Hoj,

težko sem zbrala pogum, pa vendar. Svojega otroštva se prakrično ne spomnim. Počasi, s trdim delom na sebi, prihajajo na površja slike. Redke. Niso prijetne. Ena je še posebej trdovratna. sosed me otipava in mi močno diha v uho. Stara sem recimo 3 leta. Spomnim se še občutka, JA RAD ME IMA. Edina ljubezen, ki se jo spomnim iz otroštva. Gospoda sem srečala pred leti, nisem čutila sovraštva, prej to ljubezen.

Oče alkoholik. Mama kot majhna deklica poslana služiti. Še vedno je v prvi vrsti servis, zdaj že ozdravljenemu alkoholiku, svojemu možu.

Imam moža, dva otroka, stara 5 let in 1 leto. Partnerstva ni, je ena sama bolečina, osamljenost, zavrženost, nevidnost. Ni kontakta. Ni komunikacije. Počutim se krivo, zlorabljeno, nemočno, brezupno, prestrašeno. Odtujeno. nimam povezave niti s sabo. Zelo težko zaznavam svoje potrebe, če že jih ne znam izraziti, če jih izrazim sem ponavadi zavrnjena.

Ne zmorem več govoriti z možem. Večkrat sem predlagala obisk terapevta. Noče. Niti ne zmorem več predlagati.

Ali mogoče ves problem tiči v meni? Sem kriva za propadli zakon, ker sem bila zlorabljena kot otrok? Se lahko kdaj pozdravim?

hvala,

Sončnica Liza

ni problem v tebi, ni problem v možu, problem je v medsebojnem odnosu. gotovo te je zloraba iz otroštva zaznamovala, gotovo te je zaznamoval očitno ne preveč topel in varen starševski odnos… ampak niti ti kriva.

dobro je to, da si spoznala, da tako ne gre več. da si sama nezadovljna, da te bremenijo dogodki iz preteklosti… in tudi da sta si z možem vsak dan bolj tujca, da se ne razumeta, da si nista v tolažbo, da si nista v oporo… in dobro je, da si začela iskati razloge za to stanje. ampak naj to ne bo v stilu: kdo je kriv? ampak bolj v stilu: kaj bova naredila, da bo bolje, laže in prijetnejše?

ti si že naredila ta korak naprej. zdaj ga mora še mož. vsaj, če želita rešiti zakon. sama ga pač ne boš mogla. mož bo moral spoznati, da nekaj ni tako kot bi moralo biti, da bi vidva kot partnerja lahko bila toliko več… kako do tega, pa je težko. morda preko pogovora, če bo hotel in znal poslušati. ne se pustiti odgnati ob prvem: “daj, ne teži”… ali zavrnitvijo terapije. če pa le ne bo šlo… in ne bo hotel, pojdi sama na psihoterapijo. da ugotoviš svoje življenje, svoje težave, svoje temne občutke in njihov vpliv na sedanje življenje, pa da dokončno odkriješ, kdo si, kaj si in kaj si želiš. potem boš mogoče tudi dobila kak nov uvid glede partnerske zveze, ki jo imaš in ukrepala v zvezi s tem.

vse dobro.

Spoštovana Sončnica Liza,

to, kar opisujete glede otroštva, je milo rečeno grozljivo. Edino vi oz. tisti, ki ste v življenju bili žrtev spolnih zlorab, veste, kako izgleda, ko (lepo in normalno) življenje (drugih) teče mimo tebe, v nas pa…vse to, kar navajate in še več: ker je tu potrebno ogromno poimenovanj, besed in razmejevanja ter naslavljanja čutenj zlorabe, gre najprej opozoriti na totalen gnus, krivdo, sram in občutek nevrednosti, niča, nemoči. Jeziti se ne znamo, vsaj ne v smislu samozaščite, ker se takrat nismo znali braniti, nihče nam tega ni pokazal (in nas zaščitil), če pa že, kričimo v sebi, a nas nihče ne vidi, medtem pa še kar težimo k ponavljanju starih zgodb, starih čutenj.

V naših kasnejših odnosih je ena sama polomija, kar je povsem logično. Saj zloraba je tako grob poseg v telo in duha, da nekoč vse, kar poznamo, nam postane – kar je najbolj kruto in protislovno – varno, celo »ljubezensko«, kot pravite. In če je to edina ljubezen, ki jo poznamo, jo iščemo dalje, ker zapolnjujemo večno praznino. Da bi našli tisto večno Mesto, ki je sicer namenjeno pravi Ljubezni. Sami to zelo dobro čutite, problem je v tem, da je vaše telo v otroštvu utrpelo nedopustno zlorabo, s katero ste se morali poistovetiti, saj niste imeli ne orodja za izbiranje ne same izbire. Zloraba je najmočnejši pečat telesu, brez razmejitve, sočutja, brez vsakega spoštovanja. Pečat zato, ker je telo sveto, nedotakljivo, ki v zgodnjem obdobju mora biti primerno zaščiteno. Grob poseg v njegovo bližino in v telo je ravno zaradi ranljivosti NEDOPUSTNO. Zato ste tudi doživela to »ljubezen« ob ponovnem srečanju s tem ubogim in do skrajnosti neodgovornim človekom.

Tako odrasla oseba kot otrok išče le ljubezen, to je naravno in je nujen pogoj za razvoj. To, kar ste vi doživljala (že tako zgodaj!), ni bila ljubezen, temveč Zloraba, v kateri se otrok pri teh letih komajda dojema, oblikuje govor, se uči: in če je otroško telo izpostavljeno gnusnemu zadovoljevanju nekogaršnjih potreb, brez kakršnekoli zaščite starša, skrbnika, potem je to telo razstavljeno, popredmeteno, uničeno, raztelešeno; tu o razvoju ne moremo govoriti in vse, kar temu otroku ostaja v (telesnem) spominu, so čutenja zlorabe, ki jo prične dojemati kot ljubezen (če drugega ni bilo, ni meja, ni razlike!). Torej nobene ljubezni, nobene varnosti ali zaščite. Temu pravim relacijska travma prve vrste.

In vendar se da za sebe veliko narediti, kar niste mogla kot otrok. Danes ste odrasla ženska, mati, partnerka. Ki trpi zato, ker jo senca otroške zgodbe ves čas spremlja in usmerja v odnosih, da se vsakič znova doživlja tako kot se. Vzeti je treba resno dejstvo, da ste v otroštvu bili žrtev zlorabe in zato celo življenje že nosite breme težkih čutenj namesto drugih, namesto rablja. Temeljno vzdušje, ki vas zaznamuje vas tudi dela nevredno, zavrženo, prazno, nesrečno in nemočno. Vendar vi niste zloraba iz preteklosti, čeprav jo nenehno “nosite s seboj”. Treba jo je ozavestiti, prevzeti odgovornost za svoje današnje odnose in jo s trdim delom tudi razrešiti.

Zato rabimo čas, vztrajnost in sočutje. Danes si to lahko dovolite in se odločite, da boste tisto osamljeno in zavrženo deklico v sebi prijeli za roko in ji končno pomagali sami. Poleg terapije, lahko izbirate tudi med vključitvijo v terapevtsko skupino za spolne zlorabe. V marcu izvajam enodnevno delavnico na temo osebne krize, katere smisel je v izražanju in poslušanju sebe, telesa in v učenju samospoštovanja. V kolikor vas zanima – Iz krize v pomlad.

Medtem si dajte veliko sočutja in verjemite v izhod iz krize, ker ga tudi vaši otroci potrebujejo. Prej kot boste prišli do lastne zgodbe, do povezav in spomina ter do razmejitev v sebi (kdo ste, kaj vi čutite, želite, hočete…), prej boste pričela zares skrbeti zase in boste v ponos sebi in vašim otrokom. Kajti življenje lahko postane zopet sončno in toplo. Pričeti je treba verjeti v to.

Partnerstvo je trenutno sekundarnega pomena, zato o njem tu ne bi pisal. Morda le to: vi niste prav ničesar kriva, ampak ste trenutno v veliki stiski in iščete pomoč. Namesto partnerja ne morete delati, zato ne čakajte na druge, ker lahko veliko naredite zase. Verjemite, žal ni malo ljudi s takimi izkušnjami in kdor je res pripravljen iti do konca, ta bo uspel. Moč je v nas.

V kolikor imate vprašanja, in verjamem da jih imate, vam bom z veseljem odgovoril! V branje priporočam knjigi Alice Miller Upor telesa in Tanje Repič Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje.

Vse dobro in še naprej vzdržujte pogum ter sočutje do sebe in otrok!

Draga Sončnica Liza,

tako zelo sem te začutila v tej tvoji bolečini in osamljenosti, da ti enostavno moram odgovoriti. Napisala si, da se počutiš “krivo, zlorabljeno, nemočno, brezupno, prestrašeno, odtujeno, da nimaš povezave niti s sabo” … točno tako si se počutila tudi takrat kot 3 letna punčka, čeprav se tega zaenkrat še ne spominjaš… to pravim zato, ker so ta občutja (krivda, sram, gnus, občutek manjvrednosti, umazanosti) tisto, s čimer nas spolna zloraba `zaznamuje`. Pišeš, da se pričenjaš spominjati `slik`… znano je, da se ti tako imenovai `flash back-i` začno pojavljati takrat, ko je naša psiha v bistvu dovolj močna, da jih lahko prenese. Iz lastnih izkušenj pa vem, da je občutek ob tem vse prej kot to, da bi verjeli, da jih zmoremo prenesti… namesto tega nas je strah, lahko doživimo pravi napad panike, ko ima človek dobesedno občutek, da se mu bo zmešalo… a kot pravi res odlična terapevtka doc. dr. Tanja Repič, se je vse najhujše že zgodilo, in to kar čutimo sedaj so le stari občutki, ki se prebujajo… Verjemi, da nisi ničesar kriva. Logično pa je, da zloraba ima posledice v tvojem zdajšnjem partnerskem odnosu. Ampak tudi v tem primeru za težave med vama z možem ne more biti odovorna le tvoja zloraba. Terapevti, ki delajo s spolno zlorabljenimi celo pišejo, da je običajno tudi partner zlorabljenega bil nekoč žrtev podobne zlorabe…zato je zelo verjetno, da so tudi tvojemu možu zelo poznana ta občutja, o katerih pišeš: krivna, nemoč, brezup, odtujenost… jaz bi tu dodala še sram, gnus, občutek manjvrednosti. Knjiga, ki ti jo je priporočil gospod Durakovic (Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje, dobiš jo npr. pri Mohorjevi družbi) je res odlična, v knjižnicah pa si lahko sposodiš tudi naslednjo:Pogum za okrevanje: priročnik za ženske, ki so preživele spolno zlorabo v otroštvu, ki je prav tako zelo dobra. Vsekakor pa bi ti res priporočila, da si poiščeš strokovno pomoč… iz lastne izkušnje ti lahko povem, da je posledice spolne zlorabe mogoče omiliti in da je mogoč nov začetek… poišči si eno skupino za žrtve spolnih zlorab (delujejo tako v Lj: frančiškanski družinski inštitut, kot v Kranju: Krog in tudi drugje), ker ti bo to pomagalo, da boš naslovila vsa ta občutja, ki se ti prebujajo. Poleg tega, da boš s tem pomagala sebi, boš s tem naredila veliko dobrega tudi svojim otrokom, ki čutijo to, kar te razjeda, pa čeprav si ti tega ne želiš in najbrž poskušaš skriti to pred njimi. Na žalost se nenaslovljena in nepredelana občutja prenašajo tudi nanje in vsem skupaj lahko podariš neprecenjljivo darilo s tem, da poskrbiš zase. Res ti iskreno želim, da zbereš moč in si poiščeš terapevtsko pomoč, ker te bo to, verjemi mi, osvobodilo spon zlorabe in ti pomagalo, da boš zaživela življenje, ki si ga zaslužiš. Ne bo šlo na hitro, ker tu ni bližnjic, telesu ne moremo lagati… ampak z voljo, odločenostjo in Njegovo pomočjo boš zmogla, korak za korakom, samo zaupaj svojim občutkom, vzemi jih resno in jim sledi, pa čeprav se ti bo kdaj zdelo, da si domišljaš, da to ne more biti res… Bodi sočutna in prizaneljiva sama s sabo, predstavljaj si, da je v tebi še vedno tista 3 letna punčka, ki so jo vsi pustili na cedilu…sedaj kot odrasla ženska in mati lahko TI poskrbiš zanjo…zavaruj jo, potolaži jo, bodi z njo ljubeča tako kot si s svojimi otroci. In zaupaj si, da je res vse, kar ti tvoje telo `sporoča` preko občutij, ki se ti prebujajo. In dobro pri tem je to, da bolj kot se poslušamo, močneje se začne naše telo `pogovarjati` z nami in vedno močneje se čutimo… in s časoma si tudi vedno bolj zaupamo…

želim ti vse dobro in veliko veliko sočutja do same sebe,
A.

Hvala za vse vaše spodbudne besede.

Lepo prosim, če mi lahko svetujete k kateremu terapevtu bi se lahko obrnila. dr.Tanja Repič je žal zelo zasedena, jaz pa pomoč potrebujem takoj. Čakalna doma na vpis v skupino je zelo dolga. Travma se z vso silovitostjo dviguje in bojim se, da bom sebi in drugim povzročila še več škode. Imam težave, spet hujše, s spanjem. Zgubljam razsodnost in preganjajo me tesnobe, stiske, strahovi pred drugimi ljudmi.

Berem knjige, ampak to samo še psopešuje dvigovanje grozljivih občutkov, strahov, da se bom spomnila kaj kar ne bom prenesla.

Želim si izkušenega terapevta, ki me bo varno peljal skozi vse te viharje, in pripeljal v svobodo. Želim si močnega terapevta, saj sem po naravi zelo odločna, močna, prodorna. In zelo nagnjena k temu, da skrbim za občutja drugih.

Hvala in hvala,

Sončnica

Jaz bi ti svetovala, da (ponovno) stopiš v kontakt z dr.Tanjo Repič in ji poveš stvari, ki si jih zapisala zgoraj. Ko sem jo jaz kontaktirala, me je bila pripravljana preusmeriti naprej, kajti kot si zapisala zgoraj, je za nekaj časa “nemogoče” priti v njeno skupino.

Ko sem jo sama kontaktirala pred nekaj meseci, sva se pogovarjali, kako mi je in kako hudo je, kdaj bi lahko prišla na vrsto za skupino, etc…Mi je tudi rekla, da v kolikor so težave hude, me lahko preusmeri naprej oziroma mi svetuje na koga se lahko še obrnem.

Meni so se začele pojavljati težave, tako imenovani flasbacki, ko sem bila v razmerju s prejšnjim fantom. Do tedaj težav nisem imela. Pravijo, da pridejo stvari na dan takrat, ko se psiha počuti dovolj varna, da lahko zavore, blokade popustijo. To se je zgodilo meni, zato v to verjamem. Ampak to je že druga tema.

Prepričana sem, da če boš iskala pomoč dalje, jo boš vsekakor tudi našla.

1. Moderatorji tega foruma – priporočam žensko terapevtko.
2. Slovenski inštitut za psihoterapijo – tam je cel spisek terapevtov.

Pa srečno.

Lepo pozdravljeni.

Tudi sama bi se rada izpovedala, ker vidim, da je kar veliko žensk v otroštvu to doživelo. Jaz sem bila stara 15 let, ko sem bila posiljena in hkrati izgubila nedolžnost. Od takrat dalje ne zaupam nikomur več in vsakič, ko se me moški dotakne postanem agresivna ter prva misel, ki jo dobim je da mi hoče kaj žalega. Nimam tudi veliko prijateljev temveč sem osamljena. Od takrat dalje sem zelo zaprta vase in se bojim odpreti kakšni osebi, ker ne vem kako bo odreagirala. Tudi doma nisem imela prijetnih stikov z mojimi starši. Razlog je bil, da je oče delal po cele dneve in sem ga redko kdaj videla. Mati pa je bila bolj zaposlena z ostalimi otroki (ker je delala kot varuška) ter z mojo pol sestro.
Večinoma otroštva sem preživela pri varuški z katero sem si še danes v odličnih stikih in nekako do nje čutim materino ljubezen. Žalostno je samo to da tudi njej se nisem mogla izpovedati, ker me je še danes po nekaj letih strah, da nebi name več gledala tako, kot nekoč.
Druga stvar, ki me je zelo prizadela je tudi to da kadar sta imela starša čas zame sta me vedno poniževala. Službi nista bili bleščeči in tudi denarja ni bilo veliko. Zato sta svojo jezo spravljala name ter včasih tudi po nedolžnem pretepla. Ves čas sem imela občutek krivde, ki pa ga nosim še danes.
Mogoče je tudi to razlog, da ne zaupam ljudi ter da se še danes obsojam samo sebe (zaradi staršev ter moškega, ki mi je tisto naredil). Sedaj obiskujem faks in vso pozornost namenjam samo njemu. Nikoli ne grem zvečer ven temveč sem raje doma ter se učim. Izključila sem se čisto od družbe in rada bi začela spet zaupati ljudem ter imela občutek varnosti. Žal pa ne vem kako naj to storim, ker nisem dovolj močna osebnost.