Lepo pozdravljam vse na forumu, ki me berete. Ne bom dolgovezila, bom na kratko malo potožila, kaj me muči. Nisem popolna in nisem nikdar rekla, da sem. No skratka, imam sinčka dve leti starega in moža. Kot družina zelo lepo funkcioniramo, če ni vmes posrednikov. V kolikor pa se kdo vmeša v naš odnos, razrahlja naše družinske odnose, veselje, smeh. Pride žalost, jok, tihi dnevi….

Mož prihaja s kmetije. Tudi jaz sem nekoč in sem se poročila k njim. Tašča in tast živita spodaj mi zgoraj in imamo skupni vhod (zdaj ne več). Tašča ima zelo grdo navado, da peca, kdaj pridem, kdaj in kam grem. Zaslišuje mene, in moža. Možu sem že izpostavila ta problem, pa nič ne pomaga. Najbolj me jezi, ko želimo imeti vsaj malo čas zase in posebno ob nedeljah, ko imamo kosilo, tašča kliče mojega moža, če bova dol jedla. Ker ona točno ve, da mi kuhamo zase. Vse bi bilo lepo in prav, če bi ona že vnaprej povedala, da nas vabi na kosilo in jaz ne bi kuhala. Tako pa, ko jaz že juho pristavim in vse ostalo uredim ob 12:30 zazvoni možev telefon:(((.

Tudi jaz sem že kdaj kuhala zanjo in za tasta, pa je s težavo prišla…oz. vedno je našla izgovor, da ne bo jedla oz. da bi pa takrat jedla govejo juho, ko sem pripravila makaronovo meso. Pa saj veste na kmetih je tako, veliko se dela in potem se na hitro kaj pripravi (zjutraj že pripraviš meso za testenine in potem ko prideš noter samo še testenine skuhaš in je kosilo na mizi).

Mož pohvali mojo kuho. Tašča še nikdar.
To je pripeljalo tako daleč, da enostavno nisem več zmogla tega odnosa in sem pobrala moje in otrokove stvari ter odšla. Mož hoče ostati izključno doma, res pa je da sedaj še prihaja k meni vsak dan.

Počasi dojemam, da ga mama nadzira, komandira….tudi, ko sem omenila, da bi bilo pametno iti z otrokom, kdaj na kak izlet oziroma, da ga peljemo na sanjkanje ali (smučanje, ko bo večji), pravi, da se tudi brez tega da živet. Žalosti me, ker ima tak pogled. Pravi, jaz tudi ne znam plavati in smučati pa ravno tako živim. Govori tako kot njegova mama, čista kopija.
Je pa res, da samo še ob vikendih hodim tja pomagat in delat, da lahko tašča v miru pogleda svoje najljubše filme in nadaljevanke.

Kot sem že v uvodu zapisala, dobo se razumemo, in delo opravimo, če smo bili sami doma, v kolikor pa je bila tašča pa je vedno razdor med nami. Nikoli ji ne paše, vedno pravi, da dam preveč hrane kravam dojiljam, da je treba šparati na krmi. In potem vedno jamra pred mojim možem….joj veš spet je dala preveč kravam…in potem me on okrega:((
Kaj pa vi pravite na to?? Res pretiravam s tem, da bi otroku vse to omogočila???
Hvala za vsako mnenje in prosila bi še za odgovor strokovnjaka, kako vidi to zadevo.

Pozdravljeni, Mavricaa!

Doživljate hudo stisko. Napisali ste kar 4 pisma. Objavili bomo samo prvega, saj so ostala zelo podobna. Domnevamo, da ste bili v dilemi zaradi tega, ker vsa pisma po vrstnem redu prihodov objavljamo šele, ko posamezni strokovnjak utegne podati odgovor.

V sebi doživljate jezo, bes in odpor do takšnega življenja, okolica (vključno z možem) pa vam v tem ne da prav in potem ste v precepu kaj storiti. Radi bi verjeli sebi, da imate prav v tem kar čutite in v tem, da ne pretiravate, pa vas občutek krivde in šibke samozavesti začne razjedati in se sprašujete, če bi se pa morda le morali še bolj prilagoditi njim. Verjamem, da vam je ob tem vedno bolj neznosno in nevzdržno in se boste morali najprej vi pri sebi, mož zase in vidva oba z možem skupaj odločiti kako naprej. Napisali ste, da ste se začasno nekam odselili, da mož ni želel z vami in da prihajate pomagat nazaj ob vikendih. Verjetno ste s tem dejanjem v čistem obupu skušali samo pokazati, da vas jezi takšno življenje, da si želite nekaj spremeniti, vendar ste spet ostali sami, nemočni in neslišani. Ne vemo koliko vas vse to že jezi, koliko ste že v resnici pripravljeni oditi, če se ne bo nič spremenilo, čutiti pa je, da si tega odhoda v resnici (še) ne želite (in to ve oz. čuti tudi mož) in vam zato ne verjame. Verjetno si želite le to, da bi se vi sami zmogli začeti mnogo bolj postavljati zase, da bi mož mnogo bolj »držal z vami« in vas razumel in podpiral in vam pomagal v konfliktih s taščo. Najbolj pomembno je, da vi pri sebi ugotovite zakaj ne smete začeti bolj zaupati sebi in si verjeti, zakaj ne smete vztrajati pri vaših odločitvah, tudi čisto vsakdanjih (glede kosil, krmljenja živali, izletov ipd.), ne glede na to kaj bodo rekli drugi in da si odgovorite na vprašanje koliko vas je strah, da bi vas mož ne podpiral in kaj boste storili, če vas v resnici ni pripravljen razumeti. Tu se bo z možem potrebno resno pogovoriti, saj je tu on zelo pomemben faktor. Kaj je on dejansko pripravljen narediti zase in za vas, za vajinega otroka, torej za vajino družino? Kaj ste vi pripravljeni storiti in do kje boste stvari še dopuščali? Čutiti je, da je mož še močno vpet v izvorno družino in ga odnosi tam še tako močno zavezujejo, da se ne zmore ali niti ne upa soočiti s svojo odraslostjo in s tem samostojnostjo, pač pa še vedno znova in znova dovoli, da imajo starši nad njim (in s tem tudi nad vami) premoč. Vi si želite več neodvisnosti za vaju z možem in imate do tega vso pravico. Zakaj vi tega ne smete verjeti in ne upate vztrajati pri tem? Mož vam je obljubil zvestobo in to, da bo z vami v vsem, poleg tega je oče otroku, ki ga tudi potrebuje in verjamem, da kljub obilici dela na kmetiji zmore začeti razmejevati med svojo novo in izvorno družino, če se bo tako odločil (tega pa ne vemo, če si to želi oz. če je to tudi pripravljen storiti). To seveda ne pomeni, da se mora kar spreti s starši in oditi stran, sme pa se začeti mnogo bolj odločno postavljati zase, za vas, za vaju, za otroka, skratka za vašo novo družino (tudi, če bi tvegal zamere, užaljenosti in prizadetosti staršev) in morda počasi začeti vzpostavljati tudi neka nova pravila, če bosta vidva skupaj odločila, da želita njegovim staršem pomagati. Starši naj bi vajino odločitev spoštovali in bili veseli, če jima želita pomagati, nadaljevati delo na kmetiji in ostati tam, sicer se imata možnost odločiti tudi drugače. Vendar pa je potrebno najprej vsak pri sebi razčistiti kaj si želita v svojem nadaljnjem življenju in na kakšen način bosta to dosegla in nato ugotoviti kaj to pomeni za vaju kot ženo in moža, ob tem je pa tu še vajin otrok. Vsekakor pa to ne pomeni, da se morate odpovedati svojim željam in pričakovanjem. Gre pravzaprav za vprašanje ali se zmoreta vidva v resnici povezati med sabo in tako pridobiti moč tudi za vajino starševstvo, hkrati pa bi to pomenilo tudi skupen nastop in medsebojna podpora v odnosu do obojih staršev ali pa tega nista pripravljena storiti- in kaj to pomeni za vas??? Starša sta in ne le za vajin zakon, pač pa predvsem za vajinega sina je pomembno, da se odločita kaj bosta storila z vajinim odnosom. Otrok ne bi smel biti tisti faktor, zaradi katerega bi morali vztrajati v razmerah, v katerih vi ne bi mogli funkcionirati.

Verjamem, da vam je v vsem tem težko in marsikdaj boleče, da doživljate polno jeze in dvomov, vendar zmorete narediti neke korake naprej, da bo drugače. Dovolite si poiskati tudi pomoč zakonskega in družinskega terapevta, če sami ne boste zmogli.

Kakorkoli se boste odločili, želim vam veliko poguma in verjetja, da smete biti tudi zahtevni in vztrajni, kajti če vas ima mož v resnici rad, bo naredil tudi kaj za to, da bo vam življenje na kmetiji prijetnejše. V nasprotnem primeru pa je od vas odvisno kaj boste storili.

Vse dobro vam želim.