Pozdrav vsem,

potrebujem nasvet, kako in kaj naprej z življenjem po ločitvi. Letos pomladi sva se odločila, da se ločiva, saj nisva bila več za skupaj. Jaz sem izgubljala živce, on me je vneto ignoriral. Za ločitev sva se odločila oba. Imava dva otroka (3 in 7 let).
V kratkem času (pet mesecev) sva se ločila, razdelila nepremičnino, na sodišču uredila glede otrok .. jaz sem si kupila stanovanje. Vzela sem kredit, nekaj sem si izposodila. Dva meseca nazaj je bilo še naše skupno življenje kar znosno. Tu in tam kakšen prepir. Videla sva se zelo malo, saj sva vikende delila. Potem pa so se pričeli vedno hujši prepiri. Jaz sem bila zelo pod stresom (obnova stanovanja, delavci, mala dva …). Otroka sta bila pri meni, on je žural, hodil k mamici se zdravit … Drug drugemu sva rekla ogromno žaljivih besed. Po njegovem sem bila vedno sem bila kriva jaz in ne on. Pred kratkim sem se z otrokoma preselila v svoje stanovanje. Vsakemu dodelila svojo sobo… tako imata kot prej. Cca 2 meseca nazaj je spoznal novo žensko. Zmotilo me je to, da je bila v času našega dopusta v stanovanju, iz katerega se še nisem odselila. Tam sem imela še vse moje stvari (obleko, kozmetiko …). Priznam, da mi to ni prav dišalo, saj bi lahko počakal dokler nisem odšla. Naj povem to, da nisem ljubosumna, da ima drugo. Vem, da drug z drugim nisva bila zadovoljna. Zdaj sam živi v velikem stanovanju. Komaj smo se odselili, je mala dva že spoznal z novo žensko. Ženska je ločena, ima otroka, živi pri starših, v drugem mestu …Moram povedat, da se je zelo spremenil. Do mene nastopa zelo sovražno in napeto. Totalno je spremenil življenski slog. Vse tisto kar prej ni mogel, zdaj na full (ponovno cigareti, sex, zabava …) … kot pubertetnik. Zdaj, ko je zelo zaljubljen, svoboden … bi mogel skakati od sreče in me upoštevati resno, ampak brez zamer, konfliktov.
Čez vikend ju je pustil pri meni, saj je mogel takoj preživeti vikend z njo. Potem sta šla otroka ponovno k njemu in me klicala, da od njega ni nič. Potem sta ponovno prišla k meni, ker mora gospod športirat, čeprav jih ima zdaj 14 dni pri sebi, na počitnicah. Zelo težko sta odšla k njemu. Njune besede so: nočem k atiju, ne maram ga, on ima drugo…. Prej se je s tabo lubčkal, zdaj z njo…
Opazila sem, da sta začela lagat, saj se s tem prikupita obema in ustvarjata med nama še večji konflikt. To me zelo moti, ampak pravijo, da je to “normalna” reakcija na ločitev, in da bo minilo.
Mislim, da je prehitro, predvsem pa na zelo neumen način (ko so šli iz morja so se ustavili pred njeno hišo in ven je stopila, za otroka, neznaka, ki se je z njim na veliko poljubljala in stiskala…) spoznal otroka s svojo novo izbranko.
Napisala sem mu zelo prijazen mail. Rahlo je dišal po materinskih čustvih, bil je realen. Nisem ga žalila, se vpletala v njegov nov odnos itd. Njegov odgovor je bil zelo šokanten, nedorasel. V smislu, da sem zlobna, hinavska, nenormalna … Moram povedat, da ga ne kličem po telefonu. Kličejo me otroci iz svojega mobija. Če jim sploh dovoli. On pove njim, oni mene vprašajo, jaz povem njim … itd. Niti toliko ni zrel, da bi se pogovarjal z mano.
Ker se z njim ne bom mogla pogovorit, me zanima kako in kaj. Kako “bivšega” partnerja spravit na normalen pogovor. V tem trenutku sploh ne razmišlja o otrocih in o tem, kaj se dogaja v njunih glavah. Kmalu bo šola in vrtec. Bojim se, da bodo problemi.
Ločila sva se, tudi, z namenom, da se drug z drugim ne bova ukvarjala. In, jaz se ne bom ukvarjala z njegovim odnosom. Jima razlagala kako in kaj. S tem se naj ukvarja on. Namreč, otroka me sprašujeta o očetu in novi ženski… To ni moja stvar.
Prosim za nasvet. Vaše izkušnje itd.
Lep hvala, Mila

Draga Mila,

ločitev je boleče in težko obdobje za partnerja in otroke. Čutiti je, da ste izredno pogumni in neomajni, kar verjamem lahko pušča tudi posledice na vašem doživljanju, hkrati pa si za tako odločnost dajte pomembno pohvalo.

S partnerjem sta se, kot pravite skupaj odločila za ločitev, s tem sta prekinila partnerski odnos, kljub temu sta in bosta ostala povezana v starševstvu, ki bo od vaju zahteval odgovornost, skrb za otroke, skrb zase in spoštljivo medsebojno komunikacijo. Ob vseh bolečinah, žalosti, izgubi in težkih trenutkih v procesu žalovanja za svojim zakonom, bosta še vedno morala poskrbeti za svoja otroka. Običajno vsak od staršev k tej skrbi in svoji odgovornosti pristopi drugače in lahko tudi manj spretno: obdobje po ločitvi je nov način življenja, ki ga je treba vzeti za res in se z njim spopasti, včasih pa se zgodi, da je sprva lažje, če se za hip vrnemo v življenje pred partnerstvom, odnosi, v puberteto. Kljub temu proces žalovanja ne izgine, temveč samo počaka. Ko pišete o gospodovih dejanjih je čutiti strah (kako naprej, kaj sedaj, kam iti), pred čemer uporablja konflikte in zamere. Razumljivo je, da bi vi od njega pričakovali odraslost in razumnost, vendar je on vzel drugo pot zase. Kar bi bilo popolnoma ok, če si s tem ne bi odvzel možnost odgovornega očetovstva in skrbi za otroka. Če vas prav razumem, sta otroka v zelo kratkem času prehajala od vas do očeta, kljub temu, da vajin dogovor ni bil tak. A to pomeni, da sta se dogovorila drugače kot je zapisano v dokumentih o skrbništvu? Kako pa je izgledalo, da »od njega ni nič«? To sta vam otroka povedala? Kaj ste vi opazila? Kako ste se počutila?

Kako vi vidite svoja malčka? Doživela sta pomembno izgubo za njuni življenji in kljub temu, da verjamem sta naredila vse, da bi bilo za njiju najboljše in najbolj primerno, se jima je še vedno zgodila krivica, za katero vidva nista kriva, sta pa odgovorna. In v tem pridejo na plan laži, kot ste jih tudi že sama opazila. Kar pomeni, da sta našla luknjico v vajini usklajenosti postavljanju meja, ki sta jo izkoristila. In tako kot ste napisala, potreben je pogovor in določena mera povezanosti v starševstvu. Mera, ki čutite, da jo kljub bolečinam zmorete. Pišete tudi, da otroka razmišljata o stvareh, ki niso na seznamu njunih nalog – o očetovem poljubljanju z njuno mamo in drugo žensko; sta vmesnik tudi pri telefonskem pogovoru. Otroka sta se znašla vmes in bosta na različne načine (sedaj laži) poskušala povezati vajin odnos, kar sploh ni njuna odgovornost. Manj kot bosta vidva uspela spoštljivo komunicirati, bolj se bosta otroka trudila za vaju. Ste pa zelo pozorni in verjamem, da boste te podvige tudi še naprej opazila. Pogovorite se z njima o tem.

Prav tako je pomembno, da se z njima pogovorite/pogovorita, (tudi če sta se že, se lahko večkrat-mogoče še kdaj kasneje v drugem razvojnem obdobju), da nista kriva, da sta šla vidva narazen, da sta se to vidva skupaj odločila in da vama je žal, da je do tega prišlo, hkrati pa jima zagotavljata, da ju imata še vedno rada in bosta naredila najboljše kar lahko, da se bosta dobro počutila. Otroci pogosto krivdo za razpad zakona pripisujejo sebi in iščejo razloge, kaj vse so naredili narobe, da sta se starša ločila.

Razumem, da vas je strah, kako bo ko se bosta začela šola in vrtec, kaj bosta otroka tam doživljala, kako se bosta soočala s stvarmi. Ne poznam vsebine vašega maila, vendar verjamem, da je bil to poskus pogovora rahločutne in iskrene matere. Pa vendar bi vam na tem mestu rekla, da vztrajajte – poskušajte mu razložiti, da se morata vidva pogovoriti o obiskih in si zagotoviti pri tem stalnost, da sta otroka še vedno tudi njegova odgovornost in da od njega pričakujeta skrb, aktivnost in varnost. Če vidite, da bi si olajšali pogovor s prisotnostjo strokovne osebe, naredite to – najprej zase in za otroka. Vse kar lahko naredite je, da se potrudite (kot se že), gospodova odločitev za katero sprejema odgovornost pa je, ali bo vaše besede sprejel ali ne. Na veliko žalost pa bo z zavračanjem starševstva oškodoval otroka in sebe.

Hvala za iskrenost in pripravljenost! Srečno!
Odgovor je pripravila:
Petja Kovačevič, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si

Spoštovana ga. Petja,
hvala za vaš odgovor. Sprašujete me glede skrbništva in obiskov otrok pri očetu.
Dogovorjena sva, da otroka obiščeta očeta 2x na teden po šoli, vrtcu do večera in vsaki drugi vikend (od petka do nedelje). Med poletnimi počitnicami pa je zmenjeno, da jih ima oče tri tedne, šest tednov pa jaz. Od štirih šolskih počitnic ju imam jaz 3x, on pa 1x. Mislim, da sem bila zelo fer, kompromisna pri delitvi. Njegovo mnenje je, da on potrebuje več časa zase. Kaj pa jaz??
Med tem časom sta bila 14 dni z očetom. Eden teden na morju in teden doma. Med tem časom sta prišla 3x k meni na obisk, saj je oče mogel športirat. Brez problema mu delam uslugo, kljub temu, da se do mene grdo obnaša (me ne pozdravi, otroka pusti kar pre vrati in gre …, sprašuje, če sem ju nahranila …). Poskušam biti potrpežljiva, saj vem, da vsak spor otroke zmede in sta potem še bolj podivjana.Otrokom sva večkrat povedala, da ju imava rada, in da sta bila spočeta v ljubezni.
Bliža se čas prvega plačila preživnine in mislim, da mu tudi to “najeda” pamet. Spomladi sva se na sodišču vse brez problemov zmenila in podpisala. Je že res, da je mogel (kakor tudi jaz) vzeti kredit, da me je izplačal, ampak ima plačo tako visoko, da bo lahko brez problema poplačal vse stroške in še mu bo ostalo. Nekako je mnenja, da bo preživnina za “mojo rit” in ne za otroka. To pomeni, da vse jaz plačam (položnice), tečaje, taborenja, darila … Otroci bodo vedno večji in tudi stroški bodo večji. Menim, da tudi nova ženska malce pomaga pri tem, saj ji bo zdaj ugodil na celi črti in potrebuje denar.
Meni se ločitev ne zdi velik življenski polom. Bolje, da sva se ločila, kot da bi trpela še naprej. Na koncu sva drug do drugega postajala vedno bolj agresivna v besedah. Če bi nadaljevala bi prišlo, mislim vsaj, do fizičnega obračuna. Njemu se ločitev zdi to čista katastrofa, življenski polom, kljub temu, da se je strinjal z ločitvijo.
Želim si normalne, vljudne komunikacije. Pomirjena otroka. Mir v svojem srcu. Bolj stabilno čustveno življenje.
Hvala za odgovor, Mila

Spoštovani,

slišim vašo bolečino v iskanju varnosti, stabilnosti glede bivšega partnerja, v odločitvi, da bo tako kot vi, prevzel svojo odgovornost in sledil uradnemu dogovoru, ki sta ga sprejela. Sprašujem se, kakšno moč in potrpežljivost morate pokazati ob tem, da delate kar najboljše za otroka, da jima stojite ob strani, tudi takrat ko oče ne zmore. Da je krivično do vas, ko »si želi vzeti čas zase«. Verjamem, da ga tudi vi potrebujete. Zato je toliko bolj dragoceno, da ste kljub prekinitvi zakona in koraka v novo življenje, ostali starš, kakršnega otroka sedaj najbolj potrebujeta. Dajte si eno priznanje za to moč.

Verjamem, da si želite vljudne komunikacije, stabilno čustveno življenje in mir v srcu, da ste upravičeno jezni, razočarani in besni, ker tega sedaj še ne čutite. Dajte času čas. Iz vašega pisma je razbrati, da bivši partner tega še ne zmore, kar nikakor ne opravičuje njegovih neprijaznih besed do vas. Vztrajajte z njim v pogovoru o starševstvu, to je vse kar lahko naredite. Dokončna odločitev je njegova. Pravite, da se je strinjal za ločitev, da je tudi sam opazil – kot pravite vi, da je bolje da sta prekinila trpljenje. Kako pa on vidi vajine otroke, ki se med dogovorjenim časom z njim vračajo k vam? Kako doživlja njihove obraze ob tem, da je neprijazen z vami? Čutiti je, da sta otroka v vajinem življenju na prvem mestu. Kljub temu, da je zanj ločitev bolj boleča, je to le ločitev od vas – prekinitev partnerskega odnosa in ne ločitev od otrok. Starševstvo ostane in se ga ne da zmanjšati ali prekiniti. Če želimo čas zase, si ga vzamemo ob otrocih. Poiščemo aktivnosti, ki nas sproščajo, hkrati so zabavne za otroke, se ob njih spočijemo.

Vaše hrepenenje po miru in čustveni varnosti potrebuje čas. Ne bodite prestrogi do sebe. Pogovorite se z očetom vaših otrok glede skrbi, ki jo imate. Pa čeprav večkrat. Samo zaradi sebe, da boste bolj mirni in zadovoljni.

Vse lepo vam želim.
Odgovor je pripravila:
Petja Kovačevič, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si
najdete nas tudi na facebook-u

Spoštovana ga. Petja,
vaši odgovori mi dajejo vedet, da sem na dobri poti.
Otroka sta ta teden na počitnicah pri starih starših. Vidim in čutim, da ju je očetovo nedoraslo obnašanje kar pretreslo, saj en več ali manj joče, je zelo trmast, drugi pa me istočasno boksa in objema.
Ko sta prejšnji teden prihajala od njega k meni sta bila zelo divja, glasna. Bila sta zelo naporna. Opazila sem, da sta postala med sabo zelo zaupna. Še bolj kot prej se družita, pa tudi šušljata proti meni. Sem jima povedala, da tega ne prenašam, da se med sabo odkrito in glasno pogovarjamo. Starejši je rekel, da če ne bo po njegovo, bo pa šel k očiju. Izsiljevat se ne pustim, zato sem mu pokazala vrata. Izvoli!! Seveda je ostal pri meni. Rekla sem mu, da je to zadnjič rekel.
Bivši mož me za otrokova obnašanja obsoja. Pravi, da sem jaz kriva za njune izpade. In, da naj končno postanem normalna!! Ves čas mi je očital, da preveč resno jemljem otroka.
Res sem bolj stroge “narave”, ampak vem, da otroci potrebujejo red in disciplino. Pred vsem pa ne dovolim, da mi ugovarjata. Sem mnenja, da če bom to dovolila, me bosta pri 12-tih sesula.
Njemu se to nikdar ni zdelo sporno. Pri vzgoji mi tudi ni pomagal. Je mnenja, da če se niso z njim ukvarjali, potem se tudi on ne rabi s svojimi.
Hvala za pomoč, Mila

Morda se sliši brutalno ampak mislim, da je potrebno.

Mila ne delaj več “uslug” očetu svojih otrok, kadar morata biti pri njem sta pač pri njem in naj on poskrbi zanju. Športanje in ljubica gor ali dol. Naj kar njej naprti skrb zanju če si upa!!! (ga bo najbrž hitro znogirala razen če predstavlja zanjo tko blazno dober catch)

Ko te “zaprosi” za pomoč mu enostavno odkoloni in se izgovori (posebej če te zato klicati otrok – madonca izkoriščati 3 in 7 letnega otroka za komunikacijo!!! Morda bi bilo dobro, da mu napišeš mail, da ne želiš, da komunicirata preko otrok in ju s tem obremenjujeta – strokovno in odločno, ter, da predlagaš,d a s tabo komunicira o svojih “žejah” po mailu in sms-ju na katera pa včasih ni nujno odgovorot nemudoma, mar ne?)

Vzami si čas zase in se napolni z energijo in se otrokoma takrat ko sta s tabo 100% posvečaj. Pogovarjaj se z njima vendar jima daj tudi zelo jasno vedet, da pri tebi veljajo tvoja pravila in da ju imaš neizmerno rada, pri očetu pa očetova v katera ne moreš posegati. Zraven pa jima moraš dati tudi zagotovilo,da ti lahko zapuata vse svoje težave (tudi tiste z očetom) in da jima boš pomagala po vseh svojih močeh.

Drugače pa: čestitam, da si v kratkem času uspela dogovoriti vse potrebno okoli ločitve. Vidiš kako naporno bi bilo, če se takrat ne bi uspela dogovoriti, saj bi se z vstopom nove in njegovim bezlanjem naokoli vse samo poslabšalo in bi agonija lahko trajala leta in leta…. Glede na uspešen takratni dogovor predvidevam, da ti tudi drugače odločnosti v življneju ne manjka in da boš uspela najti dobre rešitve tudi za druge izzive, ki ti jih postalja življenje. Zaupaj vase!

Draga Mila,
resnično me veseli, da sem vas slišala in da ste uspeli najti nekaj nagovora v mojih besedah. Res je, v otrocih so se pojavili občutki zmedenosti, nemoči, strahu in jeze, ki preraščajo njune zmožnosti, ne razumeta kaj se jima dogaja in ne zmoreta ravnati s temi občutji. Zato prihaja hkrati do boksanja in objemanja. Potrebujeta prevajalca – vas, ki jima boste razložili in povedali, da sta lahko jezna, da jima je težko, da razumete, da si še ne predstavljata kako boste sedaj živeli, da vam je žal, če se pri očetu ne počutita ok … Ta čutenja so tudi razlog, da sta se povezala. Potrebujeta zaupnika. In ker sta sama v situacijah, ki ju pretresejo, se iz strahu, potrebe po varnosti, povežeta med seboj. Opazila ste tudi, da se pri vas napetost sprosti, kar pomeni, da se počutita dovolj varno, da se obnašata instinktivno in ne v strahu, da se lahko sprostita. Vedite, da ne »šušljata proti vam«, da vas ne »izsiljujeta«, pač pa da sta prestrašena in ne vesta kaj bo. Verjamem, da je tudi vas strah, kako kar najbolje za njiju poskrbeti. In kako vas je bilo strah, ko ste postavila ultimat s tem, da ste svojemu otroku »pokazala vrata«. Kako ste se počutila po tem? O čem ste takrat razmišljala? Kaj ste ob otrocih čutila?

Res je, da otroci potrebujejo meje – z njimi jim dajemo občutek varnosti, zadovoljimo njihovo osnovno potrebo. Otroci tudi večkrat preizkušajo meje, tvegajo, da vidijo, koliko časa bomo ob njih vztrajali. Tega ne počnejo zanalašč. In ko preživijo kakšno težjo izkušnjo (odhod v vrtec, rojstvo sorojenca, ločitev …) so še bolj ranljivi za to, ali bodo starši ob njih vztrajali. Ali jim je mar? Me imajo radi, čeprav nisem »priden«? Otroci srkajo čutenja in vzdušja iz okolja in se tudi odzivajo na njih, kakor najbolj znajo in zmorejo. Zato je naša odgovornost, da jih vzamemo zares, jim namenimo pozornost in raziščemo vedenja, ki si pojavijo nenadoma, so drugačna, bolj intenzivna in otrokom v škodo.

Srečno!

Odgovor je pripravila:
Petja Kovačevič, zakonska in družinska terapevtka
Zakonski in družinski inštitut
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si
najdete nas tudi na facebook-u