Spoštovani,
Imam 15 mesečnega otroka. Z otrokovim očetom sva se razšla kakšen mesec nazaj, povod je bila njegova agresija (ni želel poiskati pomoči) in je prišlo tako daleč, da me je zlasal. Je odličen manipulator in patološki lažnivec. Ugotovila sem tudi, da uživa marihuano (star je 32 let).
Problem je, ko pride obiskat otroka, vedno izkoristi priliko, da me verbalno napade, žali, grozi ipd. Kljub vsemu kar je storil, sem bila pripravljena ostati v prijateljskih odnosih z njem zaradi otroka. Očetovstvo ni priznano, tako da sem mu tudi zagrozila, da me bo prisilil, da prekinem vse stike, če misli še naprej prihajati z nespoštljivim odnosom na obisk, saj ne želim več takšne energije v svojem življenju. Neglede na to, kakšen je bil do mene, vem da ima otrok pravico poznati svojega očeta. Ali sem slaba mama, če pride do tega, da otrok ne bo poznal svojega očeta? Ali bi morala vztrajati pri obiskih ne glede na to, da me žali, saj sem konec koncev sama kriva, ker sem se zapletla v razmerje s takšnim človekom? Želim se lepo pogovoriti z njem glede obiskov, preživnine, vendar on vedno pobesni, ko pride ta tema. Ne razumem zakaj mi še vedno želi povzročati kaos v življenju. Poskušam vse doseči na lep način, ampak se bojim, da to pri njemu ne bo mogoče. Zakaj imam slabo vest, ko pomislim da prekinem njegove stike z otrokom, če me prisili v to?

Spoštovani pigu!

Z otrokovim očetom ste pred kratkim prekinili partnersko razmerje. Razlog je nasilje, ki se kaže tako v fizični kot različnih psihičnih oblikah. Nobeno nasilje ni dopustno in zato ste prav in odločno ukrepali, ko ste zahtevali od njega iskanje strokovne pomoči oz. zdravljenje (nasilje je namreč zasvojenost!) in ste se posledično odločili za prekinitev partnerstva, ko se ni odločil za spremembo svojega nenadzorovanega vedenja.

Večja težava nastopi, ker imate z njim tudi otroka. Če vas prav razumem, ni hotel priznati očetovstva. To veliko pove o njem. Ali pa morda očetovstva niste želeli potrditi vi? Če bi morda držalo to drugo, se krog nasilja še bolj zaplete, saj bi začeli tu zelo sodelovati sami. Tudi sicer je dinamika nasilja takšna, da se vlogi žrtve in nasilneža hitro menjujeta in pogosto niti sami ne vemo kdaj se zapletemo v ta začaran krog. Pri nasilju je problem strah in nenadzorovani izbruhi besa ter zato potreba po zavestnem kontroliranju oz. obvladovanju svojih impulzov. Zato je terapevtska obravnava zelo pomembna.

Ne glede na vse, je zdaj vaša prva in osnovna naloga, da sebi in še zlasti otroku omogočite varno in spoštljivo okolje za nemoten razvoj otroka. Kar boste storili za zaščito same sebe, boste storili tudi za otroka. Če partner ni pripravljen sprejeti, da si tako vi, predvsem pa otrok, ki čuti in gleda vse to, zaslužita mirno in spoštljivo obravnavanje, potem gotovo niste dolžni še naprej prenašati izsiljevanja, groženj, poniževanja in drugih oblik psihičnega nasilja. Celo dolžni ste otroka in sebe zaščititi pred vsakršnim nasiljem.

Ste se morda že kaj posvetovali s pristojnimi institucijami – s policijo, s centrom za socialno delo, varno hišo, društvom za nenasilno komunikacijo, SOS telefonom ipd.? Priporočam, da stopite v stik z njimi. Če ne zaradi drugega, da se vsaj pozanimate o možnostih in da dobite občutek, da nasilje ni sprejemljivo in da v njem niste sami.

Osebno se na to tematiko ne spoznam, zato vam lahko posredujem le moje razmišljanje o vsem tem. Otrok ima res pravico poznati očeta. Toda razlika je 1.)ali ga samo pozna in ve kdo je 2.)ali živi z njim 3.) ali pa ima z njim (samo) več ali manj stikov. To je odvisno od veliko dejavnikov, med drugimi tudi od očetove osebne zrelosti in odgovornosti za svoje vedenje in življenje ter od njegove sposobnosti za ustvarjanje varnega okolja za otroka, od starosti otroka in njegovih želja, od sposobnosti obeh staršev za starševsko sodelovanje… Menim, da so najbolj pomembni elementi glede varnosti in če se le te ne da zagotoviti drugače, je potrebno izbrati »manjše zlo«. Pomembno se mi zdi, da je mama otroku, seveda njegovi starosti primerno, sposobna posredovati korektne informacije (npr. da nisva mogla ostati skupaj zaradi nasilja, pred katerim sem morala zaščititi tebe in sebe), da pa bo kasneje, ko bo sam otrok ali mladostnik želel, dobil več informacij o njem in imel možnost najti stik z njim.

Ne vem, tu nihče ni pameten. Vi sami boste morali odkriti kaj je v tem trenutku najbolj pravo za vas in za vašega otroka.

Vsekakor niste krivi, da ste se zapletli s takšnim človekom, saj gotovo niste prepoznali nasilja že prej. Nikakor niste krivi, čeprav se vam občutki krivde verjetno pojavljajo zelo hitro. Niste krivi, ste pa odgovorni kako boste ravnali naprej. V ozadju pa je seveda tudi vprašanje kako to in kakšne podlage so v vas, da ste prišli do tega da niste prepoznali v kaj se zapletate, kar bi bilo pametno raziskati z relacijsko družinsko terapijo.

Še enkrat, niste krivi – kako le bi mogli takrat vedeti vse to kar veste in prepoznavate zdaj? In kar na tem področju še lahko storite v bodoče.

Vse dobro vam želim.