Pozdravljena.

Ob prebiranju raznoraznih zgodb na tem forumu, sem želela tudi jaz povedati svojo in dobiti še vaše mnenje…

Torej, s partnerjem sva skupaj 7let, od tega sva živela v najemniškem stanovanju 3leta, zadnje leto pa sva se preselila k njemu domov – v skupno gospodinjstvo z njegovo mamo ( oče je pokojni 2leti) z namenom, da si bova počasi tam uredila svoje domovanje. Žal sem v tem zadnjem letu ˝spoznala˝ svojega partnerja. Postal je neodločen, v vsem je imela prav njegova mama, odločala je kaj, kdaj in kako se bo delalo, dobesedno je vplivala nanj in tudi on ji ni nikoli nasprotoval. Vedno je rekel, da iz ljubega miru gre naredit oz. ji je ustregel v vsem. Seveda zaradi njenih ˝muh˝ jaz in 2letni otrok nismo prišli na vrsto. Načrti o gradnji so šli po vodi, ker se mi zdi, da je izgubil interes za karkoli začeti. Ko sem enkrat načela ta pogovor, mi je zatrjeval da to ni res, naj potrpim še malo, itd.itd. Moj odnos z njegovo mamo je bil sprva ok, po parih mesecih se je pa začelo…ščuvala je otroka proti meni, dajala mu je sladkarije v nenormalnih količinah ( celo milko, pa naj grize, enkrat se bo že ustavil ) in vedno malo pred kosilom,večerjo,ipd., pa sem ji povedala, da tega ne bo delala. In od takrat mi je zamerila, par tednov mi ni odzdravila, se me izogibala. Partner pa nč, edino kar je rekel ˝taka pač je˝. In jaz in otrok sva trpela to ˝ignoracijo in zamero˝. Poskušala sem govoriti z njo, ona pa nič, kot da me ne sliši, pa sem jo pustila. ČEz nekaj časa se je to spet začelo ponavljati in spet sem zarobantila in spet prezir in ignorancija. In spet sem probala z parnerjem se pogovorit o vsem, da tako naprej ne bo šlo in da če ne bo drugače, se bom odselila. seveda me ni jemal resno, dokler mi ni pred dvemi meseci prekipelo in sem to res naredila. Pobrala sem otroka in sva šla..sedaj je ta odločitev najbolj boleča za malega ( 2,5l ), ker si on med tednom ne vzame časa za obiskat sina, ker pač streže mami in ga ima čez vikend. Ko pride sin nazaj k meni, me brca, pljuva, razbiva z vrati po stanovanju, meče stvari na tla, mi govori da sem lumpa in da me ne mara, da gre domov k tatu in noni, da on je doma pri tatu v ( kraju )ipd…Saj vem, da je to stres zanj, sam druge možnosti sama nisem vidla.
Ob vsem tem se je najin odnos tudi ohladil. intime ni bilo že od lanskega morja, samo prepiri in neka očitanja, ki so me psihično uničila.
Poskušala sem, da bi prišel za nama, a o tem noče slišat. On pravi, da je tam doma in tam bo ostal.
Ne vem več kako naprej…naj še poskušam s pogovorom ali naj ga definitivno pustim. Žal mi je zaradi otroka, po drugi strani moram misliti tudi nase…Prosim vas za nasvet.

Draga renata29,
verjamem, da ste razočarani, žalostni in tudi jezni. In ni težko razumeti vaših občutij ob vsem, kar opisujete. Gotovo ste verjeli, da se bo partner le »prebudil« ob vaših skrajnih posegih. Celo odšli ste, vzeli tudi otroka. Njemu pa, kot da mu ni mar, kot da je popolnoma hipnotiziran z mamino »ljubeznijo«. In to boli, bega…
Težko vam bom dala tako konkreten nasvet, kot je konkretno vaše vprašanje, zato bi vam le osvetlila nekaj vprašanj, ki jih razberem iz vašega pisanja.
Prva stvar je, da vse, kar ste zapisali, doživljate vi. Ne gre za to, da doživljate napačno ali narobe, vsekakor imate pravico doživljati, kot doživljate. Vendar pa se postavlja vprašanje, kakšen odnos ste imeli s svojo »taščo« in s svojim partnerjem prejšnjih 6(!) let. Kako ste doživljali ves ta čas njun odnos? Ne gre le za eno leto, ko ste živeli skupaj. Seveda se občutja in zaznavanja intenzivirajo, ko živimo z nekom. A bili ste partnerka njegovemu sinu že dolga leta pred tem. Poleg tega je babica vašemu sinu že 2 leti in pol. Druga stvar, ki izhaja iz prve, je, kako ste se odločali za selitev k njegovi mami? Je bila odločitev lahka, ste slutili karkoli,… Namigujem namreč, da v 6 letih nekako vidiš, ali je partner »čustveno odšel« od doma ali ni. V vašem primeru očitno ni! Čustveno ga mati še vedno poseduje, pripada njej. Zato se mu je tudi zameglila vizija, ki jo je imel ob selitvi nazaj k mami. Kakorkoli, želim osvetliti vaše občutenje, doživljanje, delovanje in razmišljanje, kar ne pomeni, da želim zagovarjati vašega partnerja. Vendar njega tu pač ni in izkušnje kažejo, da bi najverjetneje on vajino zgodbo osvetlil precej drugače. Torej, očitno ste se vsa leta, ko sta bila s partnerjem skupaj, zadovoljili z odnosom, ki vaju ni resnično približal, ki vaju ni resnično povezal v najgloblji intimi, kjer starši nimajo več kaj iskati, ki vama ni omogočil, da se resnično spoznata in si tudi dovolita spoznati en drugega. Zakaj, ne vem. Kakšne smejo biti vaše zahteve do partnerstva, kako globoko si upate, želite in dovolite biti z nekom, je seveda v precejšnji meri pogojeno s tem, kako ste živeli odnos s svojimi starši in kako so intimni odnos živeli vaši starši…
O tem smo na tem forumu pisali že zelo obširno. Kar želim s tem osvetliti, je to, da ste na nek način sooblikovali položaj, v katerem ste se znašli. Seveda ga niste zakrivili in zato niste krivi in ga zato tudi ne morete rešiti sami. Vendar pa je vajin dolgoletni odnos in otrok, ki se vama je rodil, vreden skupnega soočenja z nastalim položajem. Morda se partner boji vaše odločnosti, morda se boji vaše jeze,..? Morda se boji jeze in posesivnosti svoje mame…? In se zato ne želi pogovarjati. In tišči glavo v pesek. Zato sem mnenja, da bi bilo vašemu partnerju vredno predlagati, da obiščeta strokovnjaka, kjer bosta dobila oba prostor in varnost, da povesta, kako se počutita, kaj si želita in kako vidita rešitev. Vsekakor 7-letna zveza zasluži vsaj to, če se sama ne zmoreta pogovoriti. Če bo partner na vse vaše predloge in odprta vrata odgovarjal z zavračanjem, boste kmalu vedeli, pri čem ste. Kar pa ne pomeni, da boste zgubili vse, tu ste vi in vaš otrok, spet odnos, ki je vreden raziskovanja, in sicer raziskovanja najprej sebe.
Želim vam miren, ljubeč, a odločen korak pri reševanju zapletenega položaja.