Spoštovani, lepo prosim, če še meni poveste svoje mnenje.
Če na kratko povzamem zgodbo: po več kot desetletje trajajočih problemih s partnerjem in prav toliko časa prošenj, namenjenih njemu, da greva h kakšnemu terapevtu, sem stopila sama – k zdravniku, terapevtu, na CSD … nisem opravila kaj veliko, ker so vsi prišli do zaključka, da se s partnerjem in torej z najinimi težavami ne morejo ukvarjati dokler partner ni pregledan pri psihiatru. V tem je težava, ker on tega ne želi. Obstajala naj bi tudi možnost, naj bi bil ta pregled odrejen kot nujen s strani nekaterih služb, a tega se vsi izogibajo in prelagajo obveznost. Tudi sama bi raje, da bi se to izvedlo brez pritiskov, čim bolj (kolikor se le da) kot njegova lastna odločitev.
Sicer pa gre za to, da si večino stvari predstavlja po svoje, prilagaja si tudi pravila, vendar to zna povedati na način in v takšnem kontekstu, da je videti, da s svojega stališča to vidi celo prav … no, če na drug način povem: v njegovi deželi veljajo njegova logična pravila in ker je zelo inteligenten, mu človek res težko pride do konca. Večinoma ga vsi radi srečajo, ker je prijazen, a ga imajo po pol ure vsi dovolj, ker se jim zdi pogovor z njim preveč naporen in zoprn, vsaj tako nekako mislim, da to vidijo njegovi znanci in sorodniki. Oni ga že prenašajo, saj ne živijo z njim vsak dan in to ves dan.

Kot sem že povedala, odklanja pregled pri psihitru. V želji, da ostanem z njim, mi to obljubi, a ko je treba kaj konkretnega ukreniti, najde načine, da se temu izogne, spre se z menoj … govori, da ne bo nikamor hodil, ker sem jih jaz vse “okužila”, v resnici pa pravi, da sem jih jaz vse spretno prevarala, ker sem v resnici jaz tista, ki sem problematična, bolna in potrebujem psihiatra. Jaz bi k njemu z veseljem šla, vendar me doslej tja še nihče ni poslal. Tudi ko sem prosila, mi je zdravnik dejal, da to ni potrebno.
V bistvu je pa v zvezi s temi problemi vsak dan ogromno malenkosti, ki so mi že povsem načeli živce, moja toleranca se je povsem znižala in sedaj se vznemirim že zaradi stvari, za katere se sicer res ne bi bilo treba. Ne odreagiram več mirno kot prej, ko se npr. oglasi opomnil na telefunu, se stresem … Preprosto: ne zdržim več. Boli me, ko so tudi otroci proti meni. Opazila sem, da imajo do moža veliko večjo toleranco kot do mene. In ko vse to gledam, se mi od živčnosti začne kar vrteti v glavi.

Ali je res tako zelo čudno, če tega ne prenesem več? Najlepša hvala in prav lepo vas pozdravlam.

Spoštovana MarijaBono,

verjamem, da vam je grozno zdržati v nepredvidljivem in manipulativnem vzdušju. Padec tolerance je jasna posledica nepredelanega, dalj trajajočega stresa. Ukrepanje je nujno. Človek se tako resno prične spraševati kaj se tukaj dogaja ali je z nami vse v redu. Ne gre za prav ali narobe, kaj pa žalega povzročamo, če na glas povemo, kaj doživljamo v odnosu!? Nič, problem je, ko se ob izjavah počutimo ogrožene, obtožene, napadene, itn. Kazati s prstom na drugega je lahko opravilo in nikakršno reševanje problema, saj ne zahteva truda, ampak le reakcijo na sprožilec. Na tem je potrebno delati.

Da želite partnerja prepričati za obisk k psihiatru, da si partner stvari predstavlja po svoje, da pravila razume po svoje in da vas obtožuje za stisko … ne pove veliko, saj razen o obtožbah ne sporočite nič posebnega o sami stiski, ki traja že leta. Poskusite konkretno povzeti glavnino stiske, v katerih ste se znašli v družini in partnerstvu.

Iz občutka sodeč gre, kot rečeno, za manipulativnost v odnosu: namerno ali ne, gre za do partnerja in celotne družine nespoštljivo in neusklajeno sporočanje drug drugemu kdo je kriv. Jasna zveza vsebuje pristen in iskren pogovor, v katerem so pomeni drug drugemu znani. In pri tem se ne izogibamo govoriti o sebi, občutkih, svojem vedenju – pa naj si bo še tako drugačno od našega. Tako je možen pogovor o skupnih temah in izzivih, sicer odnos ni več mogoč.

Še kako vam verjamem, da vam vse skupaj načenja živce, kot pravite, saj ne veste pri čem ste, zato ni prav nič čudnega v tem. Nekdo bo moral narediti prvi korak k bolj konkretnim dejanjem: potrebne so izbire in odločitve. V kolikor čutite, da potrebujete pomoč, vam ni treba nujno slediti nasvetom osebnega zdravnika ali svetovalnega delavca. Klinika (psihiatra, psihoterapevta, kliničnega psihologa) lahko obiščete sami in se tam poglobite v vaše izzive. Odtod vam bo laže ukrepati, saj boste pridobila strokoven odziv na vaša vprašanja in dileme. Predvsem sebi zaupajte.

Glede otrok: vi ste jim mati, partner oče, otroci se v dinamiki takšnega odnosa usmerjajo po principu moči, sledijo tistemu, ki je kaže več, pa to ni nujno vedno varno, lahko je polno strahu. Pomembno je, da se tega zavedate in nujno postavite mejo triangulaciji (paktiranje otroka s staršem naproti drugemu staršu), kajti to je potrebno nujno ustaviti, ker nevede zlorabljamo otroke za uravnavnje partnerske stiske! Z možem sta v enem, z otrokoma sta v popolnoma drugačnem odnosu.

V celotni zgodbi so otroci prave žrtve, ker so nemočni in ne morejo razumeti problemov odraslih, zato jih je potrebno zaščititi tudi pred seboj (npr. ko zaidemo v stisko in se vpričo otrok vedemo neprimerno). Skratka, gre za odgovornost, ki vaju oba kliče, da jo pokažeta sebi, otrokom in drug drugemu. Odrasli v resnici nismo žrtve, čeprav se lahko tako počutimo. Gre za vprašanje soočanja in razvoja: sem pripravljen ali ne?

Srečno!