zopet strah
Spoštovani,
videla sem (delno) v vlogi Aprilke, zato lahko sklepam, da je to depresija, ker sama natanko niti nisem vedela kaj je to. So boljša in slabša obdobja. V tem času nisem bila pri zdravniku, ker ne maram, da me pošlje k psihiatru, saj se zavedam, da če si ne bom sama pomagala mi nihče ne bo. Opažam pa, da se moje stanje poslabša, ko se zasekiram zaradi kakšne stvari, lahko je to totalna banalnost. Zdi se mi kot da se v meni sproži en kemični proces, ki pripelje stresorje na površje. Teh občutkov se težko potem otresem. Močno se moram potruditi, da začnem misliti na nekaj pozitivnega, ampak včasih tudi to ne gre, ker mi gre enostavno VSAKA misel na živce oziroma jo ne prenesem.
Res ne bi rada začela jemati zdravil. Sem sveže poročena, srečno in z možem si želiva otroka. Priznam, da me je nosečnosti tudi malo strah.
Ali je res avtogeni trening reštitev, kaj predlagate, mogoče res obisk pri psihiatru?
V naprej hvala in lep pozdrav,
Ali
Spoštovana Ali,
avtogeni trening je metoda, ki nima nikakršnih stranskih učinkov na mater niti na plod, zato je primerna tudi za nosečnice, vprašanje pa je ali bo zadoščala za intenzivnost vaših težav.Za obisk pri psihiatru ne potrebujete napotnice splošnega zdravnika in tudi ni nujno, da bi morali jemati zdravila, če tega nočete, saj vam psihiater lahko ponudi le psihoterapevtsko obravnavo, ki bo poleg pogovorov pri njem vsebovala še posebne ” domače naloge”, ki ijh boste doma delali sami. med enim in drugim obiskom pri njem.Če je dodatni razlog težav morda v partnerskem odnosu, bo k sodelovanju povabljen tudi mož.Vsekakor ne odlašajte, zavedajte se, da boste vi, vaš mož in psihiater na isti strani.
Ali,
mislim, da je avtogeni trening zelo koristna stvar. govorim iz osebne izkušnje; učiti sem se ga začela v času študija (pred davnimi 20 leti) in mi je bil v nosečnosti in med samim porodom v veliko pomoč. Tudi za premagovanje strahu bi utegnil biti koristen, vendar se mi zdi, da strokovna pomoč ne bo odveč. poišči nekoga, ki bo imel občutek in mu boš lahko zaupala.
veliko sreče
Maša
Prosim, te za tvoje mnenje.
Sama sem zelo hladnokrvna in se tudi izredno dobro znajdem v kaotičnih situacijah. Imam sina, ki ga nisem nikoli strašila, vedno sem ga vzpodbujala in mu krepila samozavest. Je edinec. Dopuščala sem mu da ima svoj JAZ, mu nikoli izbirala krožkov. Pa vendar, ima sam veliko strahov. Da bomo umrli, zboleli, itd…… Sama mu rečem, da pač človek umre, vendar ko se odloči se lahko ponovno rodi, tako kot drevesu jeseni odpade list, spomladi pa ponovno vzbrsti, se lahko tudi človek če se odloči ponovno rodi. Skratka, vedno najdem optimistično razlago, pa vendar je pesimist in pri njegovih 10 letih ga fool privlači tragika, ekologija, je zelo sočuten. Nekaj sem brala o indigo otrocih. Kaj misliš???
Pravzaprav se sprašujem, da okolje sploh nima toliko vpliva, kot bi človek mislil.
Spoštovana Tita,
vidim, da ste le še potrdili na toliko različnih načinov opisano dogajanje v doživljanju v puberteti.Takrat se izmenoma pojavljajo včasih nasprotni čustveni odzivi, navdušenost zdaj za eno, zudaj za drugo področje,čeprav je ob lastnostih,ki so jih krojile zgodnje izkušnje, možno prepoznati v mladostniku tudi nekatere poteze ,ki jih imajo predniki.Prav zato,kker je to obdobje tako bogato z razlikami in tako spreminjajoče, sta danes lahko resnost in črnogledost tam, kjer bosta jutri razposajena podjetnost in sproščenost.Vprašanja, kakršna postavlja vaš sin, so v določeni dobi skoraj pravilo, čez kakšno leto vas bo presenetil s povsem drugačnimi.