zmeda
Pozdravljeni!
Obračam se na vas za nasvet glede vzgoje predšolskih otrok. Sem mamica dveh punčk – 3 in 5 let. Obe sta precej zadržani, sramežljivi… Največji problem pa je vrtec. Že prva ni hodila z veseljem v vrtec. Nekako lažje je odkar je dopolnila 5 let. Kmalu gre v šolo in me kar malo skrbi, kako bo prenesla spremembo. A moj fokus je trenutno na mlajši, ker ne vem, kako bi ji pomagala. Čeprav je bila ravnokar stara 3 leta … in hodi v vrtec že od 1,5 leta, se na vrtec še kar ni privadila. Še vedno zjutraj noče vstati, je jokava, noče v vrtec. Tudi na vratih vrtca še ihti. Mislim, da so tudi vzgojiteljice že malo obupale nad njo :(. Pravijo, da z njimi ne komunicira (komunicira pa z vrstniki), da se tudi večkrat umakne iz skupne igre in gre igrat po svoje. Zjutraj ko pride v skupino lahko tudi kar stoji na sredi igralnice, traja kar nekaj časa, da se pridruži otrokom in vzgojiteljici, čeprav jo le-ta vabi…
Doma sta pravi razgrajačici … sta glasni, pojeta, kričita, plešeta, se tudi skregata in “stepeta”. V družbi – vrtcu pa… zamrzneta.
Dejstvo je, da sem tudi jaz sama introvertiran tip osebe. Socialni stiki so mi sicer v veselje, vendar običajno z ljudmi, s katerimi se “ujamem”. Torej – za obnašanje in počutje mojih otrok nekako krivim sebe, ker očitno nisem pravi zgled… ali pa nisem predala pravih genov :/. To mi povzroča tesnobo.
Glede na moje lastne izkušnje, sem mnenja, da sramežljivemu otroku najbolj dobro dene, da mu njegovo sramežljivost dovolimo. Zato ne kritiziram njunega obnašanja, ga pa tudi ne zanikam. Da, dejstvo je, da je – trenutno sploh mlajša, precej sramežljiva. Nisem pristaš grobega pristopa – po načinu “vrži v vodo, pa bo otrok plaval”, zato spoštujem njene občutke, da jo je strah, da ji ni prijetno. Skušam spodbujat … ji povem, da “vem, da zmore”. Nočem ji govoriti “saj ni nič”, če pa vidim, da zanjo je stres. Tudi sicer menim, da doma živimo v nekem medsebojnem spoštovanju, upoštevanju drug drugega. Skušam ju učiti sodelovanja, dogovarjanja, tudi odpovedovanja – ne dobita vsega, kar si želita in ko si želita.
Vendar pa zadnje čase dvomim v svoj pristop. Načeloma se držim tega, da je potrebno otroka “čutiti”. AMPAK – ko moji otroci pridejo v širni svet – se nihče ne ukvarja s tem, da bi jih “čutil”. Tam so zahteve, borbe, tekmovalnost. Zato sem začela dvomiti v svoj pristop. Kaj je tako groznega v vrtcu, da nikakor ne bi šla v vrtec – da se joče še pri 3 letih? Edino kar vidim je – razkorak med domačim okoljem in okoljem v vrtcu. Tam je vse na ukaz, nekako “hladno”, brez vživljanja v otroka. Gre predvsem za neko “udomačitev” otroka, da bo socialno ustrezen. Kaj je za posameznega otroka “ustrezno” pa ni pomembno.
Vem, da je vrtec pač institucija – da je tam veliko otrok – da se morajo prilagajati, da je tudi prav, da se otroci naučijo prilagajati, pa vendar… ne vem kako naj sama postopam. Ali je doma res prelepo, pa se zato ne najdejo v vrtcu? Ali jih preveč upoštevam, poslušam, skušam razumeti? Ali s tem še dodatno poglabljam probleme – namesto, da bi jih premagovali?
Dvom se mi pojavlja, ker kar nič ne gre na boljše. Ali pa sem mogoče preveč neučakana? Je pri treh letih še prehitro sklepati, da bo otrok ostal sramežljiv? Pri starejši hčerki so se namreč zgodili neki premiki s petim letom, a v osnovi še vedno ostaja sramežljiva (na zadnjem nastopu se je edina od cele skupine jokala pred nastopom) :(.
Upam, da je moje razmišljanje razumljivo. Prosim vas predvsem za mnenje – ali gremo v pravi smeri (upoštevanje, spoštovanje občutkov in težav, ki jih imata), ali pa bi bilo dobro kaj spremeniti – nastopiti bolj “brezbrižno”, mogoče celo malo bolj “hladno”? Zadnje čase se mi zdi, da so otroci, katerih starši jih ne jemljejo preveč resno, ampak zgolj nekako površno in v stilu “bo že”, bolje opremljeni za življenje v družbi… Seveda ne moremo vseh metati v isti koš, ti otroci so lahko že v osnovi manj občutljivi, drugačnega karakterja. Ne vem. Trenutno sem res malo v dvomih glede svojega pristopa. Hkrati pa je tu še dejstvo, da nisem oseba, ki zamahne z roko in gre dalje… Hmmm. Kakršen koli nasvet bo dobrodošel. Hvala.
Spoštovana Kaja15!
Posredovali ste nam svojo izkušnjo, v kateri se bodo verjetno prepoznali mnogi odzivni in rahločutni starši. Svojo stisko ste naslovili z besedo zmeda, saj naredite vse kar je v vaši moči, da bi vaši hčerki lahko opremljeni in samozavestni vstopali v svet, hkrati pa imate občutek, da se v vrtcu pogosto ne znajdeta, zamrzneta in doživljata občutke sramu, nelagodja in strahu. Ob tem vam je težko, saj se počutite nemočni, kaj še lahko storite, da ju okrepite in jima olajšate odhod v svet. Po eni strani skušate slediti sebi in svojemu notranjemu občutku, vendar na trenutke, v trenutkih stisk obeh hčerk, včasih tudi zdvomite o svojih vzgojnih pristopih in se sprašujete, ali ne bi bilo bolje sočuten pristop zamenjati z nekoliko brezbrižnim, oddaljenim, celo “hladnim” pristopom … Ste čustveno zelo odzivna mama, ki ob doživljanju hčerk znova prečuti svoje najgloblje občutke, ki vas verjetno vsaj na čustveni ravni oz. preko telesnega spomina peljejo tudi v čas vašega otroštva. Zato je včasih prav težko zdržati, ko gredo vsi ti občutki znova skozi vaše telo. Kakor pa se da razbrati iz vašega opisa, si resnično prizadevate, da bi hčerkama nudili rahločuten in nežen odziv. Čeprav je na trenutke res težko, pa menim, da s svojim vsakodnevnim trudom in vztrajanjem pri rahločutnosti gradite neizmerno močno vez s svojima punčkama in vas lahko le spodbudim, da pri tem vztrajate, vztrajate in še enkrat vztrajate. Prepričan sem, da njun čas še prihaja (!) in da bo kakovost vezi, ki jo imata z vami pomenila osnovo varnosti v njunih pomembnih odnosih za vedno.
Saj nekako se da med vrsticami čutiti, da to že sami globoko v sebi čutite, le težko je in frustrirano se počutite, ker se včasih zdi, da ni rezultatov. No, doma sta punčki razigrani, živahni, zgovorni, tudi bojeviti, če je potrebno. Skratka v njima je veliko življenja, iniciative, ko so z vami in ju skušate upoštevati, ju poslušate in skušate razumeti. S tem zagotovo ne boste poglobili problema, prepričanje, da odzivnost staršev, upoštevanje otrok in ukvarjanje z njimi, otroke razvadi in “pokvari”, je sodobna znanost prepričljivo ovrgla. Otroci, ki jih starši vzamejo zares in so pripravljeni uravnavati njihove občutke oz. stiske, bodo dolgoročno gotovo bolj uspešni v odnosih, bolj bodo verjeli v to, da lahko v odnosih zase najdejo vir pomiritve in tolažbo. Lahko si samo predstavljate, kaj bo to pomenilo v njunih odraslih odnosih. Res pa je, da so otroci, ki dobivajo veliko odzivov s strani staršev, na videz pogosto bolj muhasti, zahtevni, včasih se nam zdijo celo manj kompetentni, saj v sebi čutijo dovoljenje, da lahko nekoliko bolj neposredno izražajo svoje občutke. To pa je včasih težko sprejeti in v staršu sproža občutke sramu in nemoči. Vendar je vredno, saj bo trajalo le prehodno obdobje, pri starejši hčerki že čutite premike, prepričan sem, da se bo že z vstopom v šolo pri obeh hčerkah marsikaj pomaknilo na bolje, le vztrajajte.
Pomembno se mi zdi opozoriti še na medgeneracijski vidik. Ne vem, kako sta se na vaše stiske odzivala vaša starša. Če ste bili tudi sami sramežljivi, kot ste med vrsticami nakazali, kako sta se na to odzivala vaša starša? Koliko sta vas lahko pomirila in sprostila v teh občutkih? Če jima to ni uspelo, kaj ste si želeli, da bi naredila? Če pri njiju ni bilo dovolj potrpežljivosti z vašim doživljanjem, kaj želite vi narediti drugače?
Drugo vprašanje, ki se mi postavlja, pa je, kako lahko to ranljivost, ki vam jo prebuja doživljanje hčerk, prinašate v svoj partnerski/zakonski odnos in koliko se je mogoče v teh občutkih povezati, spodbujati, podpirati? Kaj doživljanje in vedenje otrok predstavlja za vaju z očetom hčerk? Kaj vse ti občutki odpirajo v vajinem odnosu?
Ta vprašanja so namenjena temu, da morda še nekoliko razširite perspektivo ali dobite kakšen nov uvid. Vsekakor pa se mi zdi, da ste lahko ponosni na to, kar si prizadevate in na rahločutnost, ki ste jo razvili. Zaupajte si, saj prav čutite in naj vas obljube kakšnih poceni bližnjic ne zavedejo, saj dolgoročno ne delujejo.
Tone Pavček je znal to izraziti na izjemen način:
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi – do rdečice
čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi
vnovič
in zopet
in znova.
Lahko rečem le – pogumno vztrajajte in verjamem, da se bo ves vložen napor obrestoval!
V eni od knjig Jesperja Juula sem prebrala njegov nasvet mami, ki je hodila v službo, imela precej neugoden urnik in slabo vest zaradi otroka, ki je moral biti veliko sam.
Ti moraš predvsem in najprej sama pri sebi razčistiti: ali otrok mora hoditi v vrtec, ker je to kljub vsemu še vedno daleč najboljša rešitev za čas, ko sem v službi in ne morem sama paziti nanj? Ko si boš to odgovorila jasno in odločno, bo tebi veliko lažje pri srcu in boš ukrepala z zavestjo, da vseeno delaš najboljše za otroka. Če pa imaš na voljo boljšo rešitev, je prav, da jo uresničiš.
Nadalje sama ugotavljaš, da nikjer ne piše, da morajo biti vsi otroci ultra družabni, odprti. Ja, res je. Tudi nikjer ne piše, da se mora majhen otrok 24 ur na dan počutiti maksimalno super. Včasih zadostuje, da se počuti dobro in prepričana sem, da se tvoja hčerka kljub vsemu v vrtcu počuti v redu. Njene posebnosti so upoštevane že s tem, da je vzgojiteljica ne sili k igri, če vidi, da se raje igra sama, vzporedno z otroki. To ne pomeni, da ji družba ne ustreza – sploh pri otrocih, malo mlajših od tvoje hčerke, je tako, da so čisto zadovoljni, če so v prostoru z drugimi otroki, igrajo se pa sami. Morda je tvoja hči to fazo podaljšala ali pa je res enostavno takšna. Kar pa ne pomeni, da ne mara biti v družbi. Glede na to, da je po mnenju številni psihologov vrtec tako ali tako primeren šele po 3. letu, se tvoja hči odziva temu primerno. Mogoče bo čez nekaj mesecev že v redu.
Kar se tiče jokavosti – mar ne bi tudi ti kakšno jutro najraje kar zajokala, ko moraš vstati? Morda tudi pri tvoji hčerki ni stiska, ampak “samo” slaba volja.
Jaz sem se z mojim mlajšim otrokom takole “borila” še v šoli, a mi je bilo vseeno vedno bolj tesno pri srcu pri starejšem, ki na videz ni imel problemov z ničemer, ne z vrtcem, ne s šolo v naravi, ne s tabori, ne s spanjem drugje … ker se mi je zdelo, da samo ne pokaže stiske, v resnici mu je pa težko. Tamali je vsaj pokazal in sem ga lahko skušala potolažit. S tem te seveda nočem spravit v paniko še glede starejše hčerke 🙂 Hočem samo reči, da ima stiska, slaba volja različne oblike.
Ti povem primer simpatičnega introvertiranca: imela sem sodelavca, ki praktično ni govoril. Tudi ko bi moral kaj povedati, je vse povedal z očmi. Po telefonu se na koncu pogovora ni poslovil, ampak je samo odložil … Vseeno je bil družaben v smislu, da je rad šel z nami na kavo, ni manjkal na nobeni službeni zabavi – ni pa bil ravno duša in srce zabave. In je tudi bil zelo priljubljen. Ne boj se torej že vnaprej za punčko, če zdaj nekoliko izstopa. Na svetu je dovolj prostora za vse. In tudi v šoli imajo razumevanje za otrokove posebnosti, vsaj večina učiteljic in učiteljev je takšna. Saj boš videla pri starejši hčerki, da ne bo šla “v tovarno”, ampak v prijetno učno okolje.