znašla sem se tam
Vseeno bi na tole dal eno pripombo. Sem enkrat že napisal, da se sicer moški zelo radi ljubijo, vendar tu in tam kdaj bi pa želeli tudi seksat. Zato me pravzaprav zelo preseneča takšen odziv s strani nekega moškega in po vsej verjetnosti morajo obstajati neki razlogi, verjetno v smislu kakšnih bolj ali manj hudih psiholoških barier ali pa gre morda le za element presenečenja. Morda se je zaradi spremembe skorajda čez noč spraševal kaj za vraga se je zgodilo (ali so ji zgodili). V vsakem primeru bi se jaz pred kakršnokoli odločitvijo hotel o svojih željah pogovoriti in šele ob zelo kategoričnem zavračanju (morda celo pogovora kot takega) začel razmišljati o tem kaj in kako dalje.
O dobrih in slabih ljubimcih pa le toliko, da je taka ocena vedno zelo relativna ali z drugimi besedami, nekdo, ki je za nekoga slab, je lahko za drugega dober in še to lahko velja le za določeno obdobje. Skratka, v tistem obdobju je bil tvoj mož zate pač slab ljubimec).[/quote]
@Boom, ko si že ravno ti izzval…
Kategorično zavračam, da je moj mož kadarkoli bil slab ljubimec, res pa je, da v tistem trenutku meni ne popolnoma ustrezen. Ljubim se še vedo zelo rada :-), pa tudi mož tu pa tam kdaj seksa 🙂 Kdaj drugič več o kategorizaciji dobrih in slabih ljubimk in ljubimcev.
Morda je iz prispevka razumeti, da so si želje, misli in dejanja sledila v hitrem zaporedju. Niti slučajno, šlo je za procesiranje, šteto v letih. V tistem obdobju je bilo veliko bolečih zavrnitev, ki sem jih predelala in se vedno znova podajala na pot morebitnih premikov. Nekaj sem premaknila, a še daleč od tega, da bi me zadovoljijo.
Psihološke bariere, ja, nekaj jih je verjetno. Že to, da sem sama bolj seksualno odprta (osveščena), mož bolj konvencionalen. Toda doslej sva sledila drug drugemu. Ta vzrok sem izločila.
Res pa je, da ga je moja sprememba čez noč presenetila, mene samo celo prestrašila. Da sem lastno doživljanje lahko ozavestila, sem prebrala veliko strokovne literature in se o tem z možem tudi pogovarjala. Pri tem mi je jasno povedal, da si želi žene, ne ljubice. To mi je odprlo poti v nova razmišljanja: delitev vlog. Jaz pa sem si želela tako moža kot ljubimca v eni osebi, tedaj o tretjem še nisem razmišljala. Veliko sva se pogovarjala o najini težavi, rešitve nisva našla, sva pa ugotovila vzrok.
Bistvo najinega neskladja je bilo predvsem v nekompatibilnosti trenutne seksualne energije (nekajletne). Če bi šlo za nove seksualne tehnike ali pristope bi zagotovo ovire premagala. Šlo pa je za energijo, s katero partnerja vstopata v spolni odnos. Te se iz človeka, ki je ne premore, pač ne da izsiliti, če se ob vabilu in zapeljevanju partnerja samodejno ne prebudi ali zatreti, če jo je preveč.
Po bolečem spoznanju, samopomilovanju, jezi in hkrati tudi razumevanju se je rodila ideja o ljubimcu, saj se prvinska želja po dolgem času še vedno ni utišala.
…pravi odgovor t ije dala močna. pišem ti kot moški. nikakor se ne ločuj, ne pa ničari. vzemi stvari v s voje roke, začni se mu posvečat in seksaj z njim, da bo norel. moški smo radi zaželjeni in si želimo, da se nas ženska želi, ne da “nam da iz usmiljenja”. ta občutek zaželjenosti moški preprosto potrebujemo. mislim, da si kar precej kriva sama. in še to sploh ne veš al seksa al ne seksa, al si sam izmenja kak SMS. vedi, da je seks pri varanju še najmanjše zlo, največji problem zate bi bil al je al bo čustvena navezanost…..prevzemi ga nazaj, to je moj nasvet, sam ne s kriki, jokom, grožnjami, ampak z nežnostjo, strastjo, občutkom, da si ga res želiš….moški smo lenobe, verjemi, da ne skačemo okoli, če imamo doma harmonijo v odnosu, res pa je, da jo zmore malo ženska in malo moških…..potrudi se….
No, mogoče sem pa res malo izzival. :-))) V primeru zadovoljujočega daljšega seksualnega razmerja vsekakor ne moremo partnerja ocenjevati kot slabega ljubimca, tudi če se v nas v nekem trenutku kaj premakne in nam pač njegov način ne ustreza. Bolj pa se sprašujem za tak oz. podoben primer nekaj drugega (vprašanje je mišljeno na splošno):
Recimo, da se (podobno kot pri tebi) s časom pojavi želja tudi po drugačni spolnosti. Si v tem primeru tisti, ki se mu to dogaja, dejansko želi tudi podzavestno, da bi to drugačnost doživljal s partnerjem, ki ga je leta navajen drugačnega? Če ne, ali se morda niti ne potrudimo dovolj, da bi se partner spremenil ali razumel, saj pravzaprav tega podzavestno niti ne želimo.
In še: se takšna želja res lahko pojavi bolj ali manj naenkrat ali je pravzaprav obstajala že od vsega začetka, vendar je bila iz takšnih ali drugačnih razlogov ves čas zatrta (morda tudi zaradi partnerja samega in njegovega dojemanja veze, čeprav ta zatiranja niti nikoli ni “zahteval”)?
O presežkih in kompatibilnosti spolne energije med partnerjema je težko vprašanje, saj je neizmerljiva in vsakemu posamezniku bolj lastna, kot njegova senca. Se pa občuti in boli in grize v obeh primerih; če je je preveč ali premalo. In Tessa, kot praviš, gre pri vsem tem za procesiranje in ne gre za skok čez plot kar v nekem trenutku, ko se ti zazdi. Pri meni je šlo za večletno (20 letno, če sem natančna) nezadovoljstvo in nezadovoljenost v zakonskem seksualnem odnosu. Me prav zanima, koliko je takšnih moških junakov, ki bi v 20ih letih srečni zaspali ob ženi s katero so seksali in se na koncu morali zadovoljiti sami (ker jim pač z ženo ne pride ali pa ker se je ona že potešila in ga enostavno odrine od sebe…..ja vem, teoretično) ali pa
še to ne, ker se jim niti to več ne da???? Moj mož mi je rekel, da v takšem zakonu ne bi vztrajal dolgo,ker je zanj spolnost ali seks bistvenega pomena. No, pa smo tam. Ja, seveda žena bo potrpela in se prilagodila možu, bi rekla katera od kokoši……
V mojem primeru se je od tega dolgoletnega nabiranja nezadovoljstva resnično začel krhati najin odnos,ker sem bila kronično jeza in razočarana nad možem. Ker sem mu zavidala, da je užival v seksu,ker je vsakič potešen zaspal, jaz pa sem zaradi tega prebedela marsikatero uro in noč…..in že ko sem bila z ljubimcem, sem se jezila na moža, zakaj ne more biti ON namesto ljubimca,….nekaj časa. Sedaj te jeze v meni ni več. Sprejela sem življenje takšno kot je. Uživam ure z ljubimcem, ki so nabite s strastjo, nežnostjo, ljubeznijo in uživam z možem zakonsko in družinsko življenje. Tako pač je.
@Boom, …. ti vedno izzivaš in ne majčkeno 🙂
Pri zadnjem izzivu se nisem čutila ravno eksplicitno pozvana k odgovoru, ampak ker sem v svojem procesu razmišljala tudi o tem, ga podajam. Ne v nekem generičnem smislu, temveč izhajajoč iz sebe.
Kot prvo, gre za izbiro partnerja. Če je to v zelo mladih letih, je težko enačiti s sedanjostjo. Izbrala sem sebi kompatibilnega, enako (ne)samozavestnega in podobnega očetu, ki je predstavljal prvo spolno identifikacijo z moškim (nežnega, obožujočega). Kot vsak moški v 20-ih letih, se je tudi meni moj mož zdel prepotenten, ker se v ženski tista prava seksuanost prebudi nekoliko kasneje. Skupaj se “vzgajaš” ali bolje rečeno medsebojno prilagajaš, rasteš. Zelo redko se dogaja, da ti procesi potekajo v vzajemni skladnosti. Običajno en od partnerjev vleče, drugi mu sledi, lahko pa en od njiju pride do neke točke, tam obstane, drugi drvi naprej, odvisno kaj mu je bilo položeno v zbiko in kakšni so bili primarni družinski odnosi. Še posebej se mi zdi pomembno ravno pri moških, kako so razrešili svoj kastracijski kompleks z očetom. Freud, saj veš… Če je deček uspel pri mami premagati očeta, potem je kasnejša samopodoba moškega močna, malo narcisoidna, če ne… ostane zakompleksan moški z nenehno latentno frustracijo, s katero se kasneje bojujejo vse ženske v njegovem življenju.
Mislim, da sem si za moža izbrala kar pravega moškega, z meni ustreznim pristopom do ljubljenja, malo pa sem ga še prilagodila sebi, kar mi je bilo ob danem izbruhu seksualnosti malo v napoto.
V procesu iskanja ljubimca sem morala svoje fiktivne predstave uskladiti z realnostjo. To pomeni, proučiti, kakšen tip moških me sploh privlači. Dejansko drugačni kot v dvajsetih letih. Ugotovitev: močni, samozavestni (njihova samozavest mora izhajati in samopodobe, ne Ega), ciljno naravnani moški, ki imajo pogum, da prestopajo ovire, četudi se borijo s strahom. Tudi videz. Niso me privlačili lepi moški, pač pa športni tipi, mišice mi mehčajo kolena. Pa vendar je moški, ki sem ga iskala moral latentno odražati nežnost, čustenost, zaščitništvo ženske. Torej, čeprav je bil ljubimec na nek način drugačen od moža, mu je bil vendarle izjemno podoben, razlika je bila le v energiji.
Danes bi si z obstoječo seksualno energijo verjetno ponovno izbrala bolj rahločutnega moškega. Tako da gre v mojem primeru le za trenutno situacijo. Zagotovo pa drži, da ekspanzija seksualne energije, vsaj pri ženskah prinaša še eno novost: spolne fantazije, ki rušijo tabuje in odpirajo nove dimenzije. Menda so pri moških permanentne.
In še nekaj. Vlogi moža in ljubimca nosita različne zahteve. Zagotovo tudi vlogi žene in ljubice.
Verjetno tudi obstajajo primeri, ki so svojo seksualnost na nek način zatrli. Teoretično pa bi enačila s tem: težko se flegmatik spremeni v sangvinika, kolerika, prav tako pa v spolnosti ne moreš postati nekaj drugega ali da desetletja tajiš svojo pravo nrav.
Boom, zdaj pa izziv tebi :-), si upaš sleči vsaj srajico in na svoja vprašanja, ki so delno tudi že razmišljanja odgovoriti v prvi osebi ednine?
Tessa, jaz izkoristim vsak možen trenutek, da sem lahko brez srajce. Še posebej zdaj poleti, ko so mi še kratke hlače odveč. Te obdržim predvsem v izogib »nevšečnostim«, ki bi jih utegnil imeti s sosedami (čeprav bi pri tistih, ki so malo bolj greha vredne, že nekako stisnil zobe in malo potrpel) :-)))))))
Kar pa se tiče mojega odgovora na moja vprašanja pa – na nasprotni spol res nikoli (ne prej, ne sedaj) nisem gledal enoplastno in na podlagi (recimo temu) trenutne želje in ciljev. Pravzaprav si glede partnerstva le-teh niti nikoli nisem postavljal oz. v moji glavi je partnerstvo vedno bilo zgolj samo sebi namen, vse ostalo, kar spada zraven pa je bolj ali manj nadgradnja tega, do katere najverjetneje pride, nobene škoda pa ni, če tudi ne. Z drugimi besedami: če bi mi moja izbranka recimo rekla, da si ne želi otrok, mi še na misel ne bi prišlo, da bi jo zaradi tega zapustil, saj se nisem odločil zanjo zaradi ustvarjanja družine.
Lahko pa tudi rečem, da sem vedno razlikoval med tremi vrstami žensk (če zelo posplošim in če izvzamem tiste s katerimi ne bi želel imeti popolnoma nič):
– takšne, ki so imele samo nek seksualen naboj, in z njimi ne bi želel imeti kaj več kot samo seks
– takšne, ki so bile dobre sogovornice, se z njimi lahko ujameš na več področjih, bi s tega vidika lahko bile dobre partnerice in življenjske sopotnice, vendar jim manjka to, kar imajo prve ter
– tiste prave in redke, ki združujejo tako prvo kot drugo
Glede tega nikoli nisem dajal prednosti enim ali drugim lastnostim, niti ne morem trditi, da je eno pogojeno z drugim. Zato sem tudi postavil vprašanje, ker mi je tak način pravzaprav težko razumljiv. Za resno razmerje sem seveda stremel k tretji varianti in še danes bi bilo enako, če bi že bil na tem, da si iščem. Edino, na kar bi danes dal več poudarka, je samozavest in samostojnost in seveda, pridobljene izkušnje bi pri prepoznavanju lastnosti ter predvidevanju možnih poznejših zapletov in težav prišle še kako prav.
Glede pozneje prebujene seksualnosti pri ženskah, o kateri pišeš pa, jaz tega ne bi jemal kot pravilo in po mojih dosedanjih izkušnjah se mi to zdi bolj stvar vzgoje kot pa spola kot takega.
No ta nasvet iz moških ust / rok nič čudnega , imeli bi eno doma, in še kup posladkov naokrog očitno ne razumeš sam sebe in tega kar si napisal kaj da bi še žensko. Namreč prevzeti ga nazaj, kako ko je on sam šel drgam in potem, da naj sexa z njiim – z nežnostjo, strastjo, občutkom, da si ga res želiš…(ko ve da si želi druge?!).a v isti sapi praviš da je sex najmanjše zlo, problem torej
Za harmonijo doma sta potrebna DVA., dva se morata truditi, ne eden, drug pa se okrog sukati, kar kaže da mu je za harmonijo doma malo mar in tako je trud enega totalni nesmisel.
Jep, tale marinkos je seveda mačo, ki hoče, da ženska klečeplazi in se mu ponuja.. kar sanjaj miško!!!! Odnos mora biti ENAKOPRAVEN, drugače je vedno v malori. Pod enakopravnostjo seveda ne štejemo enakosti.. Itak imaš pa preveč omejen način razmišljanja, da bi predstavljal kakršen koli partnerski ali ljubimčevski potencial. Adiiijooooo :)))
@Boom, hvala…
Moje izkušnje so drugačne, a jih ne posplošujem na vse ženske. Do ugotovitev sem prišla skozi literaturo, svoje doživljanje in doživljanje žensk v moji okolici. Vse, razen ene smo doživele podobno prebujenje intenzivne seksualnosti.
No, ko berem nazaj, se mi zdi, da sem se s tole vzgojo malo nerodno izrazil (j..bat ga, nisem ravno mojster pretvarjanja misli v pisano besedo). Mislil sem na tiste vrste vzgojo, ki se trudi brzdat človekovo (morda predvsem žensko) seksualnost. Pa s tem niti ne mislim ravno na kakšno versko fanatičnost. Morda je dovolj že pretirana idealizacija ljubezni ter s tem povezan odnos do spolnosti v smislu »tega je vreden le tisti s katerim si pozneje ustvariš družino« (če zelo posplošim). Seveda pa potem slej ali prej lahko to “udari ven” v svoji bolj prvinski obliki, razen če je zatrtost res prehuda.
Pravzaprav ne vem kaj lahko na vse skupaj rečem, ampak vse bolj postajam tudi sam pristaš ugotovitev, da bi morali v življenju imeti več kot enega resnega partnerja. Po možnosti seveda zaporedno (in ne vzporedno). Ampak to pomeni, da bi nas večina najprej morala opraviti zrelostni izpit, kajti težko rečem, da ga danes ima :-))))
kar se tiče ženske seksualne energije (tudi za moške lahko govorimo enako) še malo ni nujno, da je bila vsaka, ki ji v zrelih letih “udari ven” prikrito zatrta ali ji je bila privzgojena idealizirana ljubezen. Vsaj jaz zagotovo ne sodim v to kategorijo, pa tudi tiste, s katerimi sem se pogovarjala ne. Mislim celo, da si zatrte ženske nikoli ne dovolijo priznavanja svoje seksualnosti, ne glede na njeno intenzivnost. Ženska seksualnost se razvija postopoma, po čisto naravni poti. vsa ta promiskulitetnost današnjih deklet pa ni povezana s to naravnostjo, gre za samodokazovanje, družbeno sprejemljivost in veliko (a redko uslišano) željo po stalnem partnerju in medsebojni pripadnosti. Tudi v mojih mladih letih smo si ženske dovolile zamenjati kakšnega partnerja, pa vendar so bolj ali manj zveze temeljile na odnosih.
S sogovornicami smo ugotavljale medsebojno različnost, a enaka občutenja. Vse pa smo prišle do enakega zaključka: v različnih življenjskih obdobjih bi nam odgovarjali različni seksualni partnerji, ker vsako obdobje, recimo življenjske dekade, zaznavamo različno seksualnost – moje mnenje je, glede na zorenje. Ne odtehta, če je bila mladost pred poroko živahna, ali če je bil mož njen prvi.
Kljub vsemu pa zvestobo in pripadnost pojmujem in doživljam kot vrednoto, za kateri se je vredno truditi, ju spoštovati, vendar z neko mero zdravega egoizma, nikomur v škodo.
Tema se je razživela in če koga zanima lahko povem, kaj se je dogajalo od takrat. Priznati moram, da sem kar malo pozabila na tole temo in sem seda z veseljem prebrala odgovore.
Zgodilo se je veliko in se še vedno intenzivno dogaja. Žal nisem zdržala niti en dan, ne da bi se soočila z njim. Bilo bi sigurno modro, da bi vsaj malo počakala, ampak žal nisem taka. Ne znam skrivati svojih občutkov in želim čimprej razčistiti stvari. Po eni strani dobro, po drugi pa ne, ker s tako zmešano glavo, prepolno različnih čustev, je težko kaj pametnega narediti.
Torej, moj dragi mož je ne samo imel afero, imel jih je več. Najprej ko sva se soočila je stvari priznal samo delno, en majhen delček, sčasoma pa sem izvedela vse. Vsaj upam da vse ker če pride še kaj….?? No, tudi če pride še kaj… že zdaj je dovolj oz veliko preveč. Moja prva odločitev je bila seveda ločitev in odhod. Pravzaprav sva se čisto od začetka še pogovarjala da bi šla h kakemu terapevtu po pomoč in videla če se da še kaj narediti. Kmalu se mi je zazdelo da njemu pravzaprav sploh ni žal, da je tako napihnjen ker mu jih je uspelo nekaj dati dol, da se temu sploh ne želi odpovedati. Tako sva potem prišla do ločitve. Potem sem šele počasi s pritiski izvedela vse ostalo. Seveda mi je sedaj s tega vidika lažje, ker vem kaj je bilo. Negotovost me je ubijala.
V glavnem, bila sem definitivno odločena, da grem. Potem pa sem po premisleku ugotovila, da tega vseeno ne morem narediti. In sicer zato, ker se bom znašla sama z dvema majhnima otrokoma (stara sta 2 in 5), sama za vse 24 ur na dan, razen takrat ko bo prišel on in se z njima malo zabaval. Vsa vzgoja, delo, težave, vse kar še pride v odraščanju otrok, vse bo na meni. Zakaj – zato ker on ni zmogel odgovornega ravnanja v partnerstvu. Dejstvo je, da je dober oče, da se otrokoma posveča ogromno, da dela in aktivnosti v zvezi z otrokoma opravi več kot jaz. Deloma zato ker imam jaz službo, ki zahteva več odsotnosti, deloma pa zato ker je moj pristop do starševstva od dneva rojstva dalje tak, da sta moški in ženska lahko enakovredna kot starša. (Mogoče bodo vsaj moški sedaj tukaj videli srž problema:)). Žal nimam pomoči babic in če grem bo to pomenilo, da svojega življenja ne bom imela več, morala bom celo skrajšati svoj delovni čas in bom zaslužila toliko manj da bom morala gledati na vsak evro kar spet pomeni da si tudi varuške ne bom mogla privoščiti, in predvsem kot sem že rekla – za vse probleme in težave bom sama. In to so še leta in leta in leta takega življenja. Vse tiste goreče zagovornice popolnega predajanja otrokom se bodo zdaj najbrž držale za glavo ampak me vseeno zanima koliko je takšnih, ki so se znašle v enaki situaciji kot bi se jaz in lahko rečejo, da živijo srečno in imajo lepo življenje.
Druga zgodba pa je seveda, kako ostati. Jasno je, da zakona v običajnem smislu ni več. Niti jaz ne pričakujem nobenih zagotovil ker jim ne bi verjela niti sekundo, niti jih on ne daje, ker se enako zaveda da jih ne more dati. V tem primeru bi lahko kvečjemu iz zakona naredila zapor, on bi pa zelo v kratkem počel vse po starem. Takega življenja zagotovo nočem. Tako ostaja samo še ene vrste “odprt” zakon, ki ni več zakon ampak skupno življenje dveh staršev. Vsaj še nekaj let, da otroka malo zrasteta, potem bi pa videla. Ko od zunaj gledam na tako ureditev, se mi zdi grozno, ampak druge rešitve ne vidim. Enostavno nisem pripravljena živeti leta in leta samo z otrokoma, če bom sama za vse niti za ljubimca ne bom imela časa, kaj šele za kakšnega drugega partnerja, tako da lahko vse to kar pozabim. Preden bi lahko šla npr. s kolegicami kamorkoli bi minila še leta. Nemogoče.
Seveda pa je problem tudi tukaj in zelo velik. Kako živeti skupaj po vsem tem? Upam da bo sčasoma lažje, zdaj je še precej hudo. Kakšen dan, ko ne razmišljam o vsem tem, kar gre. Lahko se pogovarjava skoraj tako kot sva se včasih, kar se mene tiče sva bila prijatelja in zaupnika, on je bil zame nekdo, na katerega se lahko obrnem. Potem pa seveda pride nov dan, v katerem se spet zavem, da je zavestno zavrgel vse, kar sva imela, da me je enostavno do konca izdal. In boli in boli in bi ga najraje zadavila ker mi je uničil življenje in mi vzel vse kar sem imela oz. sem mislila da imam.
Odločila sem se, da bom poiskala terapevta da mi pomaga predelati vse to in se ponovno postaviti nazaj na noge in samozavestno zakorakati v prihodnost. Razmišljam pa še, ali bi bilo modro v to vključiti tudi njega, ne z namenom reševanja najinega razmerja ampak bolj zato, da bi skupaj lažje postavila nove temelje, ker zvezana bova preko otrok itak za vedno. Poleg tega bi mislim da tudi on lažje razčistil nekatere stvari sam s seboj, če bi imel pomoč.
Samo še odgovor vsem tistim, ki ste komentirali ne-seksanje: večkrat sva se že pogovarjala o tem (pred to zadevo) in nisva prišla skupaj. On je hotel več seksa ne da bi za to kaj naredil. Jaz pa ne morem seksati z nekom, ki z mano kot z žensko nima drugega interesa. Torej – moški ki imate podoben problem doma, razumite da se ženske ne maramo počutiti kot objekt za izpraznjenje.
Hvala če ste prebrali, sem bila malo predolga 🙂
Vsak se sam odloča, kako bo živel. Nihče ti nima pravice očitati za odločitev. Temeljito si premislila in se odločila tako kot se ti je zdelo najbolje.
Ti pa polagam na srce: Dobro poskrbi zase. Ker nihče drug ne bo.
Terapevt je zelo dobra ideja. Mislim, da ti bo pomagalo ohraniti ravnotežje v situaciji, ki bo naslednja leta zelo napeta.
Želim ti veliko sreče!
sama sem bila v takšni situaciji, mislim sama za vse in sedaj živim zadovoljno življenje z novim partnerjem, ki sem ga spoznala prej kot sem si v sanjah mislila. ob ločitvi seveda nisem sploh razmišljala o kakšnem novem moškem. Če je tako dober oče, bo tudi po ločitvi skrbel za otroka, takrat boš npr. lahko imela čas res samo zase. Sama sem si zadala krajše časovne cilje, ni dobro razmišljati o letih in letih prihodnosti. Nihče ne ve, koliko ima še pred sabo, meni je bila misel, da bi živela neresnično življenje odurna, potem bi pa npr. umrla ne da bi v resnici živela.
Poskrbi zase in res premisli, če to lahko narediš na tak način kot si si zamislila.
Hja, ob taki rešitvi mora biti mož še najbolj zadovoljen.Ti boš, seveda zavoljo otrok,poskrbela, da bo hiša pospravljena in urejena, perilo oprano (če že pereš svoje in otrokovo, boš pa še tisto moževo srajco v stroj vrgla), prehrana zdrava in kuhana (vseeno je, če kuhaš za tri, boš še za četrtega)…in tik-tak boš na istem.
Kar praviš, je pesek, ki si ga mečeš v oči.Enostavno ne zmoreš iti stran, ker te je strah. kar je čisto razumljivo, mali jih poznam, ki jih ne bi bilo.Če že greš k terapevtu, pojdi zato, da pridobiš samozavest in moč, da odideš.
Pa še nekaj: a ni škoda dnevov, tednov in let, ki bodo ušli v čakanju na to, da otroka odrasteta?