Moja zgodba je verjetno taka kot veliko ostalih, pa vendar ne najdem rešitve. Po rojstvu otroka se je najin odnos postavil na glavo. Prej je bilo vse super, ko pa se je rodil otrok, se je najin odnos povsem postavil na glavo. Spolnega življenja nimava več odkar se je rodil (otrok je star 2 leti), ker partner pravi, da nima več želje. Jaz se po porodu nisem zapostavila in pravi da ni razlog v moji zunanjosti. Preprosto iščem trenutke, ko bi bila sama, vendar me preprosto skoz odriva. Moti me, ker se hočem na vsak način pogovoriti z njim, da najdemo težavo, on pa se noče pogovarjati. Vsakič ko se poskušam z njim pogovoriti, se še bolj skregamo. Drugače super funkcioniramo kot družina, edini problem je, ker nimava spolnega življenja. A imate kak predlog, kako dostopiti do nekoga, ki se noče pogovarjati, kajti jaz nimam več idej. Upam, da mi boste lahko pomagali, ker z vsakim dnem pada tudi moja samozavest.. Najlepša hvala.

Pozdravljeni, InIn!

Iz vašega sporočila je razbrati, da se počutite krivi in odgovorni, ker se partner po rojstvu otroka ne zanima več za spolne odnose z vami. Iščete vzroke v sebi, še bolj intenzivno skrbite za to, da ste mu še vedno telesno privlačni in zanimivi, se trudite najti primerne trenutke, da sta sama, skušate vzpostaviti pogovor z njim…skratka počnete marsikaj, da bi ga spet prebudili in priklicali nazaj v odnos… Dobro bi bilo ugotoviti zakaj se morate samo vi toliko truditi, kje pa je njegova angažiranost, njegova odgovornost? Zakaj vi prevzemate nase vse breme? Vi niste krivi, da je želja v njem (morda trenutno) ugasnila. Namesto njega ne morete ničesar storiti. Kaj je pripravljen storiti za vaju on?

Verjamem, da se počutite obupno, da ste prizadeti, razočarani, žalostni, da vas je strah in vas skrbi kam vse to pelje… da v obupu iščete razloge v sebi (pa resnično niste vi ničesar krivi, niti ni kriv otrok, ki se vama je rodil) in ob tem po nepotrebnem izgubljate občutek samozavesti…Dogaja se vam krivica, domnevam pa tudi, da ste jezni, ker se vi na vse kriplje trudite, on se pa samo odmakne z nekimi izgovori, ne da bi se trudil poiskati globlje vzroke, se vsaj pogovarjati o stiski in najti neko rešitev. Poleg tega pa imata majhnega otroka, ki v tem trenutku najbolj potrebuje vaju kot mamo in očeta, da sta kot starša otroku popolnoma na razpolago (zlasti v čustvenem smislu) in je krivično do otroka, da se vidva prav sedaj morata ukvarjati s stiskami partnerskega odnosa in se ne moreta v polnosti posvetiti njemu…

V čem je razlog, da se je partner odmaknil, ve najbrž samo on (morda pa se niti sam ne zaveda točno kaj se je zgodilo), iskanje razlogov takole na pamet je nehvaležno in lahko tudi krivično delo (dobro pa se je prepričati in izključiti morebitno možnost prevare), morda se je ob otroku na nek način začel počutiti odrinjenega, nepomembnega, zapostavljenega (nekaj se mu je ob otroku oz. ob vas prebudilo) in je v podoživljanju neke povsem svoje zgodbe, ki nima nič opraviti z vami… Partner je verjetno v neki svoji stiski in ga strah in sram blokirata, da se tudi težko pogovarja oz. mu preprečuje, da bi se odprl. Področje spolnosti, samozavesti, moškosti je lahko tudi zanj kot moškega postalo prehudo breme in se je lažje izogibati odnosom kot se soočiti z morebitnimi težkimi čutenji ob tem… Skratka za vajin nadaljnji odnos (ne le v smislu spolnosti, ki je zelo pomemben del odnosa, pač pa tudi v smislu graditve čustvene in duhovne intime/bližine) bi bilo zelo dobro ugotoviti kaj se vama v resnici dogaja. Brez iskrenih pogovorov ne bo šlo, očitno pa bo potreboval tudi veliko vaših vzpodbud, neobtoževanja, sproščenega ozračja (brez zahtev, občutka prisiljenosti v nekaj), razumevanja in tudi vašega govorjenja o svojih občutjih… Če sama ne bosta zmogla najti poti iz stiske pa bi bila dobrodošla tudi pomoč zakonskega in družinskega terapevta, s pomočjo katerega bi odkrili globinske vzroke, nezavedne prenose vzorcev in jih resnično rešili… Pri tem je pomembno tudi, da vi kot ženska vztrajate, da najdeta neko ustrezno rešitev in se ne zadovoljite samo npr. s trenutnim izboljšanjem položaja… Predvsem pa vama želim, da čimprej pristopita k reševanju medsebojnih stisk (spolnost je samo arena, kjer se odrazi vsa ranljivost odnosa), saj se vsa ta občutja prenašajo tudi na vajinega otroka, ki si želi, da sta vidva zadovoljna, umirjena, vesela, ljubeča starša, saj mu edino taka lahko nudita najboljše za njegov razvoj…

Vse dobro.

To ni šala,če postelja utihne!Spolnost je še kako pomembna,sploh za nekoga,ki je še mlad.Upoštevaj nasvet strokovnjakinje in ga za začetek spodbudi,da se izjasne iz svojih globin,kaj ga je tako zablokiralo,da mu ni do spolnosti.
Sponost je rdeča nit vsakega zdravega razmerja!