Žena si želi dvojno življenje

Drugeče se pa zadeva nekako tako odvija. Po dveh tednih prepričevanj mi je ni uspelo prepričati. Konec. Sledil je dogovor, skupna skrb za otroka in doma, ostalo živiva vsak zase. Sumim pa, da še tipa pri ljubumcu ali bi šla k njemu. Poročam.

Hm… očitno si rezervna varuška ali pomožni radiator za gretje doma v psihološkem smislu topel dom in popolna družina. Kužek, ki počaka doma na gospodarico priročno in prikladno. Zakaj jo opravičuješ in se trudiš razumeti njena bolna dejanja, ki kažejo popoln prezir in uporništvo do tebe, življenjski nesmisel ali si njen pedofilski oče ali njen mož?. Dokler je ne boš začel sovražiti ne boš našel rešitve. Kaj si dovoliš? Oprosti ampak nekdo te mora zbuditi in ti primazati resnično klofuto!!!!! Ali se nič ne spoštuješ? Ali si mazohist??? Te to rajca???? Oprosti, ampak tole je preseglo igrico ala….gospodarica in pohleven kužek lateks in bički. Če se skrivaš in misliš, da otroci ne vejo kaj se dogaja in podpiraš to farso. Ne želim te obsojati, ampak tega si ne smeš dovoliti. Tole se dogaja velikokrat in sploh nisi edini.

Pojdi na dolg dopust in misli nase.

Res je Tina *****, ampak jaz ne znam sovražiti oz. sovražim prav to čustvo. Ne zagorajam njeno dejanje, ampak poskušam najti rešitev brez sovraštva, ponižanj, žalitev…..Upam, da razumeš. Njeno varanje se bo vsekakor nekako zaključilo. Da gre k njemu ali da se vrne. Jaz ne bom odšel, ker nisem nič naredil, razen če bo sodišče drugače odločilo, da grem jaz. Prvi šok je za mano. Sedaj je faza reševanja problema.

tole je drugače čisto offtopic ampak:

NE MOREM VERJET kam gre ta družba! Nobenega spoštovanja, nobenih vrednot kot so družina ni več. Ogabno! Star sem 30let, samski, tako kot marsikdo razočaran v ljubezni in ko berem takele teme se mi dobesedno obrača, ker vidim kakšni ljudje so na svetu, kakšne zveze in kakšne stvari se dogajajo po 10, 15, 20 letih zakona. Ne morem verjet. Ko takole berem take teme zmeraj bolj ugotavljam, da mi bo lažje, če ostanem kar sam.

Kar se tiče pisca te teme, drži se in bodi pokončen..vsaj poskusi, verjamem da je obupno težko. Dobro veš da to nikamor ne pelje. Zaključi zgodbo čimprej, po mojem te čaka še veliko pekla ampak ko ga boš prešel ti bo lažje. Z njo ti ne bo več lepo četudi se vrne k tebi.
Veliko sreče! Drži se.

točno tako. če te vara naj gre, tudi ti bi šel ane. tele dame (ali so res dame ali..)tukaj ki ti svetujejo, da greš ti, so malo prismuknjene, ali pa imajo može oziroma partnerje samo zaradi lastne koristi in uveljavljajo samo svoj JAZ. če ženi ni všeč naj gre ane, kako bi pa dame svetovale, če bi bilo obratno.

Te podpiram “mrtihi”. Vem, kako je to, ker sem bila na istem. Moji koraki so bili v tem, da sem vlagala vase in v otroke. Res, da je bilo to, kar se je zgodilo v mojem življenju zame najhujše, sem prebolela. Ne z ločitvijo, ne z odhodom. Živim svoje življenje. Res, bila sem preveč navezana na “midva”. Sedaj sem ugotovila, da sem zame pomembna le jaz. Gre in še nikoli mi ni bilo lepše kot sedaj. Vem, da za večino na tem forumu to ni normalno.

Ne traja zadeva 25 let, čeprav boli zelo dolgo, eno leto se sigurno matraš kot žival, potem pa se začneš spet skupaj sestavljat. Meni se je to zgodilo pred enim letom pa sem zdaj kot nov.
Bistveno pri okrevanju pa je, da nehaš gledati nase kot na žrtev, ampak da poskrbiš zase in si urediš življenje kot TEBI ustreza. To pa lahko storiš samo ti sam, vsak dan z majhnimi koraki. Rim se tudi ni zgradil v enem dnevu.

A joj to pa boli. Jaz ne vem kaj bi naredil… taka ženska se mi gnusi in bi jo zasovražil. Verjetno bi otrokom razložil situacijo in zamenjal ključavnice in naj spi drugje. Vprašanja so samo še tehnične narave: ker del hiše bo od koga, ali vse skupaj prodati, skrbništvo nad otroki, katerega odvetnika najeti, … Zahtevaj maksimalno kar lahko izstržiš preko sodišča in kar je dobro za tebe. Naj se ti ne smili. Vedi, da obstaja dost dobrih samskih žensk in začni novo življenje. Našel boš osebo, ki te je vredna in te bo imela rada. Glavo pokonci in bodi dostojanstven.

Res hvala vsem za spodbudne in koristne nasvete. Z nekaterimi se v veliko pogledih strinjam, z nekaterimi pač ne. Hvala vsem. Mogoče se še oglasim z “rezultatom”.

misli nase.

Spoštovani »mrtihi«,

verjamem, da vam je zelo težko, glede na to da je vaša partnerka z drugim in da le živi pod isto streho z vami. Za kvalitetno zvezo, ki si jo najbrž želite, je potrebno medsebojno spoštovanje in ljubezen do drugega. Po vaših besedah sodeč, tega s strani vaše žene primanjkuje oz. mogoče tega sploh ni. Sta le sostanovalca in skrbnika vajinih otrok. Svetujem vam, da se z ženo pogovorita, ne spotoma in na hitro. Najboljše bo, da sta pri tem sama, brez otrok v bližini. Povejte ji kaj si vi želite, kako se trenutno počutite in kaj čutite do nje. Ne izogibajte se iskrenosti, saj brez tega ne boste nič dosegli, izgubiti pa tudi nimate kaj. Bodite odločni in hrabri in se ji odprite. Če ne bo šlo v prvo, poskusite večkrat. Tudi če najdeta skupni jezik, bo potrebno veliko medsebojnih pogovorov.

Če tudi takšni pogovori ne bodo učinkoviti, vama svetujem obisk pri svetovalcu ali terapevtu. Če ona ne bo želela iti na pogovor, pojdite vsaj vi. S pomočjo pogovora boste pridobili na lastni samozavesti in boste začeli poslušati lastne želje in upravljati s svojim privatnim življenjem.

Ni potrebe da ste vedno Mr. Tihi, naučite se biti Mr. Odločni 🙂

Vso srečo in veliko poguma vam želim pri tem,

Elena Kecman transakcijska analitičarka - svetovalka E-pošta: [email protected]

Brezveze, saj ga itaq ne bo hotla poslušat.

Najlepša hvala za vaš odgovor ga. Kecman. To kar ste mi napisali je seveda spodbudno in se popolnoma strinjam z vami, žal, pa mislim, da pri moji ženi dejansko primakuje volje, da bi se pogovorila, saj sem v zadnjem mesecu večkrat načel pogovor, pa mi je odločno odgovorila, da se je odločila za drugega in vstarja pri želji, da sva pa doma še vedno kot prej, razen najine intimnosti in ljubezni naj nebi bilo. Tudi na vprašanje kaj bo ko bo prenela zvezo z ljubimcem mi je odgovorila, da se mi ne bo upala več približati.

Samozavest se mi sicer vrača, ampak še vedno kakšen dan zaboli. Vsekakor bom upošteval vaš nasvet in čez čas spet poskusil s pogovorom, ker trdno verjamem in jaz imam to voljo, da lahko najin odnos popravima in najdeva ponovno pravi stik ter nadaljujeva v življenju naprej. Najin odnos je padel predvsem zaradi tega, ker sva ga postavila v bistvu na zadnje mesto. Vse sva dela za otroke, mat. dobrine insedaj ko to imava, en otrok je odrasel, pa ne znama več živeti skupaj. Verjamem, da se odnos lahko popravi.

Prav rad bi našel prave besede, ki bi se je dotaknile in bi spet verjela v vrednote zakonskega življenja in družine.

Hvala vam za odovor. MR Tihi, pa je zgolj posrečena izpeljanka iz mojega imena.

Tihomir.

Ojoj, ojoj. Dragi mrtihi, prosim te, ne zapravljaj časa. Ti govorim iz lastnih izkušenj. Tudi moj sedaj že bivši mož je imel željo tako živeti. Najprej se je odselil, potem vrnil in čez nekaj časa rekel, da bi midva živela bolj kot prijatelja. Ja, pajade. Zanj idealna varianta. Vse spucano pa popedenano, otroci na kupu, on pa po svoje, kadar mu paše. Pa ga tud jaz nisem znogirala na prvo žogo in mi je danes žal, ker sem vsak dan upala, pa čakala, pa se pogovarjala. Zraven pa trpela kot hudič in se vse bolj čudila, s kom sem živela. Njemu je bilo pa fino. Sicer je imel nekaj pripomb, da nisem nasmejana kot nekdaj, ampak sicer mu je pa vse štimalo. Nekega dne mi je šlo pa čez in .. nisem še čisto dobra, ampak diham, živim. In se borim s tem, da mu dopovem, da ga ne želim več videti, slišati – razen če niso posredi otroci.
Ajde, zdej pa pamet v roke in ukrepaj.

ko takole en partner napiše zgodbo, premalokrat manjka druga polovica zgodbe. Pri mirtihiju al kaj je že, postaja očitno, da je odnosni odvisnik. Ti odvisniki so v neki zvezi izjemno naporni, čustveni vampirji in vsak kolikor toliko priseben partner, se prej ko slej v taki zvezi izčrpa. Mirtijeva žena se je odločila, da problem reši na svojevrsten način – da ostane v formalni in materialni skupnosti, čustveno pa z njim ne želi imeti ničesar več. Ker mirtija dobro pozna, ve, da si to lahko privošči. Noben zdrav moški na kaj takega ne bi pristal – razen tisti, ki ima tudi sam čustveno življenje izpolnjeno drugje. Zato je nesmiselno deliti nasvete o tem, kako naj ali pusti partnerko ali poskusi izboljšati partnersko zvezo. Mirti bi moral spremeniti predvsem sebe, odrasti in postati samostojen, zrel moški. Samo tak bi bil privlačen za partnerko in bi imel možnost, da se ona tudi čustveno odloči zanj.

Naj vam nekaj pojanim tistim, ki mislite, da sem nezrel in nedorasel situaciji. Pri svojih 42 letih sem več kot zrel in po 19 letih skupnega življenja z ženo tudi izkušen za marsikatero zakonsko težavo in težav družine. Zrelost se kaže tudi v tem, da od težave ne zbežiš. Najlažje je reči O.K. če je pa tako, pa grem in se rešiš težav in egoistično misliš samo nase in se požvižgaš na druge, svoja čustva pa zatreš. Jaz pač mislim drugače, iz tega mislim potegniti čim več in pri tem ne mislim na mat. dobrine. Poglejte to drugače, žena me vara, nimava več intimnih stikov, to preboliš, čeprav ne pozabiš, a vendar ti pa ostane še vedno pogovor, živiva pod isto streho, ohraniš vsakodnevni stik z otrokoma, skrb za otroke in dom je obojestranski, drug drugemu ne težita zaradi zakonskih obveznosti in se zavedaš, da si svobodna oseba, ki lahko počne kar se mu vzljubi. Mislim, da ni neke potrebe po odhodu in prekinitvi stikov z njo in sploh z otroki. Ljudje smo različni in različno se odzivamo na težave, tudi jaz sem takoj rekel, da bom šel, vendar po premisleku bom raje ostal, ker bi preveč izgubil. Sodelavec mi je takoj rekel, loči se, hišo prodajta in vsak vzame svoje. Ja, on je verjetno materialist, jaz nisem in zame veljajo druge vrednote v življenju. Težava kakršna je je, spremenil bom način življenja, intimo bom verjetno poiskal drugje, vendar pri teh letih začeti nekaj “na novo” zame nima pravega smisla. Spremenil bom način življenja, vrednote družine, stika z otroki in na koncu tudi z njo bodo pa ostali.

Blagor otrokoma, ki bosta odraščala v taki lepi iskreni družini. Sicer poznam nekaj takih primerov kot si ti. To gre nekaj časa, dokler se eden tako ne zaljubi, da tvega in gre. Mislim, da točno to rabiš. Da te tako zgrabi spodaj, da boš ti nematerialist pozabil na vse drugo. Je pa to seveda tvoje življenje in tvoja izbira. Pa preberi si kaj postov o otrocih, ki so živeli v takih družinah. Kako oni vidijo zadeve, da ne bodo večni talci tvoje neodločnosti.

Ko se je 10 let nazaj ločila moja prijateljica, kateri je družina vedno bila na 1. mestu – resnično!, sama ne verjamem nobenim kvazi moralnim razogom za vztrajanje v vezi, ki je zaradi tega ali onega vzroka neusrečujoča, neizpolnjujoča…. Omenjena prijateljica je sicer tudi kar nekaj let tiščala glavo v pesek, se izogibala soočenju s problemi v zakonu, a nekega dne se ji je v glavi sprožil pravi klier in je odkorakala iz zakona, ki je bil vse prej kot zgleden (varanja in druga psihična poniževanja s strani njenega moža).

Vsa ta leta sem mislila, da se je ločila zaradi lastne sreče in posledično zdravja, saj bi bila takšna lahko veliko boljša mama svojima otrokoma, kot če bi vztrajala v slabem zakonu in sčasoma postaja vse večja razvalina…

Pred kratkim sva bili na kavi in pogovor je nanesel na njeno ločitev izpred desetih let. Presenetila mi je z izjavo: “Jaz sem se ločila predvsem zaradi otrok! Kakšen zgled bi jima pa dajala, če bi vztrajala v zakonu kjer je njun oče ravnal z menoj kot z zadnjo smetjo na tem svetu?”

Danes ženska cveti; v osebnem življenju, kot tudi poslovnem!

Se popolnoma strinjam z mrtihi. To mu je edini pametni izhod v tej nespametni situaciji. Tudi jaz sem izbrala takega, ker drugače ni šlo. Otroci imajo dom in oba starša in nikoli si ne bom glede tega očitala. Res je, ne smemo gledati le nase in na materialne dobrine. Veliko družin je neidealnih, ampak so družine.

V nekaterih situacijah, posebno tam, kjer so bili odnosi ves čas dobri in je do varanja prišlo zaradi naveličanosti, dolgočasja, … mogoče tudi zaradi različnih interesov, ki sta jih zakonca razvila skozi čas in ki so ju oddaljili, se mi zdi mrtihijeva rešitev ustrezna. Tudi midva sva se tako odločila in bova videla, kaj bo prinesel čas. Najbrž je v dosti “normalnih” družinah veliko več kreganja, konfliktov, nestrpnosti kot pri nas. Malo moti le hlad, ki ga je čutiti zaradi pomanjkanja bližine. Vsekakor pa lahko vsak od naju kadarkoli odide, če bi postalo nevzdržno. Otrokom je vseeno lažje, če sta prisotna oba starša in če vidijo, da se lahko kljub takšni hudi napaki – izdaji (varanje), ljudje še vedno normalno pogovarjajo in obdržijo svoje človeško dostojanstvo … mislim, da je to koristno sporočilo tudi za njih.

New Report

Close