zrela za strokovnjaka

Pozdravljeni!

Stara sem 32let, imamm partnerja s katerim imam čudovito 15-mesečno punčko. Med porodniškim dopustom sem ostala brez službe pa tudi partner je ni imel. Tako, da je bil pol leta z menoj doma po porodu. Sedaj ima službo, ki pa ga vzame skoraj za cel dan. Jaz službe še nisem dobila sja se me delodajalci izogibajo kot hudič križa, ker sem direkt iz porodniške.. Vendar pa sem opazila, da sem se zelo spremenila v tem času (psihično in fizično). Shujšati mi ni uspelo in sem videti kot da bi bila v 8 mesecu. Vedenjsko pa postajam že sama sebi grozna. Zmeri sem tečna, živčna za vsako malenkost, zadirčna, besna, v besu tudi preklinjam, jokava, pesimistična, sploh se ne znam mirno pogovarjat. Občutek imam, da me vedno verbalno napadajo. Najbolj pa me je groza, ko me tako vidi hči. Čeprav je še majhna vem da čuti, da z menoj ni nekaj vredu. Če me ne uboga se derem na njo, ona pa je tudi vrjetno po meni podedovala “močno voljo” (trmo). Zakaj sploh gre? Če me nekaj, nekdo razjezi ali pa ne gre tako kot sem si zastavila se v meni razvije tak bes, ki ga ne morem kontrolirati, kot bi me kaj obsedlo. Takrat bi najraje razbila celo stanovanje, ne kričim ampak hrulim tako, da me (vrjetno oz. me) slišijo vsi sosedje naokoli.
V navalu tega izpada ponavadi pustim vse in grem ven oz. se zaprem v kopalnico in se zjokam dokler bes ne popusti. Ko se umirim pride zamano, da sem spet ponorela ne, da bi lahko ustavila to grozno vedenje. Za ta bes večinoma krivim partnerja ker mi “najeda” do te točke, da se nemorem kontrolirati več. Vedno ga vprašam, zakaj ne neha, ko vidi, da sem znervirana od njegovih vprašanj. Ko mu omenim, da rabim strokovno pomoč, ker sama nezmorem obvladati tega besa mi reče, da je ne rabim in da naj se spravim k sebi, da to lahko sama pri sebi pošlihtam brez strokonjakov. Seveda trpi tudi najino spolno življenje. Čudim se, da partner sploh še zdrži pri meni. Marsikdo bi vrjetno že odšel. To vedenje me je pripeljalo že tako daleč, da sem začela razmišljeti o tem, da bi se odselila saj bi bilo partnerju in hčerki vrjetno bolje brez mene.
Kaj naj storim? Ali bi mi strokovnjeki lahko pomagali? Rada bi se spremenila in postala tista oseba izpred 15 mesecev nazaj vesela, srečna, prijazna, ljubča, polna pričakovanj ali pa še boljša.

Suzana

Pozdravljeni,

ne vem kaj vas pesti. Zagotovo je problem stiska v kateri se je znašla vaša družina, ko sta bila oba brez zaposlitve. Partner jo ima, vi ne, zato verjetno ne živite lahko.
Lahko je problem postal sčasoma partnerski odnos, ki je doživel rojstvo otroka in brezposelnost.

Vsekakor bi bilo potrebno razčistiti za kakšne vrste težave gre in kaj bi bila ustrezna pomoč. Toliko si pa dolgujete, predno sprejmete tako veliko odločitev kot je odselitev od doma. Ideja, da bi jima bilo brez vas bolje je lahko depresivnega izvora. Kot tudi nekatere druge težave, ki ste jih navedli. Depresivnost je zato nujno potrebno resno vzeti v obzir.

Pogovorite se lahko najprej z osebnim zdravnikom (ki vam lahko predpiše zdravila) ali pa se obrnete neposredno na psihiatra, vsekakor ne odlašajte po nepotrebnem.

Vse dobro

New Report

Close