Pisanje je moje zdravilo, tisto, kar me na nek način osvobodi. Priznam, lažje se je skriti za vzdevkom in se na spletnem portalu kot je ta izpovedati neznancem.
Ne vem kako naj pričnem, od vsega kar sem izvedela mi je slabo in počutim se kot da se bom zdaj zdaj zlomila. Po šestih letih, ko sem sama sumila na neke stvari, ki pa sem jih v glavi vztrajno zanikala, kajti partnerju moraš zaupati sem izvedela, da je bila vse skupaj ena velika laž.
To kar sem doživljala kot tisto pravo, opevano ljubezen, je že pred tremi leti začel rušiti niz dogodkov, ki so mi bili tuji in jih od njega nisem pričakovala. Začelo se je z drobnimi lažmi, ki pa jih je znal dobro prikiriti oziroma se izgovoriti. Izoliral me je od vseh svojih prijateljev, in njih od mene. Najbrž se je bal, da bo resnica prišla na plan, zato je obojim govoril kako drug o drugem grdo govorimo in instigiral to, do česar je prišlo.
Govoril je, kako mu prijatelji pravijo, da nisem dovolj dobra zanj, da mu lažejo kako ga varam in podobno. Ko mi je to povedal je rekel, da z njimi ne želi več opravka, ker me ljubi in ne želi, da me kdorkoli prizadane. Seveda teh ljudi posledično nisem marala in oni ne mene, ker je njim govoril podobne zgodbice. Tako si je ustvaril dve coni, v katerih je počel kar je želel, tako ena in druga stran pa ničesar nikoli nista zvedeli.. Vsaj mislila sem tako.
Ogromno je bilo znakov, zgodb ki se niso ujemale, ampak počutila sem se krivo, da mu ne zaupam. Mojstrsko se je znal izvleči in za vse okriviti mene, pri tem pa potočiti solzo ali dve. Splet okoliščin pa je nanesel, da sem po vseh teh letih izvedela resnico.
Še vedno se druži s temi ljudmi, kar pa je najhuje je to, da si je celotno spletko o tem kako grdo govorijo za mojim hrbtom izmislil sam. Stvari, ki sem jih izvedela so naravnost nagnusne; od tega da so bile prostitutke stalne obiskovalke njihovih zabav (za katere seveda nisem vedela, ker ponoči ko delam fant bojda spi), ko sem bila v tujini je neprestanoma hodil naokrog, govoril da imam psihične težave in da me ne upa zapustiti, izdajal podrobnosti iz najinega spolnega življenja, prav tako pa se za mojim hrbtom dobival z drugimi dekleti. Velike količine denarja je zakockal, seveda je bila zgodba predstavljena meni popolnoma drugačna. Kar se tiče prostituk je zanimivo, kajti vse je bilo na dlani. Čeprav se zdaj sliši banalno, takrat res nisem mogla narediti zaključkov. Večkrat mi je kak znanec ali znanka namignil, da naj odprem oči, vendar jih nisem, ker sem mu slepo zaupala.
Dejstvo, da sem šest let živela v laži, z osebo, ki mi je govorila da me ljubi me še bolj boli, ker je ljudem predstavljal sliko o meni, iz katere so lahko razbrali le najslabše. Sem študentka, redno delam faks, ponoči garam za težko prislužene evre, ljudje pa so o meni slišali vse drugo. Seveda bi mi bilo potrebno zamahniti z roko in reči, ah, tisti ki me poznajo vedo kdo sem, ampak ne morem čez to, da je grdo o meni govorila oseba, ki sem ji zaupala, jo ljubila in bi morala biti moje zavetje in opora.
Prekinila sem to farso, vendar sem sedaj (spet) jaz tista, ki si je stvari izmislila. Osebe, ki mi je vse zaupala ne bom “potunkala”, ji pa verjamem, saj mi je povedala stvari, ki sva jih vedela le jaz in moj fant (vsaj tako sem mislila). O moji intimi vedo vsi vse. Samo ena oseba pa mi je pošteno povedala kaj se dogaja ker ni mogla razumeti, zakaj to prenašam. Prenašala sem, ker nisem ničesar vedela, sedaj pa so se koščki sestavljanke sestavili.

Sedim za svojim računalnikom in nekako lebdim. Ne morem ponotranjiti vsega, razumeti. Boli, prekleto boli. Vedno sem pazila na svoj ugled, kot kaže, pa tega zaradi fanta nimam že zadnjih šest let. Duši me stanovanje v katerem se nahajam, ljudje okoli mene.. Najraje bi za par let zaspala in se zbudila, ko bo vse pozabljeno, a me dejstvo, da se to ne bo nikoli zgodilo reže v dušo. Kako bom še kdaj zaupala ne vem. Očitno sem žrtev patološkega lažnivca, ki se nima niti toliko rad, da mi ne bi lagal v oči. Ko misliš da poznaš ljubezen vidiš, da lahko zaupaš le sebi…

Hvala, da ste mi prisluhnili, vsakršnega nasveta pa bom izredno vesela.

Čimprej pojdi sama naprej.

Ne gre za nasvet temveč za tisto kar si ugotovila povsem sama. Da te ni vreden niti malo ker te je ves čas le zavajal in lagal. Počel zelo grde stvari proti tebi. Tega ti nekdo ki te ima iskreno rad ne počne. Zasvojenost ni in nikoli ne bo ljubezen draga amareta. Ker sem malo starejši in imam kar nekaj več življenja za seboj ti povem da pojdi po poti ki te bo nekoč osrečevala in boš tudi srečala osebo ki te bo imela iskreno rada. To ta ki si ga opisala ni niti slučajno.
Dokaži sebi da si zmagovalec, da imaš spoštovanje do sebe. Kdo na tem svetu pa spoštuje nekoga ki ne spošuje niti sam sebe. Upam da sem ti kaj pomagal.

Lp

To sem tudi storila, rešila sem se te farse takoj ko sem izvedela za stvari. Čeprav nikoli, ampak res nikoli več ne bom z njim (to bi bil poslednji udarec za mojo samozavest in ljubezen do sebe, ki jo še premorem) je na nek način težko doumeti vso situacijo. Počutim se, kot da me še ni prav zadela teža vsebine vsega kar vem. Sledil je prvi šok, solze, zdaj se pa počutim kot da me je nekdo odrezal od situacije. Kar nekako “filmsko” se mi zdi vse skupaj, neizpeljivo, nekako smešno in žalostno obenem, ker imam očitno opravka z moteno osebo, ki je živela dvojno življenje več let.. Po drugi strani pa se gabim sama sebi, ko pomislim, da sem spala z osebo, ki je istočasno spal s prostitutkami. Ogabno.

Bojim se kaj bo, ko me “zadane”. Takrat se bojim biti sama s sabo in s svojo bolečino.

Draga punca,
imela si opravka s človekom, ki je očitno umsko zaostal. To mislim čisto resno. Zahvali se nekomu (tu mislim na višjo silo), da ti je omogočila to spoznati v pravem času. Pozabi zdaj na to, da si 6 let zapravila, ni važno. Važno je, da se ti sedaj začne novo življenje. Delaj tisto, kar te veseli, kar te osrečuje, kar te pomiri. Nekomu pomagajo knjige, drugim to, da molijo, jaz imam za pomiritev angele, ki jih neizmerno ljubim….skratka, zahvali se, da si to spoznala pravi čas in verjemi mi, da človek s časom preboli, odpusti in prične ponovno zaupati, dihati, ljubiti. Samo ČAS je potreben.

Ne dovoli niti njemu, niti sebi, da ti pride kakorkoli blizu. In samo to ti bom rekla, da sploh ni važno kaj si mislijo o tebi drugi. Tisti ljudje, ki opravljajo druge, ki se brigajo za druga življenja, sami živijo bedno in dolgočasno življenje.

Želim ti čim prejšnje okrevanje tvoje duše.

*

Po opisu sodeč je človek osebnostno moten. To, kar ti je naredil, je huda zloraba in ni čudno, da si sedaj, ko si izvedela, v nekakšnem šoku. Težka situacija, ampak s časom si boš opomogla-predelala, razumsko in čustveno. Najbolj pomembno je, da ga popolnoma izključiš iz svojega življenja in poskrbiš zase. Dobra stran takih situacij je, da človek naredi nekakšno revizijo v življenju in se znebi ljudi, ki mu škodijo. Tista oseba, ki ti je povedala, kaj se dogaja, očitno premore vsaj toliko sočutlja in zdrave pameti, da je končno naredila pravo stvar. Za ostale, ki so vedeli, pa nič rekli, boš pa s časom morala ugotoviti, ali so bili tudi oni tako zmanipulirani, da niso nič storili ali pa tudi oni dejansko niso vredni zaupanja. Srečno!

dala sem skozi nekaj podobnega in verjamem, da se počutiš kot da sanjaš…najtežje sem prebolela dejstvo, da se me je dalo tako zmanipulirati…
danes je od tega že petnajst let…vmes sem se naučila ponovno zaupati…postala zahtevnejša, moškega pustim da je naraven in ga opazujem bolj kot poslušam, potem pa zmečem karte na mizo…me ne moti če kateremu skoraj oči ven padejo in se hitro ve, koliko je ura in kje je komu mesto in kaj se na danih dejstvih od najine zveze lahko pričakuje v bodoče…delam na sebi in priznam, da so še vedno tudi trenutki obupa…a kljub vsemu upam na sorodno osebo s katero se bova lahko v miru skupaj postarala

Ti priporočam, da se greš testirat na vse možne SPB.

Takole je. Prvo kot prvo – naj ti ne pride na misel, kriviti sebe ali se slabo počutiti, ker si
nasedla…VSAKEMU na svetu se kdaj zgodi, da je zmanipuliran, vsak se je že počutil
kdaj izigranega, tudi najbolj pametni in pronicljivi so že nasedli lažnivcem – NISI KRIVA, da
se ti je to zgodilo. Jemlji to kot naravno nesrečo ali nekaj, na kar nisi mogla vplivati – kot
recimo bes in občutek omadeževanosti, ko ti vlomijo v stanovanje, ko ti nekdo “rukne” avto
na parkirišču, ko si žrtev žeparja v trgovskem centru….vse to se dogaja popolnoma prisebnim
in pametnim ljudem – reci si : ZGODI SE.
Drugi korak: bodi vesela – rešila si se ga!!!! Nisi zabila celega življenja z njim, zdaj si prosta,
bogatejša za eno izkušnjo, oborožena z novo (zdravo) previdnostjo, močnejša in pametnejša.
Tretje – tvoj ugled – najprej sploh razčisti, za katere ljudi ti je pomembno, da ti verjamejo.
Boš ugotovila, da jih je zelo malo – samo tisti, ki so TEBI pomembni. Potem – če je bivši
manipulator, potem ga je ne glede na spretnost, precej ljudi že zdavnaj pogruntalo. Znano
pravilo pravi, da lahko nekaj ljudi farbaš ves čas, vse ljudi lahko farbaš nekaj časa, ne moreš
pa VSEH ljudi farbat VES čas. Ne gre. Torej bodo verjeli tebi.

In še zadnje – večina ljudi je v redu. Ne boj se jim zaupati. Tisti, ki so žleht, se jih samo bolj
opazi, večji kaos pustijo za sabo, zato se zdi, da jih je več….

Resno te občudujem…sama nisem nasilen človek, ampak če bi doživela kaj takega bi se morala z nezemljskimi napori bremzat da mu resno ne škodujem na katerikoli sofisticiran način takoj po fazi šoka. Kljub temu, si večji zmagovalec če se pobereš in odideš samo naprej fokusiran sam nase. Pustimo po strani varanje, ampak da te tak psihopat še očrni pred drugimi…mislim gnus in poden od človeka (če ga lahko sploh tako imenujemo). Jaz upam, da se boš pobrala…verjamem, da si sedaj v šoku…to je kot nek imaginarni svet. Slepo zaupati ljudem je hudič! Bodi dobro in drži se! Nek psiho ni vreden, da vzame najboljše od tebe kot od človeka. Končno tudi upam, da se zve kdo je in kaj je. Vse se vrne, verjemi. Življenje zna pa biti psica z lekcijami.

Oglasi se še kaj in bodi močna.

Lp.

Hvala vsem za tople besede- v teh trenutkih so kot balzam za dušo. Življenje je psica in potrebno se je boriti. Čeprav je moja vera v Boga na čase omajana, pa si v takih trenutkih mislim, da že mora imeti nek načrt z mano, če mi na pot pošilja take prepreke.
Čeprav vem da mi dejstev ne bi priznal tudi če bi bil konec sveta bi mi bilo veliko lažje, če bi mu lahko v obraz naštela stvari ki jih vem in opazovala reakcijo. Ta reakcija bi bila še posebej zanimiva, ker vem, da fant v glavi po domače rečeno ni “čist”. Mimoidoci- tudi jaz sem imela preblisk ko bi se najraje vstala in ga pretepla ali mu vsaj malce škodila da bi občutil kakršnokoli bolečino, pa ni vredno. Ni vredno mojega časa, moje posledično slabe volje, živcev in naporov. Preprosto ga želim izbrisati, eliminirati s srca, z misli… Težava je, da sem ga zelo idealizirala, oziroma da sem idealizirala to kar sem želela za naju v prihodnosti. Pride moment, ko se moram kar prisiliti, da se spomnim slabega kar mi je naredil in ne mislim na “lepe” trenutke, ki pa jih tako ali tako sploh ni bilo, ker sem živela v laži.
Bolj kot prostitutke (mimogrede, tudi teste za spb bom naredila) me boli dejstvo, da se je za mojim hrbtom dobival z drugim dekletom in se je v to čustveno zapletel. Morda razmišljam na nenavaden način, ampak nikoli mi ne bo jasno, kaj je z dekleti, ki se zapletajo z zasedenimi fanti, ki povrhu vsega blatijo svoje punce. To mora biti neka posebna vrsta deklet, taka, ki “girl code-a” ne poznajo…

Lep pozdrav vsem, Amaretto

GIRL CODE?????

To obstaja? A ???? Očitno velika večina žensk ni updejtana na ta nivo operacijskega sistema.

Pa kaki girl code. To je samo tvoj code. Najdi si moškega, ki bo imel integrirane gonilnike za predvajanje tvojih uporabniških programov. Berem tvoj post pa se mi megli. To je živi dokaz da skakanje čez plot ni najhujše kar se ti lahko zgodi. Jojojoj. Pojdi svojo pot. Za njega pa ne skrbi. Način življenja ki ga vodi bo mu na koncu eksplodiral v obraz. Grdo. Verjemi.

Pa vse naj naj

Jaz mislim da Bog nima nič z našimi odločitvami v življenju, še posebej z našimi dejanji niti dejanji drugih do nas. Ljubezen je privilegij človeške duše. Nihče v življenju ni koordiniran in edino kar lahko vsak nadzira je lasten odnos do drugih in do življenja. Sem brala v neki literaturi, da so vsi odnosi predigra na ljubezen do višjega božanstva – ker le ta naj bi bila neskončna in večna. Ljudje naj bi nosili to podzavest, zato je naše iskanje stanja popolnosti in sožitja konstantno. Nagnjeni smo idealiziranju in sami absolutno nismo nikoli v popolnosti in zato jo iščemo. Kdo pa je potem popoln? Če sledimo misli je lahko to le alfa in omega vsega stvarstva. Spoznala sem samo enega človeka v življenju, ki je bil toliko duhovno prežet da mu je najstniška zaljubljenost kar sijala iz oči in njegova bližina je bila prevzeta z nekakšno totalno mirnostjo. S tako neverjetno mirnostjo je prenašal vse, absolutno nič ga ni jezilo ali motilo. Po njemu je vsak človek želel biti Bog, kajti slej ko prej se je tepel po glavi zakaj nisem ljubljen zaradi tega kar sem in želel je čustvo izsiliti. Ljubezen je neodvisna in zadnje dejanje ljubezni je prepuščanje totalne svobode posamezniku to je ljubi me ali ne ljubi me. To je pa človeku ponudila le višja slika, po njemu izvor ljubezni ali stvarnik. Meditacija pa izbije ravno stanje zavesti (obožujem ga,se) iz človeka…

No, to je bilo čisto mimo teme :). Drži se in glavo pokonci! Poglej kak lepa pomlad je zunej, naberi si kak lep šopek, sprehodi se. Vse bo še o.k.

Lp.

FN_FAL21, najbrž imaš prav in je girl-code o katerem sem govorila postal prava redkost. Zase lahko rečem, da mi še na pamet ne pade dobivati se z zasedenim tipom, kaj šele se s takim spuščati v kakršenkoli odnos. Ne glede na situacijo v kateri sem se znašla 1 in 1 znam sešteti. Pa saj, naj ga ima, če ga ne bo imela ona, ga bo pa katera druga in tista se mi zelo zelo smili. Zavedam se, da je dekle samsko in načeloma ne dela nič narobe, kriv je tisti ki ima doma partnerja in vara, pa vseeno… Včasih se mi zdi, da so ženske večje hinavke od moških in na čase celo manj moralne.
Mimoidoci- hvala za lepe besede in dober nasvet, sprehod v naravi je tako ali tako moj vsakodnevni ritual, sem pa dobila zagon za stvari, katerih proces se je zaradi vsega na kratko ustavil. Spet s polno paro delam za faks, berem (čeprav berem izredno rada sem to tekom časa nekoliko opustila), navezala sem stike s starimi prijatelji, skratka trudim sem. Vem da bo iz dneva v dan lažje, ampak vseskozi imam občutek, da se ta zgodba ne bo končala tako zlahka in da bodo iz njegove strani še pritiski…

Okej, Amaretto, lisnhere.

»Ko misliš da poznaš ljubezen vidiš, da lahko zaupaš le sebi…«

Ne, ne moreš zaupati »sebi«, če ne veš, kdo si. To bi pomenilo zaupati neznancu, na slepo. Kar pa je, sodeč po tvoji interpretaciji dogodkov, vsaj do neke mere tvoj vzorec. S tem se strinjaš tudi sama, ko pišeš, da nisi odprla oči, ker si »mu slepo zaupala«. Problem, Amaretto, je točno v tem, in ne v tvojem fantu; to ne pomeni, da z njim ni nič narobe, temveč, da je njegovo stanje nepomembno in njegov življenski izziv, ne tvoj. Ne sprašuj se, kaj hudiča je narobe z njim in kako je lahko takšen, temveč se vprašaj, kaj hudiča si počela z njim šest let. Tvoj izziv, če si ga pripravljena sprejeti, so tvoji problemi, ne njegovi. In tvoj glavni problem (sodeč po napisanem, morda imaš sicer še druge, ne vemo), je v napačnem pristopu k »zaupanju«. Navednice sem uporabil, ker v resnici ne gre za zaupanje, temveč za eno izmed tvojih življenskih strategij, ki ji ti praviš zaupanje. Jaz bi ji raje rekel zanikanje.

»Ogromno je bilo znakov, zgodb ki se niso ujemale«, praviš. »Vse je bilo na dlani«, pišeš. A, dodajaš, da kljub temu takrat nisi zmogla »narediti zaključkov«. Tu ne gre za zaupanje; gre za zanikanje realnosti, praviloma zaradi nezavednih motivov – in točno ti motivi so tisto, kar je vzrok tvoje bolečine. Da so v tvojem primeru še nezavedni (tu nisi osamljena, dobrodošla v človeško stanje ), je očitno. Namreč, oseba, ki jo ženejo nezavedni motivi (kot nas bolj ali manj vse), torej ne pozna pravega vzroka svojih dejanj. In, ker si mora svoja dejanja nekako razložiti, utemeljiti, si preprosto izmisli razlago. V tvojem primeru je ta izmišljena razlaga »prenašala sem, ker nisem ničesar vedela«; to so tvoje besede. Jaz samo izpostavljam, kar je očitno že iz tvojega posta – da je ta razlaga izmišljena. Ni res, vedela si več kot dovolj, tudi to si nam napisala; zato sem odstavek začel s tvojimi citati. V nekaj stavkih si prišla iz »ogromno je bilo znakov« in »vse je bilo na dlani« do »nič nisem vedela«.

Torej, kateri del tebe je tu pristen – tisti, ki pravi, da je bilo vse na dlani, ali tisti, ki trdi, da nisi nič vedela? Moje mnenje je seveda, da si točno vedela, kaj se dogaja (ne vse podrobnosti, temveč, da se dogajajo sumljive stvari), nato pa je posredoval tvoj obrambni mehanizem, zanikanje, in rekel »ne, nič ne vem«. Noj je zaril glavo v pesek, lev pa ga je še naprej grizel v rit. Obrambni mehanizem je tehnični izraz; določeni vedenjski ali miselni vzorci imajo obramben namen, nekaj branijo, običajno nas, pogosto naše mnenje o samem sebi. A v tem primeru se moraš vprašati, koga ali kaj je v resnici branilo tvoje zanikanje dejstev? Tebi vsekako ni pomagalo, saj si zdaj v bolečinah. Lev ti je požrl rit.

To je srž tvoje stiske, temu se moraš posvetiti, če ne želiš podobnih bolečin reproducirati na različnih področjih, ne samo pri bodočih partnerjih. Najprej se sama prepričaj, če moje mnenje drži; iskreno se vprašaj, kaj so bili v vseh teh letih znaki, da se kuha svinjarija. Zdaj, ko imaš vsa dejstva, se potrudi in izbrskaj podrobnosti v vajinem skupnem življenju, ki so že ves čas kazale na ta dejstva, morda jih celo kričale na ves glas. Skratka, docela in brez vsakršnega dvoma se prepričaj, če drži, da si ves čas »nekako vedela«, da je nekaj grdo narobe. Ko boš prepričana v to, se začni spraševati, kako je možno, da si si ves čas zanikala realnost? Kaj je bil namen tega zanikanja? Do odgovora lahko prideš le z iskrenim spraševanjem, in razkrilo ti bo marsikaj (tudi nova vprašanja). Denimo, morda se bojiš biti sama, morda si si morala prikrivati dejstva v otroštvu in ti je ta vzorec življenja v lažeh znan; ne vem, navajam stereotipne primere, da bi lažje ponazoril.

Praviš, da lahko človek zaupa le samemu sebi, a vendar si točno ti tista, ki si se pripeljala v to stisko. Zaupala si »sebi« in ta »sebi« te je pustila na cedilu. Kako si lahko torej še naprej zaupaš, da se ne boš pripeljala v novo svinjarijo? In ne morem si kaj, da se ne bi poigral še z enim tvojim citatom: »Očitno sem žrtev patološkega lažnivca, ki se nima niti toliko rad, da mi ne bi lagal v oči.« Ja, res je, bila si žrtev patološkega lažnivca; in res ti je lagal v oči. A ta lažnivec živi v tebi in laže sam sebi – tebi. »We have met the enemy and he is us.« Skratka, tvoj problem ni v tem, da si zaupala napačnemu človeku; tvoj problem je v tem, da si zaupala »napačni sebi«. In dokler tega ne razčistiš, lahko menjaš ljudi in partnerje, a se bodo vedno izkazali za napačne. Ko pa boš »zamenjala sebe«, tudi ne boš več izbirala napačnih ljudi in tvoja bolečina bo usahnila skupaj z njenim vzrokom.

“..vseskozi imam občutek, da se ta zgodba ne bo končala tako zlahka in da bodo iz njegove strani še pritiski…”

Jaz pravim ignoriraj..6let je bilo dovolj, in zdaj je cas da zacnes delati na sebi. Ne bo lahko, ampak cas resnicno zaceli vse rane. Slej ko prej ga bodo vsa ta dejanja posteno tepla po glavi, ti pa bos zazivela svoje zivljenje kot si zasluzis…si pa ne predstavljam kako lahko nekdo ki pocne taksne stvari zivi sam s sabo, prasic!

glavo gor 😉