tokrat ni sla je v drevo in bilo je vsega konec slucajno sem prisel dvajset minu kasneje na kraj nesrece a nje ni bilo vec.imela sva se neskoncno rada sedem let sva se skupaj ustajala vse delala skupaj bila sva eno 17.dni pred nesreco sem jo na pocitnicah zaprosil jokala je od srece navrtovala sva druzino imela ze imena otrok vse je bilo tako lepo in zdaj mi ni vec do zivljenja zivim iz dneva v dan vedno huje je in neizmerno jo pogresam postal sem vdovec pri 24 tih mnogo prezgodaj zato bi rad delil svoje obcutke z vami tremi ki ste nekako najmlajse oz z katero koli od vas res bi mi veliko pomenilo saj sem na dnu. Hvala
Citiraj

Avtor: dana-f » 14 Dec 2015 10:09

12.12.15 je minilo 12 let odkar te ni tu a vseeno si tu. Še vedno si prisoten in vedno boš, čeprav sem mislila, da nebom zmogla, a življenje ni hotelo tako. Ti si mi bil in boš moja večna ljubezen. Dan ko si odšel se ni zaključil s tvojim odhodom. Praznina, ki si jo naredil se ni zapolnila, tu je in ostaja odprta. Naučila sem se živeti s tem, če temu tako lahko rečem. Vem, da si drugje a vem da si tudi tu. Poglavje svojega življenja, ki sem ga preživela s tabo je še vedno odprto. Spomini nate me poganjajo naprej. Usoda naju je združila in usoda je hotela, da greš pred mano. Verjamem da se spet srečava .
Citiraj

Vrh

Na vrh